Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.
Nedvomno je na mestu vprašanje, zakaj in kje smo dodatno potrošili znesek, ki presega desetino prejemkov vsega prebivalstva. Je kriv razbohoteni javni sektor, povečanje izdatkov za pokojnine, manj pobranih davkov, avgustovske poplave, energetska kriza, investicijski izdatki države ali morda kaj tretjega? Kakšnih pojasnil s strani vlade, razen kako vsakič sprejemamo razvojno naravnane proračune, nismo dobili. Zato bi v nadaljevanju pogledali, kje smo lani dodatno potrošili in se kot država dodatno zadolžili v obsegu 4 % BDP več kot v letu 2019.
Demografska in gospodarska gibanja zadnjih štirih let
Preden pa pogledamo, kje smo uspeli porabiti (zapraviti?) skoraj 3 dodatne milijarde, pa je v prvi tabeli prikazano nekaj ključnih podatkov o makroekonomskih gibanjih zadnjih štirih let. Torej do kakšnih sprememb je prišlo v tem obdobju, ko smo tako močno povečali porabo. So se splošne razmere tako poslabšale?
Kljub vsem strahovom in opozorilom glede demografskih gibanj, ta v Sloveniji vsaj zadnja štiri leta izkazujejo pozitivne trende. Povečalo se je število prebivalcev Slovenije (na žalost samo iz priseljevanja, naravni prirast pa je bil negativen), še precej bolj se je povečalo število zaposlenih. V tabeli so podatki o zaposlenosti po statistiki družbenih računov, podobno kot spremljamo BDP in po tem načinu štetja je zaposlenih že več kot polovica prebivalcev. Precej počasnejša pa je bila rast števila upokojencev. Postopno dvigovanje upokojitvene starosti se je odrazilo v le enoodstotnem povečanju števila upokojenih v zadnjih štirih letih. Navedena številka 530.000 upokojencev se nanaša na prejemnike brez sorazmernih delov pokojnin. Ta podatek boljše odraža dejansko število upokojencev kot pa navedba celotnega števila prejemnikov pokojnin (preko 630.000). Med njimi namreč nekateri prejemajo tudi samo nekaj deset evrov razlike, a se pač štejejo kot upokojenci.
Visoko realno rast izkazuje tudi ustvarjeni BDP, ki je bil po vmesnemu upadu zaradi kovida lani realno že 7,9 % višji v primerjavi z letom 2019, čeprav je rast produktivnosti zaradi visokega povečanja zaposlenosti precej nižja (3 % v štirih letih). Rast plač in pokojnin v tem obdobju (realno okoli 5 %) je bila tako nekaj višja od rasti produktivnosti, a pod rastjo BDP na prebivalca.
Ker na proračunske rezultate močno vplivajo izdatki za pokojnine in zdravstveno varstvo, so v tabeli dodani tudi skupni izdatki za ta dva namena. Ta izplačila se sicer vodijo v ločenih javno-finančnih blagajnah ZPIZ in ZZZS, a morebitne primanjkljaje teh blagajn pokrivamo iz proračuna. Mogoče preseneča, da je ostal obseg izdatkov za pokojnine primerjalno z BDP enak kot pred štirimi leti. Kljub realni rasti pokojnin in nekoliko višjemu številu upokojencev je realni BDP porastel še nekoliko več, tako da pokojninski izdatki niso presegli rasti BDP. Ob tem je mogoče zanimiv še podatek o izdatkih za pokojnine skozi daljše obdobje.
Delež pokojnin v BDP se v Sloveniji že dolga leta giblje okoli 10 %, v času krize zaradi upada BDP nekaj višje in obratno. Ti deleži so (vsaj zaenkrat) precej nižji od napovedi in tudi daleč od deleža pokojninskih izdatkov v Avstriji ali Italiji, kjer zanje namenjajo preko 15 % BDP.
V istem obdobju pa beležimo precej večji porast izdatkov za javno zdravstveno varstvo, katerega financiramo preko zdravstvene blagajne (ZZZS). Ti izdatki so v štirih letih realno porasli za skoraj 20 % (naraščali so za 10,8 % hitreje kot rast BDP), zaradi česar se je delež javno-finančnih izdatkov za zdravstvo v tem obdobju povečal iz 6,3 na 7,0 % BDP. Pri tem so se stroški plač realno povečali za 18 %, ostali stroški pa še nekaj več. Dodatna sredstva je moral seveda zagotoviti proračun in to je že prvi razlog povečanja proračunskega primanjkljaja. Rast plač in prispevkov iz plač je bila namreč nižja.
Razlogi za povečanje proračunskih izdatkov
Za oceno razlogov za omenjeno skoraj 3-milijardno povečanje proračunskega primanjkljaja v zadnjih štirih letih smo oblikovali drugo tabelo, ki na nekoliko specifičen način prikazuje vse ključne prihodke in izdatke proračuna. Podatke lanskega leta smo primerjali s podatki leta 2019, revaloriziranimi za celotno rast BDP v tem obdobju (29,9 %, pretežno zaradi inflacije). Primerjava lanskih podatkov s tako preračunanimi zneski za leto 2019 pokaže, kje je dejansko prišlo do pomembnejše večje porabe in višjega primanjkljaja. Prikaz je v obliki zneska realnega povečanja ter tudi odstotka dodatnega povečanja nad rastjo BDP. V zadnji koloni pa je še izračun, koliko je posamezen povečan izdatek prispeval k skupnem povečanju primanjkljaja za 4,1 % BDP.
Če pogledamo strukturo prihodkov iz prvega dela tabele, vidimo pomembnejša odstopanja predvsem pri prihodkih od trošarin (350 milijonov evrov izpada). V zadnji letih je vlada zaradi rasti cen energentov zadrževala usklajevanje trošarin, ki so v evrih le nekoliko višje kot leta 2019. Glede na 20-odstotno splošno rast cen in 30-odstotni porast BDP je to seveda pomenilo precejšen upad prihodkov (zbrani DDV je na primer približno sledil rasti BDP). Pri ostalih prihodkih proračuna so bila odstopanja manj značilna in niso pomembneje prispevala k povečanju proračunskega primanjkljaja. Pri sredstvih iz Evropske unije je tabeli naveden neto podatek, torej koliko sredstev dobimo iz EU potem ko odštejemo vplačila. Iz EU smo lani dobili nekaj več kot leta 2019 (skupaj preko milijarde evrov), a smo v proračun EU morali vplačati 670 milijonov in neto priliv prav tako ni imel pomembnejšega vpliva na naš proračun.
V drugem delu tabele pa so najprej prikazani “redni” odhodki proračuna, ki so vsi po vrsti glede na 2019 lani porasli bolj kot BDP. Izstopa edino transfer v pokojninsko blagajno, kjer so bile kot opisano zgoraj potrebe po dodatnem proračunskem financiranju pokojnin celo nižje, zaradi dodatnih izdatkov za zdravstvo pa je bilo več odliva za plače in materialne stroške.
Izstopa preseganje izdatkov za subvencije (408 milijonov evrov ali 0,6 % BDP), ki jih je država namenila podjetjem za kritje povečanih stroškov energentov. Tu imamo sicer zanimivo situacijo. Energetske družbe v lasti države so prodajale dražjo elektriko in ustvarile najmanj toliko dobička, podjetja pa so zaradi teh višjih cen potem dobila pomoč od države – le da je pomoč neposredni odhodek proračuna v 2023, dobički energetskih družb pa niso vključeni med proračunske prihodke. Med prihodki bodo letos, če bodo lastniku (državi) izplačale dividende.
Še nekaj višje odlive beležimo pri raznih transferjih (657 milijonov evrov), kjer je polovica posledica raznih pomoči zaradi poplav, draginje in kovida, preostalo pa so povečani socialni transferji in transferji občinam za povečane stroške in delnemu izpadu dohodnine.
Največje povečanje izdatkov pa je pri državnih investicijah. Glede na leto 2019 smo zanje namenili skoraj milijardo evrov nad rastjo BDP. Po podatkih Fiskalnega sveta se od tega nanaša na sanacijo poplav le 220 milijonov evrov, ostalo pa povečane tekoče naložbe države in občin, ki so v največji meri prispevale k visokemu proračunskemu primanjkljaju. Med njimi je seveda tudi zgradba na Litijski 51. Po znesku sicer zanemarljiva glede na 2,2 milijardi evrov skupnih investicij, a kaže na prakso, kako smo sprejeli proračun z nedefiniranimi izdatki za “rezerve”, poem pa se konec leta trudili, kako od tega čim več porabiti.
Pri izdatkih za investicije je zanimiv prikaz na drugi sliki, kjer smo primerjali investicijske izdatke s prilivi iz EU, merjeno z odstotkom BDP. V preteklih letih so se naložbe od vstopa v EU v veliki meri pokrivale s temi prilivi. Zadnje tri leta pa tu nastaja vse večje odstopanje. Naložbe smo močno povečali, prejeta evropska sredstva pa ostajajo na nivoju okoli 1,7 % BDP. Precej nižje kot v prejšnjem evropskem proračunskim obdobju, kljub vsem velikim napovedim in obljubam, kaj bomo dobili iz evropskega mehanizma za okrevanje ter v obliki pomoči za sanacijo poplav. Verjetno bi lahko našteli veliko razlogov, zakaj je temu tako, a številke so pač takšne in povečani izdatki za investicije so nam najbolj poglobili proračunski primanjkljaj.
Ostaja še zadnje večje povečanje proračunskih izdatkov in sicer postavka “rezerve”. Že v junijskem rebalansu proračuna (pred poplavami), si je vlada izposlovala kar 1,5 milijarde evrov rezerve, torej predvidenih izdatkov brez kakšne specifikacije. Nekakšna bianco postavka trošenja. No, v končni proračunski bilanci je te rezerve še vedno 840 milijonov, kar se je menda deloma preneslo v posebni proračunski sklad za sanacijo poplav v naslednjem obdobju (kakšnih pojasnil o “usodi” tako pomembne postavke sicer na spletu ni zaslediti). Glede na bodoče proračunske omejitve je tak prenos sredstev verjetno smiseln, a dejanske potrošnje in primanjkljaja je bilo potem v preteklem letu pravzaprav manj.
Za kaj smo največ zapravili
Na koncu pa je še ena postavka izdatkov, kjer pa je situacija obratna. V prikazu so neto izdatki za obresti, torej neto finančni odhodki, kjer smo pobotali izdatke s prejemki iz financiranja. Ti neto izdatki za obresti so bili lani nižji za skoraj pol milijarde glede na rast BDP. Brez tega ugodnega učinka financiranja bi bil proračunski primanjkljaj še za toliko višji. Kljub rasti obrestnih mer ter povečani zadolžitvi države (ta je višja za preko 12 milijard evrov), smo lani za obresti vseeno plačali manj kot leta 2019, ker koristimo ugodnosti nizkih obrestnih mer, po katerih smo se zadolževali v obdobju 2015 – 2021. Dodatno pa so na neto stroške financiranja močno vplivali tudi prihodki od obresti za likvidnostne rezerve države. Višje obrestne mere veljajo tudi za depozite države in tega je bilo lani kar za 159 milijonov evrov, kar je dodatno pozitivno vplivalo na neto izdatke za obresti.
Kakšen bi bil torej odgovor na začetno vprašanje o razlogih, da smo lani potrošili in se zadolžili realno za skoraj 3 milijarde evrov več kot leta 2019 – in to v gospodarsko dokaj uspešnem letu 2023?
Največje odstopanje je nedvomno v povečanih investicijskih izdatkih države, ki jih zadnja leta ne uspemo več pokrivati s prilivi iz EU. Naslednja skupina je pomoč ljudem in podjetjem zaradi dražjih energentov, kar bo sicer državi mogoče uspelo pokriti z dividendami energetskih podjetij v njeni lasti. Visoke cene elektrike in posledično povečani stroški porabnikov so bile res posledica razmer na enotnem evropskem trgu, a pozitivne učinke na prodajni strani je posredno dobila tudi država preko lastništva energetskih družb. Naslednji večji izdatki so razmere v zdravstvu. Še večji pa sanacija poplav, deloma za tekoče stroške, še več pa z oblikovanjem visokih rezerv za te namene za naslednje obdobje. Izpostaviti velja še učinek nižjih prilivov iz trošarin na goriva.
Na drugi strani pa podatki kažejo, da primanjkljaj ni bil posledica kakih bistveno povečanih izdatkov za zaposlene v javnem sektorju (razen deloma v zdravstvu) in še manj povečanih izdatkov za pokojnine. Pa še, da so nam lani slab proračunski rezultat v precejšnji meri reševali znižani neto izdatki za obresti, torej ugodno zadolževanje v letih po letu 2015, posebno v obdobju 2018 – 2020, ko so bile obrestne mere za 10-letne slovenske obveznice tudi negativne.
+++
Kaj od teh učinkov nas čaka v prihodnosti, je seveda precej težje ocenjevati. Vsekakor se bodo poslabšali pogoji financiranja, na drugi strani pa mogoče ne bo potrebnih subvencij in transferjev za pomoč. Največ prostora glede bodočih proračunskih primanjkljajev bo nedvomno pri odločitvah glede obsega investicij, tudi v luči sanacije poplav. Kljub njihovim pozitivnim učinkom na gospodarsko rast (multiplikativni učinki), bodo proračunske omejitve zahtevale večjo previdnost pri tovrstnih izdatkih.
Na ostalih področjih pa lahko ocenimo, da vseeno ni prišlo do nekega večjega nekontroliranega trošenja. Glede na omenjene obljube o “evropskih virih” bi bilo v proračunu lahko več prihodkov iz EU, a verjetno se bomo morali zadovoljiti z dejstvom, da bomo počasi postali celo neto plačnik v EU – če se bomo “prehitro” razvijali. Takšni zaključki temeljijo na proračunskih številkah, čeprav smo od Evropskega načrta za okrevanje vseeno pričakovali več pozitivnih finančnih učinkov.
Mogoče pa je bilo to bolj v besedah kot v evrih …
Hitro se lahko ponovi kriza 2008-2011.
Slovenija je bistveno bolj krhka pod površjem kot se zdi. Avti in hiše ter relativno udobno življenje ljudi, ki hodijo po barih in gostilnah ter v Barbarigo, skrivajo finančno napeto situacijo pri Slovencih. Ja, ljudje imajo prihranke na bankah – celo rekordne – ampak to ni dovolj bufferja za težko ekonomsko situacijo, če bi se le-ta zgodila.
Plus je edino to, da je privat sektor močno razdolžen in da ima tudi vzvode s
katerimi bi se ob krizi postavil po robu političnemu tranzicijskemu razredu – zagrozil bi reimo z selitvijo firm v tujino in selitvijo prihrankov prebivalstva v avstrijske banke.
Sploh mladi Slovenci so finančno bolj pismeni in se hitro lahko obrnejo.
Zanimivo, kako je Kordež pameten sedaj, ko je v poslovnem in političnem pokoju. Škoda, da ni bil takrat, ko je bil na čelu Merkurja, izognil bi se polomiji svojega podjetja, ki ji je sam krepko botroval.
Ampak ljudje, ki danes harajo po Sloveniji z Golobom na čelu, so pravzaprav Kordeževi strankarski kolegi. Zakaj se jih ne loti na strankarskem nivoju?
Ja, no, na delu je eden največjih evopskih LAŽNIVCEV, sam presvitli dr. tehničnih znanosti, tovariš golob!
ren, bom (spet) povedal eno grešno misel.
Golob je kot PV totalno nesposoben, za predsednika pa bi bil idealen.
S svojo izbranko sodita med EU (zblojeno) elito.
—
Se strinjam!
PS
Zdajle sem kot prerojen. Po dolgem času sem namreč poslušal moj najljubši koncert: Beethovnov 5. klavirski koncert. Kakšna glasba!!!
No ja, če gre za obnovo manjše železniške postaje, ki jo dnevno uporablja nekaj sto ljudi, skoraj 200 milijončkov (no, z aneksi, bo preko 200 milijončkov) je iluzorno pričakovati, da bo z ostalim denarjem država racionalno ravnala. Zakaj pa bi? Saj Butalci so zadovoljni in plešejo po ulicah od veselja, ker imajo tako uspešno vlado.
Kredit, ko ga vlada “injicira” v druzbo, kratkorocno poveca BNP. Na daljsi rok pa povzroci padec gospodarske rasti.
Saj ni kaj dodati. Denar odteka kot voda skozi sito. Država je na novo izdala obveznice za nekaj sto milijonov evrov. Ni potrebno biti ekonomist ali kaj podobnega, vendar se razume, da si cel svet sposoja in potekajo transakcije križem kražem. Vsak je nekomu dolžan in zadeva teče, dokler ne nastopi kakšna kriza in se denarne poti ustavijo. Vsi nehajo kupovati, prodaja se ustavi, banke ne posojajo več, vsak drži denar v nogavici, kakor se je reklo včasih itd. Tokokrog se prekine in katastrofa je lahko hitro tu.
Problem pa nastane kam gre denar, ali so investicije ekonomsko utemljene, upravičene ali pa za neumnosti, bi rekel PV, ki je že kmalu po nastopu krpal elektro luknjo, ki jo je sam pomagal kopati. Sedaj obnove ŽP, popoplavna obnova nepremičnin se še sploh ni začela. Ampak na prehudo zadolževanje in trošenje opozarjao levi strokovnjaki kot so Kračun, Mrak pa še kdo in ne “fašisti” in današnji avtor je vse prej kot janšist. Litijska in računalniki so drobiž, vendar se ob podobnih “investicijah” kup viša. Ne razumem pa kaj ima s to današnjo temo foušija.
Škoda, da nismo ZDA, da nimamo FED in nazadnje, da nimamo Greenspana/FED : “USA can pay any debt because it can always print money”. Tako moramo kriminal plačati davkoplačevalci.
Pred časom sem zapisal, da je proračun za leto23 večji od proračuna za leto 22 za 3 milijarde večji.
In postavil vprašanje, kam je odteklo 3 mrd?
Kljub obsežni analizi ne vemo,kam?
Očitno je vmes kriminal, saj se bistveno niso povečale plače,pa tudi pokojnine ne.
O potrebnih investicijah pa tudi ni kaj poročil. Kot stalnica je drugi tir, za katerega tako vemo, da bo imel zlate švelerje. Ni šol, ni vrtcev, ni bolnišnic, ni cest.
denarja pa tudi ni?
Kdo preiskuje porabo proračunskega denarja?
Amater Bine Kordež.
Skoraj enak članek je bil objavljen včeraj v Delu! Dvojno plačilo za isto delo?
…polpismenim primitivnim Norovcem24 ostane samo kmetavzarska fovšarija..
—
Miller, samo tepec kakršen si, lahko uživa, ko mu kradejo milijarde.
odgovoril sem mu glede članka, kreten janšistični.
tepka je tista, ki te je skotila..
—
Če je tu kdo polpismen, si edino ti, strahopetni bevskač.
bevskala je tista, ki te je skotila
Vse čestitke tvoji mami, ki je vzredila tako prijaznega in kulturnega sinčka.
A se ne da brez primitivizma? (1. del)
Po vase pisatelj, ki proda 1000 izvodov svoje knjige, dobi 999x prevec?
Ne. Pošiljanje istega teksta na več medijev že od nekdaj velja za nečedno početje. Če bi bil jaz urednik Dela, bi mu odrekel sodelovanje. Kar se tiče knjig, noben založnik ne bi privolil, da avtor svoje delo pošlje v objavo še konkurenci.
A je prepovedano, če nekdo pošlje tekst na 1000 koncev ?
A mora najprej dobiti dovoljenje od vaše SDS SS gestapovske moralne policije.
—
Ne, ni prepovedano. Ampak urednik tega ne bi smel objaviti.
Sicer pa, kdo je tebe kaj vprašal, klošar?
Tekste, ki jih objavljam na tem blogu, pogosto prej objavim v dnevnem časopisju (Delo, Dnevnik), ker gre praviloma za drugo publiko in Uredništvo je s tem seznanjeno. Za objave na blogih ali v časopisih pa ne prejemam nobenih plačil.