Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Slika: fotomontaža + PORTAL

Avtor: | 17. marca, 2024

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.

Nedvomno je na mestu vprašanje, zakaj in kje smo dodatno potrošili znesek, ki presega desetino prejemkov vsega prebivalstva. Je kriv razbohoteni javni sektor, povečanje izdatkov za pokojnine, manj pobranih davkov, avgustovske poplave, energetska kriza, investicijski izdatki države ali morda kaj tretjega? Kakšnih pojasnil s strani vlade, razen kako vsakič sprejemamo razvojno naravnane proračune, nismo dobili. Zato bi v nadaljevanju pogledali, kje smo lani dodatno potrošili in se kot država dodatno zadolžili v obsegu 4 % BDP več kot v letu 2019.

Demografska in gospodarska gibanja zadnjih štirih let

Preden pa pogledamo, kje smo uspeli porabiti (zapraviti?) skoraj 3 dodatne milijarde, pa je v prvi tabeli prikazano nekaj ključnih podatkov o makroekonomskih gibanjih zadnjih štirih let. Torej do kakšnih sprememb je prišlo v tem obdobju, ko smo tako močno povečali porabo. So se splošne razmere tako poslabšale?

Kljub vsem strahovom in opozorilom glede demografskih gibanj, ta v Sloveniji vsaj zadnja štiri leta izkazujejo pozitivne trende. Povečalo se je število prebivalcev Slovenije (na žalost samo iz priseljevanja, naravni prirast pa je bil negativen), še precej bolj se je povečalo število zaposlenih. V tabeli so podatki o zaposlenosti po statistiki družbenih računov, podobno kot spremljamo BDP in po tem načinu štetja je zaposlenih že več kot polovica prebivalcev. Precej počasnejša pa je bila rast števila upokojencev. Postopno dvigovanje upokojitvene starosti se je odrazilo v le enoodstotnem povečanju števila upokojenih v zadnjih štirih letih. Navedena številka 530.000 upokojencev se nanaša na prejemnike brez sorazmernih delov pokojnin. Ta podatek boljše odraža dejansko število upokojencev kot pa navedba celotnega števila prejemnikov pokojnin (preko 630.000). Med njimi namreč nekateri prejemajo tudi samo nekaj deset evrov razlike, a se pač štejejo kot upokojenci.

Visoko realno rast izkazuje tudi ustvarjeni BDP, ki je bil po vmesnemu upadu zaradi kovida lani realno že 7,9 % višji v primerjavi z letom 2019, čeprav je rast produktivnosti zaradi visokega povečanja zaposlenosti precej nižja (3 % v štirih letih). Rast plač in pokojnin v tem obdobju (realno okoli 5 %) je bila tako nekaj višja od rasti produktivnosti, a pod rastjo BDP na prebivalca.


Ker na proračunske rezultate močno vplivajo izdatki za pokojnine in zdravstveno varstvo, so v tabeli dodani tudi skupni izdatki za ta dva namena. Ta izplačila se sicer vodijo v ločenih javno-finančnih blagajnah ZPIZ in ZZZS, a morebitne primanjkljaje teh blagajn pokrivamo iz proračuna. Mogoče preseneča, da je ostal obseg izdatkov za pokojnine primerjalno z BDP enak kot pred štirimi leti. Kljub realni rasti pokojnin in nekoliko višjemu številu upokojencev je realni BDP porastel še nekoliko več, tako da pokojninski izdatki niso presegli rasti BDP. Ob tem je mogoče zanimiv še podatek o izdatkih za pokojnine skozi daljše obdobje.

Delež pokojnin v BDP se v Sloveniji že dolga leta giblje okoli 10 %, v času krize zaradi upada BDP nekaj višje in obratno. Ti deleži so (vsaj zaenkrat) precej nižji od napovedi in tudi daleč od deleža pokojninskih izdatkov v Avstriji ali Italiji, kjer zanje namenjajo preko 15 % BDP.


V istem obdobju pa beležimo precej večji porast izdatkov za javno zdravstveno varstvo, katerega financiramo preko zdravstvene blagajne (ZZZS). Ti izdatki so v štirih letih realno porasli za skoraj 20 % (naraščali so za 10,8 % hitreje kot rast BDP), zaradi česar se je delež javno-finančnih izdatkov za zdravstvo v tem obdobju povečal iz 6,3 na 7,0 % BDP. Pri tem so se stroški plač realno povečali za 18 %, ostali stroški pa še nekaj več. Dodatna sredstva je moral seveda zagotoviti proračun in to je že prvi razlog povečanja proračunskega primanjkljaja. Rast plač in prispevkov iz plač je bila namreč nižja.

Razlogi za povečanje proračunskih izdatkov

Za oceno razlogov za omenjeno skoraj 3-milijardno povečanje proračunskega primanjkljaja v zadnjih štirih letih smo oblikovali drugo tabelo, ki na nekoliko specifičen način prikazuje vse ključne prihodke in izdatke proračuna. Podatke lanskega leta smo primerjali s podatki leta 2019, revaloriziranimi za celotno rast BDP v tem obdobju (29,9 %, pretežno zaradi inflacije). Primerjava lanskih podatkov s tako preračunanimi zneski za leto 2019 pokaže, kje je dejansko prišlo do pomembnejše večje porabe in višjega primanjkljaja. Prikaz je v obliki zneska realnega povečanja ter tudi odstotka dodatnega povečanja nad rastjo BDP. V zadnji koloni pa je še izračun, koliko je posamezen povečan izdatek prispeval k skupnem povečanju primanjkljaja za 4,1 % BDP.

Če pogledamo strukturo prihodkov iz prvega dela tabele, vidimo pomembnejša odstopanja predvsem pri prihodkih od trošarin (350 milijonov evrov izpada). V zadnji letih je vlada zaradi rasti cen energentov zadrževala usklajevanje trošarin, ki so v evrih le nekoliko višje kot leta 2019. Glede na 20-odstotno splošno rast cen in 30-odstotni porast BDP je to seveda pomenilo precejšen upad prihodkov (zbrani DDV je na primer približno sledil rasti BDP). Pri ostalih prihodkih proračuna so bila odstopanja manj značilna in niso pomembneje prispevala k povečanju proračunskega primanjkljaja. Pri sredstvih iz Evropske unije je tabeli naveden neto podatek, torej koliko sredstev dobimo iz EU potem ko odštejemo vplačila. Iz EU smo lani dobili nekaj več kot leta 2019 (skupaj preko milijarde evrov), a smo v proračun EU morali vplačati 670 milijonov in neto priliv prav tako ni imel pomembnejšega vpliva na naš proračun.


V drugem delu tabele pa so najprej prikazani “redni” odhodki proračuna, ki so vsi po vrsti glede na 2019 lani porasli bolj kot BDP. Izstopa edino transfer v pokojninsko blagajno, kjer so bile kot opisano zgoraj potrebe po dodatnem proračunskem financiranju pokojnin celo nižje, zaradi dodatnih izdatkov za zdravstvo pa je bilo več odliva za plače in materialne stroške.

Izstopa preseganje izdatkov za subvencije (408 milijonov evrov ali 0,6 % BDP), ki jih je država namenila podjetjem za kritje povečanih stroškov energentov. Tu imamo sicer zanimivo situacijo. Energetske družbe v lasti države so prodajale dražjo elektriko in ustvarile najmanj toliko dobička, podjetja pa so zaradi teh višjih cen potem dobila pomoč od države – le da je pomoč neposredni odhodek proračuna v 2023, dobički energetskih družb pa niso vključeni med proračunske prihodke. Med prihodki bodo letos, če bodo lastniku (državi) izplačale dividende.

Še nekaj višje odlive beležimo pri raznih transferjih (657 milijonov evrov), kjer je polovica posledica raznih pomoči zaradi poplav, draginje in kovida, preostalo pa so povečani socialni transferji in transferji občinam za povečane stroške in delnemu izpadu dohodnine.

Največje povečanje izdatkov pa je pri državnih investicijah. Glede na leto 2019 smo zanje namenili skoraj milijardo evrov nad rastjo BDP. Po podatkih Fiskalnega sveta se od tega nanaša na sanacijo poplav le 220 milijonov evrov, ostalo pa povečane tekoče naložbe države in občin, ki so v največji meri prispevale k visokemu proračunskemu primanjkljaju. Med njimi je seveda tudi zgradba na Litijski 51. Po znesku sicer zanemarljiva glede na 2,2 milijardi evrov skupnih investicij, a kaže na prakso, kako smo sprejeli proračun z nedefiniranimi izdatki za “rezerve”, poem pa se konec leta trudili, kako od tega čim več porabiti.

Pri izdatkih za investicije je zanimiv prikaz na drugi sliki, kjer smo primerjali investicijske izdatke s prilivi iz EU, merjeno z odstotkom BDP. V preteklih letih so se naložbe od vstopa v EU v veliki meri pokrivale s temi prilivi. Zadnje tri leta pa tu nastaja vse večje odstopanje. Naložbe smo močno povečali, prejeta evropska sredstva pa ostajajo na nivoju okoli 1,7 % BDP. Precej nižje kot v prejšnjem evropskem proračunskim obdobju, kljub vsem velikim napovedim in obljubam, kaj bomo dobili iz evropskega mehanizma za okrevanje ter v obliki pomoči za sanacijo poplav. Verjetno bi lahko našteli veliko razlogov, zakaj je temu tako, a številke so pač takšne in povečani izdatki za investicije so nam najbolj poglobili proračunski primanjkljaj.

Ostaja še zadnje večje povečanje proračunskih izdatkov in sicer postavka “rezerve”. Že v junijskem rebalansu proračuna (pred poplavami), si je vlada izposlovala kar 1,5 milijarde evrov rezerve, torej predvidenih izdatkov brez kakšne specifikacije. Nekakšna bianco postavka trošenja. No, v končni proračunski bilanci je te rezerve še vedno 840 milijonov, kar se je menda deloma preneslo v posebni proračunski sklad za sanacijo poplav v naslednjem obdobju (kakšnih pojasnil o “usodi” tako pomembne postavke sicer na spletu ni zaslediti). Glede na bodoče proračunske omejitve je tak prenos sredstev verjetno smiseln, a dejanske potrošnje in primanjkljaja je bilo potem v preteklem letu pravzaprav manj.

Za kaj smo največ zapravili

Na koncu pa je še ena postavka izdatkov, kjer pa je situacija obratna. V prikazu so neto izdatki za obresti, torej neto finančni odhodki, kjer smo pobotali izdatke s prejemki iz financiranja. Ti neto izdatki za obresti so bili lani nižji za skoraj pol milijarde glede na rast BDP. Brez tega ugodnega učinka financiranja bi bil proračunski primanjkljaj še za toliko višji. Kljub rasti obrestnih mer ter povečani zadolžitvi države (ta je višja za preko 12 milijard evrov), smo lani za obresti vseeno plačali manj kot leta 2019, ker koristimo ugodnosti nizkih obrestnih mer, po katerih smo se zadolževali v obdobju 2015 – 2021. Dodatno pa so na neto stroške financiranja močno vplivali tudi prihodki od obresti za likvidnostne rezerve države. Višje obrestne mere veljajo tudi za depozite države in tega je bilo lani kar za 159 milijonov evrov, kar je dodatno pozitivno vplivalo na neto izdatke za obresti.

Kakšen bi bil torej odgovor na začetno vprašanje o razlogih, da smo lani potrošili in se zadolžili realno za skoraj 3 milijarde evrov več kot leta 2019 – in to v gospodarsko dokaj uspešnem letu 2023?

Največje odstopanje je nedvomno v povečanih investicijskih izdatkih države, ki jih zadnja leta ne uspemo več pokrivati s prilivi iz EU. Naslednja skupina je pomoč ljudem in podjetjem zaradi dražjih energentov, kar bo sicer državi mogoče uspelo pokriti z dividendami energetskih podjetij v njeni lasti. Visoke cene elektrike in posledično povečani stroški porabnikov so bile res posledica razmer na enotnem evropskem trgu, a pozitivne učinke na prodajni strani je posredno dobila tudi država preko lastništva energetskih družb. Naslednji večji izdatki so razmere v zdravstvu. Še večji pa sanacija poplav, deloma za tekoče stroške, še več pa z oblikovanjem visokih rezerv za te namene za naslednje obdobje. Izpostaviti velja še učinek nižjih prilivov iz trošarin na goriva.

Na drugi strani pa podatki kažejo, da primanjkljaj ni bil posledica kakih bistveno povečanih izdatkov za zaposlene v javnem sektorju (razen deloma v zdravstvu) in še manj povečanih izdatkov za pokojnine. Pa še, da so nam lani slab proračunski rezultat v precejšnji meri reševali znižani neto izdatki za obresti, torej ugodno zadolževanje v letih po letu 2015, posebno v obdobju 2018 – 2020, ko so bile obrestne mere za 10-letne slovenske obveznice tudi negativne.

+++

Kaj od teh učinkov nas čaka v prihodnosti, je seveda precej težje ocenjevati. Vsekakor se bodo poslabšali pogoji financiranja, na drugi strani pa mogoče ne bo potrebnih subvencij in transferjev za pomoč. Največ prostora glede bodočih proračunskih primanjkljajev bo nedvomno pri odločitvah glede obsega investicij, tudi v luči sanacije poplav. Kljub njihovim pozitivnim učinkom na gospodarsko rast (multiplikativni učinki), bodo proračunske omejitve zahtevale večjo previdnost pri tovrstnih izdatkih.

Na ostalih področjih pa lahko ocenimo, da vseeno ni prišlo do nekega večjega nekontroliranega trošenja. Glede na omenjene obljube o “evropskih virih” bi bilo v proračunu lahko več prihodkov iz EU, a verjetno se bomo morali zadovoljiti z dejstvom, da bomo počasi postali celo neto plačnik v EU – če se bomo “prehitro” razvijali. Takšni zaključki temeljijo na proračunskih številkah, čeprav smo od Evropskega načrta za okrevanje vseeno pričakovali več pozitivnih finančnih učinkov.

Mogoče pa je bilo to bolj v besedah kot v evrih …

23 komentarjev

  1. rOKC

    Hitro se lahko ponovi kriza 2008-2011.

    Slovenija je bistveno bolj krhka pod površjem kot se zdi. Avti in hiše ter relativno udobno življenje ljudi, ki hodijo po barih in gostilnah ter v Barbarigo, skrivajo finančno napeto situacijo pri Slovencih. Ja, ljudje imajo prihranke na bankah – celo rekordne – ampak to ni dovolj bufferja za težko ekonomsko situacijo, če bi se le-ta zgodila.

    Plus je edino to, da je privat sektor močno razdolžen in da ima tudi vzvode s
    katerimi bi se ob krizi postavil po robu političnemu tranzicijskemu razredu – zagrozil bi reimo z selitvijo firm v tujino in selitvijo prihrankov prebivalstva v avstrijske banke.

    Sploh mladi Slovenci so finančno bolj pismeni in se hitro lahko obrnejo.

  2. Andrej Muren

    Zanimivo, kako je Kordež pameten sedaj, ko je v poslovnem in političnem pokoju. Škoda, da ni bil takrat, ko je bil na čelu Merkurja, izognil bi se polomiji svojega podjetja, ki ji je sam krepko botroval.
    Ampak ljudje, ki danes harajo po Sloveniji z Golobom na čelu, so pravzaprav Kordeževi strankarski kolegi. Zakaj se jih ne loti na strankarskem nivoju?

  3. ren

    Ja, no, na delu je eden največjih evopskih LAŽNIVCEV, sam presvitli dr. tehničnih znanosti, tovariš golob!

    • Miller

      ren, bom (spet) povedal eno grešno misel.
      Golob je kot PV totalno nesposoben, za predsednika pa bi bil idealen.
      S svojo izbranko sodita med EU (zblojeno) elito.

      • ren

        Se strinjam!

        PS
        Zdajle sem kot prerojen. Po dolgem času sem namreč poslušal moj najljubši koncert: Beethovnov 5. klavirski koncert. Kakšna glasba!!!

  4. TL

    No ja, če gre za obnovo manjše železniške postaje, ki jo dnevno uporablja nekaj sto ljudi, skoraj 200 milijončkov (no, z aneksi, bo preko 200 milijončkov) je iluzorno pričakovati, da bo z ostalim denarjem država racionalno ravnala. Zakaj pa bi? Saj Butalci so zadovoljni in plešejo po ulicah od veselja, ker imajo tako uspešno vlado.

  5. Peter klepec

    Kredit, ko ga vlada “injicira” v druzbo, kratkorocno poveca BNP. Na daljsi rok pa povzroci padec gospodarske rasti.

  6. deni

    Saj ni kaj dodati. Denar odteka kot voda skozi sito. Država je na novo izdala obveznice za nekaj sto milijonov evrov. Ni potrebno biti ekonomist ali kaj podobnega, vendar se razume, da si cel svet sposoja in potekajo transakcije križem kražem. Vsak je nekomu dolžan in zadeva teče, dokler ne nastopi kakšna kriza in se denarne poti ustavijo. Vsi nehajo kupovati, prodaja se ustavi, banke ne posojajo več, vsak drži denar v nogavici, kakor se je reklo včasih itd. Tokokrog se prekine in katastrofa je lahko hitro tu.

    Problem pa nastane kam gre denar, ali so investicije ekonomsko utemljene, upravičene ali pa za neumnosti, bi rekel PV, ki je že kmalu po nastopu krpal elektro luknjo, ki jo je sam pomagal kopati. Sedaj obnove ŽP, popoplavna obnova nepremičnin se še sploh ni začela. Ampak na prehudo zadolževanje in trošenje opozarjao levi strokovnjaki kot so Kračun, Mrak pa še kdo in ne “fašisti” in današnji avtor je vse prej kot janšist. Litijska in računalniki so drobiž, vendar se ob podobnih “investicijah” kup viša. Ne razumem pa kaj ima s to današnjo temo foušija.

  7. DexPex

    Škoda, da nismo ZDA, da nimamo FED in nazadnje, da nimamo Greenspana/FED : “USA can pay any debt because it can always print money”. Tako moramo kriminal plačati davkoplačevalci.

  8. APMMB2

    Pred časom sem zapisal, da je proračun za leto23 večji od proračuna za leto 22 za 3 milijarde večji.
    In postavil vprašanje, kam je odteklo 3 mrd?
    Kljub obsežni analizi ne vemo,kam?
    Očitno je vmes kriminal, saj se bistveno niso povečale plače,pa tudi pokojnine ne.
    O potrebnih investicijah pa tudi ni kaj poročil. Kot stalnica je drugi tir, za katerega tako vemo, da bo imel zlate švelerje. Ni šol, ni vrtcev, ni bolnišnic, ni cest.
    denarja pa tudi ni?
    Kdo preiskuje porabo proračunskega denarja?
    Amater Bine Kordež.

  9. tohuvabohu

    Skoraj enak članek je bil objavljen včeraj v Delu! Dvojno plačilo za isto delo?

    • Miller

      …polpismenim primitivnim Norovcem24 ostane samo kmetavzarska fovšarija..

      • APMMB2

        Miller, samo tepec kakršen si, lahko uživa, ko mu kradejo milijarde.

        • Miller

          odgovoril sem mu glede članka, kreten janšistični.
          tepka je tista, ki te je skotila..

      • tohuvabohu

        Če je tu kdo polpismen, si edino ti, strahopetni bevskač.

        • Miller

          bevskala je tista, ki te je skotila

          • tohuvabohu

            Vse čestitke tvoji mami, ki je vzredila tako prijaznega in kulturnega sinčka.

      • JozeK

        A se ne da brez primitivizma? (1. del)

    • Peter klepec

      Po vase pisatelj, ki proda 1000 izvodov svoje knjige, dobi 999x prevec?

      • tohuvabohu

        Ne. Pošiljanje istega teksta na več medijev že od nekdaj velja za nečedno početje. Če bi bil jaz urednik Dela, bi mu odrekel sodelovanje. Kar se tiče knjig, noben založnik ne bi privolil, da avtor svoje delo pošlje v objavo še konkurenci.

        • Miller

          A je prepovedano, če nekdo pošlje tekst na 1000 koncev ?
          A mora najprej dobiti dovoljenje od vaše SDS SS gestapovske moralne policije.

          • tohuvabohu

            Ne, ni prepovedano. Ampak urednik tega ne bi smel objaviti.

            Sicer pa, kdo je tebe kaj vprašal, klošar?

    • ALBIN KORDEŽ

      Tekste, ki jih objavljam na tem blogu, pogosto prej objavim v dnevnem časopisju (Delo, Dnevnik), ker gre praviloma za drugo publiko in Uredništvo je s tem seznanjeno. Za objave na blogih ali v časopisih pa ne prejemam nobenih plačil.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo


Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Sestavljanje Svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj užaljeno umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski in brez resnih idej, v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev, svetovalk, mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Ali je naša pokojninska blagajna res tempirana fiskalna bomba?

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno. A ko pogledamo tekoča gibanja, so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. O zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale …

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.