Namesto davčne reforme se nam obeta kvečjemu manjša “kozmetika”

Avtor: | 27. februarja, 2024

Pred kratkim je bila ustanovljena vladna delovna skupina, ki naj bi pripravila pregled davčne zakonodaje in oblikovala predloge njenih sprememb. Skupina nedvomno uglednih strokovnjakov s tega področja bo proučila razmere in poskušala oblikovati bolj pravičnejšo, preglednejšo, enostavnejšo ter seveda razvojno naravnano zakonodajo. Po analizi razmer pa bo verjetno, podobno kot že veliko tovrstnih skupin doslej, predlagala manjše korekcije obstoječe zakonodaje. Te bodo kakšne davke dvignile za odsotno točko ali dve, druge mogoče nekoliko znižale, uvedle kake spremembe pri načinu obdavčevanja in nas prepričevale, kako je to bolj ustrezno in učinkovito. A s še večjo verjetnostjo bo naslednja delovna skupina neke druge vlade s prav tako uglednimi strokovnjaki te spremembe spet nekoliko korigirala, kaj od tega vrnila v prejšnje stanje in zagotavljala, da bodo te nove rešitve boljše …

Kakšnih korenitih sprememb davčne zakonodaje, sprememb, ki jih pričakujejo vsi deležniki, ni za pričakovati. Razlog je tudi v tem, ker tokratna delovna skupina nima na voljo veliko časa, a tudi če bi ga imela, obstoječe razmere ne dovoljujejo kakšnih obsežnih posegov v davčni sistem. Omenjena pričakovanja vseh skupin davkoplačevalcev namreč praviloma izhajajo iz stališča, da je vsaka skupina davčno preveč obremenjena glede na druge skupine in od reforme pričakuje znižanje na svojem področju, na drugi strani pa moramo zbrati približno obstoječi obseg zbranih davkov, če želimo zagotavljati funkcioniranje države ter doseženi nivo socialne države.

Čeprav tej trditvi lahko hitro nasprotujemo in potegnemo iz žepa vse neracionalne izdatke države, nam že hitri vpogled v obseg javnofinančnih prihodkov drugih držav EU pokaže, da prav veliko prostora za spremembe res nimamo. Vse razvitejše države EU zberejo večji delež davčnih in nedavčnih prihodkov glede na BDP kot Slovenija in imajo podoben davčni sistem, nekatere še bolj zapletenega. Kratka primerjava osnovnih podatkov med državami EU je prikazana na prvi sliki.

Seveda so razlike v strukturi prihodkov, a nesporno razvitejše države na primer z davki od dela zberejo večji delež BDP, kot ga uspemo v Sloveniji. Prav zanimivo bi bilo slišati, kakšna priporočila sprememb davčne zakonodaje daje IMF naši sosedi Avstriji glede na to, da zbere od prejemkov zaposlenih večji delež BDP, od premoženja pa celo nižji, kot to velja za Slovenijo (če so sploh deležni obiskov njihovih komisij kot naša država).

Razlog, da bomo težko kdaj pričakali kakšen korenit zasuk v načinu obdavčevanja in davčnem sistemu v Sloveniji se torej ne skriva v tem, da so ljudje proti spremembam, temveč v dejstvu, da ni veliko prostora za spremembe ne na izdatkovni kot tudi ne na prihodkovnih strani. To seveda ne pomeni, da niso možne razne korekcije in izboljšave, a bistvenih odstopanj od skupaj z zbranih javnofinančnih prihodkov si ne moremo privoščiti. Zato praviloma uvajamo samo manjše spremembe, razne ugodnosti ali upravičenja za posamezne skupine davkoplačevalcev z namenom večje pravičnosti in učinkovitosti, a te se praviloma odražajo tudi v dodatni zapletenosti sistema.

Današnji sistem obračuna davka od dobička ima na primer skoraj 100 različnih postavk, olajšav in izločitev in podobno velja tudi za obračun drugih davčnih obveznosti. Sistem lahko zelo preprosto poenostavimo – da bi imel na primer Zakon o davku od dohodka pravnih oseb (o davku na dobiček) samo en člen in sicer, da je davčna stopnja 20 % od dobička, izračunanega v skladu z računovodskimi standardi. A ker želimo spodbujati določene aktivnosti in omejevati druge, pač v zakon vnesemo ogromno raznih odstopanj od osnovnega pravila in s tem davčni sistem vse bolj zapletamo. In vsaka nova (upravičena!) ideja vsako leto sistem samo še dodatno zaplete.

Pred kakršnimi koli idejami o prenovi davčnega sistema bi morali že na začetku opredeliti, kateri segment, skupino davkoplačevalcev želimo dodatno obremeniti in kolikšen je potencialni dodatni priliv davkov iz tega. Šele na osnovi ocene teh učinkov se je smiselno pogovarjati, kje pa so možna znižanja. Tako pa si za izhodišče praviloma postavljamo visoke, všečne in načelne cilje, za katere pa potem v praksi zmanjka prostora za realizacijo.

V teh razpravah in iskanju “optimalnejših” rešitev davčnega sistema je poleg nepreglednosti davčnega sistema predmet kritik tudi nepredvidljivost obdavčitve in tudi vse višje davčne obremenitve. Na drugi sliki je prikaz gibanja nekaterih davčnih stopenj in zbranih davkov v Sloveniji za zadnjih 20 let. Kaj kažejo ta gibanja? Da so davčne obremenitve z leti raje nekoliko manjše kot nekdaj, predvsem pa relativno stabilne.

S prekinjenimi črtami so prikazane dejanske davčne stopnje od povprečne plače (dohodnina in prispevki glede na bruto plačo povečano za prispevke delodajalca) ter efektivna povprečna stopnja davka od dobička. Slednja se zadnja leta sicer nekoliko povečuje, a je nižja kot v letih 2005 – 2011, obdavčitev plač pa ima v povprečju celo trend malenkostnega zniževanja. V vseh dvajsetih letih se večinoma giblje okoli 44 %. Enako velja tudi za podatke o obsegu zbranih javnofinančnih prihodkov kot kažejo polne črte. Skupaj zbrani prihodki države znašajo stabilnih 40 % BDP (+/- 1 odstotno točko), enako velja tudi samo za vse davčne prihodke ali prihodke na prejemke od plač (dohodnina in prispevki). Z njimi že vsa leta zberemo stabilnih 20 % BDP z nihanjem pol odstotne točke. Nekaj več nihanja je pri zbranem davku od dobička, a to je bolj posledica ugodnih in manj ugodnih gospodarskih obdobij.

Podatki torej kažejo, da je sistem obdavčitve v Sloveniji vseeno dokaj stabilen in tudi kakšne manjše spremembe na osnovi aktualnih aktivnosti pri pripravi predlogov korekcij davčnega sistema najbrž teh ugotovitev ne bodo spremenile. S stabilnostjo je mišljena končna skupna obdavčitev posameznih skupin prejemkov ter prilivi v proračun iz teh naslovov. Seveda pa ves čas prihaja do manjših sprememb in dopolnjevanja predpisov, ki vnašajo več zmede, kot pa imajo kakih učinkov. Nevarnost je, da se bo to zgodilo tudi z novimi popravki zakonodaje.

Vseeno pa bi v nadaljevanju pogledali. kakšne so sploh možnosti za spremembe, pred tem pa še nekaj ključnih podatkov o zbranih javnofinančnih prihodkih države, ki so predmet obravnave in želenih sprememb. Kot je razvidno iz tabele, polovico vseh davčnih in nedavčnih prihodkov (brez sredstev iz EU) zberemo z davščinami od plač, drugi najpomembnejši vir pa so davki na potrošnjo. Pomemben vir je še davek na dobiček, izpostavljamo pa davke na premoženje, ki so po strukturi relativno res majhni. Ostali prihodki države pa obsegajo prihodke od njenega premoženja (skoraj polovico te postavke), subvencije, carine, takse in globe ter 500 milijonov drugih nedavčnih prihodkov.

Kakšne imamo v teh okvirih in številkah torej možnosti za spremembe, za znižanje nekaterih davčnih obremenitev in kje je prostor za povečanje?

Načeloma se vsi strinjamo, da bi bilo smiselno v večji meri obdavčiti premoženje, saj iz prikaza vidimo, da ta vir le malo prispeva k skupnim prihodkom države. A sprejemljiva bi bila le obdavčitev presežnega premoženja (ne bivalnih objektov), kar pa je po obsegu relativno malo. Prav tako pa moramo upoštevati primerljivost z drugimi državami, dejstvo, da je bilo kupljeno premoženje enkrat že obdavčeno, prav tako pa ne bi bilo sprejemljivo močno obdavčiti samo na domače nepremičnine, drugo premoženje posameznikov in premoženje v tujini pa izpustiti.

Zaradi vseh navedenih razlogov bi bil priliv tega davka ob selektivnem povečanju davčne obremenitve sicer lahko nekaj sto milijonov, z dohodnino in prispevki od plač pa smo lani  zbrali 12,4 milijarde. Zavedati se torej moramo, da bi tudi povečan davek na premoženje (če bi nam to uspelo) ne omogočil pomembnejše razbremenitve obdavčevanja dela, mogoče za odstotno točko ali dve nižja stopnja.

Obdavčitev nepremičnin je že leta občutljiva politična tema, zato je težko pričakovati kakšne radikalne spremembe. (Slika: mestonepremicnin.si)

Tudi pri davku na dobiček najbrž dodatnega prostora po zadnjem povečanju splošne davčne stopnje ni. Mogoče bi lahko razmišljali o kaki dodatni odstotni točki pri DDV (250 milijonov!), čeprav zaradi strahu pred inflacijo to ne bi bila najbolj optimalna rešitev. Ideje o trošarinah na sladke pijače so sicer lepe, a predstavljajo minimalne zneske. Perspektivno se bomo pri davkih na potrošnji zaradi stimuliranja nakupa električnih vozil vse bolj srečevali z izpadom davščin na fosilna goriva (trošarine, DDV). Z njimi danes država zbere preko 1,5 milijarde evrov – od vožnje na elektriko skoraj nič. Tudi pri davku na dohodke od prejemkov iz kapitala posebnega prostora ni (davki na izplačila lastnikom znašajo skupaj vseeno tudi kar 41,5 % od bruto dobička). Nesorazmerno nizka je edino obdavčitev dobička od prodaje lastniških deležev, ki po 15 letih sploh ni obdavčena. A pri spremembi te obdavčitve (tudi če bi jo želeli uvesti) zaradi prepovedi retroaktivnosti zakonodaje ti popravki niso možni naslednjih 15 let. To je torej realnost, ki se je moramo že takoj na začetku zavedati pri idejah o davčni reformi. Pričakovanja, da bi s prerazporeditvami davčnih obremenitev lahko pomembneje zmanjšali obdavčitev dela, so zaradi tega močno omejena.

Drugo pa moramo upoštevati, da je plačevanje davkov od plač pravzaprav tudi plačilo zaposlenim za čas ko ne delajo (porodniška, vrtec, bolniška in celotno zdravstvo, nezaposlenost, pokojnine, domovi in vsi drugi socialni prejemki), le da te prejemke solidarnostno prejemamo preko državnih blagajn (izdatki za te namene so celo za okoli 1 milijardo višji kot zbrani davki). Nekdaj so pač otroci sami vzdrževali ostarele starše, z uvedbo pokojninskih sistemov to zagotavljajo s vplačili prispevkov, država pa to potem razdeli upokojencem. Lahko sicer ukinemo vse davke, ljudje pa sami plačujejo zdravstveno zavarovanje, varčujejo za pokojnino, bolniške …, a s tem bi povzročili izjemno razslojenost, kar vsekakor ni sprejemljivo. Razvitejše EU države zberejo še večji delež davščin od plače glede na BDP kot Slovenija in kot izhaja iz prve slike, s tem zagotavljajo tudi več socialnih izdatkov. Če želimo torej zadržati obstoječi nivo socialne varnosti v državi, moramo zbrati najmanj toliko teh davščin in zadržati povprečno davčno obremenitev dela (razen možnosti manjšega znižanja zaradi omenjenih morebitnih večjih prilivov iz drugih davkov). Tu se seveda lahko hitro odpre razprava o neustrezni (nepošteni) delitvi določenih socialnih prejemkov, a po obsegu je teh zlorab vseeno relativno malo in v celoti se jim tudi ne moremo izogniti.

Možnosti za spremembe imamo seveda v drugačni progresivnosti davčne obremenitve na plače, kjer pa smo zopet ujetniki razmer. Razbremenili bi želeli srednji razred, uvedli socialno kapico (razbremenili najvišje plače), seveda pa imamo pred očmi ves čas tudi razbremenitev najnižjih prejemkov – to so splošno sprejete usmeritve, ki pa se seveda ne izidejo. Preprosto nimamo segmenta prejemnikov plač, ki bi ga lahko močneje obremenili, zato ob isti masi potrebnih davkov tudi ni kakega pomembnega prostora za razbremenitev plač.

Niti vseh plač niti plač samo posameznega segmenta (razen omenjene točke ali dveh ob kakem manjšem prilivu drugih davkov). Ob kakršnihkoli spremembah bo torej potrebno odkrito povedati, kateri segment prejemnikov plač bi nekaj bolj obremenili, če želimo določene druge skupine razbremeniti (če bi iskali rešitev v drugačni progresivnost obdavčevanja plač). Tudi tu na žalost, ne glede na dobre namene, kakega pomembnejšega prostora za razbremenitev torej ne bo. Zato bo davčna obremenitev plač ostala več ali manj podobna, s podobno progresijo in vsaka drugačna pričakovanja so nerealna (samo populistična).

Ob teh dejstvih pa je potrebno izpostaviti še dva pomembna segmenta dohodkov, kjer pa je obdavčitev prejemkov izjemno nizka oziroma nesorazmerna, kjer pa prave volje za spremembe ni čutiti (najbrž zaradi interesa širokega kroga ljudi).

Prvo je siva ekonomija v obsegu mogoče kake 3 milijarde evrov po prihodkih (groba ocena glede na preko 300.000 zaposlenih izven podjetij, ki izkazujejo le 40 % povprečnega prejemka zaposlenih v podjetjih – razne zunanje ocene so sicer precej višje). Trudimo se sicer z blagajnami na javnih prodajnih mestih (na tržnici za “peteršilj”), posebno v segmentu osebnih storitev pa je tega izogibanja zelo veliko (vemo, da nam zasebni izvajalci storitev brez težav na roko zaračunajo tudi 2.000 evrov brez DDV in davkov od plač ali dobička). Ta segment izogibanja je bil vedno in tudi bo, se pa z urejenostjo evidenc in dvigom standarda znižuje.

Siva ekonomija ni značilna samo za določene panoge, npr. gostinstvo, obrtniške storitve ipd., ampak se pogosto pojavlja tudi pri odvetniških storitvah, v zdravstvu, kjer se lahko obračajo ogromni zneski.

Drugo pa je uvedba normiranega s.p., ki v segmentu predvsem intelektualnega dela, ki ni povezano z nekimi stroški, omogoča nesorazmerno nizko obdavčitev glede na redno zaposlitev. Pogoji so se z letom 2023 sicer deloma zaostrili, a vzpostavili smo sistem, da nekdo v redni zaposlitvi od 50.000 evrov letnega dohodka plača 25.000 evrov davščin, popoldne pa za isti dohodek preko normiranega s.p. le 5.000. Število podjetnikov v tem sistemu se je v letu 2022 povečalo na preko 80.000 oseb z 2,2 milijarde evrov prihodkov in plačilom 100 milijonov evrov davkov (poleg prispevkov)!

Razmišljanje, navedeno v tem tekstu, lahko seveda hitro ocenimo kot neambiciozno, kot sprejemanje vseh neracionalnosti v potrošnji države, kot umikanje, da se pač ničesar ne da spremeniti. A predstavljene številke in primerjave kažejo, da pa mogoče naš davčni sistem vseeno ni tako zgrešen in da si bistvenih odstopanj niti ne moremo privoščiti. Zato se bomo mučili z iskanjem manjših korekcij, ki bodo sistem dodatno zapletle, kakega učinka pa ne bo. Mogoče je boljši predlog, da v sistem ne posegamo in namesto tega raje iščimo rešitve v povečanju zaslužkov ter zmanjšamo pričakovanja, kako bomo s popravki sistem znižali svojo davčno obremenitev in zadržali vsa upravičenja.

35 komentarjev

  1. deni

    Najbrž je moje komentiranje bla, bla, ampak jaz se tega zavedam, saj sem samo popolnoma povprečen Slovenec, ki kljub vsemu ne naseda raznoraznim puhlicam.

    Najbrž si ti Muller mojih let in če si sledil svetovnemu nogometnemu prvenstvu v Nemčiji 74, leta je ravno Muller v 82. minuti z golom pokopal naše nogometne lenivce. Zdaj mi ne nakladat nekaj bla, bla. Ampak Stari se je družil z Brandtom socialdemokratom in mu je ta potem nakazal znatno vsoto za med vojno pogorele vasi in ostale pogorelce. Kaj so dobili navadni ljudje. Nič, dvakrat nič, ker si je avstroogrski podnarednik gradil bunkerje in pravljične vile, narodu pa delil drobtinice kot golobom, da so mu hvaležno jedli iz roke. Mama še zmeraj živa je bila žrtev takega pogorišča in starši žene pa niso dobili niti mrvice. Zato komunistii pojdite v tri 3,14 … ma…

    • Miller

      No, tko hudo pa spet ni bilo, ker človeška sreča ali nesreča temelji na reku: pravi čas na pravem mestu in obratno.
      Enako je z današnjimi logičnimi medijskimi resnicami. Večinoma so fake. To pa lahko, ker njihovi avtorji vedo, da je eu čreda – in domača, nekritična in duhovno lena ter primitivna kljub dobri izobrazbi. lp

  2. deni

    Da naredim malo konkurence Prešernu.

    Od nekdaj so davki cesarju sloveli
    Al, avstrijski, al, slovenski, so si jih poželeli
    V času socializma v Beograd poleteli
    Sedaj pa polnijo žepe levičarski klienteli.

    Prešeren figa mož bolj znan kot advokat
    Ne ti bo potrebno zbrusiti ćevljev ta podplat
    In svojih strank vsepovsod okrog iskat
    Ker dacarji sami ti pridejo na prag vrat

  3. deni

    Bernays je bil Jud in ko levičarjem ustreza jih blagoslovijo omenjati. CIA ni bila in ni dobrodelna organizacija, samo izve se več. Kaj pa KGB in CID sta bili pa humanitarni organizaciji. Samo vprašam.

  4. deni

    Milei je v 45 milijonski Argentinski državi takoj zmanjšal z 21 ministrstev na 8. Najbrž to nekaj pove. Seveda se Argentina ne more primerjati s Slovenijo, ker je v končni fazi le del EU in euro območja. Pa vendar je za razmisliti. Saj se je tudi Golob ovedel, vendar so strankarske in vsakršne kupčije pretehtale. Pametna vlada naj tera svojo agendo, vendar naj pusti gospodarstvu, sploh izvoznikom dihati. Ali je res tako težko. V marsikateri EU državi so bile politične krize, ampak ob tem gospodarstvo ni trpelo. Tukaj pa še vedno prevladuje socialistična ideja, ki jo je zob časa pohodil, in to dobesedno.

    • miro

      Posledica volilnega sistema je preveč strank in posledično preveč ministrstev. Potreben dvig praga na 5% oz. sprememba volilnega sistema, za kar je potrebna 2/3 večina v DZ.

    • Miller

      To, da je Milei zmanjšal št. ministerstev ne pomeni nič.
      Posledice raznih adhoc ukrepov se pokažejo šele po letu in dlje. Hvaliti nekoga samo zaradi tega ker je desničar je v stilu Nore24 in precej bedno.

      • deni

        Ustavi se. Prvič, s tvojo t.i. Noro 24 nimam popolnoma nič in pregledam vse novice, tako z leve kot z desne in si pač ustvarim svoje mnenje. Podatek pa ni bil na Nori TV, temveč na enem levem novičarskem portalu.

        • Miller

          bebavo je, da je pasjejebec na oblasti šele slab mesec, pa ga fasio desničarji kujejo v nebo. Bomo videli čez – ajde recimo dve leti.. kako bo uredil.
          Pa ne pozabi, da je Argentinski narod desetletja krvavel pod TERORISTIČNIMI eskadroni smrti, ki so jih financirale ZDA, za preganjanje vseh, ki se niso strinjali z fašistično diktaturo.

  5. deni

    Zakaj je Irska nekaj letih prosperirala. Zaradi znižanih davkov in raznih ugodnosti potencialnim investitorjem. Se pravi stabilno okolje, kjer se z menjavo vlade ne gre ad hoc na razne zamisli novih vladarjev. Tudi ne pozna levičarjev v takšni obliki kot so v Sloveniji. In polovica Ircev živi v Ameriki, ko so se morali ob hudi lakoti preseliti v ZDA. Največ v Boston ob vzhodni obali ZDA.

    Prednost majhnih držav je v nizkih davkih na dobiček itd., kar privabi investitorje. Seveda v majhni Sloveniji to ni možno, ker je procentualno največ birokracije, in si drug drugemu rihtajo udobne službice. Nekje sem zasledil, da javni uslužbenci bežijo v privatni sektor. OK, kateri javni uslužbenci, t.i. škrici gotovo ne in to je tako splošno govoričenje, da kar glava peče. Pač pa relativno iskani poklici kot pravniki, zdravniki itd. ki ravno tako spadajo v skupino javnih uslužbencev.

    Seveda ob razbohoteni birokraciji se davkov ne bo nižalo. Državni uradniki trdijo, da tudi birokrati iz naslova plač izdvajajo obvezne davščine. Drži, vendar v višji BDP ne prispevajo popolnoma nič in denar v bistvu samo kroži med birokracijo, presežka pa ne ustvarjajo.

    Saj ni potrebno biti ekonomist, teh mrgoli vsepovsod, vendar so samo kolesje v državni upravi, ki se ukvarjajo samo s številkami, ki jim jih višje rangirani uradniki pošiljajo, sami pa samo stroji, ki preračunavajo.

    Pred leti so vprašali znanega ekonomista ali je rešitev problema res tako zakomplicirana. Dejal je, da bi nekaj sposobnih ekonomistov zadevo rešilo v par mesecih. Ampak, večni ampak, politiki niso zainteresirani zaradi vzrokov, ki si jih lahko vsakdo zamisli pri sebi in bi precej perogrizev izgubilo solidno plačane službice.

    Davki obstajajo že od Hamurabija dalje in že prej. Ampak najpomembnejše je kam gredo. Ali za pametne naložbe ali pa samo za razmetavanje denarja in kupovanje socialnega miru ali potencialnih volilcev. Dokler pa bo imela majcena državica 21 ministrstev je vse skupaj popolnoma brezveze.

  6. Peter Klepec

    Primerjave prihodkov drzav v primerjavi z BDP niso nujno indikativne. Zato je Bine izpustil iz grafa Irsko in Luxemburg, kjer bi podatki pokvarili graf.

    • Miller

      Irska je SUVERENA država, ni v NATU in ne meče z lopato MILJARDE skozi okno za ameriške interese v Ukrajini in Bližnjem vzhodu kot to počne Twito in Golob, ki sta na povodcu Washingtona in ju bolj skrbi za pentagon, kot lastni narod.
      Irska ima svojo vojsko z osnovno vojaško opremo, brez tankov – konzerv.
      Denar davkoplačevalcev racionalno porablja.

      • deni

        Ti pa tvoj Twito, in Abd Golobi Ibn Al Roberti in njegova metresa. Irska je zemljepisno na otoku in najbljižja Ameriki. Kdo pa investira, najbrž Rusi s svojimi Sputniki.

        • Miller

          bla, bla, brez vsebine…
          isti si, kot oni skrajnež boštjan m.turk, ki ga je pierazzi nasadil in zdaj siromak dobi božjastne napade ob omembi YU, Nob in bog ne daj, če se kdo obregne ob furerja Twita…

  7. Peter Klepec

    Sicer pa, napacno je metati v isti kos prave davke in prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje.

    Iz davkov drzava pokriva skupne druzbene izdatke za javno dobro. Pokojnine in zdravstvene usluge, ki jih zavarovanec “kupi” s prispevki, so pa zasebna zadeva. S temi prispevki ni mogoce graditi cest in zeleznic.
    Da je skupna vsota prispevkov prenizka in da mora drzava iz davkov kompenzirati deficit, je druga zadeva.

    • miro

      Iz zdravstvenega zavarovanja je krita specializacija zdravnikov in tudi raziskave zdravil. Tudi že raziskana zdravila in bi bilo dovolj ugodno mnenje referenčne ustanove?

      Ravno je odbor za zdravje razpravljal o poslanskem vprašanju glede stroškov prevoza pacientov. Celoten strošek prevozov mironaj bi bil 150 milijonov evrov.

      Celo spji imajo montirane GPS aparature za sledenje, kje se nahajajo njihovi kombiji, mi vedo povedati.

  8. Peter Klepec

    Re: Načeloma se vsi strinjamo, da bi bilo smiselno v večji meri obdavčiti premoženje

    Vprasanje je, kaj bi s tem drzava hotela doseci: da je premozenja v drzavi vec ali manj?
    Da pojasnim na primeru nepremicnin, ki spadajo v “premozenje”. Investitor, ki vlaga v nepremicnino, to stori zato, da se mu bo premozenje povecalo ali vsaj ohranilo. Ce mu sedaj drzava “sporoci”, da ga bo to stalo dodatnih davkov, potem te investicije ne bo naredil, ker mu bodo davki pocasi zmanjsevali premozenje. Potem bo ta clovek vlozil svoj denar nekje drugje, recimo na borzi v New Yorku. SLO kot druzba od tega ne bo imela nic.
    Na podrocju nepremicnin v SLO je jasno, da jih je premalo. Takih in drugacnih. Zato je trg nestabilen – ni najemniskih stanovanj, ker se ta investitorjem ne splacajo; nivo najemnin v primerjavi z vlozenim kapitalom (+eventualnim davkom) je prenizek. Drzava ima interes, da je najemniskih stanovanj dovolj in ne obratno. Torej mora drzava narediti vse, da se bo investiranje v najemniske objekte splacalo. Ne pa da grozi s se vecjimi dajatvami, kar povzroci, da bo teh stanovanj v prihodnosti se manj.

    Se en aspekt okoli najemniskih stanovanj: dohodnina iz naslova najemnin je enkrat 25%, potem 15%, potem 27% in sedaj spet 25%. Tak razvoj je sporocilo potencialnim privatnim investitorjem – roke stran, ker se na dolgi rok ne da kalkulirati rentabilnosti investicije. Ampak drzava/vlada zmotno misli, da objekti itak obstajajo in ne morejo pobegniti, ter jih je zato mozno nekaznovano obdavciti. To je res, ne morejo pobegniti, ampak zato ni novih objektov.

  9. slavkope

    Ta opravilno nesposobna in destruktivno škodljiva oblastna garnitura vladajočih parazitov GS, SD in Levice ni sposobna ne domisliti, ne demokratično uskladiti in ne legalno sprejeti, kaj šele dosledno uresničiti in izvajati – nobene in nikakršne razvojne reforme.

    Še posebej ne davčne reforme, ob kateri se bodo prvi “z vsemi štirimi” in preko množice legalnih ter ilegalnih lobistov v političnih strankah, parlamentu in vladi uprli delodajalci, lastniki kapitala, podjetij in nepremičnin ter nenasitno profitoljubni menedžerji, tajkuni, banksterji in ilegalni tihotapci, krošnjarji in dilerji vseh vrst iz nedotakljivo mogočnega politično-kriminalnega podzemlja.

  10. AlojzZ

    “da mogoče obstoječi davčni sistem vseeno ni tako zgrešen”

    Ljubi nam Bine,
    obstaja stopnja davka, pri kateri v državno blagajno začne pritekati manj denarja. In mi smo to stopnjo že zdavnaj prekoračili. Če bi zmanjšali davek, bi bilo manj črne ekonomije, več zdrave ekonomije in v državno blagajno bi priteklo več denarja.

    Toliko iz Ekonomije za telebane. Želi kdo še kaj več znati?

    • Peter Klepec

      Ne bi rabili niti UI, da bi izracunala za vse oblike davkov tisto mero, ki v koncni konsekvenci maksimira skupno vsoto davkov. Vsaka drzavna administracija zna izracunati te stopnje. Vladni politiki manj, ker davki delujeo na dolgi rok, politiki pa imajo razpolovno dobo manj kot sest mesecev v SLO. Njih torej zanima samo kratkorocen efekt.

  11. APMMB2

    Ne bom sledil učenemu spisu in grafikonom, preprosto pa postavljam vprašanje: Zadnji Janšev proračun je bil za 3 milijarde manjši od proračuna Goloba.
    Janša je pognal gospodarstvo, financiral kovid krizo in začel graditi šole, vrtce, ceste, in drigo infrastrukturo. Vse je blo pokrito!
    Golobov proračun je za 3 mrd višji, ni kovid krize, ni vonje, so poplave, ki bodo sanirane nekoč, lani niso bile, letos ne kaže najbolje, no, morda nekoč v prihodnosti. Namesto vrtcev obnavljamo železnoiške postaje. Denarja pa ni in ni: Kupujemo podrtije, računalnike in še marsikatero šaro s katero bogatijo prodajalci, denarja pa ni.
    Bin Kordež, razloži, kam bo izpuhtelo 3 milijarde?

    • Miller

      Kam je izdajalec Twito vrgel tistih zapufanih pet miljard ?
      Na račune v davčnih oazah ? Za računalniške tečaje ? Za migrante ? Ah, ne, on pa res ne… haha

      • APMMB2

        Miller, naved samo eno sodbo, ki obremenjueje Janeza Janšo? Samo eno!!

        • jaz

          Apmmb2, ne sekiraj se. Miller je eden od tistih dežurnih sralcev čez Janšo ki utrjujejo laž in slovensko delitev na dva pola. Katerokoli politično oddajo gledaš na rtv, nikoli ne gredo mimo izjave s katero se poserjejo pred Janševo hišo.
          Tako prefinjeno in mimogrede. Sublimirano..naprimer…ne kot je bilo v prejšnjem sistemu pod Janšo…vsekakor bolje kot pod Janšo,….nikoli ne bomo dopustili da se povrne prejšnji avtoritarni sistem, itd.
          Komunistično Gebelsova propaganda iz Kumrovške šole. Tanja gobec, Marcel in podobni.
          No tu na tem portalu imamo surovega primitivca ki mu je edina intimna opcija izbris Slovenije in naroda kot takega.

          • miro

            Ne Gebels ampak Edward Louis Bernays je bil oče propagande oz PRa. Omenjeni se je učil od njega.

            Bernays rojen; 22. november 1891 – 9. marec 1995) je bil ameriški pionir na področju odnosov z javnostmi in propagande, v nekrologu pa je bil imenovan “oče odnosov z javnostmi”.[3] Med njegovimi najbolj znanimi kampanjami sta prizadevanje za spodbujanje ženskega kajenja leta 1929 z označevanjem cigaret kot feminističnih “bakel svobode” in njegovo delo za podjetje United Fruit Company v petdesetih letih 20. stoletja, povezano s CIA organiziranim strmoglavljenjem demokratično izvoljene gvatemalske vlade leta 1954. Delal je za več deset velikih ameriških korporacij, med drugim za Procter & Gamble in General Electric, ter za vladne agencije, politike in neprofitne organizacije.

        • Miller

          IZDAJALEC !

          • jaz

            Miller IZDAJALEC, lepo si se podpisal….

      • ren

        Evidentno je, da je šlo državi pod vsako Janševo vlado bolje.
        Ljudje pod golobom vedno več zelja natepavajo, golob pa cipo. Predvsem to je njegova glavna aktivnost za boljše počutje človeka.

    • Miller

      Pozivanje na izdajanje sodržavljanov tujcu je IZDAJA .
      To je najhujši kriminal, večjega ni.

      • ren

        Ja, znana “peticija” 571 slovenskih novinarjev poslana v EU. Zdaj na RTV mečejo novinarje iz službe, klika 571 je pa tiho. Pravi IZDAJALCI!!! DVAKRATNI!!!

        • deni

          Ren s spoštovanjem. To niso novinarji, temveč družbeno politični delavci, seveda moralno politično ustrezni.

      • Peter klepec

        Ce gre za lumparijo, to ni izdaja.

  12. Miller

    Maljevac je zmagal z obljubo za 30.000 stanovanj z 2milj.prebivalci,
    proti
    Avstrijcem s konkretnim planom za 25.000 stanovanj in 9 milj prebivalci do leta 2030
    https://www.krone.at/3269624

  13. tohuvabohu

    Ne drži, da je bilo naše premoženje enkrat že obdavčeno. Obdavčeno je bilo (najmanj) dvakrat! Najprej z obdavčitvijo prejemkov, potem pa še z dajatvami ob pridobivanju premoženja.

    Naj povem, da pogoste ideje o obdavčitvi premoženja večinoma niso utemeljene. Nihče tudi nikoli ne definira, kaj to je, kaj zajema in kje je logika oziroma filozofija. Na primer, zatrapanci v socializem nabijajo, da je treba obdavčiti proizvodne objekte, ne pa bivalnih nepremičnin. Baš to je oslovsrvo. Kdor biva v lastnem stanovanju ima rešen stanovanjski problem, zaradi česar nima stroškov z najemnino, in to bi lahko šteli kot dohodek. Nasprotno pa bi z obdavčenjem proizvodnih sredstev po neumnosti rušili gospodarstvo, ki je temelj vsega. Skratka, zasvojenci s tujim denarjem, dajte mir.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?