V tem tekstu se ne bi opredeljeval, ali je predlagani dvig davčne obremenitve upravičen ali ne, ker lahko o tem vsak dan prebiramo argumente za in proti. Za lažje razumevanje nastale situacije pa je mogoče zanimivo prikazati nekaj podatkov glede obdavčevanja dobička v svetu in pri nas. Seveda je tudi navajanje podatkov vedno lahko tudi ciljno usmerjeno. Izberemo predvsem tiste številke, ki podkrepljujejo naše stališče in temu se pač ne moremo v celoti izogniti. A v nadaljevanju so zbrani podatki, ki vsaj približno nevtralno prikazujejo razmere v Sloveniji in tudi širše, čeprav bi tudi ta pogled lahko razširili v celotno sliko obdavčevanja, kjer bi se zopet srečali s širokim naborom različnih pogledov. Od tistih, ki nasprotujejo vsakršnim davkom in dokazujejo, kako so ti višji kot v okolju in namenjeni samo plačevanju vseh neracionalnosti države, do tistih, ki navajajo primerjave, da je veliko naših davčnih obremenitev pravzaprav nižjih glede na druge države EU. A kot rečeno, poglejmo nekaj konkretnih številk na temo davka na dobiček.
Na prvi sliki je prikaz aktualnih stopenj davka na dobiček za nekatere države EU in povprečja za posamezna območja v svetu kot jih zbira mednarodna revizijska hiša KPMG. Iz slike je seveda lepo razvidno, da imajo razvitejše države v Evropski Uniji praviloma višje splošne stopnje davka na dobiček, saj se praviloma giblje celo preko 25 %, medtem ko je v Sloveniji 19 %. Imamo pa seveda tudi države, kjer je ta stopnja precej nižja. Od razvite Irske, ki na ta način privablja vlagatelje, do držav z nižjo stopnjo razvitosti po BDP, kjer so stopnje tudi pod 10 %. Zanimiv je pogled tudi v razmere po svetu, kjer so povprečne stopnje praviloma še višje, kar okoli 27 %. Pri tem so na vrhu tudi Združene države Amerike, kjer je davčna stopnja na dobiček 27 %. Imamo pa tudi veliko predvsem manjših in manj razvitih držav, kjer je osnovna davčna stopnja pod 10 %. Vmes seveda tudi kar nekaj davčnih oaz, kjer davka na dobiček sploh nimajo.
Vir: KPMG
Razlike so torej zelo velike in zaradi tega se na svetovnem nivoju poskuša uvesti minimalna stopnja davka na dobiček v višini 15 %. V to sicer ne moremo prisiliti posameznih držav in rešitve gredo v smer, da bi se v matični državi potem plačevala razlika do omenjenih 15 %, čeprav izvedbe tega in preprečevanja davčnega izogibanja niso preproste. Posebno tudi zato, ker je v ozadju močno, čeprav skrito nasprotovanje velikega kapitala proti takšnim načrtom.
Kakorkoli, dejstvo je, da je davčna stopnja na dobiček v Sloveniji nižja od večine držav v EU, čeprav pa drži, da tekmujemo tudi z državami, kjer z davčnimi ugodnostmi poskušajo privabiti tuje vlagatelje. In to je vsekakor tudi razlog za previdnost pri spreminjanju pogojev davčne obremenitve.
Drug pomemben vidik teh podatkov pa je v tem, da imamo na eni strani po državah uradno sprejete davčne stopnje, potem pa različne vrste odstopanj in olajšav, ki podjetjem omogočajo nekaj nižje plačevanje dejanskega davka. Primerjava dejansko plačanih davkov pa je že precej težja. Na eni strani gre za različne oblike olajšav in davčnih odpustkov, ki že v osnovi primerjavo otežujejo, dodatno pa je tudi težko dobiti relevantne podatke posameznih držav. Zaradi tega bi v nadaljevanje pogledali samo podatke o dejanskem plačilu davka na dobiček v Sloveniji glede na doseženi in izkazani dobiček posameznega podjetja ali skupine podjetij. Pri tem bi analizirali samo poslovanje gospodarskih družb, kjer se tudi ustvarja pretežni del dodane vrednosti v državi oz. bruto domačega proizvoda in so za celotno državo tudi najbolj pomembni.
Zanima nas torej dejansko plačilo davka na dobiček in to preverjamo s tako imenovano efektivno davčno stopnjo, torej kolikšno je dejansko plačilo davka glede na prikazani dobiček. Zakon o davku na dohodke pravnih oseb namreč podjetjem omogoča razne olajšave, predvsem za spodbujanje razvoja in investicij v povečevanje gospodarske aktivnosti. Podjetja lahko za vlaganja znižajo davčno osnovo, dodatno pa tudi za razne druge namene, ki so v interesu skupnosti – na primer za večje zaposlovanje invalidov in podobno. Pomembno znižanje davčne osnove pa je tudi zaradi preteklih izgub, kar prav tako znižuje tekoče plačevanje davkov. Pri tem pa je potrebno še omeniti, da pa imamo na drugi strani tudi stroške, ki niso davčno priznani, kar posameznemu podjetju lahko tudi poveča efektivno davčno stopnjo nad uradnih 19 %. V prikazih so torej podatki, kakšna je dejanska, efektivna davčna stopnja gospodarskih družb v Sloveniji in kakšna je struktura teh davčnih stopenj.
Pri izračunu pa je pomembno izpostaviti še eno dejstvo, ki se praviloma spregleda. Podjetja svojim krovnim podjetjem pogosto izplačujejo dobičke, ki pa so v skladu z veljavno zakonodajo izločeni iz ponovne davčne obremenitve. To je logično in tudi pravilno, saj bi v nasprotnem primeru lahko plačevali davek od iste osnove. Železarska družba Acroni Jesenice je na primer plačala lani 5,9 mio eur davka od dobička (zaradi olajšav po 7,0 % efektivni davčni stopnji) in svoji krovni družbi Slovenska industrija jekla (SIJ) d.o.o. nakazala 39,8 mio eur dividend. Ker je bil od tega zneska že plačan davek od dobička, se seveda ti dohodki krovne družbe SIJ d.o.o. ne vštevajo v njeno davčno osnovo in od izkazanega dobička v višini 48 mio eur so plačali le 765 tisoč eur davka (efektivna stopnja od celotnega dobička je bila tako 1,6 %).
Ko izračunamo efektivno davčno stopnjo, lahko zato dejansko plačan davek gospodarskih družb primerjamo s celotnim izkazanim dobičkom. Lahko pa dobiček zmanjšamo za omenjena izplačila deležev, ki so dejansko “podvojen” izkaz dobička podjetij in dobimo efektivno stopnjo brez upoštevanja tega povečanja dobička. Lani so tako gospodarske družbe z dobičkom v Sloveniji izkazale 8,5 milijarde eur celotnega dobička, a to vključuje tudi 1,2 mrd eur dohodkov iz deležev (v Sloveniji in v tujini). Dejanskega ustvarjenega dobička je bilo tako 7,3 mrd eur in verjetno je izračun efektivne davčne stopnje od te osnove bolj primeren oz. v večji meri odraža dejansko davčno obremenitev. Če bi računali efektivno davčno stopnjo od vsega izkazanega dobička pred davki, bi ta znašala lani 13,8 %, če pa osnovo znižamo za omenjene prenakazila dobička med podjetji, pa je efektivna stopnja 15,9 %. Razlika je dokaj visoka in nekih pravil, kaj bi bilo najbolj pravilno, seveda ni. Izračun je prepuščen avtorjem analiz, ki pač izberejo metodo (in rezultat), ki jim je bližji, običajno pa se niti ne spuščajo v kakšne takšne podrobnosti (čeprav to seveda niso podrobnosti). Zaradi takšnih različnih pristopov in metodologij so seveda otežene tudi primerjave efektivnih stopenj med državami.
Obstajajo torej dileme glede ustreznosti izračuna efektivne davčne stopnje. Zaradi tega smo na drugi sliki prikaza nominalnih in efektivnih davčnih stopenj v Sloveniji za zadnjih 22 let, dodali tudi omenjeni izračun efektivne stopnje brez upoštevanja dobička iz deležev od leta 2012, ko se je pomembneje spremenila davčna obravnava.
Če torej pogledamo malo v zgodovino obdavčevanja dobička v Sloveniji, smo imeli do leta 2006 kar 25 % splošno davčno stopnjo, a zelo veliko možnosti olajšav. Zato so po letu 2000 podjetja plačevala v povprečju davek le po okoli12 % efektivni stopnji, kar seveda pomeni veliko podjetij tudi nič, veliko njih pa po polni stopnji 25 %. Kasneje so se olajšave začele zmanjševati, tako da je efektivna davčna stopnja v letu 2006 znašala skoraj 20 %. Kasneje se je uradna davčna stopnja zniževala do 17 %, v letu 2012 pa nekoliko povečale olajšave, tako da so podjetja v povprečju v obdobju 2012 – 2016 plačevala davek od dobička ponovno po efektivni stopnji okoli 12 %. Kasneje se je uradna stopnja dvignila na 19 % in tudi efektivna postopno do 15 % z manjšim upadom zadnji dve leti.
Kot rečeno, smo na sliko dodali tudi efektivno stopnjo davka na dobiček, če iz celotnega dobička izločimo dohodke od deležev, ki upravičeno niso še enkrat obdavčeni. Po tem izračunu se zadnja leta efektivna stopnja giblje okoli 16 %, prav tako z manjšim upadom zadnji dve leti, pred tem pa se je gibala okoli 14 %. Razlika od teh davčnih stopenj do nazivne 19-odstotne stopnje je dejansko odraz olajšav zaradi naložb in razvoja ter tudi zmanjševanja osnove zaradi preteklih izgub.
Vir: AJPES in lastni izračuni
To so torej povprečne realizirane stopnje, ki so zanimive za spremljanje splošnih gibanj, za konkretno podjetje pa je pač pomembno, koliko lahko koristi olajšav in kakšno je dejansko plačilo davka. Zato smo nekoliko podrobneje pogledali še strukturo teh stopenj. Najprej po vrstah podjetij, nato pa še po strukturi višine plačila davka za leto 2022.
To leto je na AJPES skupaj oddalo letno poročilo 70 tisoč gospodarskih družb. Od tega jih je imelo 21 tisoč izgubo, preostala z dobičkom pa so plačala 1,2 mrd eur davka od skupaj izkazanega 8,5 mrd dobička. Upoštevajo celotni dobiček to pomeni 13,8 % povprečno efektivno davčno stopnjo, torej dobrih 5 odstotnih točk manj kot je polna davčna stopnja. Če pa iz dobička izločimo prejete dividende (udeležbe na dobičku), pa je ta efektivna stopnja omenjenih 15,9 %.
Zanimiv je vpogled te efektivne davčne stopnje glede na lastništvo in velikost družb. Razlike med njimi sicer niso velike, vseeno pa je značilno, da domače, posebno državne družbe v povprečju plačujejo davek od dobička po nekaj višji efektivni davčni stopnji kot podjetja v tuji lasti (1 do 2 odstotni točki). To lahko tolmačimo s tem, da tuja podjetja pač več vlagajo in zato lahko tudi koristijo več davčnih olajšav. Podobno pa velja tudi za velikost podjetij, ko večja podjetja v povprečju plačujejo skoraj 2 odstotni točki nižji davek kot najmanjša podjetja. Najmanjših, mikro podjetij je sicer največ po številu, a ustvarijo le 12 % skupne dodane vrednosti. Med njimi jih ima kar tretjina izgubo, preostala z dobičkom pa v povprečju plačujejo DPPO po celo nekaj višjih stopnji kot največja podjetja.
Dodatno pa nas je še zanimalo koliko podjetij plačuje davek po posameznih stopnjah.
Povprečna stopnja je res 15,9 %, torej 3 odstotne točke nižja od splošne davčne stopnje, a podjetja v zelo različnem obsegu koristijo možnosti olajšav. Tako kar četrtina podjetij plačuje davek samo po stopnji med 6 in 10 %, tretjina pa po stopnji med 10 in 18 %. Le četrtina podjetij plačuje davek po splošni stopnji, nekaj podjetij pa celo po višji. Davčne olajšave in tudi pretekle izgube pač omogočajo podjetjem, da plačujejo davek na dobiček po precej nižjih stopnjah, pač z namenom spodbujanja razvojih aktivnosti podjetij. To je tudi namen uvedenih olajšav in zaradi tega je dejanska davčna stopnja v podjetjih pogosto precej nižja od splošne, 19-odstotne stopnje.
Iz zbranih podatkov je torej razvidno, da podjetja predvsem zaradi investicij in naložb v razvoj plačujejo davek na dobiček po kar nekaj nižji davčni stopnji, ker država želi spodbujati te razvojne aktivnosti, ki na dolgi rok prinašajo tudi višjo dodano vrednost in večjo zaposlenost. Pri tem lahko ugotovimo, da je povprečna splošna in tudi efektivna davčna stopnja na dobiček v Sloveniji praviloma nižja kot v razvitih državah, na drugi strani pa nekatere, predvsem manj razvite države, tekmujejo tudi z dodatnimi spodbudami vlagateljem z nižjimi davčnimi stopnjami. V tem kontekstu seveda vsako zviševanje davčnih stopenj razumljivo naleti na močan odpor podjetniškega sektorja, posebno v razmerah poslabšanih pogojev gospodarjenja.
Ali je ta odpor upravičen, pa je seveda predmet razprave in enoznačnega odgovora ni. Pogoji poslovanja se bodo zaradi predlaganega dviga davčne stopnje nedvomno še poslabšali, drži pa tudi da davčna stopnja na dobiček vseeno nima neposrednega vpliva na konkurenčnost podjetij, kot glavnega argumenta nasprotovanja. Primerjalno bodo pogoji slabši kot so pred tem, a glede na okolje do kakšne pomembnejše sprememb ne prihaja. Pri tem podjetniški sektor razumljivo navaja zaskrbljujoč podatek, da se bodo davčne obveznosti iz naslova davka na dobiček povečale kar za 16 %, kar seveda drži.
A številke lahko pogledamo tudi drugače. Danes ob povprečni efektivni davčni stopnji po plačilu davka podjetniku ostane 84 % celotnega ustvarjenega dobička, na primer za nova vlaganja, za razvoj ali pa za izplačilo dividend. Po morebitnem zvišanju splošne davčne stopnje bo istemu podjetniku ostalo 81 % celotnega dobička ali 3 odstotne točke manj kot do sedaj. Če mu je danes po plačilu davka ostalo 100 tisoč eur dobička, mu bo po novem 3 tisoč eur manj. Če pa plačuje davek po na primer efektivni stopnji 10 %, pa mu bo ostalo 1,7 % manj kot do sedaj. Številke je torej možno vedno gledati z različnih zornih kotov, a navedeni izračuni vseeno ne kažejo na neko posebno poslabšanje pogojev gospodarjenja. Seveda pa je gospodarstvo v zaostrenih razmerah razumljivo občutljivo na vsako dodatno obremenitev – le da pri poslabšanju pogojev na trgu, sogovornika nimajo, pri davkih pa.
Enostavno ne verjamem, da dandanasnji racunalniki ne znajo izracunati optimalne visine davka. Namrec take, da je dosezena najvisja ucinkovitost druzbe.
Namrec, alogoritmi lahko ugotovijo kdaj bo davek tako visok, da bo upocasnil gospodarstvo. Pa tudi kdaj bo prenizek, tako da javne sluzbe ne bodo vec delovale.
Nemski racunalniki precej tocno izracunajo koliko bo pobrano dohodnine v prihodnosti, koliko DDV-ja, koliko davka od dediscin itd. Ob dolocenih parametrih, s katerimi se lahko igrajo IT-jevci v ministrstvih. Ti racunalniki tudi izracunajo koliki mora biti davek, da ne bo upadel konzum, potrosnja itd.
Tu sploh ni nobenih neznank, statistika omogoce vsako prognozo. Statistika lahko celo predvidi vpliv ruske vojne ali pa napada Kitajcev na Taiwan, ali pa atentata na von der Leyen v Sarajevu.
Spoštovani Bine, v tej analizi si prikazal le en davek. Za celovito obravnavo bi bilo potrebno upoštevati vse davke, poleg DDPO, vsaj še davek na izplačane dividende dohodnino od plač in socialne prispevke. S temi davčnimi viri bi bila slika bolj realna in bi se videlo, kje se nahajamo po obdavčitvi. Omenjanje efektivne davčne stopnje pa je zelo neposrečeno. Navedi število pravnih oseb, ki izkoristijo investicijske olajšave in s tem pridejo v območje efektivne davčne stopnje. Zakaj ne predlagaš ukinitev investicijskih davčnih olajšav, pa boš videl kakšna bo reakcija. Investicijske davčne olajšave so sestavni del davčne zakonodaje, saj se z njimi privablja tudi tuje vlagatelje, poleg tega pa se na račun njih ustvarja višja davčna osnova pri prodajalcih opreme, od katere se uveljavlja investicijska davčna olajšava. Če ne bi bilo investicijskih olajšav ne bi bilo višje davčne osnove pri prodajalcih opreme in s tem tudi ne DDPO. V čakanju bolj celovite davčne analize te lepo pozdravljam.
Spoštovani Ivan,
Za celovito analizo davkov v Sloveniji in primerjav s tujino je potrebna cela knjiga in še v tem primeru bi vedno lahko našli, da kaj manjka in da kaj ni celovito obravnavano. Moj namen je bil samo predstaviti nekaj podatkov glede davka na dobiček, ki je primerjalno z razvitejšimi državami v Sloveniji nedvomno nižji, seveda pa imamo veliko držav, kjer pač z nižjo davčno stopnjo poskušajo spodbuditi tuja vlaganja. A tudi glede tega se niti nisem želel opredeljevati, ker o tem lahko vsak dan beremo argumente za in proti. Pokazal pa sem, da seveda tudi ta zadnja sprememba zvišanja na 22 % ne bo pomenila neke pomembnejše obremenitve za podjetnike, predvsem pa ne vpliva na konkurenčnost našega gospodarstva. Podjetja so pač konkurenčna, če uspevajo proizvesti enake izdelke z nižjimi stroški (z višjo produktivnostjo ali ugodnejšo oskrbo z materiali) ali če s kvaliteto uspejo doseči višjo ceno. Če pa potem od ostanka zaslužka plačajo 3 odstotke več davka na dobiček, pa to na samo ponudbo in boj na trgu nima kakega vpliva.
Glede olajšav za investicije in vlaganja za razvoj drži, da je to dodatna spodbuda za investitorje, za večja vlaganja in to dviga produktivnost, zaslužke ter dobičke in davke na dolgi rok. Zato je prav, da jih imamo, podobno kot večina držav in zaradi njih pač nekatera podjetja plačajo bistveno nižji davek od prikazanega dobička. Kot sem napisal kar 30 % gospodarskih družb (po višini dodane vrednosti) plača manj kot 10 % davka od realiziranega dobička in to pač znižuje povprečno davčno stopnjo glede na ustvarjeni dobiček pred davki (bruto dobiček). Nisem pisal o tem, da bi to odpravili, samo pokazal sem, kako se to potem odrazi v povprečni plačani davčni stopnji. Če vseh teh olajšav ne bi bilo, bi po podatkih FURS-a vsi davčni zavezanci za leto 2021 plačali pač 350 mio eur več davka na dobiček.
Bi pa ob tem dodal še eno opažanje iz prakse. Podjetniki se skoraj nikoli ne odločajo za naložbo zaradi tega, ker lahko koristijo možnost nekaj nižjega plačila davka. Za investicije se odločajo v primeru, če vidijo priložnosti na trgu, če vidijo možnosti novega zaslužka – če tega ni, še tako velike olajšave podjetnika ne bodo spodbudile k naložbi. Olajšave pri davku so zato v bistvu bolj “nagrada” za investitorje, kot pa razlog, ki bi bil ključen v tehtanju ali investirati ali ne. Krka je v letu 2022 ogromno investirala v razvoj in novo opremo zato, ker je videla priložnosti na trgu in možnosti za rast in ne zato, ker je zato lahko plačala 17 mio eur manj davka na dobiček – seveda ji je bilo to manjše plačilo davka dobrodošla in razumljivo bi bila tudi proti, če bi te olajšave odpravili. A investirali bi po vsej verjetnosti še vedno približno enako.
Bine
Spoštovani,
kot podjetnik, ki pozna nekaj deset drugih podjetnikov lahko potrdim, da se podjentiki za investicije v opremo za proizvodnjo odločamo na podlagi povpraševanjain/ali izboljšanja konkurenčne spososbnosti ne pa zaradi kakršnihkoli davčnih olajšav.
Opažam pa, da se v zadnjem letu kupuje veliko električnih avtomobilov zaradi tega, ker prinaša poleg subvencije za nakup električnega avtomobila še dodatno 40 % davčno olajšavo na nabavljeno vrednost. 40 % se torej lahko takoj knjiži na stroške tekočega leta in se s tem zniža davčna osnova.
Če še malo drugače povem. Sam imam dve vrsti denarja. Prvi je t.i. “mikro” denar, ki ga porabim za donacije, podjetniške ekcperimente, pomoč pomoči potrebnim. Govorim od 10.00-30.000 EUR letno. Ta del je porabljen in pri tem kaj dosti ne razmišljam, saj “razmišlja” srce. Ker donacije niso davčno priznani strošek nad 0,4 % od prihodka podjetja to ne predstavlja davčne olajšave, saj doniram letno 5 % prihodkov.
Drugi kup predstavlja t.i. investicijski denar, včasi mu laično pravim tudi “makro denar”. Govorimo o nekaj stotisoč EUR letno, torej 10-15 krat večji vrednosti kot pri . Tukaj razmišlja glava, premišlja, sprašuje druge pametne ljudi in se potem odloči glede na potencial trženja produkta na trgu ali zagotavljanje / izboljšanje konkurenčne sposobnosti mojega podjetja. V to sodijo tudi investicije v energetsko obnovo stavb. V te investicije grem ker vidim potencial, ki je nekajkrat ali nekaj desetkrat večji od koristi, ki jo prinašajo davčne olajšave. Pomembno: niti želje moje ožje družine ne vplivajo na to kam bom dal ta makro denar, saj odločata samo glava in racio. Tudi solze na to ne vplivajo, lahko pa vplivajo v kategoriji “mikro denar”.
Sam davčne olajšave vidim kot manj pomembne pri odločitvi podjetnika za investicijo in daleč od tega, da bi bile olajšave sprožilec razmišljanja o investiciji v kategoriji “investicijski denar”.
Tako podjetje uspešno vodim že 25 let, smo stabilni in se gospodarske krize ne bojimo. Kredita nimamo niti centa, dvig obrestnih mer pa me sploh ne zanima.
Berem v Nedeljskem (piše foter Repovža in tavbijevega Žavbija), da nekdanji minister Dušan Marmor sprašuje JJ, kam je izginilo 30 milijard (ne pove pa, čigavih). Porkamizerija, mi smo res srečna država, kjer lahko izgine toliko denarja, ne da bi kdo opazil.
Za primerjavo bi me zanimalo, kakšen je bil davek na dobiček v SFRJ, če je kategorija “dobiček” sploh uradno obstajala, saj je komunizem dobiček kot izkoriščevalsko kategorijo kapitalizma obsojal.
Če je tak davek obstajal, me še zanima, kakšne razlike so bile med republikami?
Ne boš verjel, ampak računovodstvo poslovanja ni bilo dosti drugačno v samoupravljanju. Bile so bilančne postavke v rubriki “kapital” in “viri kapitala”, kakor so tudi zdaj. Glavna razlika je v tem, da plače takrat niso bile strošek, ampak delitev dobička. Torej je bil dobiček pomembna kategorija in so pri njegovi delitvi bili udeleženi vsi “lastniki”, se pravi “samoupravljavci” v obliki plače.
Za davek na dobiček se pa ne spomnim več, kakšen je bil.
Mislim, da davka na dobiček v samoupravljanju ni bilo? Ker naj bi se ves ustvarjeni dobiček v samoupravljalskem kolektivu takoj kvazi samoupravljalsko potrošil, razporedil za potrebe fabrike?
Ne vem pa ali je prišlo do odlivanja dobičkov posameznih fabrik, ki so bile v enem TOZDU/SOZDU ala Iskra, kjer bi potem politično določali da morajo bolje stoječi deli TOZD-a financirati izgubaše? Ali ni bil to vzrok propada konglomerata Iskra?
tohuvabohu, hvala za razlago.
Da v Yugi ni bilo dobička ?
V “uspešnih” fabrikah se je je delil ob vsakem četrtletju.
Tudi to je en od vzrokov, zakaj stari delavci hvalijo Yugo.
Ampak, ti tega ne razumeš.
—
Ni čisto tako. Ne le občasni poračuni, celotne plače so formalno bile izplačilo dobička. Razlika je v tem, da so bile redne plače obračunane v skladu s planiranim dobičkom, poračuni pa po končanih periodičnih bilancah. Ne nasedaj temu, kako se kaka stvar imenuje.
Članek sam je sicer čisto dober, celo šolsko poučen, ne pove pa, kaj bo vlada počela z zbranim denarjem. V tem pa je kavelj.
Na splošno velja, da visoki davki zavirajo razvoj gospodarstva, torej povišanja davkov delujejo negativno na gospodarsko rast. V zadnjem času je več držav pri spopadu s sedanjo gospodarsko krizo znižalo nekatere davke, npr. Avstrija. Socialistična Slovenija je seveda ravnala obratno, davke je povišala in vlada spet pritiska z novimi povišanji. To zagotovo ne bo dobro.
Povrhu naša golobja vlada denar zapravlja za čisto nekoristne stvari kot je npr. podpora t.i. nevladnim organizacijam. Od tega ne bo makroekonomskih koristi. Kraja in korupcija sta že zdavnaj presegli vse meje tolerance.
Korektna analiza davčnih stopenj, za celotno sliko bi potrebovali podatke o učinkovitosti porabe davkov – proračuna. Tu se skriva hudič. Če država denar razmetava v nerazvojne namene, potrebuje vedno več denarja, ker se davčni potencial gospodarstva ne povečuje. Molzenje do nezavesti pelje v pogubo.
Sam bi podal zanimiv pogled iz dveh strani v čas Pahorjeve vlade, ki se je neuspešno spopadala s krizo:
Pahor je bil na koncu izrazito neuspešen, je pa zanimivo, da je takratno Golobičevo ministrstvo za znanost takrat v krizi uspelo ohraniti in še povečati sredstva za raziskovalno-razvojne razpise za podjetja zako v absolutnem kot tudi % smislu med letoma 2008-2012. Tako, da nek efekt je na okrevanje v času 2012-2019 (sploh v drugi fazi po letu 2015) to imelo, ker so podjetja dobila en pomemben razvojni boost, da ni šlo vse znanje v “faliment”.
Problem je bil, ker je Svetlikovo ministrstvo za delo in Križaničevo za finance vzporedno kontra Golobiču v treh letih 2008-2011 zagonilo v dim toliko denarja, da tudi solidna Golobičeva borba za razvojni denar (pa ABSOLUTNO NISEM fan Golobiča, ker ima toliko svinjarij v času LDS-a, da ne bo pomote, ampak mislim, da je bil med Pahorjevimi celo soliden minister) na koncu ni pomagala.
Finta je, da je potrebno spodbude pametno kot vrvohodec uravnavati z spuščanjdm obremenitev. Plus, da morajo biti spodbude res namenjene izvoznim, industrijskim firmam, ne pa nekim blef razvojnim razpisom.
Recimo sredstva za infrastrukturo, ki istočasno poženejo gradbeništvo in ublažijo padec BDP, pa morajo biti usmerjena npr. v energetiko.
Ampak zdaj ne delamo nič od tega in tu Golob v veliki meri ponavlja napake Pahorja. Vemo pa, kako je nato udarilo leta 2012. Bomo videli kaj bo v naslednjih nekaj letih, čeprav se Golob tolaži da ima rezerve (polna zaposlenost, razdolženost itd.).