Naraščanje svetovne populacije se bo počasi ustavilo, potem na verjetno čaka celo upad

Avtor: | 29. decembra, 2022

Glede na težo in daljnosežnost demografskih sprememb, ki smo jim priča v svetu, so te še vse premalo prisotne v javni razpravi. Prenizka rodnost, ki nikjer v Evropi ne zadošča za naravno obnavljanje števila prebivalstva, odpira Pandorino skrinjico cele vrste sistemskih problemov, ki si jih politiki podajajo kot vroče kostanje. Pri tem se zdi, da je vzdržna pokojninska blagajna še najmanjša skrb, kajti npr. zdravstveni sistem ali pa sistem oskrbe starostnikov predstavljata še večjo težavo. Kljub visokim finančnim vložkom in raznim spodbudam pa politikom vseeno nikjer v Evropi ne uspeva dvigniti rodnosti na tisto minimalno raven, ki bi omogočala vsaj naravno obnavljanje števila prebivalstva, tj. 2,1 otroka na žensko.

Južno od Evrope je demografska slika povsem drugačna, posebej v podsaharski AfrikiNigerija je imela še leta 1990 95,6 milijonov prebivalcev, za leto 2022 pa ocene kažejo že dobrih 218 milijonov, do sredine tega stoletja naj bi po številu prebivalcev že postala tretja največja država na svetu, takoj za Indijo in Kitajsko. Po srednji varianti projekcije Združenih narodov naj bi skupno število prebivalcev Afrike z današnjih 1,4 milijarde do konca tega stoletja naraslo na več kot 3,9 milijarde (vir). Povedano bolj plastično: medtem ko je še na začetku 20. stoletja Evropa (vključno z Rusijo) imela toliko prebivalcev kot tri Afrike, jih je leta 1964 imela še za dve Afriki, leta 1995 pa le še prav toliko kot Afrika; leta 2024 pa bo Afrika imela že toliko prebivalcev kot dve Evropi (vključno z Rusijo), leta 2043 toliko kot tri Evrope, leta 2088 pa toliko kot šest Evrop.

Sploh se bo glavnina rasti svetovnega prebivalstva v tem stoletju zgodila na afriškem kontinentu. Tudi na Bližnjem vzhodu in v Južni Aziji se ohranja rast prebivalstva. Indija bo že tekom leta 2023 uradno postala po številu prebivalcev največja država na svetu. Toda skupno število prebivalcev Azije bo že kmalu po letu 2050 začelo upadati. Zgolj število prebivalcev Kitajske naj bi se do konca tega stoletja skoraj prepolovilo. Na splošno pa se rast števila svetovnega prebivalstva vse bolj upočasnjuje in po zgoraj navedeni projekciji naj bi število svetovnega prebivalstva v drugi polovici tega stoletja začelo stagnirati, proti koncu stoletja pa že upadati.

Rast števila svetovnega prebivalstva naj bi se ustavila pri številki 10,4 milijarde. To bo za človeštvo vsekakor velika prelomnica, saj je število svetovnega prebivalstva v vsej znani zgodovini do zdaj upadalo samo enkrat, in sicer zgolj za nekaj let sredi 14. stoletja, ko je po svetu pustošila pandemija bubonske kuge, znane tudi kot črna smrt. Konec tega stoletja pa bo na svetu v povprečju veliko ostarelih ljudi, otrok pa naj bi primanjkovalo. Takšno globalno stanje pa si težko predstavljamo.

Evropa kot prva znanilka krize

Evropa opravlja na področju prilagajanja demografskim spremembam zaradi nizke rodnosti pionirsko delo in njene rešitve bodo v prihodnosti pomemben zgled za reševanje podobnih problemov v drugih delih sveta. Kot še najbolj zanesljivo orožje proti negativnim družbenim in gospodarskim vplivom nizke rodnosti se je izkazalo priseljevanje, in evropske države so vedno bolj odvisne od priseljevanja. V tem smislu je precej simbolike v nedavni finalni tekmi svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju, kjer so bili proti koncu tekme prav vsi francoski igralci na igrišču, razen vratarja, temnopolti. Toda Francija ima od vseh držav Evropske unije še najvišjo stopnjo rodnosti: za leto 2022 ji ocene kažejo celo 1,79 otroka na žensko (Slovenija: 1,63) (vir).

Seveda si povsod želijo kot priseljence predvsem bolje kvalificirane delavce. Pri pridobivanju takšnih priseljencev pa so evropske države praviloma manj uspešne od t.i. klasičnih priseljenskih držav kot so npr. ZDAKanada ali Avstralija. Razlogov za to je več. Predvsem pa države, kot so ZDA, po eni strani omejujejo priseljevanje slabše kvalificiranih priseljencev s pomočjo posebnega točkovnega sistema, ali pa jih zastrašijo s skromnimi socialnimi ugodnostmi, po drugi strani pa njihovi prepustni trgi dela s svojimi velikimi plačnimi razponi obljubljajo visoko kvalificiranim priseljencem možnost visokega zaslužka v kratkem času in hitrega poklicnega vzpona. To so obenem angleško govoreče dežele, ki so tudi iz jezikovnega stališča za priseljence precej bolj zanimive od evropskega mozaika manjših držav z njihovim jezikovnim babilonom.

Kar zadeva integracijo, se običajno slabše odrežejo tiste države, ki imajo po eni strani liberalno priseljensko zakonodajo, po drugi pa nudijo obsežne socialne ugodnosti. Te države namreč posebej pritegnejo manj izobražene skupine priseljencev, ki se potem navadno tudi težje integrirajo. Evropske nacionalne države pa imajo še to pomanjkljivost, da je v njih meja politične sprejemljivosti za to, kolikšen delež prebivalstva še lahko predstavljajo priseljenci, posebej tisti iz neevropskih držav, nižja kot v državah, kot so recimo ZDA ali Kanada. Posledično je z večanjem deleža priseljencev v njih toliko večja tudi nevarnost izbruhov ksenofobije.

Ko nacionalnost ni več faktor

 Francija ob popisih prebivalstva zato že dolgo ne zbira več statističnih podatkov o etnični pripadnosti svojih državljanov. Na to odločitev francoska država gleda kot na sredstvo za spodbujanje enakosti vseh državljanov, ne glede na njihovo rasno ali etnično pripadnost. Gre pa tudi za francoski sram zaradi sodelovanja z nacisti med drugo svetovno vojno, ko so bili Judje označeni z rumenimi zvezdami in poslani v taborišča smrti. Vendar pa Francija nikakor ni edina, ki ne zbira statističnih podatkov o rasni in etnični pripadnosti svojih državljanov. Teh statističnih podatkov danes več ne zbira kar 20 od 38 držav članic OECD, posebej v Evropi. Tudi NemčijaItalijaAvstrija in Madžarska jih več ne zbirajo. Slovenija je prenehala z zbiranjem statističnih podatkov o etnični pripadnosti svojih državljanov po popisu leta 2002.

Tako danes uradno nimamo več podatka, koliko državljanov Slovenije se še narodno priznava za Slovence, čeprav je bil to recimo za zgodovinarje – posebej za proučevanje zgodovine 19. in 20. stoletja – vedno eden ključnih podatkov. Takšno politiko do zbiranja statističnih podatkov države navadno upravičujejo z zgodovinskim spominom na zlorabe v času totalitarizmov in z nevarnostmi, ki jih lahko prinese vzpon nacionalizma. Vendar pa se pojavljajo tudi nasprotni glasovi, ki opozarjajo, da je brez statističnih podatkov o etnični in rasni pripadnosti državljanov zelo težko pripravljati politične ukrepe v korist določenih manjšinskih skupin prebivalstva in nato meriti uspešnost teh ukrepov. Brez teh podatkov je težko tudi razumeti razsežnosti rasizma na določenem območju in oceniti učinkovitost odzivanja institucij nanj. Poleg tega pa obstoj teh podatkov za pripadnike manjšinskih skupin pomeni potrditev in priznanje njihove identitete. Zato so v Evropi nekatere organizacije civilne družbe kar same začele zbirati te podatke; na primer organizaciji EOTO in CFE, ki v Nemčiji izvajata t.i. Afrozensus (vir).

Med dejavniki, ki vplivajo na nizko rodnost v Evropi, pogosto omenjajo stanovanjsko problematiko, stanje na trgu dela, otrokom manj prijazno življenjsko okolje itd. Vendar tudi v primeru, ko so vsi ali skoraj vsi ti dejavniki naklonjeni načrtovanju družine, ni smiselno pričakovati, da bo pa to zdaj sprožilo še posebej množično odločanje parov za velike družine. Ljudje se namreč nikoli ne odločajo za več otrok iz razloga, ker da je to dobro za narod oziroma državo. Za več otrok se odločijo v primeru, ko je to njihova čisto osebna želja, ali ko to velja za običajno v njihovi skupnosti. Na splošno obstaja močna statistična povezava med želeno in dejansko rodnostjo: ženske rodijo približno toliko otrok, kot si jih tudi želijo roditi (vir).

Biološki dejavniki nizke rodnosti

Ko pa govorimo o bioloških dejavnikih, ki vplivajo na nizko rodnost, imamo navadno v mislih težave s plodnostjo in razmnoževanjem, povezane z ženskami in njihovo zmožnostjo zanositve, toda po drugi strani so tudi moški izpostavljeni vse večjemu tveganju za neplodnost. Za širšo javno razpravo o tem perečem vprašanju pa nekako ni pravega interesa. Toda 15. novembra 2022 je znani izraelski epidemiolog in strokovnjak za javno zdravje dr. Hagai Levine s sodelavci v znanstveni reviji Human Reproduction Update objavil izsledke do zdaj daleč najobsežnejše raziskave o moški plodnosti, ki govorijo o dramatičnem upadanju moške plodnosti v minulih petdesetih letih po vsem svetu (vir). V tem časovnem obdobju se je namreč  število spermijev povprečnega moškega zmanjšalo kar za 62 odstotkov, vrednosti testosterona pa so se spustile za več kot 30 odstotkov.

Od leta 1970 do leta 1999 je število spermijev v povprečju upadalo za 1,1 odstotka na leto, od leta 2000 do leta 2018 pa celo za 2,6 odstotka na leto. Torej se v zadnjih letih upadanje celo pospešuje. Danes povprečna vrednost znaša le še okrog 49 milijonov spermijev na ml. Pri tako nizkih vrednostih pa vsako nadaljnje upadanje njihovega števila izjemno poveča tveganje za moško neplodnost. Kaj je vzrok za to?

Obstajata dva glavna vzroka: življenjski slog in izpostavljenost škodljivim kemikalijam. Kar zadeva življenjski slog, je debelost prepoznana kot dejavnik tveganja številka ena, ki zavira proizvodnjo testosterona in zmanjšuje število spermijev. Od leta 1970 pa se je stopnja debelosti v večini razvitih držav vsaj potrojila, zaradi česar se je temu primerno zmanjšala tudi stopnja testosterona. Potem so tu še drugi dejavniki: povečana raven stresa, uživanje visoko predelane hrane, prekomerno uživanje alkohola, uporaba tobaka, marihuane in drugih drog, slabša kakovost spanja in pomanjkanje redne telesne vadbe.

Pri škodljivem vplivu kemikalij na moško plodnost gre v prvi vrsti za ftalate, ki jih dodajajo plastiki in za veliko družino kemičnih snovi, znano pod imenom PFAS (per- in polifluoroalkilne snovi), ki se uporabljajo v oblačilih, plastiki, kuhinjskih pripomočkih itd., torej tako rekoč povsod. Te kemikalije prehajajo v naše telo, kjer se izjemno težko razgradijo. Zaradi njihove obstojnosti jim pravijo tudi večne kemikalije (forever chemicals). Številne študije so pokazale neposredno povezavo med izpostavljenostjo tem kemikalijam in zmanjšanim številom spermijev ter povečano stopnjo njihovih deformacij. Te kemikalije motijo naš endokrini sistem (hormonski motilci) in povzročajo tudi številne druge nevarne stranske učinke. Še posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da škodljivo vplivajo tudi na plod nosečnic, ki so jim izpostavljene, s čimer se težave z moško neplodnostjo lahko začnejo že pred rojstvom. (Na to je pri nas javnost med prvimi opozarjal Boštjan M. Zupančič.)

Kljub temu se te kemikalije še vedno množično uporabljajo in so tako rekoč vseprisotne.

Kako se boriti proti hormonskim motilcem

Po mnenju znanstvenikov obstaja nekaj dobrih načinov za omejevanje izpostavljenosti t.i. večnim kemikalijam: izogibanje plastičnim posodam v kuhinji in ponvam s premazi proti prijemanju; pitje vode iz steklenih ali kovinskih posod in ne iz plastenk; investiranje v domači vodni filter; izogibanje določenim dezodorantom, šamponom ter nekaterim drugim kozmetičnim izdelkom in gospodinjskim čistilom.

Poznamo tudi nekaj preprostih načinov za dviganje ravni testosterona in povečanje števila spermijev: zmanjšanje ravni stresa in kortizola; s proteini in vitamini bogata prehrana ter le malo visoko predelane hrane; izpostavljenost sončni svetlobi; redna telesna vadba. Zdrav način življenja torej. Ob vsem tem se gotovo zdi smiselno, da bi sprejeli tudi ustrezno zakonodajo, ki bo urejala problematiko kemikalij, zaradi katerih ljudje postajajo neplodni.

Kot pravi dr. Levine: če imamo zakone, ki iz očitnih razlogov podjetjem prepovedujejo dodajanje strupov v hrano, zakaj potem nimamo zakonov, ki bi prepovedovali kemikalije, ki zmanjšujejo plodnost ljudi? Tovrstni pomisleki mečejo novo luč tudi na takšne projekte, kot je recimo razvpita aktualna gradnja kanalizacije čez vodovarstveno območje v Ljubljani. Zato je v zvezi z omenjenim splošnim upadanjem moške plodnosti nesmiselno govoriti o kakšnih teorijah zarot za znižanje števila svetovnega prebivalstva, dokler s svojim načinom življenja, ki ga usmerja konzumerizem, sami pristajamo na zastrupljanje svojih teles in bivalnega okolja.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo
Logarjeva dilema in Janšev moralni relativizem

Logarjeva dilema in Janšev moralni relativizem

Ne glede na to, kako ceneni so poskusi nekaterih desnih likov, da bi opravičili petkovo sramoto v Državnem zboru in vse skupaj prikazali kot nekakšno zgodovinsko nujnost, pa v načelni politiki, kakršno so svoje dni zagovarjali slovenski demokrati, liberalci in socialdemokrati, še vedno velja, da cilj ne posvečuje sredstva in da tudi v politiki obstajajo meje spodobnosti, ki jih niti moralni relativizem ne more zabrisati. To ni moraliziranje, ampak preprosta ugotovitev, ki ima svojo zgodovinsko logiko, ki se je že večkrat tragično končala z mislijo o peklu in dobrih namenih. Vzrok za stanje, v katerem smo se znašli, je proporcionalni volilni sistem.

O kitajskih železnicah in slovenski realnosti

O kitajskih železnicah in slovenski realnosti

Lani so na Kitajskem v le dveh dneh odprli kar tri nove železniške proge v dolžini 200, 300 in 400 kilometrov, s katerimi so povezali nekaj mest in omogočili potovanje s hitrostjo tudi 350 km/h.. Ob takšnih novicah v Sloveniji pomislimo na desetletja priprav o gradnjji 27-kilometrskega “drugega tira”, ki je tik pred volitvami prejšnji mesec dočakal svojo (ne)uradno otvoritev. Ob tej pridobitvi smo v zadnjem desetletju na železnicah dobili samo še nekaj obnov prog in železniških postaj, brez kakega večjega izboljšanja možnosti in hitrosti potovanj. In to ob tem, da za železnice letno iz proračuna namenjamo najmanj pol milijarde evrov, kar je precej več kot za ceste, ki se financirajo s prispevki uporabnikov, čeprav so mnenja v javnosti drugačna.

Belgija je brez vlade zdržala 541 dni. Kako dolgo bo Slovenija?

Belgija je brez vlade zdržala 541 dni. Kako dolgo bo Slovenija?

Volitve so mimo, dobili smo relativnega zmagovalca in poraženca, ki tega nikakor ne misli priznati. Rezultat volitev tako ostaja dvoumen in Robertu Golobu načeloma daje pravico do mandatarstva, vendar brez sodelovanja Logarjevih Demokratov ne bo imel dovolj glasov za izvolitev. Zgodilo se je natanko to, kar sem napovedal že pred nekaj tedni: ali bo naslednja vlada v koalicijskem smislu “nenačelna”, saj bo v njej tudi stranka, ki nikakor ni leva, ali pa nas čakajo nove volitve. Manjšinska vlada Roberta Goloba bi bila v takšnih razmerah preveč tvegan projekt, Janševa domnevna vpletenost v prisluškovalno afero pa mora dobiti sodni epilog, preden bomo šli na nove predčasne volitve.

Pisma iz Teherana: Kjerkoli je vojna, se sanje spremenijo v pepel

Pisma iz Teherana: Kjerkoli je vojna, se sanje spremenijo v pepel

Sem proti vojni. Ni pomembno, kje na svetu izbruhne ta požar. Kjer koli je vojna, ljudje gorijo, domovi, sanje in prihodnost pa se spremenijo v pepel. Nasprotujem politični veri. Nasprotujem vladi, ki vero spreminja v orodje oblasti. Ni pomembno, ali se imenuje Islamska republika ali katerikoli režim v Afganistanu, Iraku, Izraelu, Vatikanu ali Iranu, ki vlada nad usodami ljudi na podlagi vere. Ko vera postane orodje vladanja, pokvari tako vero kot človeštvo, so besede Golšan Fati, mlade iranske pisateljice, aktivistke in pravnice iz Teherana. Pred leti je obiskala Slovenijo, ki je ni pozabila. Dovolila nam je, da prevedemo nekaj njenih misli in jih objavimo na našem portalu.

Česa nam o vojni z Iranom niso povedali

Česa nam o vojni z Iranom niso povedali

Koliko balističnih raket ima Iran, kako dolgo lahko še traja vojna v Perzijskem zalivu, ki je očitno le nadaljevanje lanskoletne junijske 12-dnevne, v kateri sta Izrael in Združene države domnevno uničila iranske jedrske zmogljivosti? Očitno nista dobro opravila svojega dela, če naj bi imel režim v Teheranu, ki v teh dneh dobiva nov, menda še radikalnejši obraz vrhovnega vodje, zdaj na voljo dovolj materiala za 10 atomskih bomb. Odgovor se spremeni le v primeru, če je dejanski cilj napada na Iran padec režima in njegova zamenjava. V tem primeru nas čaka še precej presenečenj.

Vojna, ki je Iran ne more dobiti

Vojna, ki je Iran ne more dobiti

V soboto zjutraj je nekje v Iranu potekal sestanek najvišjih funkcionarjev teheranskega režima. Izraelski Mosad je sicer poznal natančen čas, lokacijo pa le približno. Če bi izraelske rakete zadele cilj, bi z enim samim zamahom odsekali vse ali vsaj večino glav, ki upravljajo z nekdanjo Perzijo. Iranska oblast je resda preživela prvi dan vojne, vendar je izgubila vse zaveznike. Izrazi solidarnosti z iranskim ljudstvom, ki prihajajo od vsepovsod, tudi iz Slovenije, nimajo nič skupnega s podporo režimu. Ajatole so trenutno najbolj osovraženi ljudje na planetu. In tudi osamljeni, saj so jih na cedilu pustili vsi, ki so jih lahko. Iran je vojno že izgubil.

Volitve 2026: Rekordne izgube v državnem zdravstvu

Volitve 2026: Rekordne izgube v državnem zdravstvu

Tri tedne pred volitvami začenjamo s serijo kratkih, a enostavnih objav najbolj kritičnih področij, s katerim se bo morala soočiti prihodnja slovenska vlada. Na prvo mesto smo postavili t.i. javno zdravstvo, kjer niti tako opevana reforma ni uspela zmanjšati rekordnih izgub. Ponovno je na vrhu ljubljanski klinični center. Institucija, o kateri je naš medij od leta 2015 objavil nešteto prispevkov, v katerih smo razkrivali najhujše anomalije, afere in škandale. Spremenilo se ni (skoraj nič). Psi lajajo, zdravniško-dobaviteljska karavana gre dalje …

Kaj Slovenci sploh še gledamo na olimpijskih igrah?

Kaj Slovenci sploh še gledamo na olimpijskih igrah?

Nobena skrivnost verjetno ni, da so Slovenci z največjo nestrpnostjo in pozornostjo na olimpijskih prizoriščih spremljali smučarske skoke, kjer smo dejansko med elito, ki seveda osvaja tudi medalje. Tokrat so jih naši skakalci in skakalke domov prinesli štiri, dve pa sta se nekako izmuznili, čeprav sta bili v realnem dometu (tekma dvojic moških na veliki skakaklnici in posamična moška tekma na mali). Smučarski skoki so se potrdili kot najbolj spremljan šport v Sloveniji med zimskimi olimpijskimi igrami in tudi širše med zimskimi športi, vendar je največjo rast zanimanja na spletu doživelo deskanje na snegu.