Naraščanje svetovne populacije se bo počasi ustavilo, potem na verjetno čaka celo upad

Avtor: | 29. decembra, 2022

Glede na težo in daljnosežnost demografskih sprememb, ki smo jim priča v svetu, so te še vse premalo prisotne v javni razpravi. Prenizka rodnost, ki nikjer v Evropi ne zadošča za naravno obnavljanje števila prebivalstva, odpira Pandorino skrinjico cele vrste sistemskih problemov, ki si jih politiki podajajo kot vroče kostanje. Pri tem se zdi, da je vzdržna pokojninska blagajna še najmanjša skrb, kajti npr. zdravstveni sistem ali pa sistem oskrbe starostnikov predstavljata še večjo težavo. Kljub visokim finančnim vložkom in raznim spodbudam pa politikom vseeno nikjer v Evropi ne uspeva dvigniti rodnosti na tisto minimalno raven, ki bi omogočala vsaj naravno obnavljanje števila prebivalstva, tj. 2,1 otroka na žensko.

Južno od Evrope je demografska slika povsem drugačna, posebej v podsaharski AfrikiNigerija je imela še leta 1990 95,6 milijonov prebivalcev, za leto 2022 pa ocene kažejo že dobrih 218 milijonov, do sredine tega stoletja naj bi po številu prebivalcev že postala tretja največja država na svetu, takoj za Indijo in Kitajsko. Po srednji varianti projekcije Združenih narodov naj bi skupno število prebivalcev Afrike z današnjih 1,4 milijarde do konca tega stoletja naraslo na več kot 3,9 milijarde (vir). Povedano bolj plastično: medtem ko je še na začetku 20. stoletja Evropa (vključno z Rusijo) imela toliko prebivalcev kot tri Afrike, jih je leta 1964 imela še za dve Afriki, leta 1995 pa le še prav toliko kot Afrika; leta 2024 pa bo Afrika imela že toliko prebivalcev kot dve Evropi (vključno z Rusijo), leta 2043 toliko kot tri Evrope, leta 2088 pa toliko kot šest Evrop.

Sploh se bo glavnina rasti svetovnega prebivalstva v tem stoletju zgodila na afriškem kontinentu. Tudi na Bližnjem vzhodu in v Južni Aziji se ohranja rast prebivalstva. Indija bo že tekom leta 2023 uradno postala po številu prebivalcev največja država na svetu. Toda skupno število prebivalcev Azije bo že kmalu po letu 2050 začelo upadati. Zgolj število prebivalcev Kitajske naj bi se do konca tega stoletja skoraj prepolovilo. Na splošno pa se rast števila svetovnega prebivalstva vse bolj upočasnjuje in po zgoraj navedeni projekciji naj bi število svetovnega prebivalstva v drugi polovici tega stoletja začelo stagnirati, proti koncu stoletja pa že upadati.

Rast števila svetovnega prebivalstva naj bi se ustavila pri številki 10,4 milijarde. To bo za človeštvo vsekakor velika prelomnica, saj je število svetovnega prebivalstva v vsej znani zgodovini do zdaj upadalo samo enkrat, in sicer zgolj za nekaj let sredi 14. stoletja, ko je po svetu pustošila pandemija bubonske kuge, znane tudi kot črna smrt. Konec tega stoletja pa bo na svetu v povprečju veliko ostarelih ljudi, otrok pa naj bi primanjkovalo. Takšno globalno stanje pa si težko predstavljamo.

Evropa kot prva znanilka krize

Evropa opravlja na področju prilagajanja demografskim spremembam zaradi nizke rodnosti pionirsko delo in njene rešitve bodo v prihodnosti pomemben zgled za reševanje podobnih problemov v drugih delih sveta. Kot še najbolj zanesljivo orožje proti negativnim družbenim in gospodarskim vplivom nizke rodnosti se je izkazalo priseljevanje, in evropske države so vedno bolj odvisne od priseljevanja. V tem smislu je precej simbolike v nedavni finalni tekmi svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju, kjer so bili proti koncu tekme prav vsi francoski igralci na igrišču, razen vratarja, temnopolti. Toda Francija ima od vseh držav Evropske unije še najvišjo stopnjo rodnosti: za leto 2022 ji ocene kažejo celo 1,79 otroka na žensko (Slovenija: 1,63) (vir).

Seveda si povsod želijo kot priseljence predvsem bolje kvalificirane delavce. Pri pridobivanju takšnih priseljencev pa so evropske države praviloma manj uspešne od t.i. klasičnih priseljenskih držav kot so npr. ZDAKanada ali Avstralija. Razlogov za to je več. Predvsem pa države, kot so ZDA, po eni strani omejujejo priseljevanje slabše kvalificiranih priseljencev s pomočjo posebnega točkovnega sistema, ali pa jih zastrašijo s skromnimi socialnimi ugodnostmi, po drugi strani pa njihovi prepustni trgi dela s svojimi velikimi plačnimi razponi obljubljajo visoko kvalificiranim priseljencem možnost visokega zaslužka v kratkem času in hitrega poklicnega vzpona. To so obenem angleško govoreče dežele, ki so tudi iz jezikovnega stališča za priseljence precej bolj zanimive od evropskega mozaika manjših držav z njihovim jezikovnim babilonom.

Kar zadeva integracijo, se običajno slabše odrežejo tiste države, ki imajo po eni strani liberalno priseljensko zakonodajo, po drugi pa nudijo obsežne socialne ugodnosti. Te države namreč posebej pritegnejo manj izobražene skupine priseljencev, ki se potem navadno tudi težje integrirajo. Evropske nacionalne države pa imajo še to pomanjkljivost, da je v njih meja politične sprejemljivosti za to, kolikšen delež prebivalstva še lahko predstavljajo priseljenci, posebej tisti iz neevropskih držav, nižja kot v državah, kot so recimo ZDA ali Kanada. Posledično je z večanjem deleža priseljencev v njih toliko večja tudi nevarnost izbruhov ksenofobije.

Ko nacionalnost ni več faktor

 Francija ob popisih prebivalstva zato že dolgo ne zbira več statističnih podatkov o etnični pripadnosti svojih državljanov. Na to odločitev francoska država gleda kot na sredstvo za spodbujanje enakosti vseh državljanov, ne glede na njihovo rasno ali etnično pripadnost. Gre pa tudi za francoski sram zaradi sodelovanja z nacisti med drugo svetovno vojno, ko so bili Judje označeni z rumenimi zvezdami in poslani v taborišča smrti. Vendar pa Francija nikakor ni edina, ki ne zbira statističnih podatkov o rasni in etnični pripadnosti svojih državljanov. Teh statističnih podatkov danes več ne zbira kar 20 od 38 držav članic OECD, posebej v Evropi. Tudi NemčijaItalijaAvstrija in Madžarska jih več ne zbirajo. Slovenija je prenehala z zbiranjem statističnih podatkov o etnični pripadnosti svojih državljanov po popisu leta 2002.

Tako danes uradno nimamo več podatka, koliko državljanov Slovenije se še narodno priznava za Slovence, čeprav je bil to recimo za zgodovinarje – posebej za proučevanje zgodovine 19. in 20. stoletja – vedno eden ključnih podatkov. Takšno politiko do zbiranja statističnih podatkov države navadno upravičujejo z zgodovinskim spominom na zlorabe v času totalitarizmov in z nevarnostmi, ki jih lahko prinese vzpon nacionalizma. Vendar pa se pojavljajo tudi nasprotni glasovi, ki opozarjajo, da je brez statističnih podatkov o etnični in rasni pripadnosti državljanov zelo težko pripravljati politične ukrepe v korist določenih manjšinskih skupin prebivalstva in nato meriti uspešnost teh ukrepov. Brez teh podatkov je težko tudi razumeti razsežnosti rasizma na določenem območju in oceniti učinkovitost odzivanja institucij nanj. Poleg tega pa obstoj teh podatkov za pripadnike manjšinskih skupin pomeni potrditev in priznanje njihove identitete. Zato so v Evropi nekatere organizacije civilne družbe kar same začele zbirati te podatke; na primer organizaciji EOTO in CFE, ki v Nemčiji izvajata t.i. Afrozensus (vir).

Med dejavniki, ki vplivajo na nizko rodnost v Evropi, pogosto omenjajo stanovanjsko problematiko, stanje na trgu dela, otrokom manj prijazno življenjsko okolje itd. Vendar tudi v primeru, ko so vsi ali skoraj vsi ti dejavniki naklonjeni načrtovanju družine, ni smiselno pričakovati, da bo pa to zdaj sprožilo še posebej množično odločanje parov za velike družine. Ljudje se namreč nikoli ne odločajo za več otrok iz razloga, ker da je to dobro za narod oziroma državo. Za več otrok se odločijo v primeru, ko je to njihova čisto osebna želja, ali ko to velja za običajno v njihovi skupnosti. Na splošno obstaja močna statistična povezava med želeno in dejansko rodnostjo: ženske rodijo približno toliko otrok, kot si jih tudi želijo roditi (vir).

Biološki dejavniki nizke rodnosti

Ko pa govorimo o bioloških dejavnikih, ki vplivajo na nizko rodnost, imamo navadno v mislih težave s plodnostjo in razmnoževanjem, povezane z ženskami in njihovo zmožnostjo zanositve, toda po drugi strani so tudi moški izpostavljeni vse večjemu tveganju za neplodnost. Za širšo javno razpravo o tem perečem vprašanju pa nekako ni pravega interesa. Toda 15. novembra 2022 je znani izraelski epidemiolog in strokovnjak za javno zdravje dr. Hagai Levine s sodelavci v znanstveni reviji Human Reproduction Update objavil izsledke do zdaj daleč najobsežnejše raziskave o moški plodnosti, ki govorijo o dramatičnem upadanju moške plodnosti v minulih petdesetih letih po vsem svetu (vir). V tem časovnem obdobju se je namreč  število spermijev povprečnega moškega zmanjšalo kar za 62 odstotkov, vrednosti testosterona pa so se spustile za več kot 30 odstotkov.

Od leta 1970 do leta 1999 je število spermijev v povprečju upadalo za 1,1 odstotka na leto, od leta 2000 do leta 2018 pa celo za 2,6 odstotka na leto. Torej se v zadnjih letih upadanje celo pospešuje. Danes povprečna vrednost znaša le še okrog 49 milijonov spermijev na ml. Pri tako nizkih vrednostih pa vsako nadaljnje upadanje njihovega števila izjemno poveča tveganje za moško neplodnost. Kaj je vzrok za to?

Obstajata dva glavna vzroka: življenjski slog in izpostavljenost škodljivim kemikalijam. Kar zadeva življenjski slog, je debelost prepoznana kot dejavnik tveganja številka ena, ki zavira proizvodnjo testosterona in zmanjšuje število spermijev. Od leta 1970 pa se je stopnja debelosti v večini razvitih držav vsaj potrojila, zaradi česar se je temu primerno zmanjšala tudi stopnja testosterona. Potem so tu še drugi dejavniki: povečana raven stresa, uživanje visoko predelane hrane, prekomerno uživanje alkohola, uporaba tobaka, marihuane in drugih drog, slabša kakovost spanja in pomanjkanje redne telesne vadbe.

Pri škodljivem vplivu kemikalij na moško plodnost gre v prvi vrsti za ftalate, ki jih dodajajo plastiki in za veliko družino kemičnih snovi, znano pod imenom PFAS (per- in polifluoroalkilne snovi), ki se uporabljajo v oblačilih, plastiki, kuhinjskih pripomočkih itd., torej tako rekoč povsod. Te kemikalije prehajajo v naše telo, kjer se izjemno težko razgradijo. Zaradi njihove obstojnosti jim pravijo tudi večne kemikalije (forever chemicals). Številne študije so pokazale neposredno povezavo med izpostavljenostjo tem kemikalijam in zmanjšanim številom spermijev ter povečano stopnjo njihovih deformacij. Te kemikalije motijo naš endokrini sistem (hormonski motilci) in povzročajo tudi številne druge nevarne stranske učinke. Še posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da škodljivo vplivajo tudi na plod nosečnic, ki so jim izpostavljene, s čimer se težave z moško neplodnostjo lahko začnejo že pred rojstvom. (Na to je pri nas javnost med prvimi opozarjal Boštjan M. Zupančič.)

Kljub temu se te kemikalije še vedno množično uporabljajo in so tako rekoč vseprisotne.

Kako se boriti proti hormonskim motilcem

Po mnenju znanstvenikov obstaja nekaj dobrih načinov za omejevanje izpostavljenosti t.i. večnim kemikalijam: izogibanje plastičnim posodam v kuhinji in ponvam s premazi proti prijemanju; pitje vode iz steklenih ali kovinskih posod in ne iz plastenk; investiranje v domači vodni filter; izogibanje določenim dezodorantom, šamponom ter nekaterim drugim kozmetičnim izdelkom in gospodinjskim čistilom.

Poznamo tudi nekaj preprostih načinov za dviganje ravni testosterona in povečanje števila spermijev: zmanjšanje ravni stresa in kortizola; s proteini in vitamini bogata prehrana ter le malo visoko predelane hrane; izpostavljenost sončni svetlobi; redna telesna vadba. Zdrav način življenja torej. Ob vsem tem se gotovo zdi smiselno, da bi sprejeli tudi ustrezno zakonodajo, ki bo urejala problematiko kemikalij, zaradi katerih ljudje postajajo neplodni.

Kot pravi dr. Levine: če imamo zakone, ki iz očitnih razlogov podjetjem prepovedujejo dodajanje strupov v hrano, zakaj potem nimamo zakonov, ki bi prepovedovali kemikalije, ki zmanjšujejo plodnost ljudi? Tovrstni pomisleki mečejo novo luč tudi na takšne projekte, kot je recimo razvpita aktualna gradnja kanalizacije čez vodovarstveno območje v Ljubljani. Zato je v zvezi z omenjenim splošnim upadanjem moške plodnosti nesmiselno govoriti o kakšnih teorijah zarot za znižanje števila svetovnega prebivalstva, dokler s svojim načinom življenja, ki ga usmerja konzumerizem, sami pristajamo na zastrupljanje svojih teles in bivalnega okolja.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo
Kdo so največji “profiterji” na področju duševnega zdravja

Kdo so največji “profiterji” na področju duševnega zdravja

Vlada je v Državni zbor poslala predlog Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, s katerim naj bi končno uredili to področje, kjer lahko danes deluje dobesedno vsak šarlatan brez ustreznih strokovnih kvalifikacij. Vendar se tisti lobiji, ki bi jim zakon ogrozil monopolni položaj in bogate zaslužke, silovito upirajo kakršnim koli spremembam, kaj šele zakonski ureditvi področja psihoterapije. V zadnjih mesecih in tednih so z vsemi močmi naskočili poslance in stranke, ki so v preteklosti pokazali največ “razumevanja” do anomalij v zdravstvu, zdravniško-dobaviteljske mafije in vplivnih lobijev, zaradi katerih se Slovenija že tri desetletja sooča s sistemsko korupcijo na tem področju. Ker gre za zakon, ki je nastal na Ministrstvu za zdravje, so tarča poslanci koalicijskih strank. In če je verjeti besedam Erika Breclja glede korupcije, potem je šibek člen koalicije zlasti stranka SD.

Mandarićevo dvigalo kot “predvolilno darilo” koprskemu županu Bržanu?

Mandarićevo dvigalo kot “predvolilno darilo” koprskemu županu Bržanu?

Največje mesto na slovenski Obali se ukvarja z zgodbo o dvigalu na Markovec, ki že zdaj presega okvir lokalnega infrastrukturnega projekta. “Bržanovo dvigalo” postaja zgodba o politično-poslovnih povezavah, ki vodijo do istih imen in istih vprašanj. Srbski poslovnež Milan Mandarić je bil s koprskim županom Bržanom namreč že povezan v preteklosti – in danes se ponovno pojavlja v zvezi z županovimi gradbenimi projekti. Anonimko, ki opozarja na sum koruptivnih poslov iz časa Bržanove kampanje, je župan sicer kategorično zavrnil, a ni je pojasnil. Se ponavlja stari vzorec: volitve, zemljišča, gradbeni projekti in izbrani “sponzorji”?

Bosanska kuhinja: Nova zavezništva in strah pred še eno vojno

Bosanska kuhinja: Nova zavezništva in strah pred še eno vojno

Bosna in Hercegovina je po zaslugi voditelja srbske entitete Milorada Dodika ponovno potencialno krizno žarišče. Federalno pravosodje je izdalo nalog za njegovo aretacijo, medtem pa so nekatere sosednje države dale vedeti, da proti Dodiku in njegovim oligarhom ne nameravajo uvesti nobenih sankcij. Prvi je bil madžarski premier Orban, pred nekaj dnevi pa je dal zelo pomenljivo izjavo tudi hrvaški premier Plenković. Zdi se, da komaj čakajo, da Bosna izdihne in se začne boj za zapuščino. Preseneča tudi stališče Slovenije, ki si očitno ne upa stopiti na prste Dodikovemu kapitalu sumljivega izvora. Po ameriških ocenah naj bi iz Republike Srbske v Slovenijo doslej “izvozili” že tri milijarde evrov kapitala. Imamo res opravka z organiziranim pranjem denarja?

Papež Frančišek (1936-2025)

Papež Frančišek (1936-2025)

Po zvezdniškem Janezu Pavlu II, ki je pomagal zrušiti komunizem, in bolj zadržanemu, a intelektualno zelo močnemu Benediktu XVI. je bil Frančišek poosebljeno sočutje in preprostost. Po dvanajstih letih potifikata je pustil vesoljno katoliško cerkev v nekoliko boljšem stanju, kot jo je leta 2013 prevzel od predhodnika. Vatikan bo po Frančišku potreboval čudež, če bo želel zadržati zaupanje v sicer moralno zelo načeto cerkev. Zato je veliko ugibanj, kdo bi lahko postal 266. papež. Je zdaj čas za Afriko in prvega temnopoltega papeža?

Čudež Velikega petka: Krivosodja ni več, zdaj je spet pravosodje

Čudež Velikega petka: Krivosodja ni več, zdaj je spet pravosodje

Sodniki so odločili: Janez Janša je nedolžen! Celjsko okrožno sodišče je na današnji praznični dan, ko se krščanstvo spominja Jezusovega križanja, sprejelo odločitev, s katero se je vsaj na prvi stopnji končala dolgoletna pravosodna kalvarija, imenovana Trenta. Oprostitev je za dolgoletnega prvaka opozicije gotovo olajšanje, obenem pa demantira tudi njegove trditve o “krivosodju”. Kajti če bi “krivosodje” obstajalo, potem bi danes Janšo obsodili in po možnosti po pravnomočnosti poslali v zapor. A niti to najbolj zvestih pristašev teorije zarote morda ne bo pomirilo: dokler sodba ne bo pravnomočna, bo njihov dvom ostal. Kot smo v našem članku zapisali že včeraj, pa je bil politični zmagovalec ne glede na razplet znan že v naprej: Janez Janša.

Kako dolgo bo ruski nasilnež Putin še vlekel za nos samovšečnega Trumpa?

Kako dolgo bo ruski nasilnež Putin še vlekel za nos samovšečnega Trumpa?

Glede na dosedanje obnašanje Vladimirja Putina lahko domnevamo, da se še nekaj časa ne bo želel pogajati o premirju v Ukrajini. Z novimi masakri civilistov se Rusija še bolj oddaljuje od civiliziranega sveta, Putin pa postaja kot Karađić oziroma Mladić, ki sta se pred tridesetimi leti izživljala nad Sarajevom, dokler ju ni k pameti spravil Nato. Rusije se Američani in Evropejci ne bodo lotili po vojaški poti, lahko pa pričakujemo precej hujše ekonomske sankcije, tudi zaplembo vsega ruskega premoženja na Zahodu. To bi posebej prizadelo ruske oligarhe, ki so doslej spretno izigravali sankcije. Tudi v Sloveniji.

Če sta vzrok in posledica zamešana, zakon ne more odpraviti glavnih težav našega zdravstva

Če sta vzrok in posledica zamešana, zakon ne more odpraviti glavnih težav našega zdravstva

Glede novele Zakona o zdravstveni dejavnosti gre izpostaviti tri glavne probleme. Prvi je ta, da novela izhaja iz povsem ideološke predpostavke, češ da je dobro le državno zdravstvo. medtem ko je zasebništvo nekaj slabega. Naslednji problem je dejstvo, da je precej določb v predlogu novega zakona v nasprotju z ustavo (prepoved dela zdravnikov pri zasebnikih, prisilno delo, omejitve oziroma prepoved dobička za koncesionarje), na kar so opozorili že pravni strokovnjaki. Tretji problem in za bolnike najbolj občutna škoda pa se skrivata v posledicah, ki bi jih sprejetje novele Zakona o zdravstveni dejavnosti prineslo državnemu zdravstvu. Kajti prišlo bo do odhoda zdravnikov, s čemer se bodo čakalne dobe še povečale, bolniki pa bodo prisiljeni iskati samoplačniške storitve pri zasebnikih ali celo odhajati na zdravljenje v tujino. Vse to odpira resno vprašanje, ali se predlagatelj dejansko zaveda, kak zakon sprejema Državni zbor in kakšne negativne posledice prinaša.

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Kaj pokaže primerjava med ameriškimi in evropskimi javnimi financami? V visoki javno-finančni potrošnji evropskih držav (EU) je resda veliko neracionalnosti, vendar pa se največji del več zbranih davščin namenja socialni varnosti in zagotavljanju večje solidarnosti. Zaradi višjega bruto domačega produkta so proračunski izdatki v ZDA na povprečnega Američana precej višji kot v EU ali Sloveniji. Američani neprimerno manj izdatkov namenijo sociali, krepko pa nas prekašajo pri obrambi. Prav ta podatek je zdaj posebej aktualen: Američani potrošijo 2.200 evrov za obrambno na prebivalca (3,0 % BDP), v Sloveniji pa je ta znesek le 350 evrov (1,2 % BDP).