Homo Sovieticus: Pogled na Putinovo vojno v Ukrajini

Avtor: | 4. januarja, 2023

Ruska agresija na Ukrajino nas vrača v zgodovino za nekaj dolgih desetletij. Vsi upi, da gremo proti novi stopnji evolucije človeštva, pravi romunski politolog in avtor George-Vadim Tiugea, so se 24. februarja 2022 razblinili v nekaj dneh. Prizori iz dveh svetovnih vojn prejšnjega stoletja so postali vsakdanja realnost. Valovi beguncev zapuščajo domovino, namenjeni proti Zahodu, ki je njihovo zadnje upanje. Taisti Zahod, ki je, kot da bi posnemal spravljivo obnašanje medvojnih voditeljev do Hitlerja, okleval sprejeti zgodnje ukrepe proti Vladimirju Putinu, kar mu je omogočilo, da se je imel za svetovnega voditelja brez primere.

Vojne so že od nekdaj predstavljale glavno orodje urejanja medčloveških odnosov. Kot pravi angleški filozof Thomas Hobbes, je bil človek v svojem začetnem stanju precej nasilna žival (homo homini lupus) in je zato v odnosih z vrstniki vladala vojna, znotraj katere je najmočnejši uspel vsiliti svoje interese najšibkejšim. Ta okvir je bil po principu naravne selekcije bližje kraljestvu živali kot pa družbi v pravem pomenu besede. Vendar pa so se šibki zaradi sposobnosti učenja, ki je del človeške narave, začeli združevati proti najmočnejšemu, da bi se uspeli soočiti z njim in ga celo premagati ter si deliti posledične koristi. Od tod izhaja eno temeljnih načel tradicionalnih mednarodnih odnosov, namreč ravnotežje moči.

Človeštvo je zelo napredovalo od tistih časov, ki so se utopili v megli časa. Vojne so se pod vplivom tehnoloških inovacij spremenile in s tem tudi njihova pravila. Različne civilizacije, ki so si v zgodovini človeštva sledile druga za drugo, so uspele izboljšati in izpopolniti tisto, kar je kitajski avtor Sun Tzu poimenoval umetnost vojne. Z združevanjem velikih množic oboroženega ljudstva in oblikovanjem mogočnih vojsk so si različna ljudstva zavzela oblast nad pomembnimi regijami. Hkrati pa so se pojavila diplomatska pogajanja, ki so imela vlogo uskladitve različnih in celo nasprotujočih si stališč s ponujanjem vzajemnih koristi, ki so preprečile pomembne izgube vsake strani v primeru oboroženega spopada.

“Putinova priključitev ukrajinskih regij Herson, Zaporožje, Doneck in Lugansk k Rusiji leta 2022 je primerljiva z aneksijo Sudetov in Avstrije s strani nacistične Nemčije leta 1938.”

Po sklenitvi številnih mednarodnih pogodb (TordesillasZaragozaWestphalia) je nastala mednarodna sodna praksa, čeprav le v začetni fazi in zaznamovana s spektakularnimi izdajami in preusmeritvami. S pojavom humanizma in razsvetljenstva je to nastajajočo sodno prakso zaznamovala ideja neke univerzalne pravičnosti in enakosti, tako da je bila ustvarjena premisa “univerzalne družbe narodov” (ki jo je zamislil nemški filozof Immanuel Kant), ki bi živeli v miru, se izogibali vojnim rešitvam in poudarjali dialog. Zaenkrat se je razvil tako imenovani evropski koncert, s katerim so se velike sile dogovorile, da se ne bodo preveč širile v škodo druga druge, v zameno za ohranitev svojih aristokratskih notranjih redov.

Od Lige narodov do OZN

Žal je moralo preteči nekaj časa, da so sanje o svetovni organizaciji, ki bi varovala celovitost sestavnih entitet (držav, ljudstev, narodov), postale resničnost. Liga narodov je bila prvi neuspeli poskus po prvih svetovnih požarih 20. stoletja. Na njegovih ruševinah so nastali Združeni narodi, ki so bili oaza upanja za pacifiste, a so v času hladne vojne, ko je bila njihova učinkovitost minimalna, razočarali številna pričakovanja. Vendar je bil mednarodni pravni okvir veliko bolje urejen z misijami pod mandatom OZN, za katere se zdi, da mirijo konfliktne situacije po vsem svetu.

Kljub tem pozitivnim premikom pa so velike sile še naprej skrbele za lastne interese in se (tudi po letu 1990) zatekle k OZN le, ko je bilo to v njihovem interesu ali ko je bilo treba blokirati tekmece. To je zmanjšalo pomembno vlogo, ki bi jo morali imeti Združeni narodi, in nenehno spodkopavalo učinkovitost povojnega mednarodnega reda. Kljub temu je zaradi pojava jedrskega orožja na začetku hladne vojne in oblikovanja močnih vojaških zavezništev, kot sta NATO in Varšavski pakt, klasična vojna postala predraga za glavne mednarodne akterje in tako zmanjšala njeno pojavnost, kar je pustilo več prostora posredniškim vojnam. Druge države so se odločile za okrepljeno sodelovanje in celo skupno obliko suverenosti na gospodarskem in političnem področju v obliki Evropske unije.

“Putinova vladavina je Rusiji dajala iluzijo, da lahko ponovno postane relevanten globalni akter, ki temelji na izvozu energetskih virov in oborožitve.”

Konec hladne vojne, za katerega je značilen razpad komunističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je prinesel nove upe za razvoj prave svetovne skupnosti pod zastavo liberalne demokracije. Nekdanje komunistične države srednje in vzhodne Evrope so se pridružile Natu in Evropski uniji. Tako je nekatere avtorje zamikalo, da bi menili, da je človeštvo doseglo “konec zgodovine”.

Vrnitev v hladno vojno

Vendar pa je ponoven razmah terorizma po napadih 11. septembra 2001 na Združene države, domnevno hegemonsko silo, ljudem dal vedeti, da so se konflikti pravkar spremenili v novo fazo asimetričnih vojn. T.i. vojni proti terorizmu, ki so jo vodile ZDA, so se pridružile številne države sveta, vendar je nezmožnost obravnavanja temeljnih vzrokov pojava (kot so revščina, razvojne vrzeli, pomanjkanje izobrazbe, izvoz orožja in kolonialna dediščina) vodila do nepopolnih zmag proti organizacijam. kot sta Al Kaida in Islamska država (Daesh) ter na širjenje šibkih držav (med drugim AfganistanIrakSirijaLibanonLibijaJemen) zlasti na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki (MENA).

Nekateri mednarodni akterji so se medtem odločili za vrnitev k vojaškim intervencijam, da bi uveljavili svojo prevlado v določenih strateških regijah. To je bil primer Natovega posredovanja na Kosovu (1999) ali ruske vojaške operacije v Gruziji (2008), ki sta bila oba upravičena s humanitarnimi razlogi (zaščita ogroženih etničnih manjšin) in sta povzročila dejansko neodvisnost secesionističnih režimov. Kljub temu so imeli ti omejen namen in so bili hitro urejeni na mednarodni ravni s takšnimi ali drugačnimi diplomatskimi poravnavami.

Leta 2014, po revoluciji na Majdanu v Ukrajini in skorajšnjem pridružitvenem sporazumu z EU, je Rusija trdila, da novi režim v Kijevu ni več legitimen, in se odločila za priključitev Krima, s čimer je kršila suverenost sosednje države, ki je bila predhodno priznana z Memorandumom iz Budimpešte (1994). Istočasno je Moskva spodbujala odcepitev ruskih manjšinskih skupin iz regij Doneck in Lugansk v vzhodni Ukrajini, s čimer je praktično podžgala državljansko vojno v Ukrajini. Kljub posredovanju OVSE prek dveh sporazumov iz Minska (2014 in 2015) je konflikt vztrajal v zamrznjeni obliki, podobno kot tisti v PridnestrjuAbhazijiJužni Osetiji in Gorskem Karabahu (vse so spodbujale ruske “mirovne” sile).

Vrnitev k vojaškemu spopadu

24. februarja 2022, po neuspelih poskusih Moskve, da bi od Zahoda prevzela uradno vplivno sfero nad nekdanjim sovjetskim prostorom, so ruske čete vdrle v Ukrajino pod pretvezo t.i. demilitarizacije in denacifikacije države, in to navkljub obstoječi, demokratično izvoljena in suvereni vladi. Tudi če se moskovski režim pretvarja, da cilja samo na vojaške cilje, je bila močno bombardirana tudi civilna infrastruktura in ubitih je bilo na tisoče nedolžnih Ukrajincev.

“Brez vzdržne gospodarske osnove Rusija v teh dneh dokazuje, da je daleč od tega, da bi bila velika sila v vzponu, ampak je le dekadentna neosovjetska država, ki se oklepa negotovega partnerstva s Kitajsko in prevarantskimi državami, kot sta Iran in Severna Koreja, da bi preživela v vedno bolj zapletenem svetu.”

Zdi se, da nas to vrača v zgodovino za nekaj desetletij. Vsi upi, da gremo proti novi stopnji evolucije človeštva, ki jo zaznamuje solidarnost proti globalnim grožnjam našega stoletja (globalno segrevanje, pandemije, vsakodnevni stres, terorizem in krize identitete), so se razblinili v nekaj dneh. Prizori iz dveh svetovnih vojn prejšnjega stoletja ali iz španske državljanske vojne med obema vojnama so postali vsakdanja realnost. Valovi beguncev iz Ukrajine (tudi etničnih Rusov) zapuščajo državo proti Zahodu, ki je njihovo zadnje upanje. Isti Zahod, ki je, kot da bi posnemal spravljivo obnašanje medvojnih voditeljev do Hitlerja, okleval sprejeti zgodnje ukrepe proti Vladimirju Putinu, kar mu je omogočilo, da se je imel za svetovnega voditelja brez primere.

Poleg čustvenih govorov in iluzornih obljub zahodnih voditeljev junaškemu ukrajinskemu ljudstvu, ujetemu med dve tektonski plošči sodobnega sveta, je igra moči med velikimi silami očitna. Nekdanji ameriški hegemon je začel kazati očitne znake šibkosti, zlasti po (prepoznem) umiku iz Afganistana, zaradi česar so države v vzponu (splošno znane kot BRICS, tj. Brazilija, Rusija, IndijaKitajskaJužna Afrika) upale, da lahko spremenijo globalno ravnotežje. Prav tako sta nekdanji veliki evropski sili dokazali meje svojega pristopa (nacionalni interesi prevladajo nad skupnimi cilji) s tem, da nista začrtali skupnega stališča znotraj EU (simbolično zaznamovanega z Brexitom) in da sta se z Rusijo ločeno pogajali o dobavi energentov, potrebnih za nadaljevati svoj gospodarski razvoj (zlasti Nemčija, ki se je odpovedala jedrski energiji – v pozitivnem zelenem impulzu –, vendar je izbrala vrsto energije, ki jo je naredila globoko ranljivo in za katero so enako krivi politiki obeh velikih tradicionalnih strank, CDU in SPD). V teh razmerah ni bilo presenečenje, da bo Putin poskušal ponovno pridobiti nekdanjo sfero sovjetskega vpliva. Nihče pa si ni predstavljal, na kakšen način …

Razmere v Rusiji

Rusija ni trenutno nič več ali nič manj, kot je bila znana. Čeprav trdi, da je sila v vzponu, je po razpadu ZSSR močno nazadovala, zlasti v gospodarskem in demografskem smislu. Prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo sta zaznamovala obubožanje običajnih državljanov in vzpon močnih oligarhov na stičišču politike in organiziranega kriminala. Putinova vladavina je Rusiji dajala iluzijo, da lahko ponovno postane relevanten globalni akter, ki temelji na izvozu energetskih virov in oborožitve. Nekaj časa je ta ureditev delovala in zdelo se je, da se je Rusija za vedno vrnila med civilizirane države, ki podpirajo integrirano svetovno gospodarstvo (zlasti po pravilih STO).

“Dojemanje Rusije kot normalne države je temeljilo na iluziji, da so vrednote ruske kulturne, znanstvene in športne elite izraz celotne družbe. V resnici pa Rusija nikoli ni imela nobene demokratične tradicije, kar je pustilo pečat na evoluciji tihe večine (homo sovieticus), ki danes podpira nekdanjega KGB-jevca na oblasti.”

To dojemanje je temeljilo na iluziji, da so vrednote ruske kulturne, znanstvene in športne elite izraz celotne družbe. Namesto tega je vzdržljivost Putinovega režima na oblasti temeljila na preživetju sovjetskega sistema v rahlo spremenjenih oblikah, ki je temeljil na klientelizmu, nepotizmu, socialnem darvinizmu, militarizaciji in podrejanju silovikom. V bistvu Rusija nikoli ni imela nobene demokratične tradicije, kar je pustilo pečat na evoluciji tihe večine (homo sovieticus), ki podpira nekdanjega KGB-jevca na oblasti.

Putinu je, ne da bi blestel, uspelo skupaj z podedovanim sistemom vladanja, ki ga je spreminjal po lastnih željah, imenovanim vertikala oblasti ali “sistem” (systema), ohraniti notranje ravnovesje in ustvariti iluzijo o možnosti ruske vrnitve na vrh svetovnih velesil. Temu je koristila tudi akutna kriza vodenja Zahoda in tako imenovani koristni idioti, kot so Gerhard SchröderSilvio Berlusconi in Donald Trump. V zadnjih dveh desetletjih se je Rusija vrnila v ospredje mednarodnega dogajanja bodisi kot posrednica bodisi kot odločilna zaveznica. Hkrati pa je Putinovemu režimu na notranji ravni uspelo zatreti kakršno koli smiselno politično opozicijo (aretacije na tisoče mladih aktivistov in celo spodbujanje ubijanja neodvisnih javnih osebnosti, kot do Ana PolitkovskaBoris NemcovSergej Skripal ali zastrupitve in aretacije, denimo Aleksej Navalni), zamenjati močne oligarhe s poslušnimi, zapreti neodvisne medijske kanale, nevladne organizacije in zgraditi avtoritarno državo pod tako imenovano doktrino “suverene demokracije”.

Prav tako Putinov režim podpira avtoritarne režime (KubaNikaragva, Sirija, Venezuela), skrajno desničarska skrajna gibanja (Nacionalno fronto FrancijeAlternativo za NemčijoLigo v Italiji, madžarski Jobbik) in kriminalne vohune po vsem svetu (v klasičnem slogu nekdanje Sovjetske zveze). Glavna sporočila Kremlja temeljijo na nekdanji sovjetski propagandi, ki obtožuje Zahod za vsa zla na svetu in zahteva superiornost domnevnega alternativnega modela, ki pa ne sprejema realnosti. Putin vlada kot de facto car in zanemarja demokratična pravila, kar je dokazano z manipulacijo ruske ustave, da bi se leta 2012 vrnil na predsedniški položaj, in celo s spremembo tega temeljnega dokumenta leta 2020, da bi ostal na oblasti vse do leta 2036. Za simulirano demokracijo je značilna prevlada stranke Enotna Rusija in podpora marionetne opozicije v obliki nacionalističnih, komunističnih in populističnih skupin (komunisti, LDPR in Pravična Rusija).

Toda tisto, kar je Putin ustvaril v 20 letih, se je sesulo v nekaj dneh, saj je naglo napadel Ukrajino z namišljenimi razlogi, ki izhajajo iz ruske politične mitologije 19. stoletja, podprte s slovanofilskimi in evrazijskimi tokovi. Zaradi iluzije moči je Putin verjel, da lahko naredi vse, glede na to, da se zdi, da je Zahod po boju proti terorizmu in pandemiji v svoji evoluciji spolzel na pobočju navzdol. Toda ta iluzija ni upoštevala dejstva, da Putinova moč temelji na prisili ruske družbe (mladi so bili na primer prisiljeni vpisati se v vojno za osvojitev nekdanjih ozemelj ruskega imperija – tako imenovane Malorusije) v korist ozke skupine na oblasti (t. i. silovikov oziroma ljudi iz varnostnih struktur).

Tako ruski voditelj zamenjuje lojalnost s kompetentnostjo in kvantiteto s kakovostjo. Neuspeh, vsaj kot se je izkazalo med vojaško intervencijo zadnjih nekaj mesecev, pokoriti mlad narod, kakršen je ukrajinski, razkriva kapitalne šibkosti ruske države. Pomanjkanje ustrezne desovjetizacije je povzročilo neuspeh ruske tranzicije v tržno gospodarstvo in demokracijo, zamaskiran s fiktivnim konceptom “suverene demokracije”, v resnici prikrite avtokracije, neuspešne imitacije kitajskega modela totalitarnega komunizma s kapitalističnimi vrednotami …

Hladna vojna v stilu Orwella?

Brez vzdržne gospodarske osnove Rusija v teh dneh dokazuje, da je daleč od tega, da bi bila velika sila v vzponu, ampak je le dekadentna neosovjetska država, ki se oklepa negotovega partnerstva s Kitajsko in prevarantskimi državami, kot sta Iran in Severna Koreja, da bi preživela v vedno bolj zapletenem svetu.

Putinu je uspelo skupaj z podedovanim sistemom vladanja, ki ga je spreminjal po lastnih željah, ohraniti notranje ravnovesje in ustvariti iluzijo o možnosti ruske vrnitve na vrh svetovnih velesil. Temu je koristila tudi akutna kriza vodenja Zahoda in koristni idioti, kot so Gerhard Schroeder, Silvio Berlusconi in Donald Trump.

Seveda je stališče Kitajske pomembno in lahko ustvari pomiritveno rešitev za problem nepredvidljivega voditelja hitlerjevskega tipa, kot je Putin (priključitev regij HersonZaporožje, Doneck in Lugansk k Rusiji je primerljiva z aneksijo Sudetov in Avstrije s strani nacistične Nemčije leta 1938). Paking lahko to priložnost izkoristi tudi za pospešitev svojega svetovnega vzpona. Pravzaprav je Kitajska glavna vzhajajoča sila tega stoletja, vendar bi jo spor z Združenimi državami (zaradi Tajvana in na splošno po vsej vzhodni in jugovzhodni Aziji) lahko približal Rusiji. Odločitev Kitajske bi lahko za dolga leta določila prihodnost človeštva, bodisi v obliki nove hladne vojne (jedrsko orožje ne dopušča nove svetovne vojne v klasičnem smislu) bodisi hude konkurence na gospodarskem področju. Nova hladna vojna bi lahko trajala dlje kot prejšnja in za vedno spremenila svet, morda celo po ločnicah, ki jih je začrtal George Orwell v romanu 1984.

+++

Ne glede na to, ali mu bo na koncu uspelo vojaško osvojiti Ukrajino (ne pa tudi pokoriti jo glede na naraščajočo rusofobijo Ukrajincev), Putinove strateške napake ni mogoče skriti. Lahko jo je pojasniti z njegovim oklepanjem idealizirane sovjetske preteklosti, ki se je po usodni intervenciji v Afganistanu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v resnici obrnila na glavo. Širitev Rusiji namreč ne more zagotoviti varnosti, saj je zaradi sovražnosti do Zahoda slednji še bolj koherenten in enoten. Lahko kvečjemu ustvari notranje razmere, ki so pred stoletjem določile boljševiško revolucijo in propad ruskega imperija.

S tega vidika se zdi Putin bližje Nikolaju II. kot Petru Velikemu (kot bi si sam želel biti), glede na to, da bi mu ohranitev statusa quo zagotovila mandat do naravne smrti in varno mesto v zlati knjigi z naslovom Ruska zgodovina. Ne smemo pozabiti, da je velika večina ruskih voditeljev umrla na položaju ali so jih umorili lastni podaniki. Putin ni razumel, da bi lahko sodelovanje z Zahodom (vsaj z Evropsko unijo) Rusiji prineslo več gospodarske blaginje in stabilnosti, hkrati pa ustvarilo manj negotovosti. Njegovi pogledi so ostali zasidrani v stalinistični ideologiji iz leta 1950, v kateri je prevladoval pogled ničelne vsote na mednarodno varnost.

Zdaj je Rusija vse bolj izolirana na mednarodni ravni in zdi se, da nihče v Moskvi razen orožarske industrije s to vojaško intervencijo ne bo pridobil ničesar. Edina možna rešitev bi lahko bila implozija Putinovega režima in demokratizacija Rusije (naj se to sliši še tako neverjetno). Vsaka druga možnost bi le ohranila konfliktno stanje svetovnih zadev (trajni mir z aneksijami je le iluzija, kot je bil začasni mir med I. in II. svetovno vojno), kar bi vodilo v vrnitev v bipolarni svet (z ZDA in Kitajsko) in v splošno poslabšanje življenjskega standarda navadnih ljudi.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo
Papež Frančišek (1936-2025)

Papež Frančišek (1936-2025)

Po zvezdniškem Janezu Pavlu II, ki je pomagal zrušiti komunizem, in bolj zadržanemu, a intelektualno zelo močnemu Benediktu XVI. je bil Frančišek poosebljeno sočutje in preprostost. Po dvanajstih letih potifikata je pustil vesoljno katoliško cerkev v nekoliko boljšem stanju, kot jo je leta 2013 prevzel od predhodnika. Vatikan bo po Frančišku potreboval čudež, če bo želel zadržati zaupanje v sicer moralno zelo načeto cerkev. Zato je veliko ugibanj, kdo bi lahko postal 266. papež. Je zdaj čas za Afriko in prvega temnopoltega papeža?

Čudež Velikega petka: Krivosodja ni več, zdaj je spet pravosodje

Čudež Velikega petka: Krivosodja ni več, zdaj je spet pravosodje

Sodniki so odločili: Janez Janša je nedolžen! Celjsko okrožno sodišče je na današnji praznični dan, ko se krščanstvo spominja Jezusovega križanja, sprejelo odločitev, s katero se je vsaj na prvi stopnji končala dolgoletna pravosodna kalvarija, imenovana Trenta. Oprostitev je za dolgoletnega prvaka opozicije gotovo olajšanje, obenem pa demantira tudi njegove trditve o “krivosodju”. Kajti če bi “krivosodje” obstajalo, potem bi danes Janšo obsodili in po možnosti po pravnomočnosti poslali v zapor. A niti to najbolj zvestih pristašev teorije zarote morda ne bo pomirilo: dokler sodba ne bo pravnomočna, bo njihov dvom ostal. Kot smo v našem članku zapisali že včeraj, pa je bil politični zmagovalec ne glede na razplet znan že v naprej: Janez Janša.

Kako dolgo bo ruski nasilnež Putin še vlekel za nos samovšečnega Trumpa?

Kako dolgo bo ruski nasilnež Putin še vlekel za nos samovšečnega Trumpa?

Glede na dosedanje obnašanje Vladimirja Putina lahko domnevamo, da se še nekaj časa ne bo želel pogajati o premirju v Ukrajini. Z novimi masakri civilistov se Rusija še bolj oddaljuje od civiliziranega sveta, Putin pa postaja kot Karađić oziroma Mladić, ki sta se pred tridesetimi leti izživljala nad Sarajevom, dokler ju ni k pameti spravil Nato. Rusije se Američani in Evropejci ne bodo lotili po vojaški poti, lahko pa pričakujemo precej hujše ekonomske sankcije, tudi zaplembo vsega ruskega premoženja na Zahodu. To bi posebej prizadelo ruske oligarhe, ki so doslej spretno izigravali sankcije. Tudi v Sloveniji.

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Kaj pokaže primerjava med ameriškimi in evropskimi javnimi financami? V visoki javno-finančni potrošnji evropskih držav (EU) je resda veliko neracionalnosti, vendar pa se največji del več zbranih davščin namenja socialni varnosti in zagotavljanju večje solidarnosti. Zaradi višjega bruto domačega produkta so proračunski izdatki v ZDA na povprečnega Američana precej višji kot v EU ali Sloveniji. Američani neprimerno manj izdatkov namenijo sociali, krepko pa nas prekašajo pri obrambi. Prav ta podatek je zdaj posebej aktualen: Američani potrošijo 2.200 evrov za obrambno na prebivalca (3,0 % BDP), v Sloveniji pa je ta znesek le 350 evrov (1,2 % BDP).

Putinov klan

Putinov klan

Ker vse kaže, da bodo Američani in Rusi vsak čas vsaj navidezno zakopali bojno sekiro, Trump in Putin pa bosta nova zaveznika, se moramo psihično pripraviti tudi na skorajšnji preobrat v prikazovanju javne podobe Vladimirja Putina. Verjetno tudi v Evropi in morda celo v Sloveniji. Vladimir bo čez noč spet postal dober človek, mirovnik, humanist. Zato bi bralce radi opomnili, s kakšnim človekom imamo opravka. Z nekom, ki se prikazuje kot ruski patriot, zavetnik krščanstva in tradicionalnih vrednot, ki se javno posmehuje “dekadentni” evropski družbi in kulturi, hkrati pa je eden najbogatejših ljudi na planetu. V Rusiji igra vlogo skromneža, ki razume in podpira malega človeka, medtem pa je njegova bogata družina leta uživala v Evropi, na dekadentnem Zahodu torej. Pod lažnimi indentitetami so na veliki nogi živeli na Nizozemskem, francoski Azurni obali, v Švici in Avstriji.

Umetna inteligenca je nov tehnološki val. Slovenci ga lahko zajahamo edino z jedrsko energijo!

Umetna inteligenca je nov tehnološki val. Slovenci ga lahko zajahamo edino z jedrsko energijo!

Jedrska energija je imela pred zeleno prevaro, s katero je nemška politika ustvarila ideologijo opuščanja jedrske energije in prehoda k obnovljivim virom energije, pomembno vlogo v košarici virov električne energije. Konec osemdesetih je jedrska energija predstavljala skoraj petino globalne proizvodnje električne energije. Šele po dvajsetih letih se Evropa počasa vrača k pameti. Jedrska energija namreč edina omogoča okoljsko vzdržno, ogljično nevtralno ter zanesljivo in predvidljivo oskrbo z električno energijo, kar je ključno za stabilno delovanje industrije, gospodinjstev in kritične infrastrukture. Danes se po svetu gradi kar 55 novih jedrskih elektrarn, kar predstavlja renesanso jedrske energije. Če Evropejci želimo ohraniti industrijo, naravo in visok življenjski standard, potem je edino jedrska energija tista, ki podpira energetsko neodvisnost, zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv in preprečuje nestalnost in nezanesljivost obnovljivih virov energije. Z novim jedrskim reaktorjem pa bi se lahko tudi Slovenci aktivno vključili v tehnološki val, ki ga prinaša umetna inteligenca. Če želimo vzpostaviti velike podatkovne centre in farme strežnikov, bomo potebovali veliko električne energije, ki je drugače kot z NEK 2 Slovenija nima kje pridelati.

Konec severnoatlantske pravljice in (morda) temelj nove samozavestne Evrope

Konec severnoatlantske pravljice in (morda) temelj nove samozavestne Evrope

V duhu nove mednarodne kavbojske ureditve bo prva žrtev očitno Ukrajina. Tako kot je Neville Chamberlain prepustil Hitlerju razkosanje Čehoslovaške, enako je Trump prepustil Putinu razkosanje Ukrajine. Enako kot je Biden sramotno umaknil vojsko iz Afganistana, enako je Trump predal Ukrajino avtoritarnemu voditelju Putinu. Še huje, ob tem se niti ni posvetoval s svojimi zavezniki v EU, ampak jih je mirno prepustil nepričakovani situaciji. Z gatami na kolenih. Od tega trenutka naprej je dosedanje zavezništvo med ZDA in evropskimi demokracijami končano. Kaj sledi, še ni jasno.

Malo postarana SDS in Janšev recept za prevzem oblasti leta 2026

Malo postarana SDS in Janšev recept za prevzem oblasti leta 2026

SDS, ki je bila ustanovljena leta 2003, praznuje 36 let. Matematika gor ali dol, z nekaj kreativnosti res pridemo do te številke. Precej več kreativnosti, sploh pa domišljije potrebujemo za to, da opravičimo 32-letnico vladavine Janeza Janše, ki je leta 1993 od Jožeta Pučnika prevzel slabotno Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS), predhodnico današnje SDS. Janšo sicer letos čaka volilni kongres stranke, a o svoji upokojitvi v Laškem ni črhnil niti besede. Namesto tega je povedal, da sta on in stranka pripravljena na prevzem oblast prihodnje leto, potem ko bo Robert Golob odplesal svoj ples. Odkar je njegov motivator Donald Trump, je Janševa samozavest neverjetna.