Ključnik: Evropa
Černobil 40 let kasneje

Černobil 40 let kasneje

26. aprila 1986 ob 1.23 zjutraj po lokalnem času je v četrtem reaktorju jedrske elektrarne Černobil v Ukrajini prišlo do hude eksplozije. V zrak je vrglo večji del reaktorja, vendar pa je to še ni bilo najhujše spoznanje. Eksplozija, ki je uničila reaktor RBMK-1000, je v ozračje sprostila med 5 in 30 odstotkov jedrskega goriva. Radioaktivni oblak se je v nekaj dneh zaradi vetrov razširil čez večino Evrope, vključno s Slovenijo. Kljub molku in poskusom sovjetskega režima, da bi zmanjšali razsežnosti katastrofe v Černobilu, je kmalu postalo jasno, da se je zgodila najhujša jedrska nesreča v zgodovini.

O kitajskih železnicah in slovenski realnosti

O kitajskih železnicah in slovenski realnosti

Lani so na Kitajskem v le dveh dneh odprli kar tri nove železniške proge v dolžini 200, 300 in 400 kilometrov, s katerimi so povezali nekaj mest in omogočili potovanje s hitrostjo tudi 350 km/h.. Ob takšnih novicah v Sloveniji pomislimo na desetletja priprav o gradnjji 27-kilometrskega “drugega tira”, ki je tik pred volitvami prejšnji mesec dočakal svojo (ne)uradno otvoritev. Ob tej pridobitvi smo v zadnjem desetletju na železnicah dobili samo še nekaj obnov prog in železniških postaj, brez kakega večjega izboljšanja možnosti in hitrosti potovanj. In to ob tem, da za železnice letno iz proračuna namenjamo najmanj pol milijarde evrov, kar je precej več kot za ceste, ki se financirajo s prispevki uporabnikov, čeprav so mnenja v javnosti drugačna.

Trump, Nato in Evropa: Konec zavezništva ali začetek njegove preobrazbe?

Trump, Nato in Evropa: Konec zavezništva ali začetek njegove preobrazbe?

Zadnje izjave Donalda Trumpa o možnosti izstopa Združenih držav iz Nata so v Evropi znova sprožile val negotovosti. Takšne izjave sicer niso povsem nove, vendar je njihov politični in strateški učinek danes bistveno večji kot v preteklosti, saj je svet vstopil v obdobje povečane nestabilnosti, v katerem so varnostna zavezništva pomembnejša kot kadarkoli po koncu hladne vojne. Ključno vprašanje zato ni več le, ali bodo ZDA res izstopile iz Nata. Morda je še pomembnejše vprašanje, kakšen Nato sploh lahko obstane v razmerah, kjer ameriška zavezanost ni več samoumevna. Nato se torej spreminja, vprašanje pa je, ali se je Evropa pripravljena spremeniti skupaj z njim.

Zakaj samo fizična likvidacija režima v Teheranu ne bo dovolj

Zakaj samo fizična likvidacija režima v Teheranu ne bo dovolj

Sašo Dolenc je na socialnem omrežju X razvil zanimivo tezo glede izraelsko-ameriškega napada na Iran: v večini primerov bi silovito bombardiranje in celo obglavljenje vodstva napadene države najverjetneje pomenilo tudi konec vojne in kapitulacijo. Toda kot ugotavlja Dolenc Iran ni konvencionalna država in nikoli ni bila. V ozadju imamo namreč ideologijo, ki trpljenje, smrt in uničenje pojmuje kot nekaj svetega. Zato lahko uničevanje iranskega režima pomeni tudi novo radikalizacijo šiitske teokratske države.

Ali bo Grenlandija naslednja Trumpova “specialna vojaška operacija” po receptu Vladimirja Putina?

Ali bo Grenlandija naslednja Trumpova “specialna vojaška operacija” po receptu Vladimirja Putina?

Ameriška metamorfoza, ki se je po zaslugi Donalda Trumpa zgodila v enem samem letu, dokazuje, da demokracija ni imuna pred virusom avtokracije. Trumpu je uspelo Ameriko spremeniti v deželo, kjer je svobode vse manj, kjer so človekove pravice vse bolj omejene, kjer je kritika oblasti razlog za sankcije in kjer se uresničujejo najbolj nore napovedi iz časov predvolilne kampanje, ko je Donald Trump obljubljal, kaj vse bo naredil, če bo izvoljen, mi pa smo se mu smejali in se tolažili, da je človek pač zmešan.

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

V demokraciji, kjer ima vsak polnoleten državljan volilno pravico, je v času digitalizacije in družbenih omrežij, ki nadomeščajo klasične medije, relativno enostavno manipulirati z ljudstvom. In zato se politične igrice med rdečimi in črnimi lahko še stopnjujejo, tibetanski molilni mlinčki pa se vrtijo na polno. Levo, desno. Desno, levo. Prostora za nekaj, kar je vmes, denimo za liberalce, v tem stampedu enostavno zmanjka. Ne le pri nas, podobna slika je še marsikje v Evropi. Liberalce kot ogroženo vrsto bi morali zaščititi pred populisti z leve in desne.

Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Konferenca v Jalti ostaja simbol trenutka, ko so se velike sile odločale o usodi celin, pogosto brez neposrednega glasu manjših narodov. Reparacije so bile del tega procesa – hkrati orodje pravičnosti in sredstvo političnega pritiska. Današnje razprave o Ukrajini dokazujejo, da se zgodovina ne ponavlja dobesedno, a njeni vzorci ostajajo presenetljivo podobni. Razumevanje Jalte in povojnih reparacij ni zgolj akademsko vprašanje. Je opomin, da mir ni nikoli brezplačen in da način, kako se konča ena vojna, pogosto določa začetek naslednjega obdobja – bodisi stabilnosti bodisi novih napetosti.

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?

Slovenija in njen problem samooskrbe z elektriko

Slovenija in njen problem samooskrbe z elektriko

Ali je v Sloveniji možna samooskrba s solarno električno energijo? S povečanim vlaganjem v solarne panele, hranilnike in s pametnim upravljanjem porabe marsikdo lahko pokrije svoje celoletne potrebe po elektriki, a le pod pogojem, da mu država ta prehod sofinancira. Vseeno pa se računica ne izide v hladnejpi polovii leta, ko mu mora država zagotavljati elektriko iz drugih virov, hidroelektrarn, termelektrarn ali nuklearke. Brez njih pozimi enostavno nimamo (dovolj) elektrike. Alternativa je seveda uvoz, a ta elektrika je praviloma iz fosilnih goriv in pogosto tudi dražja. Letošnji oktober je dober dokaz, kako smo kljub možnosti uvoza vseeno rajši zagnali TEŠ in se s tem izognili kar 60-odstotni uvozni odvisnosti.

O čem sta se pogovarjala Bush in Putin na Brdu pri Kranju junija 2001

O čem sta se pogovarjala Bush in Putin na Brdu pri Kranju junija 2001

Tik pred božičem so Američani odprli del arhiva nacionalne varnosti, kjer najdemo zabeležko pogovora med Bushom in Putinom na Brdu pri Kranju 16. junija 2001. Celo po skoraj četrt stoletja je vsebina še vedno izjemno aktualna, razkriva pa tudi tiste dimenzije ameriško-ruskih odnosov, ki jih Evropejci premalo izpostavljamo in nanje celo pozabljamo. Ne gre le za barantanje, ki si ga danes glede Ukrajine privoščita Putin in Trump, pač pa tudi za skupen nastop proti Kitajski, za katero so Američani in Rusi že leta 2001 ugotavljali, da bo čez 50 let postala “velik problem”.

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?

Nova ameriška varnostna strategija: konec neke dobe

Nova ameriška varnostna strategija: konec neke dobe

Nova varnostna strategija Združenih držav Amerike naj bi omogočila, da ostanejo najmočnejša in najbolj uspešna država v zgodovini. Dokument je nujno pozorno brati, saj je govora o manjših državah, Evropski uniji in zvezi Nato ter še o čem, kar se nas tiče. Kljub nekaterim protislovjem je iz besedila razvidno, da ZDA drastično spreminjajo svoj odnos do preostalega sveta in da nova varnostna strategija predstavlja daleč največjo preusmeritev ameriške zunanje politike po drugi svetovni vojni. Vrednote niso važne, demokracija ni pomembna. Enako boj proti podnebnim spremembam. Prednost se namreč daje fosilnim gorivom in jedrski energiji, ne pa vetru, soncu in drugim obnovljivim virom.

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.

Razpad sistema

Razpad sistema

Jasno je, da je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa ne mislim le na povsem na glavo obrnjeno kazenskopravno doktrino, ki jo zagovarjajo razni petrovci in podobni, za katere so dolgoletne zaporne kazni za morilce nekaj nesprejemljivega, kajti v resnici naj bi bila resocializacija storilca tista, po kateri bi morala stremeti naša kaznovalna politika. Želodec se mi obrača ob cinizmu, ki sta si ga izmislila Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter z njim posiljevala cele generacije študentov pravne fakultete. Resocializacija storilcev je bila mantra socialističnih kazenskopravnih teoretikov, za katere so delikti posledica družbenih krivic, neenakosti in ostalih “antagonizmov”. Zato po svoje ni presenetljivo, da zagovorniki te doktrine romsko kriminaliteto vidijo izključno v kontekstu socialnih krivic, neenakosti in celo pomanjkanja vode. Če sem (jih) prav razumel, je Aleš Šutar umrl zato, ker v romskem naselju Žabjak nimajo čiste pitne vode?!