Ko merilci javnega mnenja “udarijo” popolnoma mimo

Nedeljski referendum je poleg aktualnih političnih razmerij (vladna koalicija sicer že vztrajno znižuje pomen referenduma in razlaga, da je šlo za intimno in ne politično odločitev državljanov) je spet pokazal na resno nekredibilnost anket javnega mnenja. Sicer ne prvič. Še 16. novembra je javna televizija objavila podatek (anketa agencija Mediana), da zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nasprotuje le 28,6 % volivcev, podpira pa ga 60 %. Dejansko pa je na referendumu proti glasoval0 53,44 %. Kako za vraga je možno, da so odstotek nasprotovanja zakonu zgrešili za skoraj sto (!) odstotkov? Se je v zadnjem tednu zgodilo kaj takega, kar je obrnilo javno mnenje? Kako lahko anketam verjamemo pri drugih, recimo predvolilnih primerih merjenja javnega mnenja?

Načini izvajanja anket javnega mnenja in reprezentativnost vzorcev so tema že dalj časa. To področje je tudi zakonsko precej neurejeno, saj javno mnenje lahko meri vsak, ki ima malo večjo garažo in nekaj na daljavo zaposlenih študentov.

Pogosto se namreč zdi, da so izvajalci teh anket, podobno kot nekateri mediji, bolj družbeno-politični delavci kot strokovnjaki, ki želijo izmeriti dejanski utrip javnega mnenja. Ampak tako zgrešene napovedi pa v zgodovini Slovenije v bistvu še nismo videli, razen morda v primeru predsedniških volitev leta 2012, ko so mediji za zmagovalca že v prvem krogu skorajda razglasili Danila Tuerka, potem pa je na presenečeje vseh zmagal Borut Pahor.

Kaj je razlog za tokratni meritveni fiasko bo verjetno še dolgo stvar debate, izvajalci anket bodo iskali vse možne zunanje razloge, da opravičijo svojo zmoto. Če je šlo za “zaroto”, če so po navodilih političnih naročnikov hoteli vplivati na udeležbo in izzid, je imela ta strategija kar nekaj taktičnih pomanjkljivosti. Načrtno pretiravanje v smeri podpore zakonu je lahko obe strani demoraliziralo glede udeležbe, nasprotnike v smislu, da je že vse izgubljeno, podpornike pa utrdilo pri prepričanju, da so že zmagali. Hkrati pa je morebiti to anketno taktiziranje nasprotnike zakona še bolj pognalo na volišča.

Podporniki zakona so dolgo časa upali, da nasprotniki zakona ne bodo dosegli kvoruma, a se to ni zgodilo. (Vir: DVK)

V vsakem primeru je to zakonodajno področje do naslednjega mandata zaključeno, bo pa zanimivo spremljati najbolj “poučene” komentatorje o političnih vplivih tega rezultata, ki se bodo danes gotovo pojavili v udarnih terminih na POP TV in TV Slovenija. Vlada je praktično takoj, ko so se izrisali osnovni rezultati referenduma, začela preventivno akcijo kriznega komuniciranja v smeri nepomembnosti tega referenduma za politična razmerja, saj gre menda za izključno intimno odločitev državljanov, kar se bo gotovo odrazilo v komentarjih najbolj “informiranih”. Pričakujemo lahko tudi že dolgo promovirano mantro, da so ljudje na podeželju bolj konzervativni in hodijo na volitve, liberalci pa ne. Ampak brez liberalcev v mestih zakon ne bi padel, ker podeželje predstavlja komaj 15 % vseh volivcev.

Deloma lahko teza o nepolitičnosti odločanja na tokratnem referendumu drži, zato pa lahko drži tudi, da so državljani glede na razpoložljive podatke ocenili, da je zakon slabo pripravljen (ni nujno, da same ideje o prostovoljnem končanju življenja ob določenih pogojih ne podpirajo), da gre za neokusno politično posiljevanje s strani vlade, ki še vedno ni uredila ustrezne paliativne oskrbe ljudi.

Da ne omenjamo ignoriranja mnenja večine zdravnikov, ki so zakonu ostro nasprotovali. Ne glede na vladno gonjo proti zdravnikom, t. i. dvoživkam, parazitom…, ljudje intimno zdravnikom verjetno še vedno verjamejo, saj dnevno potrebujejo njihovo pomoč, ne glede na javni ali zasebni sektor.

Tudi argumentacije v smeri “odločili so volivci, ki so ostali doma” ne pijejo veliko vode. V vsakem primeru pa bi se morali vprašati, zakaj so ostali doma, če je to njihova glavna argumentacija. Udeležba je bila glede na zgodovino referendumov precej visoka, je primerljiva z udeležbo na posvetovalnem referendumu o evtanaziji leta 2024 (41,4 %), kjer so volivci načeloma potrdili idejo o urejanju tega področja. Pri tem ne smemo zanemariti, da je šlo 9. junija lani še za druge referendume in evropske volitve, kar dodatno povečuje politično vrednost nedeljskega zakonodajnega referenduma. Da so so se tega udeležili le pripadniki opozicije in “poblazneli” verniki, ki so se zataknili v 19. stoletju, je precej smešna, saj bi to lahko potem trdili tudi za evropske volitve.

Vlada je popolnoma napačno ocenila, da načelna podpora evtanaziji na posvetovalnem referendumu leta 2024 pomeni avtomatsko podporo slabo pripravljenemu zakonu. (Vir: DVK)

Vlada si enostavno ne more zatiskati oči pred tem, da je vsaj del volilnega telesa glasoval proti izključno zaradi nasprotovanja vladi, razočaranja nad načinom vodenja te vlade, ki ga pooseblja predsednik vlade Robert Golob. Če vlado podpira le slabih 30 % ljudi je iluzorno pričakovati, da bodo nekritično podpirali njene ukrepe, sploh tiste, ki so sporni, slabo pripravljeni in po nepotrebnem razdvajajo. Podporniki zakona pa tudi ne morejo mimo dejstva, da je verjetno sam predsednik vlade s svojimi izjavami v zadnjem tednu (“smolo imajo tisti, ki imajo ostarele in nepokretne starše”) naredil kar nekaj škode njihovim prizadevanjem. Je bil to tisti obrat, ki je dokončno spremenil mnenje volivcev, je sicer težko oceniti, brez vpliva pa gotovo ni bil.

VIDEO: predsednik vlade se je le nekaj dni pred referendumom precej nerodno verbalno “zaplezal” pri odgovorih na poslanska vprašanja. (Vir: DZ/TVSLO3)

Ne glede na vse bo rezultat referenduma še zaostril predvolilno retoriko glavnih političnih strank. Opozicija bo poskušala na vsak način kapitalizirati ta v določeni meri nepričakovan poraz vlade, vlada pa bo še naprej agresivno preusmerjala pozornost javnosti na njene predvolilne bonbončke in domnevo uspešnost reform, gospodarstva, čeprav vsi podatki večinoma kažejo drugače. Ampak približuje se veseli december, praznični čas, ko se spremljanje politike malce umiri. Ko se bodo glave proti sredini januarja 2026 dokončno streznile, pa bo vse skupaj večinoma samo še ena neusmiljena ideološka dirka do volitev.