Ekonomist Matej Lahovnik o demokratičnih praksah na južni strani Alp. (Vir: X)
Ključnik: opozicija
Ko merilci javnega mnenja “udarijo” popolnoma mimo
Nedeljski referendum je poleg aktualnih političnih razmerij (vladna koalicija sicer že vztrajno znižuje pomen referenduma in razlaga, da je šlo za intimno in ne politično odločitev državljanov) je spet pokazal na resno nekredibilnost anket javnega mnenja. Sicer ne prvič. Še 16. novembra je javna televizija objavila podatek (anketa agencija Mediana), da zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nasprotuje le 28,6 % volivcev, podpira pa ga 60 %. Dejansko pa je na referendumu proti glasoval0 53,44 %. Kako za vraga je možno, da so odstotek nasprotovanja zakonu zgrešili za skoraj sto (!) odstotkov? Se je v zadnjem tednu zgodilo kaj takega, kar je obrnilo javno mnenje? Kako lahko anketam verjamemo pri drugih, recimo predvolinih primerih merjenja javnega mnenja?
“Zakonodajni blitzkrieg je popolnoma neprimeren za zakonodajno prakso. Poslanci sploh niso vedeli o čem odločajo”
Predsednik Demokratov Anže Logar je opozoril na dejstvo, da je čustveno, preračunljivo predvolilno sledenje predlogom...
Cel svet čaka na nas
Ko dan za dnem prebiramo vse te izredno “naključne” aktualne novice o neki zasebni poroki, oblekah, rožicah, gostih, avtomobilih, nastopajočih v Strunjanu… smo nekako pogrešali podatke o jedilniku in barvi WC papirja na tej strogo zasebni prireditvi. Mogoče, verjetno še pridejo. Kot smo verjeto čisto naključno zamudili, medijsko zgrešili resne podatke o koruptivnem nakupu helikopterjev in dejanskih krivcih za to šljamastiko, postopkih pred KPK, očitno “opredalčeni” ovadbi Policije proti predsedniku vlade, spet podaljšanih čakalnih vrstah v zdravstvu, neobstoječi dolgotrajni oskrbi, neobstoječih novih stanovanjih za 250 mio EUR, pomanjkanju pediatrov, ginekologov, družinskih zdravnikov, katastrofi v proračunu, “na pol” recesiji, inflaciji… Smo pa izvedeli, “da cel svet čaka” na naš superračunalnik, ki bo rešil globalne probleme s poplavami.
Holivudska taktika za drugi mandat
V šolske klopi se po sproščenem poletju vračajo šolarji, v državnozborske izbranci ljudstva, vlada pa je, z izjemo njenega predsednika, svoje dopustovanje končala s prvo popočitniško sejo že v četrtek. Na tej je sprejela najbolj nujen ukrep – nakazilo dodatnih 10 milijonov evrov za RTV Slovenija, menda za programe manjšin. Veliko dopusta pa gotovo niso imeli pripravljalci predvolilne strategije največje vladne stranke, obrisi te se že kažejo v zadnjih poletnh dneh. V njenem jedru bo odvračanje pozornosti javnosti od neizpolnjenih obljub, problemov, ki jih je ustvarila, ali ni rešila vlada, ter minimiziranje številnih spornih ravnanj predsednika vlade. Za ustrezno “prepariranje” volivcev bodo verjetno uporabljena praktično vsa sredstva in prijemi. Naloga je glede na realno stanje v državi gromozanska, ampak glede na izkušnje nekaj prejšnjih volitev ne nemogoča. Sploh ob ustreznem “angažiranju” ključnih medijev, ki bodo imeli nalogo ustvariti nekakšen vzporedni svet, ki bo pokazal na zgodovinsko uspešnost te vlade, genialnost njenega predsednika ter nepredstavljive nevarnosti ob morebitni zamenjavi oblasti.
Od kmeta do predsednika: Lukašenkove predsedniške volitve v Belorusiji
Poznavalci, ki niso v službi ruske ali srbske propagande, navdušene nad “patrioti”, se sprašujejo, s kakšno večino bo tokrat zmagal Lukašenko. Beloruski avtokrat, ki je na oblasti že več kot 30 let, velja pa za Putinovega postreščka, je namreč že zmagal, volilna komisija mora le še prešteti glasovnice in razglasiti rezultate. Tokrat ima Lukašenko štiri statiste v vlogi predsedniških kandidatov. Opozicija je v tujini, v izgnanstvu. Mlajši Belorusi, ki v genih nimajo strahu pred režimom iz obdobja Sovjetske zveze, pa pravijo: Lukašenko bo odšel šele takrat, ko bo mrtev. Predčasni ali prostovoljni odhod bi bil čudež.
Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob
Nataša Pirc Musar je pred koncem lanskega leta prvič javno povedala, da si prizadeva, da bi še v tem mandatu skupaj z vlado in opozicijo zbrali toliko moči in poguma, da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Naj si o predsednici mislimo karkoli, njenim besedam ne moremo oporekati. V vsebinskem smislu so popolnoma na mestu. Če bi predsednici uspelo zapreti to poglavje travmatične nacionalne zgodovine, bi na nek način končala projekt sprave, ki ga je pred več kot desetletjem začel njen predhodnik Borut Pahor. Njuni predhodniki tega niso zmogli ali hoteli.
Novoletni intervju: “Ko razmišljam, v bistvu ne vem, kaj mislim”
Po čudovito spontanem intervjuju na Blejskem gradu za POP TV, naključnem pogovoru za STA in baročnem paberkovanju za RTV Slovenija, strokovni analizi za Delo in govoru na vseh proslavah in veselicah v decembru je premier po sestanku z Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom pristal tudi na pogovor z nami. Dobili smo se na potkici, spustu od hotela Kempinski v Savudriji proti Valfontani, na peščenem klancu proti Kanegri, šopot grobega peska mu menda godi. V lahnem vetrcu so se upogibale kanele in naključni borovci, tu in tam tudi kakšna smrekica, gaber in lovor.
Nov poziv intelektbutalcev k miru v Ukrajini: “Prijatelj, mirovnik, humanist Vladimir Vladimirovič…”
Najprej se globoko opravičujemo, da te motimo pri številnih pomembnih opravkih za razvoj demokratičnega sveta in vesolja, ki jih izvajaš dnevno, od mučnega, a nujnega denacificiranja Ukrajine, do različnih aktivnosti v ZDA, Afriki, na Kitajskem, Bližnjem Vzhodu, v Severni Koreji, Gruziji, na področju Evropske Unije… in širše. Vemo, da hibridne vojne, nujno, neizogibno vmešavanje v notranjepolitične zadeve pokvarjenih, liberalnih, kvazi demokratičnih kapitalističnih držav, številnih sosedov naše edine matere Rusije, ki ne prepoznavajo veličine in virtuoznosti ruskega urejanja sveta, niso lahke, preproste zadeve in zahtevajo celega, fokusiranega človeka praktično štiriindvajset ur na dan.
Demokracija ni diktatura večine
Glasovanje za priznanje Palestine je bilo z vseh vidikov prisiljeno, vendar je po mojem imelo resne posledice: prevlada diktature večine in prevladujoče ideje, ne pa demokratičnih pravil. In protiuteži ni videti nikjer. Lahkost, s katero je opozicija v prejšnji torek v Državnem zboru uporabila oziroma zlorabila referendum, me je zelo presenetila. Še bolj pa me je presenetila lahkotna uporaba parlamentarnih predpisov, od osnovnih pravil parlamentarne demokracije in njenih postopkov. Skoraj prezirljivo je bila legitimna zahteva v skladu z demokratičnimi pravili, ki se uporabljajo, prisilno preklicana. Vsem je bilo jasno, da je taktika SDS oviralna taktika, brez možnosti za uspeh, vendar je bila nekakšna garancija za tiste, ki so menili, da nimajo več demokratičnih orodij za izražanje nestrinjanja večine.
Priznanje Palestine kot predvolilni hit Golobove vlade
Državni zbor je včeraj pokazal, da je parlamentarna večina tista, ki določa, kaj je prav in kaj ne, kaj je zakon in kaj ne. Opozicija je spoznala, da lahko edinole s postopkovnimi operacijami ustavi oziroma vsaj za nekaj časa upočasni postopek priznanja Palestine, v katerega se je tako zapičila Golobova vlada. Janša je v razpravi vseeno povedal tudi nekaj nespornih dejstev: da namreč nikjer drugje v Evropski uniji vprašanja priznanja Palestine niso zlorabili v predvolilni kampanji za volitve v Evropski parlament. Slovenija je unikum, ki potrjuje tisto, na kar smo na našem portalu že nekajkrat opozarjali: da zunanje politike pač ne gre izkoriščati za notranjepolitične ali celo strankarske interese.
“Zdi se mi, da obstaja v Sloveniji nek napačen vtis, da je Evropa samoumevna in da bo tukaj za vedno, to sploh ni nujno res, mi se bomo za to morali še zelo potruditi…”
Nekdanji predsednik Borut Pahor je v oddaji Politično izpostavil kar nekaj resnic, dejstev, ki kažejo na velike težave...
“Ženske v politiki smo za marsikoga moteče, sama nosim še dodatni nahrbtnik, sem tujka, migrantka, čefurka, po vašem”
Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh se je skupaj z največjo vladno stranko v razpravi o njeni...
Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”
Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….
“Volilno glasovanje je v Rusiji v primerjavi z npr. Združenimi državami Amerike popolnoma demokratično”
Predsednik Ruske Federacije Vladimir Putin je po razglasitvi zmage (dobil je smešnih, skoraj 90 % glasov!) na...