Ključnik: opozicija
Od kmeta do predsednika: Lukašenkove predsedniške volitve v Belorusiji

Od kmeta do predsednika: Lukašenkove predsedniške volitve v Belorusiji

Poznavalci, ki niso v službi ruske ali srbske propagande, navdušene nad “patrioti”, se sprašujejo, s kakšno večino bo tokrat zmagal Lukašenko. Beloruski avtokrat, ki je na oblasti že več kot 30 let, velja pa za Putinovega postreščka, je namreč že zmagal, volilna komisija mora le še prešteti glasovnice in razglasiti rezultate. Tokrat ima Lukašenko štiri statiste v vlogi predsedniških kandidatov. Opozicija je v tujini, v izgnanstvu. Mlajši Belorusi, ki v genih nimajo strahu pred režimom iz obdobja Sovjetske zveze, pa pravijo: Lukašenko bo odšel šele takrat, ko bo mrtev. Predčasni ali prostovoljni odhod bi bil čudež.

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Nataša Pirc Musar je pred koncem lanskega leta prvič javno povedala, da si prizadeva, da bi še v tem mandatu skupaj z vlado in opozicijo zbrali toliko moči in poguma, da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Naj si o predsednici mislimo karkoli, njenim besedam ne moremo oporekati. V vsebinskem smislu so popolnoma na mestu. Če bi predsednici uspelo zapreti to poglavje travmatične nacionalne zgodovine, bi na nek način končala projekt sprave, ki ga je pred več kot desetletjem začel njen predhodnik Borut Pahor. Njuni predhodniki tega niso zmogli ali hoteli.

Novoletni intervju: “Ko razmišljam, v bistvu ne vem, kaj mislim”

Novoletni intervju: “Ko razmišljam, v bistvu ne vem, kaj mislim”

Po čudovito spontanem intervjuju na Blejskem gradu za POP TV, naključnem pogovoru za STA in baročnem paberkovanju za RTV Slovenija, strokovni analizi za Delo in govoru na vseh proslavah in veselicah v decembru je premier po sestanku z Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom pristal tudi na pogovor z nami. Dobili smo se na potkici, spustu od hotela Kempinski v Savudriji proti Valfontani, na peščenem klancu proti Kanegri, šopot grobega peska mu menda godi. V lahnem vetrcu so se upogibale kanele in naključni borovci, tu in tam tudi kakšna smrekica, gaber in lovor.

Nov poziv intelektbutalcev k miru v Ukrajini: “Prijatelj, mirovnik, humanist Vladimir Vladimirovič…”

Nov poziv intelektbutalcev k miru v Ukrajini: “Prijatelj, mirovnik, humanist Vladimir Vladimirovič…”

Najprej se globoko opravičujemo, da te motimo pri številnih pomembnih opravkih za razvoj demokratičnega sveta in vesolja, ki jih izvajaš dnevno, od mučnega, a nujnega denacificiranja Ukrajine, do različnih aktivnosti v ZDA, Afriki, na Kitajskem, Bližnjem Vzhodu, v Severni Koreji, Gruziji, na področju Evropske Unije… in širše. Vemo, da hibridne vojne, nujno, neizogibno vmešavanje v notranjepolitične zadeve pokvarjenih, liberalnih, kvazi demokratičnih kapitalističnih držav, številnih sosedov naše edine matere Rusije, ki ne prepoznavajo veličine in virtuoznosti ruskega urejanja sveta, niso lahke, preproste zadeve in zahtevajo celega, fokusiranega človeka praktično štiriindvajset ur na dan.

Demokracija ni diktatura večine

Demokracija ni diktatura večine

Glasovanje za priznanje Palestine je bilo z vseh vidikov prisiljeno, vendar je po mojem imelo resne posledice: prevlada diktature večine in prevladujoče ideje, ne pa demokratičnih pravil. In protiuteži ni videti nikjer. Lahkost, s katero je opozicija v prejšnji torek v Državnem zboru uporabila oziroma zlorabila referendum, me je zelo presenetila. Še bolj pa me je presenetila lahkotna uporaba parlamentarnih predpisov, od osnovnih pravil parlamentarne demokracije in njenih postopkov. Skoraj prezirljivo je bila legitimna zahteva v skladu z demokratičnimi pravili, ki se uporabljajo, prisilno preklicana. Vsem je bilo jasno, da je taktika SDS oviralna taktika, brez možnosti za uspeh, vendar je bila nekakšna garancija za tiste, ki so menili, da nimajo več demokratičnih orodij za izražanje nestrinjanja večine.

Priznanje Palestine kot predvolilni hit Golobove vlade

Priznanje Palestine kot predvolilni hit Golobove vlade

Državni zbor je včeraj pokazal, da je parlamentarna večina tista, ki določa, kaj je prav in kaj ne, kaj je zakon in kaj ne. Opozicija je spoznala, da lahko edinole s postopkovnimi operacijami ustavi oziroma vsaj za nekaj časa upočasni postopek priznanja Palestine, v katerega se je tako zapičila Golobova vlada. Janša je v razpravi vseeno povedal tudi nekaj nespornih dejstev: da namreč nikjer drugje v Evropski uniji vprašanja priznanja Palestine niso zlorabili v predvolilni kampanji za volitve v Evropski parlament. Slovenija je unikum, ki potrjuje tisto, na kar smo na našem portalu že nekajkrat opozarjali: da zunanje politike pač ne gre izkoriščati za notranjepolitične ali celo strankarske interese.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….