Bernard Nežmah ni le dolgoletni komentator, politični analitik in novinar, temveč tudi univerzitetni predavatelj, publicist in pisatelj. Pred kratkim je izšla njegova zadnja knjiga, posvečena Josipu Jurčiču, ki nosi naslov Neznani Jurčič – magični žurnalist. Jurčiča vsak osnovnošolec pozna kot pisatelja, avtorja Desetega brata, nekoliko manj znano pa je njegovo dolgoletno novinarsko in uredniško delovanje pri časniku Slovenski narod. Josip Jurčič je ta časnik urejeval v obdobju 1871-1881, prav od njegovim urednikovanjem pa je Slovenski narod postal tudi prvi slovenski dnevni časopis. O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Nežmahom, seveda pa nismo mogli brez nekaterih dodatnih vprašanj, povezanih z medijskim prostorom pri nas nekoč in danes. O predlaganem novem medijskem zakonu pravi, da ga “spominja na dobo Kardelja, ko je imela komunistična partija svojo vizijo tiska, seveda propagandnega, ki jo je potem izvajala, ne da bi bila pripravljena prisluhniti drugim pogledom. Sedanji zakonski predlog vsebuje dva vzvoda, ki sta namenjena omejitvam in podreditvi medijev”.
Gospod Nežmah, pred kratkim ste izdali novo knjigo, v kateri ste se lotili znanega literata Josipa Jurčiča, in sicer kot časnikarja, kot smo nekoč rekli … Jurčič pa je bil poleg tega dolgo let tudi urednik, kajne?
Celo desetletje med 1871 in 1881, a ni bil le urednik, temveč glavni časnikar časopisa, ki je imel za osrednjo temo afirmacijo slovenstva zoper radikalno germanizacijo, hkrati pa je na ravni žurnalizma izvedel preobrat, ko je dotlej suhoparne rubrike začel pisati v koloritnem, a jezikovno izbornem jeziku in v duhovitem slogu, često tudi v ostri polemiki, ki jo je znal prignati do absurda. Knjigo sem pisal na način, da bi modernemu bralcu ponudil veliko originalnih odlomkov v njegovi igrivi slovenščini, skozi katere ga peljem skozi duh časa tako, da se lahko vživi v dileme, politične in kulturne konfrontacije dobe naših pradedov.
Kako je bil razvit medijski trg v Sloveniji koncem 19. stoletja? Smo imeli “leve” in “desne” časopise?
Če so bile še v Prešernovem času Bleiweisove “Novice” enotni slovenski časopis, imamo od sedemdesetih naprej na Kranjskem strukturo dvojne medijske konfrontacije. Nemško-liberalne časopise, zlasti Laibacher Zeitung in Laibacher Tagblatt, ter liberalni Slovenski Narod ter konservativnega Slovenca. Ti trije medijski bloki niso le poročali o dogodkih, temveč so bili vseskozi med seboj v kritični polemiki, ko so na svojih straneh navajali članke drugih ter jih faktično problematizirali.
V Avstro-ogrski monarhiji neke posebne svobode govora oziroma tiska ni bilo. Pravilen vtis?
Ne, po koncu Bachovega absolutizma se je razmahnilo prosto nastajanje novih in novih časopisov, ukinjena je bila predhodna cenzura, časnike so zaplenjali šele po tisku, pa še takrat so številni izvodi prišli med bralce in od tam celo v ljudske čitalnice. Jurčič v nekem članku ironično navaja primer, ko so prišli orožniki iskat zaplenjen časopis v šentviško čitalnico, a ga niso našli, ter zaključi – da je to dobra reklama za časopis. Če uporabim oksimoron: šlo je za igrivo cenzuro, ki je sankcionirala posamezne tekste, ne pa njihove avtorje in časopis. Redki so bili primeri zaporne kazni, eden je urednik Brenclja Jakob Alešovec, ki je bil zaprt za štirinajst dni, takoj nato pa je izdal že novo številko satiričnega lista, ki je bila med bralstvom pospremljena z radovednostjo: kaj neki bo napisal, ko pride iz kehe?
Kako pa je primerjati obdobje monarhije potem s časi socializma (1945-1990), ko je bila cenzura dejansko del sistema?
Jurčič je v številki po zaplembi vsakič besno udaril po cenzorju, seveda z argumenti, potem pa bil še spektakularne spopade na sodišču, o katerih je v časniku vseskozi poročal. Nekoč je bil zaplenjen trikrat v štirih dneh, vendar ga to ni uredniško kastriralo. Iz cenzorjev se je lahko norčeval, obenem pa mirno naprej urejal časopis in si izmišljeval načine, kako zaobiti konfiskacije. Kdaj dobesedno, ko komisarju ni dovolil “zapečatiti tiska”, ker na nalogu ni imel podpisa politične oblasti. Ko se je ta čez nekaj ur vrnil s podpisom in orožniki, je medtem Jurčič natisnil in razpečal nekaj izvodov. Zaradi tega ga niso preganjali, spopad urednika s cenzuro je potekal znotraj pravnega reda. Ko so mu ob drugi priložnosti določeno temo vseskozi zaplenjali, je dal svoj članek dunajskemu poslancu Vošnjaku, ki ga je prebral v parlamentu, nato pa ga je v časopisu ponatisnil. V pravni državi je pač veljalo, da govori v parlamentu ne morejo biti objekt konfiskacije.
Tedanja oblast je vseeno premogla nekaj zdrave pameti, če tako rečem?
Avstro-ogrska cenzura časnikarjev ni kastrirala, z njo so vsakodnevno živeli, ji oponirali, jo izigravali, jo smešili. V socialistični Jugoslaviji pa je vladal sistem zastraševanja tiska. Jože Pučnik je bil zaradi pisanja dvakrat zaprt, zaradi zaplembe so bili uredniki aretirani, posledično so ukinjali revije, odstavljali celotna uredništva. Pretnja zaporne sankcije in grožnja z ukinitvijo časnika je oblikovala vzdušje permanentnega strahu med novinarji in s tem formirala samocenzuro, ki je najhujša oblika cenzure. V zadnjih letih starega režima na koncu osemdesetih je na Mladini strah počasi izhlapel, zaplembe so postale del vsakdanjosti, a sodne odločitve so bile primer zlorabe prava. Mladina je objavila del takrat legendarne Šešljeve sarkastične kritike državnega podpredsednika Hamdije Pozderca in doživela zaplembo. Zakonski člen, po katerem je sodnik potrdil zaplembo, je ščitil le državnega predsednika, sodnik pa se je odločil, da Pozderac letos še ni predsednik, bo pa rotacijskem sistemu naslednje leto.
Knjiga o novinarskem in uredniškem delu Josipa Jurčiča je tudi neke vrste monografija o zgodovini novinarstva na Slovenskem.
Če se malce vrneva k knjigi: ali je bil Josip Jurčič – po vašem mnenju – boljši pisatelj ali časnikar, urednik?
Je unikum. Nobelovec Gabriel Garcia Marquez je začel kot žurnalist, potem pa je živel in zaslovel kot romanopisec. Jurčič je ubral nasprotno pot. Z Jurijem Kozjekom je postal literarni bestseller, potem je napisal prvi roman Deseti brat, a ker je imel jezikovno premajhen trg, je na prošnjo politikov in lastnikov Slovenskega naroda prevzel urednikovanje časopisa, iz katerega je naredil dnevnik in mu potrojil naklado ter zasnoval časopis, kot najmočnejšo narodno institucijo.
Polega tega je imel še čas za literarno ustvarjanje?
Tudi še v času urednikovanja je pisal romane, ki jih je spretno najprej objavljal kot podlistke, potem pa jih je izdal še v knjižni obliki. A vodenje Slovenskega naroda je dramatično spremenilo njegov družbeni status. Materialno se je iz boema, ki ga je pestila lakota, zavihtel v spoštovanega gosta najbolj elitne restavracije Evropa, kjer je bil osrednja figura omizij, ki so jih tvorili poslanci, igralci, slikarji, profesorji in druga narodna elita. Izkazoval je tudi posebni pogum, ko je detroniral najvišje politične osebnosti: v časopisu je v polemiki nedotakljivega očeta naroda Bleiweisa imenoval za propalico in blazneža, podobno sarkastičen je bil tudi do deželnega predsednika in drugih korifej. Ko je v časopisu poimensko objavljal imena sodnikov in gimnazijskih profesorjev ter razkrival njihove stopnje neznanja in ne uporabe slovenskega jezika, si lahko predstavljate, kakšno moč je imel v družbi. Sploh, ker je s svojimi pozivi in akcijami prek časnika organiziral tudi narodne nabirke za graditev spomenikov narodnim ikonam, kot so bili Prešeren, Vodnik, Slomšek, in potem še množične slovesnosti ob svečanem odkritju spomenikov. Če je veljal Bleiweis za očeta naroda, ki je združeval slovenstvo, je bil Jurčič intelektualni motor narodnega in kulturnega preporoda.
Na katerem področju je Jurčič pomembnejši, literarnem ali novinarskem?
Doslej je bil slavljen le kot literat, z bolečo pripombo, da mu je časnikarstvo vzelo preveč moči, da ni ustvaril še več literarnih del. Sam bi rekel, da je bil na obeh področjih izjemna osebnost. V časopisje je vnesel ne le nove žanre, pod njim je blestela gledališka kritika, ki je suvereno ocenjevala igralce, dramatike in celo reakcije publike, vesti je prinašal često v duhoviti strukturi zgodbe, predvsem pa je vpeljal dopisniško mrežo. Pred njim je bil osrednji modus pobiranje vesti iz drugih časopisov ter uradnih komunikejev, on pa je poiskal dopisnike tja do Beograda in Sankt Peterburga, za časa protiturške vstaje v Bosni pa si je omislil celo vojne reporterje.
No, tega si niti danes ne more privoščiti vsak urednik!
Jurčič je bil velikan med uredniki, na mesto glavnega urednika ni prišel, ker bi ga postavili lastniki, ti so ga prosili, da prevzame uredniško mesto. Edinstveni primer, ko najvišje uredniško mesto zasede literarni prvak, a ne kot sinekuro, temveč tako, da iz njega naredi osrednjo nacionalno kulturno institucijo.
Ali se tradicija časnikarstva pri nas dejansko začne (šele) v 19. stoletju? Koliko je k razvoju prispevalo dejstvo, da je bila slovenščina dolgo časa “prepovedan” jezik, da so šele Napoleonove Ilirske province prinesle nekaj več svobode na tem področju?
Ne, med letoma 1797 in 1800 je Valentin Vodnik izdajal Lublanske novice, ki so na začetku izhajale dvakrat tedensko, a brez resnega dometa, če pomislimo, da so imele 33 naročnikov. Potem je prišel polstoletni vakuum do l. 1843, ko Bleiweis osnuje Kmetijske in rokodelske novice. Napoleon je z Ilirskimi provincami resda dal možnost, da so se afirmirale slovenske jezikovne in kulturne težnje, a je v slovenski kulturni zgodovini bolj mit, ki ga je s spomenikom v Ljubljani prinesel čas vladavine kralja Aleksandra, frankofila. Ko je maršal Marmont kot guverner Ilirskih provinc izdajal Telegraph Officiel, ga je poleg francoske tudi v italijanski izdaji, ne pa v slovenski. Njegov režim je deloval vsega nekaj let, po njegovem padcu pa je cesarska oblast poostrila nadzor nad časopisi, ker se je bala ponovitve revolucionarnih idej. Tiskar Blaznik, ki je Bleiweisu izdajal časopis, je oddal prošnjo za ustanovitev časopisa policijskemu ministru Sedelnitzkemu, ki ga je preizkušal dve leti, tudi s špijoni, ki so po gostilnah prisluškovali, o čem govorita Blaznik In Bleiweis, če jima je zaupati, da ne pripravljata časopisa s prevratnimi idejami.
Ste ob pisanju knjige “magičnem žurnalistu” Jurčiči dobili kakšno asociacijo, analogijo z vašim novinarskim in komentatorskim delom, mislim seveda zlasti čas v osemdesetih, ko ste že sodelovali z Mladino?
Poleti 1987 nam je tožilec zaplenil Mladino tako, da je policija pobrala še nezvezane pole, še predno je postala končni izdelek. Na sodišču se je naš zagovornik Matevž Krivic zaman skliceval, da je zaplemba nezakonita, saj niso zaplenili časopisa Mladine, ampak časnik v nastajanju.
Dober argument sicer …
Na to povezavo me napeljalo, ko sem prebiral, kako je Jurčič, ko je zapazil, da mu nameravajo zapleniti Narod, dal vnaprej natisniti kakih 100 izvodov, jih skril pred policijskimi uradniki in dal nato v poštne kuverte, ki jih je potem poslal svojim osrednjim naročnikom. Ko je ta silna pošiljka s strani časopisa prišla na pošto, je njen nadzornik takoj razumel in vzel en primerek, ki ga je odnesel deželnemu predsedniku. Ta je kajpak vedel, kaj je v njem, si ga je želel odpreti, a ga ni upal – v Avstro-Ogrski je veljala ustavna pravica nedotakljivosti poštnih pošiljk!
No, na to bi se verjetno v socialistični Jugoslaviji težko skliceval.
Ko bi pred štiridesetimi leti poznal Jurčičevo urednikovanje, bi se na sodišču nanj skliceval s sarkazmom, da so svoboščine v Avstro-Ogrski, kot takrat imenovani ječi narodov, daleč nad najbolj napredno in demokratično državo, kot se je samopromovirala partijska Jugoslavija.
Tednik Mladina je bil še leta 1988 občasno zaplenjen, saj naj bi ogrožal ustavni red socialistične Slovenije.
Mladina je bila do leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna, več let eden ključnih motorjev demokratizacije. Bi rekli, da je s svojo vlogo presegla položaj, ki naj bi ga imel medij v družbi?
Absolutno, s sistematičnim razbijanjem družbenih tabujev, z odpiranjem prepovedanih tem, smo ustvarjali zgodovino. Zaradi naših člankov se je februarja 1988 sestalo celo predsedstvo države in zahtevalo naš pregon.
Koliko let ste že avtor znamenitega “pamfleta” v Mladini?
Letos natanko 31 let, sem pomislil, da bi jih morda enkrat vse prebral za nazaj in izluščil, kako se spreminjal narativ političnih govorov in vrednot ter oblike spopadov med političnimi strankami.
Imeli ste precej užaljenih veličin z leve in desne, mar ne? Tudi tožb ni manjkalo, zato me zanima, ali slovenski politiki in družbeni pomembneži res tako težko prenašajo kritike in zbadljivke na svoj račun?
Sam bi izpostavil drugo razliko, nekoč so se župani in ministri sami oglašali v pismih, v zadnji dekadi in pol po uporabljajo svoj PR kabinet za pisanje ugovorov, a njim ne odgovarjam.
Kakšen se vam zdi današnji medijski prostor pri nas?
Na ravni dnevnih časopisov imamo enobarven trio Delo-Dnevnik-Večer, ki se razlikuje v izboru tem, na politični ravni pa je evidentno na strani tako imenovane politične levice, medtem ko tedniki Mladina, Demokracija, Družina, Domovina in Reporter predstavljajo široko idejno pahljačo. Razmah iniciativ predstavljajo spletni mediji, ki na veliko nastajajo in ugašajo. Vprašanja lažnih novic se sam ne dotikam, ker je večen in ker je pač na bralcu, da zna prebrati, kdo so viri informacij v prispevkih, predvsem pa, da informacij ne požira, temveč jih premišljuje, zato pa mora prebirati set diametralno nasprotujočih si medijev. Medij sam po sebi ni kraj resnice.
Vas je kdo od pripravljavcev novega zakona o medijih kaj povprašal o mnenju, so vas povabili k pripravi?
Ne, kar pa me ne preseneča, ker me je ministrica že kmalu po začetku mandata umaknila kot člana ene strokovnih komisij, no, ne le mene, ampak člane vseh komisij, ter jih zamenjala s svojimi strokovnjaki. Novi medijski zakon me spominja na dobo Kardelja, ko je imela komunistična partija svojo vizijo tiska, seveda propagandnega, ki jo je potem izvajala, ne da bi bila pripravljena prisluhniti drugim pogledom. Sedanji zakonski predlog vsebuje dva vzvoda, ki sta namenjena omejitvam in podreditvi medijev. Najprej medijski inšpektor, ki bo lahko umikal, torej cenzuriral tekste spletnih medijev, kar je pod standardi partijske Jugoslavije iz osemdesetih, kjer je javni tožilec zaplenjal časopise, ti pa smo se lahko pritožili in sledila je javna sodna obravnava, dolga leta kot farsa, a konec osemdesetih že kot poligon, kjer sta nas zagovornika Mladine Drago Demšar in Matevž Krivic tako minuciozno branila z argumenti zakona, da na koncu sodniki niso mogli več avtomatično potrjevati zaplembe.
Medijski inšpektor pod ingerenco Levice dobiva obrise, ob katerih bi moral medije obiti srh.
Lik medijskega inšpektorja je fantom, anonimni uradnik, ki dobiva moč vrhovnega cenzorja, ki bo lahko samovoljno brez sodnega procesa umikal objave na spletnih portalih.
V opoziciji, sploh SDS imajo mantro, da je 90% medijskev v Sloveniji levo usmerjenih, režimskih, kot radi pravijo. Kako gledate na to?
Do konca osemdesetih so bili izdajatelji medijev izvzemši cerkvenih le družbenopolitične organizacije, se pravi, stara partija. Večina tega časopisja se je po osamosvojitvi transformirala bodisi v delniške družbe bodisi v javne zavode, kot je RTV Slovenija. Če pogledamo stanje po 35 letih, lahko rečemo, da nihče od njih ni naklonjen NSi, SDS, SLS in njim sorodnim strankam ter idejam. Tranzicija medijskega kapitala je bila politično enosmerna. Ampak to je stanje stvari, v Jurčičevem času so naši pradedje problem reševali tako, da so ustanavljali nove medije in to na tak način, da so skušali pritegniti čim več bralcev.
Naslovnica dnevnika Slovenski narod, ki mu je desetletje urednikoval Josip Jurčič in iz njega naredil zgodbo o uspehu.
Zakaj naš medijski prostor danes ni razdeljen na konservativne, leve in liberalne medije? Pred sto in več leti je namreč bil.
Takrat je bilo samoumevno, da časniki niso neodvisni, ampak da pripadajo tem nazorom in strankam, ki jih izražajo. Iz tega pa ni izpeljati, da so bili strankarska trobila. Njihova moč je bila v bralnem dometu, torej so morali ob idejnih simpatijah gojiti predvsem profesionalni žurnalizem in odličen slog pisanja, ki je stremel k odmevu in številu naročnikov. Fikcijo o medijih kot neodvisnih psih čuvajih demokracije je razblinil Noam Chomsky, že desetletja največji svetovni intelektualec, ki je v svojih knjigah dokazoval, kako lastništvo medijev in aparati države delujejo kot filtri, ki vodijo javnosti nevidne cenzure. Torej neodvisnega medija z neodvisnimi novinarji ni. Garant demokratičnosti je zato soobstoj čim več različnih medijskih hiš, ki po zakonu tržne konkurence omogočajo prodor najširših političnih pogledov in izpostavljanje tematik, ki jih denimo mainstream ignorira. Obenem pa v taki medijski konglomeraciji dobijo smisel in mesto tudi novinarski posamezniki, ki jih bolj kot propaganda vodi avtonomno mišljenje zunaj idejnih kalupov, razbijanje stereotipov, skratka novinarska radovednost, ki fenomene, o katerih pišejo in poročajo, poskušajo razumeti in predstaviti take, kot so, in ne takšne, kot jih slikajo vladajoče idejne perspektive.
Kdaj smo tako nazadovali?
To nam je prinesla svoboda po 9. maju 1945, ki je na mah ukinila vse dotedanje medije, kot so bili dnevniki Jutro, Slovenec, Slovenski narod in Slovenski dom, in tudi izjemne revije kulture in premišljevanja, kot so bili Ljubljanski Zvon, Dom in svet ter Sodobnost. Praktično vsa žurnalistična tradicija od habsburškega cesarstva naprej je bila naenkrat pogubljena, namesto nje pa se je razmahnil lik novinarja kot družbenopolitičnega delavca, ki po svojih najboljših močeh širi ideje komunizma, ki mu jih predaja partijski politbiro.
Ker vas imam za enega redkih liberalcev med slovenskimi medijskimi osebnostmi, me zanima, kako gledate na ta portal, bi ga opredelili kot liberalnega, je dovolj liberalen?
Sam ga ravno zavoljo tega redno spremljam, ima pa hendikep, kot sta majhno število sodelavcev in minimalistični obseg. Je pa res, da je naš avstro-ogrski žurnalist nemškega rodu Karl Krauss na Dunaju skoraj štirideset let (1899-1936) pisal sam legendarni časnik Die Fackel (Bakla).
Tovarišica Asta bi se morala Bernardu Nežmahu pokloniti in ga povabiti k sodelovanju pri novem medijskem zakonu . Ampak žal je to samo moje skromno osebno mnenje….In žal tudi vem, da je tovarišica nezmožna odprtega dialoga. Se pa ministrica ne zaveda, da funkcijo , ki ji je dodeljena, ne opravlja samo za ” svoje “.
Bernardu pa čestitke za novo knjigo !
Dr. Bernard Nežmah je kot časnikar, poročevalec, spraševalec, komentator, kolumnist, publicist in znanstveni raziskovalec ter razlagalec živ dokaz,
da je tudi v pogubno ideološko, politično, svetovnonazorsko in medijsko razcepljeni in medsebojno sovražno popadljivi in sprti Sloveniji,
še mogoče ohranjati človeško etično, novinarsko, znanstveno profesionalno držo
ter zgledno uveljavljati neodvisnost in svobodo
poštenega intelektualnega raziskovanja, nepristranskega odkrivanja in posredovanja preverljivih in dokumentiranih dejstev
in poglobljenega subjektivnega intelektualnega interpretiranja družbeno odmevnih preverljivih zgodovinskih dejstev in družbeno vplivnih osebnosti.
Kot zgled profesionalnega znanstvenega raziskovalca in razlagalca ter kot prepoznavni protagonist naše komaj še zaznavne svobodne in neodvisne novinarske scene
nam dr. Bernard Nežmah s svojim ustvarjalnim delom nenehoma dokazuje,
da medijske in novinarske scene na Slovenskem ne bodo zboljšali ne samopašni zakonodajalci in ne birokratski izvajalci njihovih politično pristransko “zvarjenih” zakonov, podzakonskih aktov in pravilnikov,
ampak izključno svobodni, neodvisni, široko izobraženi in vsestransko razgledani novinarji, poročevalci, komentatorji, kolumnisti,
skratka osebno prepoznavni, človeško pošteni in profesionalno neoporečni avtorji,
ki se ne bodo z lažnimi napisi na majčkah samo-reklamirali kot “nikogaršnji hlapci” ,
ampak bomo bralci, poslušalci, gledalci to nezmotljivo prepoznali in spoštovali ob vsakem njihovem profesionalno in etično neoporečnem medijskem prispevku.
Najprej: Nežmah je izjema izjeme. Če prav je novinar Mladine, profane revije, prodanih duš,ostaje neodvisen novinar, kar je čudež vseh čudežev,
Slovenski novinarji brez častnih izjem, pa so dosegli neslavno dno. Ne gre za novinarstvo, ampak za propagando najslabše vrste.
In potrebno se je vprašati, zakaj je tako? Kdo je povzročil tako hudo erozijo? In morda še; zakaj je možno, da se v Slovniji dopušča takšno novinarstvo, ki je poleg mafije, odgovorno za potop raja na sončni strani Alp?
Vsaj dva vzroka omogočata, pravzaprav pogojujeta, tak polom.
Prvi vzrok je prav gotovo fakulteta, ki producira večino novinarskega kadra v Sloveniji. Ne smemo pozabiti, da je ta šola bila ustanovljana z dektretom CK z namenom, da vzgaja partisjki kader. Njen prvi dekan je bIl Stane Dolanc in s tem je pojasnjeno, kaj je bil namen šole in njenih izdelkov.
Vse do danes, torej več kot 60 let se šola ni prevetrila in ostaja duh CK in slavnega Stanaja med zidovi fakultete.
Kot povsod, so tudi na FDV izjeme. Tu in tam zablesti kak posameznik in če ima srečo, celo preživi in ga lahko uvrstimo med redke izjeme. Sicer pa fakulteta skrbi, da so novinarj podpovprečno izobraženi, saj le tako lahko postanejo trobila propadli ideologiji in seveda sužnji tajkunskim sleparejem, ki so del mafije, ki obvladuje državo.
Pa smo že pri dugem vzroku za dno in propad slovenskega novinarstva.
Potem, ko v glavnem puhloglava novinarka konča s študijem se mora zaposliti. Zradi prštevilčnosti dplomantk in diplomantov, je službo težko najti in prisiljeni so ti medijski veleumi sprejeti za vsako delo in postanjejo prekarci, ki se borijo za skorjico kruha. Pripravjani so na vse, samo da dobijo kak groš.
Zelo težko se prerinejo do stalne zaposlitve. Medije obvlada mafijski kapital in država, ki jo prav tako upravlja mafija.
Kariera, če sploh do nje pride, je omogočena le, če novinar stopi v mafijo in postene mafijec, ki ohranja in utrjuje mafijo na oblasti.
Vse, kar ni pod kontrolo mafije , je obsojeno na životarjenje. Izjema je peščica nedovidnih novinarjev,ki so izrabili sodobno tehnologijo in se kot samostojni novinarji pojavljajo na družbenih omerežjih.
Postali so trn v peti mafijskemu režimu, ki obvladuje državo, zato so nenehna tarča mafijske politike, ki jih uničuje z medijskimi zakoni in sodnimi procesi.
Posledica nevzdržnega stanja v Sloveniji pa je splošna nevednost ljudi.
Vemo namreč, da tudi šolska izobrazba, zlasti na družbenem področju ni blesteča in na pol poučene ljudske množice nasedajo propagandnemu novinarstvu in nasedajo sleparijam, ki jih lasnsira nesposobna in mafijska vladajoča politika.
S takšnim novinarstvom ni pričakovati svetle bodočnosti.
Gospoda Nežmaha izjemno cenim, ker se ni prodal in je ostal zvest svojim načelom. Če bi imeli več takšnih intelektualcev, ki bi bili luč narodu, bi bila situacija verjetno drugačna. Glede Mladine pa tole: v času Drnovškove vlade je imela velik davčni dolg, če se prav spomnim, okrog štiri milijone tolarjev, ki ji je bil izbrisan v zameno za njihovo lojalnost levemu polu. Škoda, da so se prodali za Judežev denar. Je pa bila v osemdesetih letih zagotovo najbolj prodajana revija v Sloveniji. Če ne bi bilo jezikovne ovire, bi jo brali tudi v drugih republikah. Sama sem bila naprošena, da jo pošiljam prijateljem v Dalmacijo.
Razumem subtilno pojasnjevanje tovarišice Nataše o financiranju Mladine. Zato bom raje citiral fragment iz portala Pod črto izpod peresa
Lenarta J. Kučića. Tako portal kot Kučić niso ravno desno usmerjeni in zato upam, da bo citirano dovolj kredibilno.
Citat:
“Toda KB 1909 za Mladino ni bil problematičen lastnik zaradi prodaje medicinskih pripomočkov.
Člani parlamentarne komisije so v zaslišanju zelo poudarjali zgodovinske povezave KB 1909 s Tržaško kreditno banko in holdingom Safti, ki velja za enega izmed najpomembnejših virov financiranja nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti – znane tudi pod imenom Udba.
To obdobje je med drugim podrobno opisal pokojni arhitekt slovenskega bančnega sistema in ustanovitelj Tržaške kreditne banke Niko Kavčič v avtobiografiji Pot v osamosvojitev ter v dolgem pogovoru za dokumentarni film Vzporedna ekonomija novinarke Ljerke Bizilj. Na KB 1909 so namreč po propadu Tržaške kreditne banke in njenega finančnega holdinga Safti v začetku devetdesetih let prenesli nekatera podjetja, ki so preživela takrat zelo odmevno »afero Safti« (vodilne so med drugim obtožili utaje davkov in pranja denarja). To povezavo pa so kritiki Mladine že večkrat uporabili za napad na poročanje (ali neporočanje) njenih novinarjev ali kot domnevni dokaz, da »leve medije« še vedno obvladujejo nekdanji politiki in gospodarstveniki bivšega družbenega sistema.
Poleg tega je KB 1909 takrat vstopil tudi na druga področja slovenskega gospodarstva kot solastnik ali nadzornik številnih podjetij, med njimi Istrabenza, Banke DBS, Hranilnice in posojilnice Vipava, KDD ter informacijske družbe Actual.
A tudi brez omenjenih zgodovinskih in poslovnih povezav je bila Mladina pod novim lastnikom ranljiva, saj je KB 1909 zaradi nekaterih slabih in tveganih naložb močno prizadela globalna finančna kriza po letu 2010. Zato se je podjetje konec 2017 znašlo v likvidaciji.
KB 1909 je takrat po poročanju Primorskih novic dolgoval bankam več kot 24 milijonov evrov in do danes ni znano, ali bo podjetje preživelo in kako bo poplačalo upnike. Njegovo vodstvo se je po mnenju enega izmed naših sogovornikov, ki je dobro seznanjen z razmerami v zamejstvu (hotel je ostati neimenovan), prepustilo tveganemu kapitalizmu in povzročilo veliko krizo, saj so izgubili veliko denarja, ki ga je več generacij varčevala zamejska skupnost. Slabe naložbe pa bodo vplivale tudi na usodo Mladine, saj ni znano, komu in pod kakšnimi pogoji bodo pri KB 1909 prodali svoj delež v Mladini. Je pa Peric za Finance v začetku letošnjega leta napovedal, da bo delež v Mladini najverjetneje naprodaj. Kar pomeni, da Mladina po dobrih desetih letih spet išče novega lastnika.”
Konec citata
Takrat, na začetku druge polovice 80. let, je bilo nujno, da se človek naroči na Mladino. Marsikaj je bilo tam napisano, kar nismo vedeli ali pa smo vedeli in smo rabili potrditev. Potem, nekako po osamosvojitvi, pa je tednik polagoma postajal manj zanimiv, postajal je trobilo režima.
Financiranje(!!!!): Safti, KB 1919 (upam, da sem prav zapisal). To so bile depandanse udbe. Nekako tako je še danes.
Je pa Nežmah zelo zanimiv pisec in govornik. Užitek ga je brati ali poslušati.
Vsa čast in poklon spoštovanemu Bernardu Nežmahu. Ko spregovori on…takrat poslušamo. Slovenija rabi modre, intelektualne ljudi odprte glave kot je Bernard. On je pravi brat med brati.
Samo toliko se oglasim, da izrazim spoštovanje gospodu Nežmahu. Moj poklon in delajte neumorno še naprej.
Le kaj bi počel Jurčič oziroma človek njegovega kova, če bi živel danes. Bi se udinjal Kučanu? Najbrž ne. Morda Janši? Dvomim. Morda bi imel svoj spletni medij. V tem primeru bi bil stalno pod plazom tožb, kot je zdaj Požar. V želodcu bi ga imeli oblast in opozicija.
V današnjem času politične korektnosti je naglavni greh, če človek razmišlja s svojo glavo, če izpostavlja teme, ki so dejansko tabu teme ali jih interpretira drugače, kot je politično korektno. Kaj je politično korektno, določa elita, ampak ne vidna elita, temveč tista skrita v ozadju, ki dejansko vlada. Danes je treba mantrat prežvečene lajne. Ponavljat je treba to, kar pripravljajo v štabih, ki se ukvarjajo z oblikovanjem javnega mnenja.
Jurčiča bi danes privezali na virtualni sramotilni steber, ljudstvo pa bi vpilo: Križaj ga!
G. Nežmaha spremljam, bi se reklo več kot štirideset let, seveda potom Mladine. Mladina je bila koncem 80. let gonilo demokracije. Njeni uredniki so se sestajali s ti. imenovanimi izdajalci slovenskega naroda in recimo levimi mladimi intelektualci, ki jih je stara utrujena komunistična nomenklatura razočarala. Mladino je takrat bralo staro in mlado in je bila sploh ob procesu proti četverici v hipu razprodana. Nežmahova itd. Mladina je uživala v tistem času velik ugled. Sicer leva, vendar pošteno napisana z raznimi dovtipi na takratne politike, pa vendar. Potlej po osamosvojitvi, sploh po zmagah LDS pa je p0stala trobilo vladajočih. Takrat je tudi strmoglavila naklada in so potlej dobili sponzorja v Luxembourgu, očitno nekega skrajno levičarskega tajkuna. Zahodnjake briga za leve in desne samo da je denar.
Mladina je iz objektivne tedenske revije postala čisto navadno skrajno levičarsko trobilo. Na žalost. Ker pa je g. Nežmah še vedno, baje, da ne bom prejudiciral, “delničar” te revije, ga ne morejo kar tako odstaviti in lahko objavlja prispevke, ki gospodarjem, seveda levim niso všeč. Kakorkoli g. Nežmah je sicer levi intelektualec, ki razume stanje in objektivno komentira zadeve. Včasih je bil redni komentator na RTV, zdaj pa je padel v nemilost zdajšnje skrajno leve vlade. Ko je PV kapitalist Levica pa mu drži roko. Samo, da so si njeni vidni člani priborili svoj prostor pod soncem-beri dobre plačice.
Je pa zanimivo delo Josipa Jurčiča. V šoli so nam venomer predstavljali Jurčiča samo kot pisatelja Desetega brata ter Jurija Kozjaka vse ostalo pa zamolčali. In v bistvu, ker se nikdar nisem poglabljal v dela Jurčiča šele potom tega intervjuja s spoštovanim Bernardom Nežmahom se mi je odprlo. In bi prav rad dobil v roke tole knjigo. Internet je sicer približal stvari ali pa tudi ne. Vendar, če poiščeš prave stvari, odnosno kar te zanima dobiš osnove. Za podrobnosti, pa je še vedno knjiga. Menda je že vse v digitalni obliki, ampak knjiga je najbolj zvesta prijateljica, ki nikoli ne razočara. Če vse, se opravičujem, crkne, bo knjiga ostala in jo lahko bereš ob svečah, kakor so naši predniki.
Ker sem Primorec in je moja 97. letna mama vso šolo oddelala pod fašisti. Pa še enkrat je morala ponavljati, zaradi ene slovenske besede. In je potlej po vojni napisala dnevnik v slovenščini, ko je bila v brigadi, ki je gradila kanal na potoku Vogršček, da so potlej sploh lahko začeli graditi Novo Gorico. Edini ohranjen dnevnik v originalu v slovenščini, ki se jo je učila doma. Pravim edini in je še vedno na voljo v originalu, kogar bi zanimalo. Ker pa je bila verna je delala kot čistilka. Čeprav bi se tudi današnji učenci lahko skrili pred njo. Ne govorim na pamet.
Mogoče sem malo zašel, pa vendar. Zgodovino tako majhnega naroda bi potrebno spoštovati in se ne delati norca iz nje. In Jurčič in vsi, ki so pomagali pri ohranjanju slovenske besede bi si zaslužili spomenike ne pa, pa ne bom. Samo tisti, ki je živel pod Italijo ali še živi spoštuje slovensko besedo. Pa bodi dovolj, čeprav si je Slovenščina priborila prostor pod evropskim soncem, nekateri še vedno raje uporabljajo srbsko hrvaško spakedranščino. Na žalost.
“je bila v brigadi, ki je gradila kanal na potoku Vogršček, da so potlej sploh lahko začeli graditi Novo Gorico.”
A si mogoče mislil potok Kōren? Kakšno zvezo ima Vogršček z Novo Gorico?
@Drejč. Bom čisto natančen in povzemam po mamini diplomi.
Tov. Marici tej in tej iz mladinske brigade Ivana Ribarja-Lole podeljujemo, to diplomo kot najvišje priznanje požrtvovalnega dela pri regulaciji goriškega lijaka. SN-SF. VOLČJA DRAGA 14. a. leta 47.
Vsaj omenjeno je bilo, da lahko šele potlej začno graditi Novo Gorico. Saj bi šla, vendar zaradi slabih higijenskih razmer je zbolela in šla nazaj domov. Kakšna zahvala, da ima zdaj ubogih 75o evrov pokojnine za polno delovno dobo, odnosno jo je še presegla.
Zakaj sovražim komunistični sistem. Ker se še sedaj daje drugi ali tretji generaciji borčevske pokojnine za nič delati. Medtem ko moramo mi dodajati mami za bivanje v domu, ko je med vojno delala za partizane. A sem omenil, 97. let. Zatorej jebite se hinavske podlasice. Ampak kot rečeno imam vse dokaze in jih lahko predočim. če kdo želi
Vogršček nima nobene veze z Lijakom.
Moja je tam udarniško delala in zato vem.
Kolikor je dala v pokojninski sklad, toliko je ven dobila. Veljalo in še velja za vse.
Iz leposlovja in iz dobrih prevodov v slovenski jezik – če veliko bereš – se zelo dobro naučiš knjižne slovenščine. Zakaj potlej (če veliko bereš!), pišeš slovenščina z veliko začetnico?
Tole pišem tudi zato, ker me je nekoč na nekem forumu “strašno pameten” levičar (le-ti so vedno najpametnejši!!!) učil, da se imena jezikov pišejo z veliko, če pa napišeš, denimo, nemški jezik, pa pišeš nemški z malo.
Zakaj Slovenščina z veliko začetnico. Čisto preprosto. Da se lahko kdo obregne nad njo. Zame je z veliko začetnico, čeprav se zavedam, da je slovnično slovenščina z malo. Pa saj takih cvetk mrgoli tukaj in še kje. Strašno pametni L-Levičarji pa so zgodba zase. Nemščina mi je španska vas, kjer je so velike začetnice posajene kot krompir.
Ja, imaš prav v tem, da z nekim svojim načinom pisanja, ki ni po pravilih pravopisa, izražaš neko svoje mišljenje ali pa protest. To počenjam tudi sam in priimek marsikaterga našega politika pišem z malo začetnico.
Tisto o nemškem jeziku je bilo samo za primer, ker bi lahko napisal tudi kitajski jezik ali pa norveški jezik ali katerikoli drug jezik.
@deni – citiral bom tisti tvoj del, ki je žalostno resničen…
(Je pa zanimivo delo Josipa Jurčiča. V šoli so nam venomer predstavljali Jurčiča samo kot pisatelja Desetega brata ter Jurija Kozjaka vse ostalo pa zamolčali.)
***
To je bilo vse kar sem kot osnovnošolec/srednješolec vedel o njem. Ko sem pričel zahajati tudi v univerzitetno knjižnico v Mariboru pa sem o njem izvedel nekaj več. Razlog pa je bil neverjeten. Prijatelj iz Nemčije, ki je tam delal, mi je dejal, da imajo njegov klub v Nemčiji in naj mu o njem napišem čim več, da bodo še bolj seznanjeni z njegovim življenjem in tem kar je v svojem življenju delal/počel.
Tudi sam bom z veseljem prebral to knjigo. Kar pa se tiče Mladine, nanjo nisem bil naročen, sem pa v kiosku kupil prenekatero njihovo številko, dokler niso postali ekstremni levičarji. Kaj pomeni biti ekstremni levičar pa je najlepši dokaz ultra-leva Levica. Šele ko je prišla na oblast je pokazala svoj pokvarjeni in pravi obraz.
Zadnja vesela novica. Zamik obravnave medijskega zakona koalicije Golobnjaka je tako močno pod vplivom zadnjega referenduma, ker jih je ta dokončno zlomil in poslal v ropotarnico zgodovine.
Če k temu dodajam grozljivi zaostanek gospodarskega razvoja v Sloveniji je jasno kakšno vlado so izvolili globoka leva država, levičarski kolesariat, levi zlizani mediji z levimi vladami itn. Celo stričku Kučanu so pričeli izpadati lasje. Občutek imam, da se nam črni oblaki odaljujejo in nas čaka svetla prihodnost. Lep dan.
Spoštovana g. Nežmah in g. Steinbuch sta “pozabila” omeniti kako so tranzicijsko podedovani mediji financirani in da v tem sploh temelji njihov obstoj. Tajkunski dolg je namreč na levici. To pa je zelo verjetno tudi vzrok, da po vzoru Jurčičevih časov ne nastajajo pronicljivi alternativni mediji. Podjetnik kapital ustvarja, tajkun ga dobi v sposojo in za plačilo uslug globoke države. Danes vemo, da je to politična mafija.
Zanimiv intervju, ki pokaže, da je bila elita nekoč zares elita, se pravi smetana naroda. Čer se omejimo zgolj na novinarje in pustimo politike vnemar, je več kot očitno, da danes med novinarji prevladujejo kimavci brez hrbtenice in s povprečnim splošnim znanjem in najbrž tudi povprečnim IQ. “Kvaliteta” novinarskega dela se meri po predanosti politični opciji, ki ji služi.
Novinarsko delo se danes sestoji iz pobiranja tujih novic, ki jih pripravijo velike mednarodne agencije, kot je na primer Reuters, in seveda domača STA. V notranji politiki pa novinarji povzemajo vladne komunikeje in povzemajo izjave politikov, ki jih komentirajo samo če gre za politika iz nasprotnega političnega tabora in še tedaj je kritika skladna s politiko medija, ki ji novinar pripada, se pravi p9olitično navijaška.
Novinar kot je bil Jurčič, avtonomen, samosvoj, kritičen, pronicljiv, bi bil danes popoln nebodigatreba, nezaposljiv v katermkoli mediju, bodi levem ali desnem. Naslov pove vse: neodvisnih novinarjev ni. Vsa čast nekaterim redkim izjemam. V glavnem so novinarji lakaji določene politične opcije. Ker ljudje, ki kaj dajo nase, to seveda nočejo biti, je nivo novinarstva izpod kritike. Spet: vsa čast redkim izjemam.
Vrhunsji intervju!
Citiram…
Kdaj smo tako nazadovali?
To nam je prinesla svoboda po 9. maju 1945, ki je mah ukinila vse dotedanje medije, kot so bili dnevniki Jutro, Slovenec, Slovenski narod in Slovenski dom, in tudi izjemne revije kulture in premišljevanja, kot so bili Ljubljanski Zvon, Dom in svet ter Sodobnost. Praktično vsa žurnalistična tradicija od habsburškega cesarstva naprej je bila naenkrat pogubljena, namesto nje pa se je razmahnil lik novinarja kot družbenopolitičnega delavca, ki po svojih najboljših močeh širi ideje komunizma, ki mu jih predaja partijski politbiro.
Zakaj naš medijski prostor danes ni razdeljen na konservativne, leve in liberalne medije? Pred sto in več leti je namreč bil.
Takrat je bilo samoumevno, da časniki niso neodvisni, ampak da pripadajo tem nazorom in strankam, ki jih izražajo. Iz tega pa ni izpeljati, da so bili strankarska trobila. Njihova moč je bila v bralnem dometu, torej so morali ob idejnih simpatijah gojiti predvsem profesionalni žurnalizem in odličen slog pisanja, ki je stremel k odmevu in številu naročnikov. Fikcijo o medijih kot neodvisnih psih čuvajih demokracije je razblinil Noam Chomsky, že desetletja največji svetovni intelektualec, ki je v svojih knjigah dokazoval, kako lastništvo medijev in aparati države delujejo kot filtri, ki vodijo javnosti nevidne cenzure. Torej neodvisnega medija z neodvisnimi novinarji ni. Garant demokratičnosti je zato soobstoj čim več različnih medijskih hiš, ki po zakonu tržne konkurence omogočajo prodor najširših političnih pogledov in izpostavljanje tematik, ki jih denimo mainstream ignorira. Obenem pa v taki medijski konglomeraciji dobijo smisel in mesto tudi novinarski posamezniki, ki jih bolj kot propaganda vodi avtonomno mišljenje zunaj idejnih kalupov, razbijanje stereotipov, skratka novinarska radovednost, ki fenomene, o katerih pišejo in poročajo, poskušajo razumeti in predstaviti take, kot so, in ne takšne, kot jih slikajo vladajoče idejne perspektive.
Ti dve misli g. Bernarda Nežmaha si bom shranil, ker sta zame bistvo razumevanja zakaj levi dominatni mediji ne marajo konkurence – desni pol recimo v Ameriki se je tudi sprevrgel v rumeni tisk, a še vedno prinaša zanimive članke z obeh bregov.
To je tudi odgovor zakaj je nazadovanje levih medijev tako drastično po kvaliteti prispevkov. Če si namreč ostal družbeno politični delavec, ti je raziskovalno novinarstvo španska vas. Medtem ko na Zahodu to, da tudi tam ni več toliko vrhunskih člankov nadomeščajo spletni portali z različnimi temami iz znansoti, kulture, športa itn.
Zahod torej vsem svojim anomalijam ne bo nikoli padel na nivo levih medijev, ki ščitijo leve vlade, ki so vse bolj avtoritarne in diktatorske. Razlogov je več – največji pa je zame ta, da na gospodarskem področju levičarske države že lep čas ne morejo več tekmovati z zahodnimi podjetji, korporacijami itn. Niti dohitevati jih niso več sposobne te levičarske države. Primer.
Celo Kitajska, ki nadpovprečno napreduje na gospodarskem področju je podobna nekoč Japonski v tem smislu, da so znali kopirati ameriške in ostale zahodne izdelke in dodajati svoje posodobitve – še vedno pa nimajo dovolj lastnih izumov, patentov itn. To je seveda tudi logično. Danes je znanost dostopna tako rekoč zastonj. To najbolj drži za UI, torej umetno inteligenco.
Tudi zato so se razne gverilske vojne po Afriki in še kje spremenile zgolj v način kako najhitreje vržeš izvoljeno vlado in jo nadomestiš s svojo vojsko. Diktature so torej postale zakonitost v nerazvitih državah. Tudi zato upad po vojaških izdelkih ne bo usahnil, prav nasprotno. Pa še navidezni paradoks.
Predstavljajte si, da vojn ne bi bilo, imeli bi mir in imeli bi rastočo človeško populacijo, ki bi tedaj bistveno hitreje dosegla racimo številko 10 milijard. Takrat pa bi se zagotovo našli razvojni znastveniki, ki bi pričeli razvijati razne smrtnonosne viruse in še kaj, ki bi delno pričeli zmanjševati človeško populacijo na razumen nivo, ki bi ga narava še prenesla.
Nič drugače se ne obnaša družina. Če imata oba starša tako službo in plačo bostva verjetno razmišljala še o kakšnem otroku več. Blagostanje pa ni zastonj in to je kavelj 22. Zato je tudi Eva v raju ugotovila, da ji v raju postaja dolgčas in želela raziskati tudi stvari izven raja. Še raj ni več tisto kar je bil nekoč. Lep dan.
P. S. Srčno upam, da bo še vsaj nekaj komentarjev na ta odlični intervju. Očitno si nekateri komentatorji na tem portalu bolj poglobljenih tem/analiz sploh ne želijo komentirati.
“Celo Kitajska, ki nadpovprečno napreduje na gospodarskem področju je podobna nekoč Japonski v tem smislu, da so znali kopirati ameriške in ostale zahodne izdelke in dodajati svoje posodobitve – še vedno pa nimajo dovolj lastnih izumov, patentov itn”
Razlage so odvisne od medija, govori intervju:
“Kitajska ima kot narod najdaljši in daleč najobsežnejši seznam izumov v svetovni zgodovini. Po zanesljivih ocenah naj bi več kot 60 % vsega znanja, ki danes obstaja na svetu, izhajalo iz Kitajske, kar je Zahod pometel pod preprogo.
Joseph Needham, britanski biokemik, znanstveni zgodovinar in profesor na univerzi v Cambridgeu, je po splošni oceni eden najvidnejših intelektualcev 20. stoletja. Kitajski študenti, ki so obiskovali Cambridge, so ga večkrat obvestili, da so zahodne znanstvene metode in odkritja, o katerih so razpravljali pri njegovih predavanjih, nastali na Kitajskem pred stoletji. Needhama je to tako navdušilo, da je v celoti obvladal kitajščino, nato pa odpotoval na Kitajsko, da bi to raziskal. Odkril je številne dokaze o resničnosti teh trditev in se odločil, da bo ostal na Kitajskem ter napisal knjigo, v kateri bo dokumentiral odkritje, ki se mu je zdelo zelo pomembno za svet. Needham svoje naloge popisa zgodovine kitajskih izumov ni nikoli dokončal. Iz njegove ene knjige je nastalo 26 knjig in umrl je leta 1995, njegovo delo pa še danes nadaljujejo njegovi učenci. Dober uvod v to temo je povzetek Needhamovega dela, ki ga je napisal Robert Temple.
V šoli so nas učili, da je tiskarski stroj z gibljivimi črkami izumil Johannes Gutenberg v Nemčiji okoli leta 1550. Ni tako. Kitajska ni izumila le papirja, ampak tudi tiskarski stroj s premično pisavo, ki je bil na Kitajskem v splošni uporabi že 1000 let pred Gutenbergovim rojstvom. Podobno so nas učili, da je Anglež James Watt izumil parni stroj. To ni bil on. Parni stroji so bili na Kitajskem v široki uporabi 600 let pred Wattovim rojstvom. Obstajajo datirana starodavna besedila in risbe, ki ponazarjajo in dokazujejo, da so Kitajci odkrili in dokumentirali “Pascalov trikotnik” 600 let, preden ga je Pascal prepisal, in da so Kitajci izrekli Newtonov prvi zakon gibanja 2 000 let pred Newtonom.
Kitajci so izumili desetiški številski sistem, desetiške ulomke, negativna števila in ničlo, in to tako daleč v preteklosti, da se je njihov izvor izgubil v megli časa. Kitajci so sledili sončnim pegam in kometom tako podrobno in natančno, da se ti starodavni zapisi še danes uporabljajo kot podlaga za njihovo napovedovanje in opazovanje. Kitajci so pred približno 2 500 leti vrtali za zemeljski plin, vrtine so bile globoke 4 800 metrov, z bambusovimi cevovodi, ki so plin dostavljali v bližnja mesta. Kitajci so bili pionirji pri pridobivanju in uporabi premoga veliko prej, preden so ga poznali na Zahodu. Marco Polo in arabski trgovci so se čudili “črnemu kamnu”, ki so ga Kitajci kopali iz zemlje in je počasi gorel celo noč….”
@miro
Njihov admiral Čeng He je imel ladjevje, katerega je upravljalo nekaj deset tisoč mornarjev.
Njegova poveljniška ladja je bila gromozanska. Santa Maria bi bila na njej rešilni čoln.
Kolumbova Santa Maria s katero je kobajagi prvi odkril Ameriko.
Nekateri pripisujejo odkritje Amerike razen vikingom, tudi Čengu. Obstajajo zemljevidi iz Čengovega časa, ki imajo izrisano Ameriko.
Čeng je večkrat plul do Afrike v času cca. 60 let pred Kolumbovim odkritjem.
Potem je sledil ukaz novega kitajskega cesarja, uničili so ladjevje in niso več pluli po svetu.
@beri! Pri tvojem naštevanju predvojnih časopisov in revij sem se spomnil, da še nikoli nisem naletel na omembo predvojne revije Obisk. (Nekaj podobnega kot je bil povojni Tovariš). Izhajala je od konca 30. let pa do začetka vdora Nemcev in Italijanov v Jugoslavijo. Precej izvodov te revije imam shranjenih. Zato tudi to pišem.
Nihče tudi ne omenja Družinskega tednika, ki je bil precej popularen, je pa prenehal izhajati že leta 1940. Dobil sem nekaj izvodov tega časopisa in se mi zdi prav dober in zanimiv.
Jurčič je besedila pogosto zaključeval v takem stilu (že v mladih letih sem prebral ves njegov literarni opus):
“In so živeli srečno do konca svojih dni. Meni pa so dali iz orehove lupine jesti, iz rešeta piti in z lopato po riti.”
Re:… afirmacijo slovenstva zoper radikalno germanizacijo…
Mislim, da je slo za “afirmacijo” v obeh smereh, ker je bil v 19. stoletju nacionalizem modern. Drugace govoreci so predstavljali “nevarnost”, ceprav so prej tisoc let cisto lepo ziveli eden poleg z drugim ( Nemska vas, Slovenska vas). Niso se pobili, ne preganjali – ker jim nihce ni povedal, da so oni drugi sovrazniki.
19. stoletje je s svojim povsem nepotrebnim nacionalizmom prineslo kopico vojn, od katerih je bila vsaka naslednja bolj unicujoca od prejsnje.
Dokaz kako zgresen je bil tisti najbrz dobro misljen intelektualizem je sedanji cas. Ljudje se vedno bolj mesajo in ni nobenega problema. Ceprav vecno vcerajsnji notoricno pogrevajo stare case in proslavljajo davne trenutke ko se je en narod proslavil proti drugemu narodu. Kot neke vrsta nostalgija za casi ko se je umiralo v milijonih, ne da bi vedeli zakaj.