Po prvem mesecu nove vojne na Bližnjem vzhodu, ki jo je 7. oktobra sprožil Hamasov nepričakovani vdor v Izrael in množični poboj civilistov, lahko z gotovostjo trdimo samo eno: da sočasno potekata dva spopada in da Izrael izgublja medijsko vojno proti Palestincem. Četudi se je po barbarskem pokolu civilistov, ki so ga zagrešili teroristi, naprej zdelo, da so nesporne simpatije t.i. mednarodne skupnosti na strani Izraela, se je kasneje tehtnica začela prevešati na stran Palestincev, pri čemer pa ne moremo mimo dveh paradoksov.
Prvi je seveda ta, da je Hamas v vseh pogledih nasilna organizacija, ki jo Zahod skoraj brez izjeme razglaša za teroristično. Celo med Palestinci doslej ni užival večinske podpore, razen seveda v Gazi, kjer je zmagal na edinih volitvah v zgodovini, potem pa zavladal mimo vseh demokratičnih pravil (in seveda ukinil volitve). Drugi paradoks pa se skriva v površnosti zahodnih medijev, ki pokola in ugrabitev civilistov s strani Hamasovih oboroženih skupin 7. oktobra niso prepoznali v pravi luči. Kajti ni šlo toliko za vojaški napad na Izrael, njegove varnostne sile ali obrambno infrastrukturo, kot je šlo v resnici za manifestacijo najbolj brutalnih računalniških igric, v kateri je treba pobiti čim več otrok, žensk in stari ljudi. Civilistov skratka.
Nič kaj subliminalno sporočilo Hamasovega vdora v Izrael je (bilo) torej preprosto: genocid nad Izraelci je edina rešitev bližnjevzhodnega konflikta, ki se vleče stoletja, v 20. stoletju pa je postal akutnejši z ustanovitvijo judovske države leta 1947. Zgodovinske vzporednice se ponujajo same in so zadnja leta večkrat vzete iz naftalina, gre pa seveda za srečanje Adolfa Hitlerja in velikega jeruzalemskega muftija Haj Amin al-Husseinija konec novembra 1941 v Berlinu. Ko je izraelski premier Bibi Netanjahu pred osmimi leti v spomin obudil ta zgodovinski dogodek, je med drugim izjavil, da Nemci niso izvorni krivci za judovski holokavst, saj so se Judov želeli znebiti s pregonom oziroma izselitvijo, potem pa je Hitleridejo za fizično uničenje evropskih Judov dobil od jeruzalemskega muftija prav med tem srečanjem.
Netanjahujeve besede so sprožile vihar ogorčenja, bržkone upravičeno, kajti v nobenih arhivih (vir) takšnega zapisa ne najdemo. Hitler in mufti sta sicer govorila o naravnem zavezništvu med nacistično Nemčijo in Arabci, ki so od Fja pričakovali vsestransko podporo, med drugim tudi za upor proti Britancem in Francozem ter seveda ustanovitev samostojne palestinske države, pri čemer pa je v zraku obviselo vprašanje, kaj naj bi se zgodilo z vsemi tistimi Judi, ki so takrat živeli v Palestini (pod britansko kolonialno upravo). Toda mufti med pogovorom s Hitlerjem ni z eno besedo omenjal fizične eliminacije Judov, o čemer pa so nacisti aktivno razmišljali že najmanj od leta 1938, znamenita konferenca ob jezeru Wannsee pa je bila le dva meseca po tem sestanku. Na Wannseeju so, kot vemo, pod vodstvom Heidricha in Eichmanna dorekli “tehnikalije” okoli t.i. končne rešitve.
Zgodovine se v najboljšem hegeljanskem duhu očitno ne bomo rešili, ker se nam svetovnozgodovinska dejstva in njihovi protagonosti na nek način dejansko znova pojavljajo. Izrael in Palestina kot izvorni konflikt, zaradi katerega nam zadnji mesec grozi resna regionalna vojna, sta bila podobno aktualna v času nacizma. Pogovor med Hitlerjem in velikim muftijem resda ni eksplicitno omenjal holokavsta, je pa seveda opredelil skupnega sovražnika – in ob Britancih in Sovjetih so bili to Židje. “Nemčija se ta trenutkek bori na žive in mrtve z dvema trdnjavama židovske moči: Veliko Britanijo in Sovjetsko Rusijo”, je muftiju zaupal F. Oče nacionalnega socializma je pred 82 leti, ko Združene države Amerike še niso vstopile v vojno (napad na Pearl Harbor se je zgodil 7. decembra 1941), govoril jezik, ki mu danes pritrjuje preveč zahodnih medijev, intelektualcev in javnih osebnosti, da bi bili lahko ob tem mirni. Drugače rečeno, zamenjajmo Sovjetsko Rusijo z Združenimi državami, pa dobimo skoraj identično dikcijo, ob kateri bi nekoč zardevali in s prstom kazali na teoretike zarot, okorele neonacije in podobne nespodobneže, danes pa sintagma “židovska zarota”, “izraelski nacisti” ipd. postaja normalni del družbenega diskurza celo na demokratičnem Zahodu.
In če na drugi strani opazujemo protestniške množice, ki ne vzklikajo le o svobodni Palestini ali pravici Palestincev do svoje države, pač pa že pozivajo k eliminaciji Judov njihovem pregonu, če antisemitizem v Franciji tudi po zaslugi številčne muslimanske (arabske) skupnosti postaja vsakodneven pojav in če celo v Nemčiji 85 let po Kristalni noči risanje svastik in Davidovih zvezd na “židovsko lastnino” ni več nepredstavljiv delikt, potem je jasno, da se javno mnenje ne bi moglo tako hitro obrniti proti Izraelu in Judom brez starih, zakoreninjenih predsodkov in mračnega resentimenta antisemitizma.
Kajti propagandna vojna, ki poteka od 7. oktobra, je omejena na posnetke iz Gaze, Palestine oziroma Izraela, kjer potekajo siloviti spopadi med organizirano vojsko na eni ter terorističnimi skupinami in oboroženimi civilisti na drugi strani. Problem, s katerim se izraelska stran sooča iz dneva v dan, so vsekakor palestinski civilisti (in približno 250 talcev), ki jih Hamas uporablja za živi ščit. Mednarodno vojno pravo, ki je nastajalo v nekih drugih, civiliziranejših časih, ni predvidelo oboroženih skupin brez statusa oborožene formacije, ki se bojujejo iz šol, trgovin, lekarn, otroških vrtcev in izstreljujejo rakete iz bolnišnic. Haaške in Ženevske konvencije niso niti pomislile na razmere, v katerih bi ena izmed strani v oboroženem spopadu lastno prebivalstvo uporabila za kamuflažo pred sovražnikom, ker je bilo to pred dobrim stoletjem enostavno nepredstavljivo.
Na Bližnjem vzhodu že dolgo ne gre več za to, kdo ima prav. Po vseh vojnah in opustošenju je edina dilema, ki ostaja, hladnokrvni pragmatizem, nad katerim bi se zdrznila celo Metternich ali Kissinger. Realpolitik, če hočete. Koga naj zahod podpira, če ne želi, da se spopadi razširijo, islamski radikalizem in zatiranje manjšin pa preneseta v zahodne družbe. In odgovor je jasen. Med demokracijo in avtoritarno teokracijo bomo vedno izbrali tisto, kar nam omogoča vsaj nekaj svobode, človekovih pravic in varnosti.
Za Hamas človeško življenje ne pomeni ničesar. Karikatura, na katero smo lahko naleteli kmalu po začetku tega spopada, je pomenljiva: v Izraelu so zaklonišča za civiliste, nad njimi se bojuje njihova vojska. V Gazi so zaklonišča za Hamas, nad njimi pa v strahu za življenja trepetajo civilisti.
Da bi razumeli naravo bližnjevzhodnega konflikta, si moramo marsikaj enostavno poenostaviti. Nenazadnje je Izrael parlamentarna demokracija, v njihovem knesetu sedijo tudi Arabci, v politiki pa delujejo tudi arabske stranke. Netanjahu bo zaradi 7. oktobra najverjetneje izgubil naslednje volitve in z njegovo kariero bo za veke vekov konec. Na drugi strani ni ene same arabske države, v kateri bi imeli vsaj približek demokracije, kaj šele svobodo govora, veroizpovedi, spolne opredelitve ali katere koli druge osebne okoliščine, ki se nam zdi v Sloveniji samoumevna. Zaradi tega je konflikt med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedami že vse od ustanovitve leta 1947 de facto tudi medcivilizacijski. O tem je pred skoraj tremi deseteletji pisal Samuel Huntington. Trk civilizacij je tudi to, da ena stran v vojni svoje civiliste pošlje na varno v zaklonišča, druga pa jih uporablja za logistične centre, skladišča, bolnišnice, poveljniške centre ipd..
Zahodne elite, ki so do vojne v Ukrajini živele v iluziji zbliževanja in pomiritve (rapprochement) z avtoritarnimi režimi, denimo ruskim, so se streznile le za kratek čas. Da je Putin nevaren psihopat, ki razume samo jezik sile – argument moči, če smo diplomatski -, bi moralo biti jasno že v trenutku, ko je začel zatirati domačo opozicijo in nadlegovati sosednje države, kjer je prihajalo do demokratičnih sprememb. Žal je šele agresija na Ukrajino iz zimskega spanja prebudila Evropejce, ki se zdaj čudijo, kako zelo malo Putinu pomenijo življenja Rusov. Takorekoč nič. Eno življenje je v Rusiji vredno približno nič. Popolna kontradikcija starodavni modrosti iz Talmuda, ki pravi, da kdor reši eno življenje, reši ves svet.
Vojna na Bližnjem vzhodu je v tem pogledu podobna ukrajinski, ko spoznamo, kako zelo podobne poglede na vrednost človeških življenj si delita Putin in palestinski Hamas. V obeh primerih gre za načelno dilemo, na čigavo stran naj se postavimo. Ko je šlo za Ukrajino, nam je bilo lažje, kajti žrtev je bila preveč šibka, da bi razen obrambe zmogla še kakšno napadalno dejanje. Zlagana zahodna morala se je ob vsaki pošiljki orožja tolažila, da bo uporabljeno le za obrambo pred agresorjem, ne pa za napad.
Izrael se teh igric, moralističnega hazardiranja in prislovičnega evropskega sprenevedanja pač ne gre. Ko je bil napaden, je udaril nazaj. V zadnjih 76 letih večkrat. In tudi tokrat. Lahko se z njim strinjate ali ne, vendar vojaške operacije v Gazi nimajo nič skupnega s starim sovraštvom do Judov, antisemitizmom ali simpatiziranjem evropske levice s Palestinci ipd.. Niti ni prvič, da se t.i. nevladne organizacije in radikalci obeh polov zgrinjajo na ulice v podpori Palestincem. Celo po masakru na olimpijskih igrah v Mnchnu, kjer so palestinski teroristi postrelili ducat izraelskih športnikov, zaradi česar je Golda Meir ukazala Mossadu, naj pripravi maščevanje nad organizatorji (tajna operacija Božji srd), je dobršen del evropske levice solidariziral z “nedolžnimi Palestinci”, ki so v tistem obdobju redno ugrabljali letala in nastavljali bombe pred izraelskimi diplomatskimi predstavništvi po svetu.
Zakaj se torej zahodno javno mnenje počasi obrača in kaže simpatije do Palestincev? Zaradi posnetkov mrtvih otrok iz Gaze, uničene infrastrukture in množice beguncev. Zagotovo. V tej vojni ni nihče več nedolžen in ko jo bo enkrat konec, bodo travme nepopisne. Če odmislimo manipulacije s posnetki, pretiravanja s številkami in vsemi drugimi lažmi, s katerimi zasipajo medije, nam vseeno ostane temeljno vprašanje – koga naj podpiramo, kdo ima prav?
Na Bližnjem vzhodu že dolgo ne gre več za to, kdo ima prav. Po vseh vojnah in opustošenju je edina dilema, ki ostaja, hladnokrvni pragmatizem, nad katerim bi se zdrznila celo Metternich ali Kissinger. Realpolitik, če hočete. Koga naj zahod podpira, če ne želi, da se spopadi razširijo, islamski radikalizem in zatiranje manjšin pa preneseta v zahodne družbe. In odgovor je jasen. Med demokracijo in avtoritarno teokracijo bomo vedno izbrali tisto, kar nam omogoča vsaj nekaj svobode, človekovih pravic in varnosti.
»Čas je za sankcije proti Izraelu. Bombardiranje je nehumano,«
“Medtem ko se v Gazi dogajajo vojni zločini, Izrael ignorira mednarodno zahtevo po prekinitvi ognja.” ,
je izjavila podpredsednica belgijske vlade Petra De Sutter
vir: Politico
—
Zelo v redu in jasno napisano. Dejstvo je zelo preprosto; Izrael ta trenutek brani Evropo in zahod pred islamom, vendar levičarjem žal to ni jasno oziroma tega ne sprejemajo, kajti levičarji so internacionalci, ki se jim fučka za lasten narod.
Men se pa zdi malo obratno,Izrael bvo nagnal iz tiste konklave ali,ce hoces koncentacijski logor Gazo vse kar bo ostalo zivega,proti Europi,pa vam bo lustno!
Kaj na to pravi bivši izraelski premier:
https://www.politico.eu/article/israel-gaza-war-benjamin-netanyahu-miscalculating-over-gaza-former-israeli-pm-ehud-olmert-says/
Gornji link z izjavo bivšega izraelskega permiera Olmerta je zanimiv v tem, da je edini politik, ki se danes sprašuje: uničili bomo Hamas, a kaj bomo potem ? Kakšen mir bo ? Kako naprej ?
Podobno z lahkoto prevzamejo oblast v državi revolucionarji, a kaj potem ? Kaj narediti z državo v svobodi ?
Enako so Američani z levo roko odstranili diktatorja Gadafija in Sadama, ter njihovo oblast, toda bistveno niso načrtovali: kaj potem ? Ker za izbojevano „svobodo“ niso imeli plana, se je zgodilo brezvladje, kaos in vzpon terorizma.
—
Vsi politični režimi in vsi politični voditelji, ki so kdaj obljubljali “dokončno” rešitev kakega ideološkega, političnega, nacionalnega, verskega, ozemeljskega vprašanja, so povzročili s svojim izključevalnim sovraštvom in terorjem množične zločine in nepopravljive posledice za lastne privržence in za razglašene sovražnike, praviloma razglašene za v izhodišču neenakopravne “ne-ljudi”, ne-nacije”, “ne-vernike” …
Izključevalnih ideoloških, verskih in političnih voditeljev in njihovih zvestih propagandistov ter agitatorjev ne manjka ne v RS in ne v Evropi in ne na zemeljski obli.
Malo ljudi pa se zaveda, da se najstrašnejši množični zločini v zgodovini človeštva začenjajo prav s političnim, ideološkim, verskim, strankarskim, civilizacijskim fanatizmom, napadalno sovražnim izključevanjem drugih in drugačnih ljudi, z njihovim agit-propovsko sovražnim razčlovečenjem in razglašanjem za manj vredne predstavnike človeške vrste, … ter z lažno brezsrčno napovedjo “dokončne razrešitve” katerega koli medčloveškega spora.
A prav nič nam ni treba vzvišeno opazovati in ocenjevati takih in podobnih ne-humanih sovražnih in izključevalnih zablod na Bližnjem vzhodu ali na vzhodu Evrope, ko pa imamo podobne izključevalne politike ta čas na delu tudi v RS, in sicer tako v političnih vrhovih zakonodajne in izvršne veje oblasti, kot tudi v njihovih podpornih nevladnih organizacijah s strani pristran(kar)skih političnih aktivistov iz organizacij civilne družbe.
Borut Korun:
“Po strahotnem barbarskem pokolu, ko so glave rezali celo dojenčkom, in ki je samo miniatura tistega, kar se je dogajalo med arabskimi in turškimi pohodi proti Evropi in krščanskemu svetu, se v tej isti Evropi ljudje množično zbirajo in protestirajo proti Izraelu!!! Pa to niso samo Arabci, ki jih Evropa v svoji zaslepljenosti množično uvaža, so tudi Evropejci.”
https://demokracija.si/komentar/razpad-nasega-sveta/
Quo vadis Evropa?
Težava je tudi v tem, da je Izrael daleč od demokracije, ker ta v nobenem primeru ne bi izvajala apartheida.
Pa tudi za Netanjahuja izraelsko življenje ne pomeni nič, ko se gre za njegove interese,ker potem ne bi pustili, da Hamasovi teroristi toliko časa pobijjajo nedolžne civiliste.
Vse je odvisno od velesil (ki jih upravljajo framasoni) in položaja njihovega palca.
S figo v žepu pridigajo svetu o miru. Čeprav uporabljajo po svojih vazalskih državah za vojno hujskaštvo podkupljene politike ter glavne medije in kljub močni (demokratični) cenzuri, JE večina državljanov EU in celega sveta za mir. Za mir ! Večina.
Požar vojne že gori. Iskra pa lahko zelo hitro preskoči.
Najslabši mir je boljši kot vojna. Ampak to se iz foteljev ne občuti.
Konec koncev, nihče ne brani fundametalističnim vernikom hujskaških politikov vseh barv, da vzamejo pot pod noge in gredo v rove v Ukrajino ali Gazo.
Matilda jih pozdravlja: „Welcome“.
Še nekaj se pozablja: kakšen bo rezultat v EU, če se zgodi nek teroristični napad ? Isti kot je bil v ZDA po 11.9.2001 in hujši. Omejevanje demokracije zaradi protiterorističnih ukrepov. Že danes po Bruslju in ostalih mestih EU paradira policija z brzostrelkami…
—
Zakaj se ti, veliki borec za mir ne odpraviš v Mockbo do Putina in mu predlagaš, naj neha že enkrat mendrati po Ukrajini in ostalih deželah, ki jih pretvarja v razvaline? Gotovo ti bo z veseljem prisluhnil, a ne, mlinarčuk. Če nisi pripravljen, si ravno tak seronja kot vsi svetovni mirovniki, od katerih ni koristi niti za pol vedra postane vode.
Permanentna vojna moških proti ženskam se dogaja že stoletja. Moški bog, ženska sužnja.
To, kar ti pišeš, je čista laž. Izrael ne izvaja nobenega apartheida v Palestini. Gre za čisto navadno propagando.
V Izraelu je 20% Arabcev, ki živijo normalno.
V Gazi ni nobenega izraelskega vojaka od leta 2005. Pa so iz Gaze dnevno letele rakete.
Svet opazuje Gazo, razlike med Gazo in Idlibom pa so presenetljive, piše Steven Sahiounie.
7. oktobra je Izrael napadel Hamas, oborožena palestinska odporniška skupina v Gazi. Skupina je ubila 1405 ljudi, več kot 200 pa jih je ugrabila v Izraelu.
Hamas je bil podružnica Muslimanske bratovščine, svetovne teroristične organizacije, ki je prepovedana v številnih državah, ne pa tudi v ZDA, Združenem kraljestvu ali Nemčiji.
Ameriški predsednik Donald Trump je dejal, da bi bilo treba Muslimansko bratovščino v ZDA označiti za teroristično organizacijo, senator Ted Cruz, republikanec iz Teksasa, pa je v senat vložil dva zakona, vendar zaradi demokratov pod pritiskom predsednika Joeja Bidena ni dobil podpore. Zakaj bi se ZDA borile proti teroristom v Afganistanu in Iraku, hkrati pa podpirale globalno teroristično mrežo?
Odgovor je, da ZDA uporabljajo teroristične skupine, kadar je to v njihovem interesu. Vojaški strokovnjaki pojasnjujejo, da za vojno potrebuješ borce, in če ne moreš dobiti ukaza kongresa, da na bojišče pošlješ ameriške enote, potem uporabiš sredstva, ki jih imaš na terenu.
ZDA so uporabile borce Muslimanske bratovščine v Siriji in sodelovale s politično roko Muslimanske bratovščine v Egiptu pri ponarejanju volitev, ki so na oblast pripeljale Mohameda Morsija. Zato ZDA Muslimanske bratovščine v ZDA nikoli ne bodo prepovedale; ker so koristni.
V Gazi pa Muslimanska bratovščina ni koristna za ameriško-izraelske interese, zato jo je treba izkoreniniti.
https://strategic-culture.su/news/2023/11/07/the-u-s-is-against-hamas-in-gaza-but-supports-terrorists-in-syria/
Zadel ste bistvo. In to civilizacijsko. Se mi je med branjem utrnila misel…če psihopatskim voditeljem ne pomeni iz osebnih in družbenih pomislekov svoj narod, kaj bo šele pomenil drugi narod, ko bo ta v manjšini.
Izjava Imama tu blizu naše zahodne meje pove vse….ne mislimo se integrirati. Mi vas mislimo zamenjaati!
Postopek bo takšen; prvo na to področje pripeljati čimveč mladih muslimanov. nato jih počasi infiltrirati v vse pore položajcv družbene moči. Vsiliti (dobesedno) kulturne vuorce v javno življenje. Oblačila molitve itd. Na koncu pa brez dvoma, brezobzirno čiščenje. Berite Koran. Tam vse piše!
Gospod Steinbuch, hvala vam za ta razmišljujoč zapis. Žal pa mnogi tega nočejo ali pa ne zmorejo razumeti. Odličen članek.
Najprej je potrebno sprejeti dejstvo, da Palestinskega upora brez Rusije ne bi bilo.
Rusija, oziroma Sovjetska zveza (SZ) je že zelo zgodaj ugotovila, da lahko škodi Zahodu, če sproži vojno na Bližnjem vzhodu in Izrael naredi za sovražnika Arabcev.Vpletanje Hitlerja v to zgodbo je neumnost.
Po 2. svetovni vojni je bil dolgo časa svet bipolaren. Na eni strani SZ s svojimi vazali med katerimi je bila pomemben člen Jugoslavija, na drugi strani pa ZDA s svojimi zavezniki.
Razlika med obena taboroma je bila očitna: SZ je sprožala revolucije po svetu in škodila ZDA in zaveznicam, saj jim je odvzemala surovine in pred vsem nafto, ter sama bogatela na ta račun. SZ gospdoarsko ni mogla dohajati ZDA in zaveznic. Gradila je na napačni predpostavki, namreč, da lahko svet osvoji z orožjem. Ogromno denaraj je SZ vlagala v oborožitev in izgradila največji atomski arzenal, ki lahko uniči celi svet. To jo je pripeljalo do bankrota in morala se je odpovedati svojih kolonij v Evropi.
Kot dragulj pa je negovala in ohranila teroristične Pelestice vse do danes. Preprosti arabski narod so Rusi pretvorili v teroristično velesilo,ki ne ustrahuje le Izraela, temveč celi svet.
Tako kot ni bil nacizem samo Hitler, temveč so bili Nemci, tako niso Palestinci samoArafat, temveč celoten podivjani in poneumljen narod,k ga v to sili Rusija.
V sedanji vojni nikakor ne gre za boj med Palestinci in Izraelci, gre za boj med Rusijo in Izraelom.
Vsi znaki kažejo, da je vojno sprožil Hamas zato, ker je bila na pragu mirovna pogodba med Izraelom in Saudsko Arabijo, kar bi Rusom otežilo prevlado na Bližnem vzhodu.
Tako je trenutno največji dobičkar te vojne Rusiija. Spopad v Ukrajini je postal drugorazredna tema, Izrael se ne bo pomiril s Saudsk Arabijo, za napade na Gazo pa bo okaran in prikazan kot podivjani maščevalec.
Pa se svet vseeno vrti v pravo smer.
Še pred nedavnim so arabske države stopile skupaj in napadale Izrael. Danes te enotnosti ni več in niso voljne sodelovati v vojni.Bojijo se za svoje bogastvo nakopičeno v bogatih prestolnicah. Če že, naj se bojujejo Palestinci sami.
danes je čas za trezen razmislek. Potrebno se je znebiti militantne Rusije.
Rusija krvavi v Ukrajinski vojni. Z vsemi silami je potrebno podpreti Ukrajino in poraziti Rusijo podobno, kot so zavezniki porazil Nmečijo. Rusiji je potrebno omejiti vojsko in jo prisiliti , da opusti atomski arzenal.
Odvzeti ji je potrebno vsa zasedena ozemlja:Kurile, Koenigsberg, Ozemlja na Kavkazu in Kitajska ozemlja ob Amurju.
Rusija mora postati demokratična država pod protektoratom EU.
Tako bo prišlo do miru.
V času ekonomije je rožljanje z orožjem nedopustno.
Če že, se mora svet zavedati od kje izvira zlo. Zlo prihaja iz Rusije. Prav te dni v Rusiji še vedno slavijo Veliko oktobrsko revolucijo, ki je prinesla mnogo več zla in žrtev kot fašizem in nacize skupaj. Pa vendar v Sloveniji še vedno občudujemo revolucijo, zgražamo pa se nad svastiko.
Tudi Sloveniji je revolucija prinesla zlo, ki se ga še do sedaj nimo otresli.
Zelo dobro povedano. Vse drži. Mogoče bi bilo treba pristaviti tudi Iran, ki nenehno hujska in oborožuje tako Hamas kot Hezbolah. Iran bo imel še najmanj koristi, saj njegovi prebivalci niso Arabci.
Da pa bi bilo možno razorožiti Rusijo in jo postaviti pod protektorat, je nemogoče, pa čeprav se še tako lepo sliši. Verjetno bo šla Putinova Rusija po poti nekdanje SZ. Na neki točki vojne se bo finančno zlomila in takrat bo tudi konec Putinovega režima. Kdaj bo to ne vemo, upamo lahko le, da bodo zahodne države s ZDA na čelu dovolj dolgo in dovolj intenzivno podpirale Ukrajine, da le-ta ne bo klecnila. Tak razplet bi namreč Evropo spravil v hudo nevarnost.
Izrael v Gazi ne more postopati dosti drugače kot to trenutno počne. Če bi se umaknil, bi že čez nekaj tednov spet začele leteti Hamasove rakete na njegova mesta. Sporna se mi zdi zgolj izraelska kolonizacija Zahodnega brega, s katero Palestincem odvzema zemljo in jih stiska v kot. To ni poteza, ki bi vodila k miru.
Hvala za link, v tekstu označen kot: (vir).
Odličen članek