V minulih mesecih in letih je bilo slišati precej očitkov, tudi zelo hudih, na račun Izraela. Bolje rečeno – na račun izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja in njega osebno. Za nekatere lahko rečemo, da so bili na mestu, drugi spet ne. O par njih se bodo izjasnila mednarodna sodišča. Zelo malo ali pa skoraj nič pa ni bilo slišati o očitkih Izraela – in to upravičenih – na račun drugih. Veljalo bi jim prisluhniti, če je naš cilj prenehanje spopadov in mir na Bližnjem vzhodu.
Palestina in Palestinci so postali orodje političnega boja med raznimi akterji po svetu. Avtoritarni, neliberalni in nedemokratični svet podpira palestinski boj za genocidno očiščenje Izraela judovskega prebivalstva v obliki terorističnih organizacij in režimov, kot so Hamas, Hezbolah in iranske mule. Svobodni, liberalni in demokratični svet podpira Izrael in tiste Palestince, ki se zavzemajo za mir z Izraelom, sekularizacijo, demokratizacijo in verske reforme v Gazi in na Zahodnem bregu.
Kaj bo 6. novembra letos, vemo: predsedniške volitve v Združenih državah, kjer se bosta pomerila demokratka Kamala Harris in republikanec Donald Trump. Prva je do izraelskih načrtov glede kaznovanja Irana precej zadržana, Trump pa svojega starega prijatelja Benjamina Netanjahuja ves čas spodbuja, naj gre “v akcijo”, češ da boljše priložnosti morda dolgo ne bo imel. Če bi Izrael do začetka novembra dejansko izvedel močnejši napad na Iran, bi to lahko škodovalo Kamali Harris, zato iz Bele hiše, kjer je vsaj formalno še vedno šef senilni Joe Biden, pritiskajo na Netanjahuja, naj se vzdrži skušnjave po obračunu z Iranom. V zameno so mu pripravljeni pogledati skozi prste v Libanonu …
V dneh pred nedavnim Blejskim strateškim forumom (BSF) je prah dvigovalo vabilo predstavnici izraelske civilne družbe Cipi Livni. Nekaj nevladnih organizacij in stranka Levica so namreč zahtevale, da se vabilo prekliče. Kot neposrečenega ga je na dan začetka foruma označila tudi predsednica države, potem ko je bilo jasno, da bo izraelska gostja vendarle nastopila. Kdo je torej gospa Cipi Livni, katere prisotnost na forumu, na katerem je tekla razprava tudi o vojni v Gazi, je tako razburila omenjene? Kakšna so njena stališča, ki jih udeleženci foruma in slovenska javnost ne bi smeli slišati?
Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.
Za zahodno, še posebej pa evropsko hipokrizijo se zdi nezaslišano, da se je Izrael odločno uprl agresiji s tem, da je neusmiljeno udaril po napadalcih. Ko je šlo za Ukrajino, nam je bilo lažje pri srcu, kajti šibka žrtev Putinove invazije se je komaj uspela obraniti pred padcem. Ob vsaki pošiljki orožja smo se tolažili, da je namenjeno obrambi, ne pa napadu. Ko gre za Izrael, takšne moralne potuhe ni. In zato precejšen del medijev, javnosti in celo politike izkazuje simpatije do Palestincev in celo do Hamasa.
Če kdo skrbi za popularizacijo filozofije, potem je to Slavoj Žižek. Marksist, nekdanji ideolog liberalne demokracije (LDS), oboževalec lika in dela Gregorja Golobiča, ki ga je nekoč primerjal s Stalinom, je na Frankfurtskem knjižnem sejmu poskrbel za precej razburjenja. Nekaj ljudi je protestno zapustilo dvorano, nekateri so se kasneje vrnili, nekateri se niso. O tem, kakšen honorar je dobil za nastop od Ministrstva za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko, na tem mestu ne bomo razpravljali. Omenimo le, da se je v svoji hecni angleščini, ki je njegov zaščitni znak, večkrat zmotil. Ne le pri nekaterih citatih, ampak tudi pri malenkostih. Hamasov šef Hanija denimo živi v Katarju in ne v Dubaju, medtem ko sta njegovi dve sestri državljanki Izraela …