Ta zapis je poziv novi, nastajajoči slovenski vladi, da pošlje predlog vsem odgovornim v vseh državah Evropske unije, in če ga te sprejmejo, v nadaljevanju tudi vsem članicam Organizacije združenih narodov (OZN) za razmislek in sprejem nove oblike sobivanja človeške skupnosti narodov. To je še en predlog, kot jih je bilo v razvoju evropske civilizacije že mnogo, kako doseči, da moč argumenta premaga argument moči.
Ko bo v ponedeljek ameriška prva dama Melania Trump predsedovala zasedanju Varnostnega sveta OZN, to ne bo prvoaprilska potegavščina, temveč precedens v diplomatski praksi. Prvič v zgodovini bo sejo najpomembnejšega organa OZN za mednarodni mir in varnost vodila prva dama ene od držav članic. Stephane Dujarric, tiskovni predstavnik generalnega sekretarja ZN Antónia Guterresa, je predsedovanje opisal kot znak pomena, ki ga Združene države pripisujejo Varnostnemu svetu in obravnavani tematiki.
Razplet dogajanja v Venezueli in okrog nje, ki smo mu bili priča ob koncu tedna, je bil vse prej kot nepričakovan. Napovedoval se je že nekaj časa in je hkrati jasen simptom širšega procesa – postopnega razkroja liberalnega mednarodnega reda ter vračanja logike interesnih sfer in selektivne uporabe mednarodnega prava. Odhod diktatorja Madura sam po sebi ni razlog za obžalovanje. Večina demokratičnih držav ga že dolgo ni štela za legitimnega predsednika. A ravnanje Združenih držav potrjuje bojazni, da se oblikuje nova mednarodna ureditev, v kateri mednarodno pravo velja predvsem takrat, ko je skladno z interesi najmočnejših.
Kot zdravnika, očeta in starega očeta me je zelo prizadelo, ko sem slišal, da matere, ko pridejo iz porodnišnice, ne morejo priti do izbranega pediatra za svojega otroka. Otrok, ki je komaj prišel na svet in nujno potrebuje pediatra, ga preprosto ne dobi, ker pediatra preprosto ni. Nikoli si nisem mislil, da bomo v zdravstvu padli tako globoko. Toda tu smo, matere ne morejo priti do pediatra za svojega otroka, ker odgovorni za mrežo pediatričnih ambulant na Ministrstvu za zdravje spijo spanje pravičnega in ne uredijo tega področja, zato pa imajo čas hvaliti se v Združenih narodih, kako dobro zdravstvo imamo.
Trumpov včerajšnji govor v Generalni skupščini ni bil slab, v bistvu je bil celo duhovit. Če imate čas, si ga oglejte, da boste za razliko od oblikovalcev slovenske zunanje politike razumeli ameriško zunanjo politiko v naslednjih treh letih. Ukrajina je ruska stvar, izraelski zločini v Gazi pa ameriška skrb. To je multilateralizem, kjer nimamo več dveh nasilnežev, ampak tri ali štiri. Slovenska diplomacija vztraja na feminizmu in preganjanju genocida, kar naj bi nam že danes dajalo izjemen ugled v svetu. Morda se to še ne pozna v bilateralnih srečanjih naše predsednice, ki se danes v New Yorku veseli srečanj s predsednico Barbadosa in predsednikoma Albanije in Kazahstana.
Včerajšnja razglasitev generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov za nezaželeno osebo v Izraelu je na prvi pogled resda nekoliko čustven odziv judovske države na nenavadno zadržanost Antonia Gutteresa ob iranskem raketnem napadu na Izrael, ki ga 75-letni Portugalec sprva ni obsodil. Vendar pa že hiter pogled v zgodovino OZN po letu 2017, ko je Gutteres postal generalni sekretar, pokaže vrsto hudih spodrsljajev, neodločnosti in pomanjkanja energije. Za preživetje svetovne organizacije je nujno, da junija prihodnje leto, ko Gutteresu poteče mandat, za šefa dobi mlajšega, bolj odločnega človeka, ki ne bo imel težav s svojo integriteto.
Iz Jeruzalema je včeraj po diplomarskih kanalih do nas prišel odgovor na slovensko demaršo glede zadnjih dogodkov v Libanonu, ki se utegnejo zaostriti do te mere, da bomo na Bližnjem vzhodu dobili še eno “formalno” bojišče. Demarša pomeni obliko diplomatskega protesta ene države zaradi stališč, politike oziroma ravnanja druge države. V tem primeru ne gre le za odziv na slovensko stališče v Varnostnem svetu, ki mu naša država predseduje, temveč tudi na reakcije za nekatere izjave slovenskega premierja Roberta Goloba v New Yorku v preteklem tednu tako v Generalni skupčini OZN kot tudi v Varnostnem svetu. Izraelci so namreč spregledali Golobov blef, o čemer smo poročali včeraj, kajti ves nastop je bil namenjen izključno slovenski javnosti, torej je imel notranjepolitično ozadje. Oziroma kot so to v diplomatskem jeziku zapisali Izraelci, Golobov nastop “vzbuja dvom o nepristranskosti in resnosti slovenskih pozivov k miru”.
Ker ima Rusija atomsko orožje, pravi Vladimir Putin, zato ne more biti premagana. Torej je ves planet odvisen le od Putinove odločitve, od njegovega ega, ali bo prišlo do atomske vojne in uničenja človeštva. Je ves planet ujet v zagato, odvisno od dobre volje enega avtokrata? In kaj naredi človek? Gre na dopust na Maldive. Imaš ti drugačen, boljši nasvet?
Spomniti velja na izjavo ruskega predsednika, da propad Sovjetske zveze predstavlja največjo rusko katastrofo 20. stoletja. Ne samo z besedami, tudi z dejanji jo očitno želi popraviti in ponovno ustvariti rusko interesno območje. Povsem na mestu je torej vprašanje, kdo bo na vrsti naslednji, če Ukrajina podleže. EU in njene članice, ki so s svojimi vrednotami trn v peti Putinovemu režimu, so že sedaj predmet ruske hibridne vojne. S tem, ko evropske države pomagamo napadeni Ukrajini, da se brani, branimo tudi sebe. Premalo je le verjeti v svobodo in druge vrednote, potrebno jih je tudi vseskozi aktivno braniti.
Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.
Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.
Z dolgoletnim diplomatom in veleposlanikom v pokoju Božom Cerarjem smo ugotavljali, da je težko napovedati nadaljnjo dinamiko bližnjevzhodnega konflikta, ki ga je 7. oktobra lani podžgal teroristični napad Hamasa na Izrael. Zdi se, da se kriza širi, vanjo se vpletajo tudi drugi igralci, denimo Iran, ki prek Hutijcev v Jemnu ogroža svobodni svetovno ladijsko trgovino. Dr. Cerar pa je spregovoril tudi kot pravnik in opozoril, da je tožbo Južne Afrike proti Izraelu zaradi domevnega genocida treba gledati v političnem kontekstu, saj se Južna Afrika poskuša postavi na čelo globalnega juga. Njena nenačelnost se kaže v dvojnih merilih: Južna Afrika se ni pridružila resoluciji Generalne skupščine OZN, s katero je ta obsodila rusko invazijo na Ukrajino. Prav tako ni vložila tožbe zoper Kitajsko, ki se ji očita genocid nad Ujguri. Vrhunec njene dvoličnosti pomeni vrh Afriške Unije leta 2015, ki se ga je udeležil tudi sudanski predsednik Omar al-Bashir, pred Mednarodnim kazenskim sodiščem obtožen genocida v Darfurju. Južna Afrika ga ni aretirala, čeprav bi ga morala …
Eden izmed vrhuncev t.i. feministične zunanje politike Tanje Fajon je bilo srečanje z zunanjim ministrom Irana v Davosu, v okviru Svetovnega gospodarskega foruma. Švica je nevtralna, ni članica EU, še manj pa zveze NATO, zato vodi povsem svojo zunanjo politiko. Slovenija je v drugačni vlogi – in od 1. januarja sedi tudi v Varnostnem svetu. Kako gre “feministična zunanja politika” skupaj s položajem žensk v Iranu, ve samo Tanja Fajon. In seveda vsi avtoritarci in ljubitelji neuvrščenosti, ki ji svetujejo …
Skrajni čas je, da se zaradi sistematičnih spolnih zločinov, ki so se dogajali po 7. oktobru 2023 na Bližnjem vzhodu, uvede neodvisna mednarodna preiskava. Morda kar na podlagi resolucije Varnostnega sveta OZN, kjer je naša država s 1. januarjem nestalna članica. Slovenija bi morala biti med podpornicami omenjene preiskave, če že ne pobudnica. Med prioritete slovenskega članstva v Varnostnem svetu OZN letos in prihodnje leto smo namreč med drugim zapisali, da bomo opozarjali na grobe in sistematične kršitve ter zlorabe človekovih pravic, pozivali k polnemu spoštovanju in izvajanju mednarodnega humanitarnega prava in podpirali pregon odgovornih za mednarodna hudodelstva. Strinjam se z našo zunanjo ministrico, da ne smemo dopustiti, da svet na Bližnjem vzhodu pade na preizkušnji humanosti – tako glede palestinskih kot tudi izraelskih civilistov.
Celo za tiste, ki smo že rahlo utrujeni zaradi korupcije in zlonamernosti določenih agencij Združenih narodov, je misel, da bi uslužbenec UNRWA v Gazi na svojem podstrešju zadrževal izraelskega talca, novo dno. Vendar je enako, kamorkoli pogledate. UNICEF naj bi skrbel za blagostanje otrok, a je po ugrabitvi 40 izraelskih otrok molčal več tednov. Enako je pri agencijah, ustanovljenih za varovanje pravic žensk. Kjub pogostim obsodbam posilstev in spolnega nasilja v vojni, so Združeni narodi in različni organi za pravice žensk molčali o Hamasovih množičnih posilstvih 7. oktobra.