Mednarodno priznanje predstavlja enostransko politično izjavo ene države, da neko entiteto prepozna kot državo v smislu mednarodnega prava, se pravi, da jo pripoznava kot subjekt mednarodnega prava z določenimi pravicami (in obveznostmi). Ima jo torej za enakopravno članico mednarodne skupnosti. Da bi neka entiteta lahko postala država, mora po mednarodnem pravu izpolnjevati tri zahteve. Imeti mora svoje ozemlje, prebivalstvo in učinkovito, suvereno (neodvisno) državno oblast.
Običajno so omenjene karakteristike dovolj tudi za mednarodno priznanje s strani drugih držav. Šele po njem govorimo o državi v polnem smislu. Pogosto pa države svoje mednarodno priznanje druge države – in s tem njen sprejem medse – pogojujejo še z dodatnimi pogoji, na primer s spoštovanjem Ustanovne listine OZN, človekovih pravic (Splošne deklaracije človekovih pravic), vladavine prava, demokratičnih načel itd..
S tem v zvezi se velja spomniti časov, ko si je za mednarodno priznanje prizadevala naša država. Omenjene tri formalne atribute države je, še posebej po umiku jugoslovanske vojske, izpolnjevala. Dala je tudi jasno vedeti, da bo spoštovala pravila, ki veljajo v mednarodni skupnosti. Priznanja in konca negotovosti si je Slovenija želela čim prej, saj je v soseščini divjala vojna. Vendar je minilo pol leta od proglasitve naše neodvisnosti, da so jo članice mednarodne skupnosti sprejele medse. Pred tem jih je zanimalo marsikaj oziroma morali smo izpolniti dodatne pogoje.
Iz dokumentov Arbitražne komisije (v okviru mirovne konference o Jugoslaviji) je razvidno, kako natančni preiskavi smo bili izpostavljeni, preden smo bili deležni mednarodnega priznanja. Iz mnenj Roberta Badinterja (vodje Arbitražne komisije) je razbrati, koliko dokumentov smo morali posredovati (od osnovnih osamosvojitvenih aktov našega parlamenta, ustave in nekaterih ključnih zakonov do vrste izpolnjenih vprašalnikov s strani naših vodilnih predstavnikov). Zanimal jih je naš odnos do reševanja jugoslovanske krize, do sosedov, meja, manjšin, mednarodnega prava itd..
+++
Palestina le deloma izpolnjuje omenjene tri osnovne karakteristike države. Obstaja ozemlje – se pravi Zahodni breg, vzhodni Jeruzalem in Gaza – , ki ga je Izrael okupiral leta 1967 po šestdnevni vojni z Egiptom, Jordanijo in Sirijo. Pred tem sta bila Zahodni breg in vzhodni Jeruzalem pod jordansko, Gaza pa pod egipčansko upravo. Obstaja tudi palestinsko, arabsko prebivalstvo. Problematična je tretja karakteristika, se pravi obstoj učinkovite suverene in enotne palestinske oblasti.
Ta namreč ne obstaja.
Mednarodno priznanje načeloma vsekakor okrepi položaj neke države tako v političnem kot pravnem smislu. Dejali smo, da šele z njim država sploh postane prava država, enakopravna članica mednarodne skupnosti. Zaradi tega je vsekakor pomembno. Dano je tudi enkrat za vselej in se ne more spremeniti oziroma umakniti. Ne gre pa v njem videti nekakšne panaceje. Države torej k mednarodnemu priznanju neke države pristopajo z ustreznim preudarkom in jasnim ciljem. Izrečejo ga ob izpolnjevanju omenjenih osnovnih in morebitnih dodatnih pogojev oziroma, ko menijo, da je nastopil pravi trenutek. Vodilo naj bi k umiritvi razmer v dotičnem delu sveta. V svoji sredini si želijo le za življenje v mednarodni skupnosti sposobnih in odgovornih članic, ki torej prispevajo k mednarodnemu sožitju in miru.
Pred priznanjem Palestine bi bilo dobro razčistiti nekaj stvari. Vedeti, za kakšno Palestino gre in pod kakšnim vodstvom? Kako si predstavlja rešitev bližnjevzhodnega konflikta? Priznava pravico Izraela do obstoja? Enako bi bilo dobro vedeti, kako gleda na uporabo sile, terorizem, jemanje in zadrževanje talcev, na vladavino prava, na človekove pravice, na pravice žensk itd. Za Slovenijo in druge miroljubne in demokratične države, ki si prizadevajo za trajni mir na Bližnjem vzhodu, so to pomembna vprašanja.
Palestino je do sedaj, kljub le delnemu izpolnjevanju pogojev, mednarodno priznalo 139 držav. Večinoma so to storile leta 1998 ali nekaj let za tem, ko je Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) proglasila palestinsko državo na že omenjenim Zahodnem bregu, vzhodnem Jeruzalemu in Gazi. Takrat je namreč na podlagi sporazumov iz Osla v prvi polovici 90. let kazalo, da bo med Izraelci in Palestinci prišlo do dogovora o dveh državah, ki bi na Bližnjem vzhodu živeli v miru druga ob drugi. Oblikovala se je tudi samoupravna palestinska oblast (Palestinian Authority), ki naj bil bila sogovornik predstavnikom izraelske in drugih držav.
Do omenjenih priznanj je torej prišlo v kontekstu potekajočega mirovnega procesa, ki se ga je hotelo podpreti, pospešiti z ustrezno podporo šibkejše strani. Palestina je takrat tudi priznavala Izraelu pravico do obstoja. Kot vemo, do nadaljevanja pogovorov in dokončnega dogovora o dveh državah ter medsebojnega priznanja zaradi nesoglasij tako znotraj ene kot druge strani ni prišlo. Upočasnila oziroma zaustavila so se tudi nadaljnja mednarodna priznanja Palestine.
+++
Rešitev v obliki dveh držav, kot jo je leta 1948 izglasovala OZN, še vedno predstavlja najboljšo pot do miru na Bližnjem vzhodu. Takšno je tudi večinsko mnenje mednarodne skupnosti. Sprejemajo jo tudi arabske države, ki so jo desetletja zavračale in skušale Izraelce, Jude s silo enostavno potisniti v morje. Težko si je drugače predstavljati ohranitev Izraela kot varne, judovske in demokratične države. Resda pa je podpora po 7. oktobru 2023 tako med Izraelci kot Palestinci, se pravi neposredno vpletenimi zelo šibka. V ospredju so prizadevanja za le eno državo na območju med reko Jordan in Sredozemskim morjem; Izraelci imajo seveda v mislih Veliki Izrael, Palestinci pa le arabsko Palestino. Nezaupanje med njimi ni bilo še nikoli tako veliko, tako da si je v tem trenutku težko predstavljati, da bi se sami dokopali do omenjenega spoznanja. Potrebno bo torej veliko prepričevanja in tudi pritiskov s strani mednarodne skupnosti.
Pod pritiski se običajno misli na pritiske na izraelsko vladajočo garnituro, da spremeni izrazito negativni odnos do Palesticev na okupiranih ozemljih, preneha s tamkajšnjim naseljevanjem Judov, prizna Palestincem pravico do samoodločbe in dosledno spoštuje vojno oziroma mednarodno humanitarno pravo v trenutni vojni. To je oktobra lani z vpadom na izraelsko ozemlje in pokolom judovskega prebivalstva sprožil teroristični Hamas. Vsestranski pritisk na Izrael, še posebej s strani ZDA in Zahoda, je vsekakor na mestu. Bližnjevzhodni konflikt, mati vseh kriz, in prelivanje krvi je treba enkrat za vselej končati. Za privolitev Izraela v obstoj palestinske države pa bo zanj nujno najti ustrezna varnostna zagotovila.
Izrael ima vso pravico, da živi v miru. Po letu 1948, ko je, kot rečeno, OZN sprejela odločitev o oblikovanju dveh držav, je bil Izrael, ki jo je sprejel, večkrat tarča agresije arabske strani, arabskih držav, ki je niso sprejele. Danes pa obstoju Izraela nasprotuje predvsem Iran skupaj z milicami pod njegovim nadzorom v Gazi (Hamas), Libanonu (Hezbolah), Siriji, Iraku in Jemnu, ki jih vneto podpira tudi z orožjem, tako da lahko tolčejo po raznih ciljih v Izraelu. V svojih prizadevanjih za podreditev celotne bližnjevzhodne regije (tudi s pridobitvijo jedrskega orožja) Iran spretno izkorišča (podžiga) izraelsko–palestinski konflikt. V tamkajšnjem kaosu vidi svojo priložnost.
Palestino je doslej priznalo 139 držav, Izrael 162. Zahodne države se obotavljajo s priznanjem zaradi več tehtnih razlogov.
Iran skuša ošibiti in očrniti Izrael ter preprečiti normalizacijo njegovih odnosov z arabskimi državami. Trenutno predstavlja glavnega povzročitelja tamkajšnjih napetosti, na kar nikakor ne gre pozabiti. Izraelska preokupiranost s svojo varnostjo je upravičena. Pritisku, tako glede končanja sedanje vojne kot doseganju trajnega miru, bo torej treba izpostaviti tudi palestinsko stran in Iran. Uveljavitev rešitve dveh držav v soočanju s Hamasom in iranskim vodstvom vsekakor predstavlja pomembno sredstvo. Pri tem imajo še posebej pomembno vlogo sosednje arabske države.
+++
Ob podpori rešitvi v obliki dveh držav, za kar se zavzema tudi Slovenija, je seveda povsem na mestu vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi naše strani. Vendar pričakovati, da bodo z našim samostojnim takojšnjim in brezpogojnim priznanjem (ali skupaj še s par drugimi državami EU s Španijo na čelu) boji v Gazi v hipu prenehali in palestinska država zaživela čez noč in bližnjevzhodni problem rešen, je iluzorno. Dejali smo, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe (ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga), ki bo vodila k miru in omenjeni rešitvi. Priznanje bo drugače strel v prazno. Pri nekaterih bo res ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi. Pri drugih nasprotno pa utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le zanikanje Izraela in jemanje talcev ter oborožen boj dajejo rezultate.
Za ponovni zagon mirovnega procesa bodo morali svoje prispevati tudi sami Palestinci. Za začetek nujno potrebujejo neko odgovorno skupno predstavniško telo. Kot vemo, je pred leti, če malo poenostavimo, prišlo do razkola med spravljivejšim in k dialogu nagnjenim Fatahom in terorističnim Hamasom, ki prisega le na silo in ne spoštuje človekovih pravic in vojnega prava. Prvi preko Palestinske oblasti v dogovoru z izraelskimi okupacijskimi oblastmi vlada na delu Zahodnega brega, Hamas pa je zavladal Gazi in iz nje pregnal Fatah. Palestinsko oblast imajo sami Palestinci za več ali manj nelegitimno (volitev ni bilo že skoraj dvajset let), neučinkovito in skorumpirano. Hamasovo strahovlado pa je moč v precejšnji meri primerjati z zloglasno islamsko državo ali talibanskim režimom v Afganistanu.
Pred priznanjem Palestine bi bilo dobro razčistiti nekaj stvari. Vedeti, za kakšno Palestino gre in pod kakšnim vodstvom? Kako si predstavlja rešitev bližnjevzhodnega konflikta? Priznava pravico Izraela do obstoja? Enako bi bilo dobro vedeti, kako gleda na uporabo sile, terorizem, jemanje in zadrževanje talcev, na vladavino prava, na človekove pravice, na pravice žensk itd.. Za Slovenijo in druge miroljubne in demokratične države, ki si prizadevajo za trajni mir na Bližnjem vzhodu, so to pomembna vprašanja. Pred mednarodnim priznanjem smo morali leta 1991 dati vrsto pojasnil in zagotovil in bilo bi na mestu, da jih da tudi palestinska stran. Brez obojestranskega priznanja pravice do obstoja in sprejemanja dialoga si je težko predstavljati začetek nekega kredibilnega mirovnega procesa, ki naj bi pripeljal do tako želenega miru na Bližnjem vzhodu.
Muslimanska zalega kamor koli pogledaš. Seveda Judje znani po svoji skoposti itd. Vendar v bistvu ne poznam nobenega, dočim imam-o z muslimani tukaj zdaj hudirjevo slabe izkušnje. Dokler te rabijo si “najbolji drug” potem te pa brcnejo v rit. Znajo izvleči iz tebe, sploh muslimanke, oziroma ciganke vse živo in s polresnicami jim folk verjame. Medtem nekoga, ki je tu od rojstva obsojajo in verjamejo pritepencem, ki živijo na račun sociale.
Zakaj to pišem, ker so muslimani najhujši hinavci in to za tiste arabce tam v Palestini še kako velja isto. Nakladajo o ne vem koliko desettisoč mrtvih itd. Mogoče je že kdo opazil, da vedno naštevajo otroke in ženske. Ženske, ki so sicer za njih nekako tako kot domače živali. Ampak za njih potrebe prav prikladne in pridejo prav. Zavite v vsemogoče cunje, drugače pa sledi kamenjanje kot pred dva tisoč leti. In ne se mi tukaj iti demokracijo in zagovarjati obnašanje v srednjem veku. Mogoče sem nekoliko oster, ampak takšna je resnica
@Deni. kdor je prebral Koran mu je lahko vse jasno. V svojem nauku je totalno zakodiran ne v srednjem veku, temveč v starem veku ko je nastal. …in v vsem tistem kar si napisal. Ni rešitve…
Problem neodvisne palestinske države je v tem, da bi se lahko tudi na Zahodnem bregu dokopal do oblasti Hamas. Potem bi prišlo do totalne vojne med tako Palestino in Izraelom.
Verjetno bi bilo za varnost in stabilnost najbolje, če bi Gazo spet prevzel Egipt, Zahodni breg pa Jordanija. Vprašanje je le, kako bi Jordanija obvladovala Palestince.
Arabci oz. muslimani imajo navado, da vsako naravno nesrečo, teroristični napad itd. proglasijo za božjo kazen nad neverniki. Pred leti, ko je bil v Izraelu potres so od navdušenja skakali v zrak, češ, da jih je Alah kaznoval. Ko je kmalu zatem še hujši potres prizadel Iran so seveda pričakovali sočutje in pomoč preostalega sveta. Seveda je potrebno pomagati določeni državi pa naj si bo ureditev takšna ali drugačna.
Hočem samo reči, da ko se dogajajo stvari po svetu, vojne, katastrofe itd. se z užitkom prav vsi posmehujejo. Če jim pa nekdo pokaže samo skrivljen kazalec pa teptajo, kurijo zastave in grozijo vsem nevernikom. In verjemite, da v tistem hipu ne bi bil rad zahodnjak med drhaljo.
Tokratna vojna v Gazi je kruta do vseh, sploh otrok in nepopustljivo Izraelsko vojsko na eni strani in ravno tako nepopustljivi Palestinci na drugi. Tudi, če se v doglednem času vojna konča miru ne bo. Nikdar. Edino Iran bi lahko krotil Palestice, vendar ni v njegovem interesu, ker bi s tem pokazal slabosti napram Saudijski Arabiji. Obe pa se borita za prevlado na Bližnjem vzhodu.
Ja seveda, ena pobozna resitev sta dve drzavi, Izrael in Palestina z dobrimi sosedskimi odnosi.
Bolj plavzibilna je pa resitev s pregonom enega od obeh narodov v zaenkrat se neznano dezelo.
Ker pa ne eno, ne drugo ni izvedljivo brez bozjega cudeza, bo obstal status quo – trajna vojna. Kot biblijski Izrael in Filistejci (v arabscini se Palestina slisi kot Filistinija).
@Rokovnjač, vernik SDSa, pukljastega in Breznika, pravi:
“”danasnje pobijanje palestinskih otrok je potrebo,ker Judje se zavedajo,da ko otroci odrastejo bodo postali teroristi,Amen!””
———————
Evo, temu se pravi argumentiran komentar.
…ob katerem ostaneš brez besed…,
ko se spomniš na teroriste in morilce v vseh narodih sveta…
—
Ko so bila nemska vzhodna podrocja po vojni okupirana, so se prebivalci izselili, ker bi jih Rusi sicer ubili. Z otroci vred.
Preziveli so sicer izgubili domovino, ampak tri generacije kasneje, ni vec tega obcutka. Tudi ni vec “ressentimenta”.
Pri Palestincih je drugace. Niso jih ubili, vecino tudi ne pregnali, konflikt je pa vecji kot je bil kdajkoli. Popolnoma jasno je, da so sedanji novorojencki bodoci vojaki, teroristi ali bojevniki. Ne glede kako se imenujejo. Tocno vemo kako bo, ker je status konstantno enak.
…ker bi jih…
..naj bi jih …
Naj in bi, nikoli niso bila dejstva in argumenti, kaj šele dokazi.
V kateri zgodovinski knjigi se da to prebrati ?
Naj in Bi ?
Golob je zmagal, ker so volivci verjeli, da če zmaga pukljavec, naj bi naredil to in ono. “Naj bi”.
—
Miller, ker nekoga zmerjaš je podobno kot , če bi tebe nekdo označil za “kilavca” ker kot podpornik golobizma si ne zaslužiš drugega.
plačam ti večerjo, če najdeš moj komentar, kjer podpiram golobizem.
Rusi so ubili vse Nemce, ki jim na vzhodu niso pobegnili.
Vzhodno od Odre danes ni nobenega Nemca vec. Prej jih je bilo vec kot 10 milijonov.
so what
Prehitro so ga spustili z Golega otoka.
TVOJA PAMET JE PUKLJASTA, TESLO NEIZOBRAŽENO!
Kot je dejal profesor mednarodnega prava in nekdanji ustavni sodnik ter diplomat dr. Ernest Petrič, bi morali tiranski Hamasovci v imenu zasedenih Palestincev iz uničene Gaze kot simbolni znak dobre volje brezpogojno izpustiti vse talce, Izraelci pa kot razumen odgovor na to brezpogojno prekiniti nesorazmerno vojaško obleganje in sistematično uničevanje Gaze.
Začasno prekinitev vojaških ter terorističnih spopadov med Arabci in Izraelci bi morali obe vojskujoči se strani izkoristiti za nadaljnje ukrepe postopnega in sistematičnega popuščanja napetosti, humanitarnega odpravljanja posledic vojaškega in terorističnega nasilja na obeh straneh ter za temeljite politične miroljubne priprave na pogajanja o strpnem sožitju in spoštljivem sosedstvu Arabcev in Judov.
Ključno izhodišče in temelj vseh nadaljnjih pogajanj mora biti medsebojno brezpogojno priznanje pravice Arabcev in Judov do življenja na tem prostoru.
Vse nadaljnje ustavno-pravne in mednarodno sprejemljive oblike trajnega strpnega sožitja naj bodo plod strpnih in tvornih pogajanj med zaupanja vrednimi ter demokratično izbranimi, legalnimi in legitimnimi, mirovniškimi pogajalci obeh narodov, ki lahko kot mednarodne botre in garante k uspešnemu in veljavnemu zaključku pogajanj pritegnejo tudi svetovne velesile po svoji avtonomni izbiri.
Trajnega miru med Arabci in Judi ne more vsiliti nihče drug, dokler se voditelji obeh narodov ne bodo sposobni sami brezpogojno spoštovati in tvorno pogajati med seboj.
V tem smislu je vsakršno predčasno eno-stransko mednarodno priznanje Palestincev in Palestine le še en odvod in ovinek vstran od ključnega medsebojnega priznanja obeh vojskujočih se strani, še en podaljšek brezsmiselnega in skrajno destruktivnega vojaško-terorističnega kaosa na Bližnjem vzhodu, od katerega imata trenutno največ koristi Ruska federacija in Iran. .
Od takrat, ko je v neki izraelsko-arabski vojni čudak broz podprl Arabce in medijem ukazal, da morajo poročati o arabskih zmagah proti Izraelu, čeprav je bilo ravno obratno, sem na strani Izraela. Za palestinsko državo je še dovolj časa na razpolago. Še mnogo desetletij. Naj se divjaki naučijo kulture!
Zemljevid je napačen: ZA priznanje Palestine sta tudi Francija in Irska.
—
..in Španija..
—
Miller, vprašanje zate: …Če so Španci za priznanje Palestine, čemu niso za priznanje Katalonije? Ali pa so morda na oblasti Levičarji?
Mene sprašuješ ? hahaha
Levičar Kučan je ZA priznanje Katalonije.
Boš lahko pogoltnil resnico ?
—
Z veseljem bom pogoltnil resnico kot me sprašuješ dragi Miller. Samo ne vem točno katero resnico, ker je naš Milan izjavil da je več resnic. Kajti človek ki se je postavil na čelo samostojnosti Slovenije je bil v resnici proti. Postal je Predsednik države, ki mu ta ni bila pri srcu kot intimna opcije. Kaj se mu je motalo po glavi, ko se je silil reševati spor Španija -Katalonija mi ni jasno kakor tudi tebi ne. kajti pri več resnicah je mnogo prostora za laži, a ne dragi sogovornik?
Govora je o priznanju Katalonije in Levici. Pika !
Ko si matiran, ne priznaš poraza, kar je strahopetno in sluzavo.
Iščeš izgovor tako, da spreminjaš temo..
zdaj vlečeš ven intimne opcije in več resnic…
Daleč si od pokončne osebe. Daleč.
—
Levičar Kučan, predsednik CK ZKS je takrat nasprotoval samostojnosti Slovenije in ji še danes nasprotuje. Da pa se zavzema za neodvisno Katalonijo, je le zato, ker hoče s tem oslabiti Španijo in preko nje tudi EU in NATO.
Španija pa je tudi dvolična, naj najprej prizna neodvisnost Kataloniji, potem pa lahko še Palestini.
ZANIMIVO, ko @jaz pade v jamo, ki jo je skopal drugemu, tako priskočijo na pomoč, Cepec, Muren, mario & comp.
Ali ima @jaz odprtih še deset nickov, ali so to sodelavci iz Nore24.
Psihologija tolpe, oz. vernikov kulta.
—
Na zemljevidu je prikazano, kdo jih je že priznal, ne kdo bi jih.
…nadaljevanje…in potem bi Ambruški cigani zahtevali svojo državo od Grosupelj do hrvaške meje, in bi zahtevala izbris Dolenjske in Dolenjcev z zemljevida.
To namreč zahtevajo Palestinci. In recimo da cigani učijo svoje otroke sovražiti Dolenjce že od zibelke naprej. …da jih je vredno pobijati, in da te pri nekem bogu svetniška čast če boš to počel…in mimogrede…Palestinci so se nad Izraelci izživljali iz sovraštva do njih. Palestinska “specialna operacija” pa deluje po vojaških principih. Žal povsod umirajo nedolžni otroci. …s tem da Palestincem v fanatični9 razsvetljenosti svojih ni žal, Izraelcem pa je…
In pozor!!! Naša razsvetljenka Tanja Fajon bo pa v svoji nenadkriljivi genialnosti brez diplomatskih šol, naravni talent, vse to rešila. Bog se nas usmili!!!!!!!!!!!!
@Miller, govora je bilo o priznanju Palestine in o tem da jo “Španci” hočejo priznati. Ti spreminjaš temo in ne jaz. Moje pripombe so po večini tehtne. S čim le bi me ti matiral? Z žalitvami? S pasjimi primerjavami? Pokončen pa nisem samo ko ležim? Pokončen človek nikoli drugega ne zmerja z nizkotnimi izrazi. Spadaš mednje? Gotovo pa tudi ne na ta portal ki je večinoma dostojen in spoštljiv.
To je tako, kot da bi hoteli Ambruški cigani svojo manjšino, ki bi jo nekoč zahtevali kot svojo državo. Amen.
Palestine ne izpolnjuje osnovnih pogojev , da bi lahko postala država in mednarodni subljekt.
Najprej je sporno ozemlje.
Vsi povdarjajo tri ozemeljske enote, ki so med seboj ločene: Zahodni breg, Jeruzalem in Gaza.Kako naj funkcionira drava v državi? Za vodenje države mora veljati ustava in zakoni. Kako naj Palestinci izvajajo zakonodajo na treh med seboj ločenih teritirijih,ki utegnejo zaradi varnosti Izraela biti celo omejeni z zidom in komunikacija med njimi onemogočena?
Delno je tak poiskus bi narejen z Gazo, ki je bila samostojna enota, sicer obdana z zidom,,vendar so v njej imeli Palestinci popolno avtonomijo. Na ozemlju Gaze ni bilo Izraelcev in ni veljala izraelska zakonodaaja. Palstinci so imali svojo popolno avtonomijo in vsi smo lahko videli kako je ta avtonomija delovala. Množica prebivalcev je trpela pomanjkanje, mmed tem ko se je militantno teroristično gibanje oboroćževalo, nenehno izzivalo incidente in pretlo Izraelu s popolnim uničenjem. Govorili so o največjem zaporu na svetu. A res? Če so izraelci obdali Gazo z zidom, so vendarle dovoljevali prehajanje Palestincev v Izrael, kjer so delali in služili, saj na področju Gaze praktično industrije ni bilo. Bila je le močna oboroževalna industija, ki so jo podpirali Rusi in Iranci.
Na splošno je skoraj vsa mednarodna pomoč in ne pozabimo tudi izraelska , namenjena oboroževanju. Gaza , kot avtonomno ozemkje Palestincev prav gotovo ni ozemlje,ki si zasluži mednarodno priznanje in članstvo v OZN. Ali si lahko predstavljamo državo na čelu s teroristi, ki strahujejo ves svet in so člani OZN, ki prisega na človekove pravice?
Podobne so razmere v Jeruzalemu in na Zahodnem bregu, kjer imajo Plaestinci pred vsem teroristične enote, ki ogrožajo Izraelce.
Potem je tukaj še vračanje zasedenih ozemelj, za kar se zavzema pred vsem Rusija in njeni zavezniki.
Namudoma je potrebno postaviti vprašanje vračanje Kaliingrada oz Koenigsberga Nemčiji, Kurilov Japonski in Mandžurije Kitajski in Severni Koreji. Ko bo Rusija vrnila okupirana ozemlja, lahko zahteva vrnitebv zasedenih ozemlej Palestincem.
Mir v palestni je mogoče dseči le s pogajanji med Izraelom in Palwstinci.
Ti bodo živeli skupaj in le ti se lahko dogovorijo kako bodo živeli skupaj v sožitju.
Seveda pa je pogoja za takšna pogajanja popolna razorožitev terorističnih milic Palestincev tako na področju Izraela in Palestine, kot tudi v Libanonu in Siriji.
Ob pozivih za priznanje Palestine pa ni slišati pozive, za mirovna pogajanja med Izraelom in Plawestinci. Kot da to ne obstaja.
Vemo, da je svet razcepljen in da ni nikakršne možnosti za usklajevanje in reševanje konflktov. Na eni strani je Rusija,ki v glavnem podpira ves terorizem v svetu in so ZDA, ki uveljavljajo svjo hegemonijo.
narediti državo Palestino je naravnost nemogoče. Rusi ne bodo odstopili od tega, da bo Palestina tudi v bodoče faktor nemirov, terorizma in borbe za svobodo, tako kot podobni borci počno po svetuin kar lahko ocenimo le, kot terorizem.
Po ruskem tolmacenju si je Rusija okupirana ozemlja zasluzila in veljajo kot vojna reparacija. Enako za naropane umetnine. In vecina Rusov tudi verjame, da je tako prav.
Imate prav. Tisti, ki druge poziva k umiku iz zasedenih ozemelj, naj prvi to stori sam. In ravno Rusija je titsa država na svdetu, ki ima največ zasedenih tujih ozemelj (Kaliningrad, Kurili, južna Osetija in Abhazija, predvsem pa velik del Ukrajine.
Tale fant je nanizal veliko stvari,ke dobro razume za mednarodne odnose.Je pa pozabil nekjetudi pretiraval povedati nekaj stvari,ki bi jih moral,ker ve za njih.Davnega leta 48,judje niso imeli ne zemlje in se marsikaj,da bi bili lahko narod in da si ustanovijo svojo drzavo.Tisti del Palestine,ki jo imajo zdaj za drzavo,jim ni nic kaj disal,zato so se ravrstili po celem svetu.Tista palestina je v vecini puscava in nic kaj privlacna.Druga svetovna pa je [povzrocila,da se Judom le da koscek zemlje in so se zaceli naseljevati nazaj v Palestino.Ker so po svetu neznansko obogateli,so lahko naredili iz puscave raj na zemlji.Pravijo,da je hudic,kjer ni Boga,v Palestini sta pa celo dva Boga in med njimi tudi po vec hudicev in te bo tezko izgnati.danasnje pobijanje palestinskih otrok je potrebo,ker Judje se zavedajo,da ko otroci odrastejo bodo postali teroristi,Amen!
Marsikaj od napisanega drži, je pa res, da malo od tega, kar se očita Izraelcem, zares drži.
Za sedanji spopad so krivi Hamasovci in nihče drug. Če ne bi bilo njihovega razbojniškega napada, ko so praktično v enem dnevu pobili 1500 Izraelcev, tega spopada ne bi bilo, živeli bi še naprej v miru in ne bi bilo treba naštevati nobenih žrtev, ne v Gazi, ne kje drugje.
Sicer pa so žrtve v veliki meri povzročili Hamasovci sami. Če so se že lotili spopada, bi morali obvezno poskrbeti za maksimalno možno varnost civilistov – vsaj tako, kot na svoji strani skrbi Izrael. Ker te skrbi s strani Hamasa ni videti nikjer, je ravno Hamas kriv za večino žrtev med civilisti v Gazi in ne Izrael!
Vprašanje, ki se človeku postavlja, pa so tudi številke o tisočih mrtvih. Če želite verjeti, da gre pri Izraelcih za “genocid” nad Palestinci, kar verjemite, a teh nekaj tisoč žrtev pri dveh milijonih prebivalcev v Gazi ob takšnem vojaškem spopadu je presneto majhen rezultat za kakšen resnični genocid. Gre za pretiravanje, pravzaprav za debelo laž o genocidu, ki pa je na tistem koncu sveta nekaj precej običajnega. Zato nepreverjenim trditvam in številkam nikakor ni moč verjeti.
In zato: priznanje Palestine v teh okoliščinah je prazna ideja, brezplodno trošenje denarja za sestanke in bankete diplomatov, ki ne more spremeniti ničesar.
Do sprememb lahko pride, samo če se Palestinci znebijo vseh mogočih terorističnih organizacij, ki jim čepijo za vratom. To pa je zaenkrat popolnoma nepredstavljivo, saj je palestinska “ideologija”, na žalost tudi po volji velesil, pa tudi Arabcev še globoko v srednjem, če ne celo v starem veku. Uporaba pametnih telefonov in druge sodobne navlake pač sama po sebi tega dejstva ne more spremeniti…