V preteklih mesecih smo bili ob zadnjem dogajanju na Bližnjem vzhodu v svetu in tudi pri nas priče protestom nekaterih skupin študentov, ki so na eni strani izražale podporo, recimo ji palestinski stvari, in obsodbo Izraela na drugi strani. Študentom so se ponekod, med drugim tudi pri nas, pridružile skupine intelektualcev. Z javnim izražanjem stališč, vključno z nezadovoljstvom glede posameznih zadev, dokler ne preide v nasilje, v demokratičnih družbah seveda ni nič narobe.
Ob vesteh in podobah, ki dnevno prihajajo iz Gaze in drugih delov sveta je praktično nemogoče ostati neprizadet še posebej, ko gre za žrtve med civilisti in to v tisočih. Hamasova propaganda je resda število civilnih žrtev močno napihnila in tiste med otroci in ženskami podvojila. To je pred dnevi v enem od svojih poročil ugotovil tudi OCHA (Urad OZN za koordinacijo humanitarnih dejavnosti). Vsaka civilna žrtev je seveda tragedija ter nesprejemljiva in skušati jo je preprečiti. Demonstranti so omenjali le palestinske in zamolčali izraelske žrtve. Nedolžni otroci, ženske in možje v tisočih izgubljajo življenje ne samo v vojni, ki jo je 7. oktobra lani z vdorom v Izrael in pokolom židovskega prebivalstva sprožil Hamas, teroristična organizacija, ki zadnji dve desetletji vlada v sosednji Gazi.
Zanimivo, da demonstranti tudi pozabljajo, da ruska vojska ravno v teh dneh hiti z nadaljnjim osvajanjem ukrajinskih ozemelj in pri tem neusmiljeno tolče po civilistih in civilnih objektih. Ne vidijo nevarnosti za Evropo, zase, če Putinovemu režimu uspe izbrisati suvereno in neodvisno Ukrajino. Ni jim mar niti za civilne žrtve besneče vojne v Sudanu. V prepričanju, da imamo v Gazi opravka z genocidnimi dejanji Izraela, ne omenjajo genocida nad Rohingami v Mjanmaru ali genocida nad Ujguri v kitajski provinci Šindžjang. V obeh primerih gre enako kot pri Palestincih za muslimane.
V bran vsem omenjenim in še komu bi bilo potrebno enako dvigniti glas. Pri dejanjih podpore, če ostanemo le pri trpečih Palestincih, pa bi veljalo biti jasnejši oziroma bolj pazljiv, drugače se palestinski stvari in doseganju miru na Bližnjem vzhodu bolj škodi kot koristi. Da ne bo nesporazumov. Tudi avtor teh vrstic meni, da sta odnos izraelskih oblasti do palestinskega prebivalstva na okupiranih ozemljih in naseljevanje judovskih prebivalcev na Zahodnem bregu nesprejemljiva in da je Palestincem treba priznati pravico do samoodločbe oziroma lastne države. Enako, da je izraelski način vodenja trenutne obrambne vojne kaj lahko marsikdaj vprašljiv oziroma v nasprotju z vojnim pravom in mednarodnim humanitarnim pravom.
+++
Vse krivde za skoraj stoletje dolg konflikt med izraelsko in arabsko stranjo pa vendarle ne gre naprtiti zgolj eni strani, se pravi Izraelcem. Tudi oni imajo pravico živeti v miru v lastni državi, kar so jim v preteklosti arabske države večkrat oporekale, danes pa poleg Hamasa na tem vztraja še nekaj drugih ekstremističnih muslimanskih milic na Bližnjem vzhodu in Iran, ki jim nudi vsestransko podporo. Tudi Hamasova dejanja kažejo na nespoštovanje vojnega in humanitarnega prava. Z nekritično podporo palestinski strani, ki se v danem trenutku pravzaprav enači s Hamasom, se trpečim palestinskim civilistom dela medvedja usluga. Hamas je potrebno izpostaviti, osamiti in obsoditi. Brez tega ne samo, da palestinski živelj ostaja njegov jetnik, ampak se poslabšujejo izgledi za dosego premirja in za zagon mirovnega procesa, ki naj bi prinesel rešitev v obliki dveh držav, ki jo podpiram tudi sam. Se pravi ob Izraelu tudi oblikovanje neodvisne, suverene, demokratične in miroljubne Palestine.
Propalestinski demonstranti v našem glavnem mestu ne omenjajo početja Hamasa, kaj šele obsojajo njegova dejanja. Nasprotno, iščejo se raznorazna opravičila, če se jim predočijo njegova grozodejstva 7. oktobra. Ne obsojajo jemanje izraelskih talcev in ne zahtevajo njihove izpustitve. Ne obsojajo Hamasovega zanikanja Izraela in njegovega zaklinjanja, da ga namerava uničiti, kar je seveda v nasprotju z rešitvijo konflikta v obliki dveh držav. Nič ni slišati o Hamasovih zločinih nad lastnimi, palestinskimi ljudmi.
Propalestinski aktivisti tudi pri nas z besedo ne obsojajo zločinov teroristične skupine Hamas, ki tudi v političnem smislu pomeni vse tisto, kar demokratična Evropa zavrača: ukinitev volitev, zanikanje človekovih pravic in pravic žensk, smrtna kazen na pripadnike LGBT …
Niti besede o tem, kako je Hamas še pred vpadom v Izrael, zavedajoč se, kakšen bo izraelski odgovor, utrdil svoje položaje v Gazi v bolnišnicah, šolah, mošejah, stanovanjskih stavbah in tam uskladiščil orožje. Pod njimi pa zgradil pravi labirint kilometrskih tunelov. Od tam je kasneje tudi napadal pripadnike izraelske vojske. Računal je, da je čim več palestinskih civilnih žrtev (zato še dodatno napihovanje številk) dobro zanj in slabo za Izrael, ker bo pač deležen obsodb mednarodne javnosti. Demonstranti zamolčijo, da Hamas civilistom ni dovolil, da bi se zatekli na varno v omenjene tunele. Da z njimi ni delil zalog hrane oziroma je zasegal njim namenjeno humanitarno pomoč in jo potem prodajal nazaj po mastno zasoljenih cenah. Da so po astronomskih cenah civilistom prodajali dovolilnice za umik v tujino.
Nobene omembe stotine palestinskih žrtev, ko so na njihova domovanja padale Hamasove rakete, še predno so dosegle izraelsko ozemlje. Lahko seveda, da marsikaj od tega študentom demonstrantom ni znano. K temu je svoje prispevala tudi večina naših medijev. To še najbolj vidijo prebivalci ob meji z Italijo, ki zvečer prisluhnejo najprej našim poročilom in kasneje še italijanskim. Na naših lahko slišijo, kako Izraelci neusmiljeno bombardirajo bolnišnico na italijanskih pa, kako potekajo boji med izraelsko vojsko in pripadniki Hamasa, ki so se v njej utrdili ali zatekli vanjo. Na njih tudi lahko izvemo, da je v teh mesecih na Izrael še vedno poletela kakšna Hamasova raketa.
Demonstranti s skandiranjem Palestina od reke (Jordan) do morja (Sredozemskega) hote ali nehote podpirajo omenjeno Hamasovo ideologijo izbrisa šest milijonov Izraelcev z obličja Bližnjega vzhoda. Med demonstranti je bilo poleg palestinskih zastav moč videti tudi zastave LGBT in slišati vzklike podpore s strani zastopnic raznih feminističnih gibanj. Se zavedajo, kakšno usodo Hamas namenja istospolnim pripadnikom? Vedo, da preganja ženske, ki si ne pokrivajo glav in da strogo kaznujejo oziroma mučijo Palestince, ki se upirajo njihovi avtoritarni oblasti? V svoji skoraj dvajsetletni strahovladi v Gazi Hamas še ni izvedel volitev, opozicijo pa je iz nje pregnal – in to z orožjem.
+++
Značilne za naše propalestinske shode in takšna ali drugačna pisma, naslovljena na vlado, so zahteve po takojšnjem mednarodnem priznanju države Palestine, pa tudi za prekinitve univerzitetnega in nekaterega drugega sodelovanja z Izraelom, ali celo diplomatskih odnosov. O priznanju Palestine sem pisal na teh straneh pred tedni. Vlada se je sedaj očitno uklonila tovrstnim zahtevam oziroma ugotovila, da ji to notranjepolitično koristi. V prihodnjih dneh bo tovrstni predlog obravnaval Državni zbor. Zaradi slovenskega priznanja – kot kaže se mu bo pridružilo še par članic Evropske unije (Španija, Irska, Malta) – seveda ne bomo nič bliže miru na Bližnjem vzhodu, še manj vzpostavitvi neodvisne in suverene palestinske države. EU pa je še ob enem pomembnem zunanjepolitičnem vprašanju ostala razdeljena – ali bolje rečeno neubogljena. Podobno velja za prekinitev našega sodelovanja z judovsko državo. Glede diplomatskih odnosov pa le to, da se vrednost njihovega obstoja pokaže ravno v kriznih situacijah.
Vprašanje je torej, ali bo par dodatnih mednarodnih priznanj Palestine s strani članic EU vlado Benjamina Netanjhuja pripeljalo do zaustavitve vojnih operacij v Gazi, kot mislijo nekateri? Doslej je ni niti preko 140 držav, ki so priznale Palestino. Ali pa bo Izrael, nejevoljen ob de facto podpori Hamasu, ki od svojega omenjenega cilja, kot rečeno, ne odstopa, svoje napade nanj še podvojil? In se dokončno spravil na preostanek Hamasovih sil v prenaseljeni Rafi.
Nekritičnega priznanja Palestine (o tem, na čem bi bilo pri priznanju potrebno vztrajati oziroma doseči od palestinske strani, če smo se že odločili za priznanje v tem trenutku, sem, kot rečeno, pisal zadnjič) bo seveda Hamas več kot vesel. V njem bo videl potrditev svojega pristopa. Ostale palestinske organizacije v njegovi senci pa ne bodo videle kakšne potrebe, da ga za dosego miroljubne palestinske države osamijo. Idejo o rešitvi izraelsko-palestinskega konflikta v obliki dveh držav, ki trenutno ne uživa podpore ne med Izraelci ne med Palestinci, je treba krepiti, ne pa slabiti. Verjetnost, da bo v prihodnje vanjo pristal Izrael – ob tem, da bo v njej imel Hamas pomembno, kaj šele odločilno vlogo -, je enaka ničli. Izrael se upravičeno boji za svojo varnost. Te strahove je treba odpravljati, ne pa nasprotno. Na premirje bo Izrael pristal, ko bo njegova varnost vsaj v grobem zagotovljena. V prihodnje pa seveda pričakuje trdne varnostne garancije.
+++
Kako torej naprej? Kako preprečiti nadaljnje kroge prelivanja krvi med Izraelci in Palestinci ob konstantni nevarnosti, da se konflikt razširi na celotno regijo Bližnjega vzhoda? O tem se krešejo mnenja tudi znotraj izraelske vlade, katere predsednik Netanjahu se glede tega še noče opredeliti. Brez ustreznega angažiranja široke in usklajene mednarodne skupnosti ne bo šlo. Tu velja priklicati v spomin idejo Martina Indyka, nekdanjega veleposlanika ZDA v Izraelu iz leta 2003, ki jo je pred dnevi obudil nekdanji kanadski zunanji minister Lloyd Axworthy. Do dveh držav oziroma palestinske države bi se naj dokopali preko skrbništva OZN. Institut OZN skrbništva je bil osnovan praktično ob ustanovi OZN. K neodvisnosti je popeljal vrsto ozemelj pod mandatom nekdanje Lige narodov in kolonij sil osi poraženih v drugi svetovni vojni. Nad njim je bdel Skrbniški svet, eden od šestih glavnih organov OZN. Z delom je končal leta 1994, ko je zadnji “varovanec” Palau postal neodvisna država.
Tanja Fajon je od izbruha vojne v Gazi izjemno aktivna pri poskusih, da bi prišli do premierja. Tam, kjer so obupale celo velesile, naša zunanja ministrica očitno še ni.
Ideja je vsekakor vabljiva in bi ji veljalo posvetiti ustrezno pozornost. Mehanizem je razmeroma lahko obuditi. Pri tem ima glavno besedo Generalna skupščina OZN in ne Varnostni svet oziroma njegove stalne članice z možnostjo veta. Palestino (ozemlja okupirana po arabsko-izraelski vojni leta 1967) bi se torej za določen čas do polne osamosvojitve postavilo pod skrbništvo OZN. Pomembno vlogo bi pri tem bi morale odigrati arabske države, ki so priznale Izrael, ali so se na to pripravljale. Tudi njim je Hamas s svojim iranskim podpornikom in njegovimi regionalnimi ambicijami trn v peti. Med drugim bi prispevale glavnino sil, ki bi v Gazi po premirju vzdrževale mir. Hamas bi se seveda moral razpustiti. Onemogočiti bi bilo treba njegovo finančno mrežo, propagando preko svetovnega spleta in potovanja njegovih predstavnikov.
Izrael je do Svetovne organizacije trenutno zelo nezaupljiv, vendar če mu bo zagotovljena varnost, če ga bodo bližnjevzhodne arabske države sprejele medse, mu to dolgoročno vsekakor bolj ustreza kot nadaljnja vloga okupatorja z velikim finančnim bremenom, visokim krvnim davkom in nadaljnjo izgubo ugleda v svetu. Naloga svetovne diplomacije, da ga prepriča v to spoznanje, je vse prej kot lahka, vendar izvedljiva. V času skrbništva bi se tudi oblikovali legitimni organi bodoče palestinske države in vse potrebne institucije, ki jih danes ni. V členu 76 Ustanovne listine OZN o Skrbniškem svetu lahko preberemo naslednje:
“Osnovni namen Skrbniškega sistema v skladu s cilji Organizacije združenih narodov iz 1. člena ustanovne listine je: a) krepiti mednarodni mir in varnost, b) spodbujati politični, gospodarski in socialni napredek prebivalcev skrbniških ozemelj in napredek njihovega izobraževanja ter razvoj samouprave ali neodvisnosti ob upoštevanju posebnosti ozemlja in njegovih ljudstev, njihovih svobodno izraženih želja ter določb skrbniškega sporazuma, c) spodbujati spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved, in ozaveščati o soodvisnosti vseh ljudstev sveta, d) zagotoviti enako obravnavo vseh članic Organizacije združenih narodov in njihovih državljanov v socialnih, gospodarskih in trgovinskih zadevah ter njihovo enako obravnavo v sodnih postopkih … “
Proces, ki se je v okviru OZN začel leta 1948, bi se torej v okviru Svetovne organizacije tudi končal in takrat bi imelo mednarodno priznanje Palestine tudi svoj pravi smisel.
Podpora Palestini vsekakor da. Vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu.
Da. Priznanje Palestine je tudi priznanje terorističnega Hamasa.
Ne gre mi v glavo, kako je mogoče priznati nekaj, kar sploh ne obstaja.
Btw, Dimitrij Rupel je bil po mojem vedenju edini, ki je sprožil vprašanje, kako neki bodo izvedli priznanje Palestine, če ni nikogar, ki bi mu ga lahko izročili.
Če drži podatek, da kar 93 % Palestincev podpira Hamas, je vsakršna misel na prekinitev ognja iluzorna. Težava v tem primeru ni Izrael, temveč Palestina, ki trenutno nima niti pogojev, da bi bila priznana. O čem torej govorimo vsi, ki smo samo amaterski poznavalci mednarodnih razmer. Resda eni bolj drugi manj obveščeni, a še vedno samo amaterji. A v nečem imamo prav tisti, ki smo v hamasu prepoznali agresorja in teroristično organizacijo. In kot imamo prav, ker smo v Rusiji prepoznali morda najhujšo nevarnost miru v svetu. Imamo politike, ki so široko razgledani, a niso na oblasti, zato smo prisiljeni poslušati nebuloze nekaterih kandidatov za evroposlance, ki pojma nimajo o ničemer, še najmanj o svetovno političnih razmerah. Kot ga nima premier, ki je že zdavnaj priznal, da ga mednarodna politika ne zanima (beri: je ne pozna)!
B Cerar: “Podpora Palestini vsekakor da. Vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu.”
Točno tako!
Po mnenju pisatelja Salman Rushdiea (trenutno uči na Newyorški univerzi, nedavno je v podcastu, ki ga je objavila nemška radiotelevizija Rundfunk Berlin-Brandenburg spregovoril o propalestinskih protestih študentov)
bi ustanovitev palestinske države v trenutnem stanju pomenila ustanovitev države, ki bi bila podobna talibanski oblasti.
Kot je dejal, se je tudi sam večino svojega življenja zavzemal za palestinsko državo, vendar pa bi jo, če bi nastala v tem trenutku, vodil Hamas, kar bi pomenilo oblast podobno Talibanom in satelitsko državo Irana.
In se čudi, da »progresivci« in levičarji tako zagrizeno podpirajo Palestino.
Kaj pa SLO kandidati za EU poslance, FDV diplomanti Joveve&Co. ter “privat diplomant” SD Nemec?
Dokler bodo mediji navijali indoktrinirani volivci pa sledili “navodilom”, je treba navijati za Palestino alias Hamas!
Svoj glas v sporu med teroristi Hamasa in vlado Izraela je včeraj javno objavil tožilec mednarodnega sodišča, ki je napovedal sodni pregon treh terorističnih voditeljev Hamasa in dveh ključnih voditeljev aktualne vojaške vlade Izraela.
Na obeh vojskujočih se straneh so seveda medijsko napoved mednarodnega sodnega pregona odgovornih oseb za zločine proti človečnosti in človeštvu pričakovano z vso enostransko srdito obrambo, prezirljivostjo in nadutostjo zavrnili, a ključno je sporočilo mednarodnega prava: odgovorni voditelji in odločevalci obeh strani so so-odgovorni za brutalno enostransko zlorabo nehumanega in nesorazmerno uničevalnega nasilja in obe strani imata na vrhu hierarhije odločanja vsemu svetu znane, objektivno in osebno odgovorne odločevalce.
Kot vemo, je isti tožilec enako objavil tudi mednarodni sodni pregon zločinskega ruskega samodržca in enostranskega agresorja na suvereno in mednarodno priznano Ukrajino – V. V. Putina.
Najbrž ni naključje, da omenjenega mednarodnega sodišča ne priznavata ne ZDA in ne Ruska federacija (ob še nekaterih državah), saj očitno ne-humana in ne-poštena mednarodna “real politika”, ki je popolnoma “imobilizirala” ter akcijsko “omrtvičila” Varnostni svet OZN ter Generalno skupščino OZN v celoti, nista pripravljeni sprejeti enaka humanitarna, etična in pravna mednarodna pravila za vse države in vse narode na svetu – brez izjem.
Svetovne velesile, ki imajo privilegij pravice veta v VS OZN, se v politični praksi neenakopravnosti držav sodobnega sveta niso pripravljene podrediti ne temeljnim načelom mednarodnega prava in ne temeljnim ustanovnim listinam mednarodnih organizacij, celo tistih ne, ki so jih same, “s figo v žepu”, so-ustanovile ter so-podpisale temeljne listine.
Zaradi prevladujoč ne-civilizacijske, ne-humane in proti-pravne “real-politike” svetovnih imperialističnih velesil, nedotakljivo privilegiranih stalnih članic VS OZN, so tožilčeve mednarodne obtožnice in napovedani mednarodni sodni pregoni zoper imenovane kršitelje mednarodnega prava ter utemeljeno osumljene za zločine proti človečnosti in človeštvu trenutno videti neuresničljivo utopične.
A so hkrati jasno in pravično humanistično sporočilo mednarodni javnosti, da ni množičnih zločinov brez za njih odgovornih zločincev ter da se objektiva presoja zločinov proti človeštvu in človečnosti ne more in ne sme politično prilagodljivo ozirati in poniglavo ukvarjati z rodovno, nacionalno, rasno pripadnostjo zločincev in ne z državno, politično, versko, socialno pripadnostjo prepoznanih zanikovalcev in sistematičnih kršilcev načel humanosti, etike in spoštovanja temeljnega in nedotakljivega človeškega dostojanstva.
Res je, da tam nastaneta dve državi morajo najprej doseči trajen mir.To pa nebo mogoče dokler Rusi,Iranci in sedaj tudi naša vlada podpihujejo in delajo razdor za svoje interese. Najbol žalostno pa je, da vladajoča elita ta razdor prinaša tudi na Slovenska tla.Demostracije določenih skupin študentov,s podporo dekana.Tarča,in soočanje na rtv.G.prebelič ,ki poučuje naše študente in ki celo kandidira za evropskega poslanca je sam izjavil ,da je ponosen na demonstrante v šoli kjer mislijo s vojo glavos.Sam pa manipulira z netočnimi podatki in ,da je kar se dogaja v Gazi,Genocid.Enako mislijo po videnju na soočenjih tudi vse vladajoče stranke s pomočjo zelenih..Res me je strah ,da taki profesorji učijo naše otroke in da nam taki ljudje vladajo.
Odlična analiza dejanskih razmer, z avtorjem se 100 % strinjam, da pa so naši nepodučeni študentje zavedeni pa je krivo vodstvo na fakultetah, ki je do skrajnosti pristransko.
Žal je pristransko tudi do naše polpretekle zgodovine (v obdobju 1941 do 1990).
Velik minus vsem, ki zagovarjajo terorizem, ki ga izvaja Hamas. Ali je kakšna podobnost z našimi razmerami 1941-1946.
Se strinjam. Takoj mi je prišel na misel VOS, ki je v Ljubljanski pokrajini izvajal brutalno nasilje in pobil preko 1000 (če ne več!) civilistov.
Odličen prispevek, hvala. Podpišem.
Pogoj za ustanovitev dveh držav na področju Palestine, torej Izraela in Palestine je trajen mir.
Brez trajnega miru je veseeno ali je tam ena,dve ,tri ali deset držav.
V kolikor pa je imeprativ mir, je tam lahko tudi samo ena država.
Kako pa doseči mir?
Prav gotovo je mir mogoče doseči samo z dogovorom med Izraelci in Palstinci.
Vsako umešavanje v medsebojne odnose med Palestinci in Judi je pogoj, da do miru ne bo piršlo.
Zalo poučen primer je Bosna in Hercegovina in Daytonski mir.
Ta v bistvu ni rešil nič.
Prekinil je vojskovanje, nemiri pa so ostali in je danes situacija zelo podobna oni pred začetkom vojne.
Palstinci nimajo pogojev za samostojno državo.
Nimajo strnjenega ozemlja in sploh ne vedo, kaj je njihovo ozemje.Menijo da od reke do morja. Palestinci nimajo političnega vodstva,ki bi ga priznal ves narod živeč na ozemlju Izaela. Palestinci nimajo gospodarske samostojnosti. Odvisni so od pomoči Izraela, mednardne pomoči zlasti EU in ZDA.
Vodo in elektriko jim zagotavja Izrael.
Torej, najprej morajo Palestinci oblikovati svoje zastopstvo, ki se bo začelo pogajati z Izraelom.
Pogajanja sicer lahko spremljajo tuje države, ZDA, Kitajska, Rusija in še kdo, vednar pogajanja morajo potekati samo med Izraelom in Palestinci.
Ko bodo ta pogajanja določila prihodnost obeh narodov na ozemlju današnjega Izraela bo znano , ali ena drćžava, ali dve, morda celo tri.
Najverjetneje pa bodo pogajanja določila eno samo džavo, saj Palestinci niso sposobni ustanoviti lastne države. Nimajo ozemlja, nimajo političnega vodstva, nimajo gospodarskih pogojev.
Rusi, Iranci in drugi hujskači pa se morajo umakniti iz Palestine.Palestinci se morajo otresti vojnih hujskačev, ki jih izrabljajo pred vsem za lastne interese in podžigajo vojne.
Odlično! Upam, da to preferito javno na FDV in MZZ.
Berejo že – ampak ne vem če se jih kaj prime.
Pridružujem se pohvalam avtorju in tudi temu portalu, na katerem se dejansko lahko berejo top članki top avtorjev!
Odličen članek.
Res je. O priznanju Palestine odloča DZ, skladno z ustavo. Poleg omenjenih tudi ne Jože in ostali komentatorji na portalih in socialnih omrežjih…
Najprej bo moral biti Državni zbor drugačne sestave, saj je v tej sestavi že prevečkrat kršil ustavo in zakone! Ta državni zbor zaradi take koalicije in takega kršenja ustave in zakonov – NIMA LEGITIMITETE!!!
SFRJ je pred mnogimi leti dala teren za urjenje Arafatovih palestinskih teroristov.
SFRJ je dala zatočišče znanemu teroristu Ilichu Ramírezu Sánchezu, bolj znanemu kot Carlos Šakal.
Odgovor je JA. Priznajne Palestine je (tudi) priznajne Hamasa v Gazi. Zato s tem ne bo nobenega koraka k miru. A o priznajnu palestinske države ne odloča Marcel Štefančič ali komite stranke Levica pač pa vlada, Državni zbor.
Brez skrbi, Jože, ta državni zbor bo brez težav sprejel tisto, kar bosta zahtevata komite Levice in Marcel!
Kot je sprejel že celo vrsto predlaganih, za Slovenijo škodljivih zakonov in vladnih ukrepov, ki so nas pahnili na dno, med države, ki ne morejo uživati nobenega ugleda. Na to se lahko zanesemo.