Analiza predvolilnih soočenj je pokazala, da vidijo politične stranke na področju gospodarstva predvsem nujnost davčnih sprememb. Predstavniki so v zadnjih tednih kar tekmovali, kdo bo ponudil večje davčne olajšave ter znižanje stopenj, ki bi razbremenile gospodarski sektor in povečala neto prejemke zaposlenih. Te spremembe naj bi bile glavni motor povečanja konkurenčnosti in gospodarske rasti, kar je nujno za dvig blaginje prebivalstva, s čemer se vsi nastopajoči celo strinjajo. Vseeno pa se ob tem lahko vprašamo, če je nekaj sto milijonsko prerazporejanje davčnih bremen res ključni element hitrejšega razvoja Slovenije in lovljenja razvitih držav.
Stanje gospodarstva v Sloveniji
Mogoče bi morali za izhodišče debat o gospodarskih ukrepih izhajati iz zatečenega stanja. Pogledati bi morali na primer, da dosega Slovenija v industriji okoli 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, Avstrija pa 110.000. Ta razlika je seveda ključni razlog, da zaposleni Avstrijci v tej dejavnosti prejmejo v povprečju 5.800 evrov mesečno, Slovenci pa 3.150 evrov (podatki se nanašajo na leto 2024 kot tudi v vseh ostalih navedbah konkretnih številk). Lahko sicer diskutiramo o tem, ali je v tem znesku 100 evrov več ali manj davkov, a to nima večjega vpliva ne na višino neto prejemkov ljudi, ne na konkurenčnost gospodarstva. Vzvodi so nedvomno drugje in ne v višini davkov. Ti so na plače v Avstriji celo nekaj višji, a ker je podjetniški sektor toliko uspešnejši, zaposleni na koncu dobijo tudi pomembno višji neto prejemek. In ker so približno takšna razmerja v produktivnosti tudi v drugih sektorjih gospodarstva, se to potem odraža tudi višji povprečni plači na nivoju celotne države, višjih pokojninah ter višji celokupni blaginji Avstrijcev.
Ključ hitrejšega gospodarskega razvoja Slovenije torej ni v najpogosteje izpostavljenih davkih, temveč bi morala razprava segati precej širše. Osredotočiti bi se morali na ukrepe, ki bi dvignili produktivnost, zaslužke v podjetniškem sektorju – kar pa je seveda precej zahtevnejša naloga in najbrž politično tudi manj všečna. Kaj je torej tisto, kar bi dvignilo ustvarjeno dodano vrednost v državi in potem omogočilo višji življenjski standard prebivalstvu ter hitrejše dohitevanje razvitih držav?
Kot osnovo za oblikovanje potrebnih ukrepov je vedno dobro nekoliko podrobneje pogledati realno stanje v gospodarstvu poleg omenjenega ključnega zaostajanja naših rezultatov glede na Avstrijo ali glede na druge države. Izhodišče sta lahko zaskrbljujoča ocena s strani gospodarstva, ki zaradi zadnjih ukrepov vlade Roberta Goloba napoveduje skoraj katastrofo, ali pa vladna pozitivna ocena stanja v gospodarstvu, upoštevaje visoke dobičke in polno zaposlenost. Resnica je, kot običajno, nekje vmes.
Vsekakor drži, da imamo polno zaposlenost, tudi dobički podjetij kot celota niso slabi, a precej slabša je struktura gospodarstva. Dobički podjetniškega sektorja realno upadajo že vse od leta 2021, predvsem pa se ves dobiček gospodarstva realizira v družbah z več kot 60.000 evri dodane vrednosti na zaposlenega v katerih dela le tretjina vseh zaposlenih. Družbe z nižjo produktivnostjo so kot celota v izgubi. V gospodarskih subjektih, ki so po oddanih bilancah v letu 2024 prikazale manj kot 27.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega (manj kot je trenutna minimalna plača), dela kar 100.000 ljudi. Ob polni zaposlenosti je sicer upravičena pobuda naj zaposleni iz teh podjetij poiščejo zaposlitve v uspešnejših podjetjih, ki iščejo nove sodelavce. A teh 100.000 zaposlenih skupaj s trenutno nezaposlenimi presega število nezaposlenih v najbolj kritičnih letih. Tu sicer ni odveč dodati, da se velik del podjetij s tako slabimi rezultati uvršča med podjetja z manj kot 5 zaposlenimi, kjer je verjetno prisotno precej sive ekonomije, plačevanja na roke in izogibanja davkom (vsaj tako lahko sklepamo). Mogoče tudi tam realni rezultati vseeno niso tako slabi – a podatki so pač takšni.
Če torej gospodarstvo kot celota izkazuje solidno sliko, je pomemben del zaposlenih v gospodarskih subjektih, kjer je poslovanje na meji upravičenosti. Za razmišljanje, kateri ukrepi bi izboljšali to sliko predvsem na spodnjem delu lestvice uspešnosti družb, je pomemben še en podatek. V uspešna podjetja s tretjino zaposlenih in dodano vrednostjo nad 60.000 evrov na zaposlenega so lastniki v povprečju vložili 280.000 evrov na zaposlenega. Preračunano na družbo s 100 zaposlenih to pomeni vložek kar 28 milijonov evrov. V teh družbah je zato tudi povprečni prejemek na zaposlenega preko 4.000 evrov mesečno, v ostalih pa le 2.500 evrov. Če želimo torej povečati število družb z višjo produktivnostjo in dobrimi prejemki ljudi – o tem najbrž ni dvoma, so med drugimi pogoji praviloma potrebna tudi visoka vlaganja.
Nedvomno imamo tudi propulzivna podjetja in dejavnosti, predvsem storitvene, kjer za dosego visokih rezultatov večji finančni vložki niso potrebni. Večina družb pa za izboljšanje poslovanja in dvig plač vseeno zahteva visoka investicijska vlaganja. In tu pridemo do ključnega vprašanja, kaj lastnike družb motivira, da bodo razpoložljiva finančna sredstva usmerila v širitev dejavnosti. Vsi gospodarski subjekti so v Sloveniji lani ustvarili kakih 14 milijard evrov prostega denarnega toka in gospodarstvo bo pospešeno raslo le v primeru, če bodo ta sredstva ter tudi ostali razpoložljiv denar usmerili v širitev dejavnosti. Torej v novo opremo in objekte v katerih bodo z inovativnimi rešitvami, boljšo organizacijo zagotavljali delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.
Kaj spodbuja podjetnika k vlaganjem in razvoju
Vsi ukrepi in pomoč države bi se morala usmeriti predvsem v podporo temu procesu. Tu se moramo vprašati, kaj pravzaprav spodbudi podjetnika (domačega ali tujega), ki je v podjetju lani denimo ustvaril milijon ali deset milijonov denarnega toka, da bo te presežke usmeril v širitev dejavnosti? Da ne bo izbral bolj enostavno pot, potegnil denar iz podjetja ter ga naložil denimo v vrednostne papirje v tujino in pobiral letne donose brez ukvarjanja s poslovanjem, z zaposlenimi, s tveganji, ki jih podjetniško delovanje vedno prinaša.
Ob tem vprašanju je zanimivo, koliko pozornosti in tudi podpore v državi dajemo razvoju kapitalskega trga. Kako stimuliramo, da bi posamezniki vlagali v vrednostne papirje, predvsem domače. Seveda povečano zanimanje za to ter posledična rast cen delnic na borzi prinese tudi zaslužke ljudem, mogoče tudi nekaj večjo potrošnjo iz naslova teh donosov. A potrebno je poudariti, da menjava delnic Krke ali Luke Koper, ko jih Janez z zaslužkom proda Francetu ali Hansu oziroma Stipetu (in obratno), nima nobenega vpliva na gospodarsko aktivnost v državi. Prav tako tudi ne na večjo uspešnost navedenih ali katerihkoli drugih družb, s katerimi se trguje. Krka zaradi tega ne zaposluje več, prav tako to ne zviša potencialov za dvig plač zaposlenih – prej obratno. Visoke borzne cene na dolgi rok zahtevajo še višje dobičke in dividende, kar je lahko tudi omejitveni dejavnik pri rasti plač.
Na gospodarsko sliko Slovenije, na rast dodane vrednosti (BDP), zaposlenosti in plač vplivajo naložbe in širitve podjetij. Vemo, da tako Krka kot Novartis/Lek vlagata ogromna lastna sredstva v širitev dejavnosti in pri tem procesu je smiselna tudi visoka podpora države. Če bi imela Krka še večje razvojne ambicije in iskala dodatne milijarde za širitev, bi pogoju gospodarske rasti prispevali tudi nakupi novo izdanih delnic. A v državi že dolga leta praktično ni večjega podjetja, ki svojih razvojnih načrtov ne bi mogel financirati z lastnimi ali posojilnimi viri. Zaradi tega na razvojno uspešnost države kakega večjega vpliva borzni trg nima. Bistveno bolj ključne so odločitve podjetnikov, ali bodo omenjene presežke finančnih sredstev ponovno vložili v podjetja, v širitev, v dvig produktivnosti in posledično tudi v dvig plač v primeru dobrih rezultatov. Verjetno se strinjamo, da je to ključni pogoj za razvojni napredek države v smer razvitih držav Evropske unije.
Kaj je torej tisto, kar podjetnike spodbuja k temu in kje lahko k tem odločitvam pomembno prispeva država? Tu pa se najbrž srečamo z dejstvom, glede katerega je v Sloveniji precej zadržkov in negativnih pomislekov. Najbrž se bralec težko postaviti v vlogo nekoga, ki v podjetju letno ustvarja milijon ali pet, ali pa ima v nekih finančnih naložbah naložen tak denar – a vseeno. Lahko imamo tudi zadržke do takšnih premoženj, a v državi se letno ustvarja omenjenih 14 milijard evrov novih finančnih virov, kjer se lastniki (domači in tuji) odločajo, kako bi jih investirali skupaj z ostalimi prostimi sredstvi. In brez vlaganja teh sredstev v razvoj, v širitev v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo, ne bo ne rasti, ne višjih plač. In to ne glede na morebitno manjše premikanje davčnih stopenj, kot najbolj pomembni ukrepi, predlagani s strani strankarskih voditeljev (kaki večji posegi tako niso mogoči).
Kaj bo torej spodbudilo podjetnika k takšni razvojni odločitvi? “Na žalost” samo pričakovanje, da bo z naložbo sredstev ustvaril dobiček, da bo na dolgi rok s takšno odločitvijo povečal svoje premoženje. Zakaj bi se sicer odločil, da na primer kupi nove, visoko produktivne stroje z vsemi tveganji poslovanja, ko ima možnost, da denar naloži tudi drugače. Tudi tako, da kupi delnice Krke in pobira visoke donose brez dela. Zapis takšnih dilem podjetnikov je skoraj bogokleten, a v obstoječem družbenem redu zadeve pač tako potekajo. Tudi v socializmu je ves razvoj, napredek države temeljil samo na novih vlaganjih, tudi z odrekanjem zaposlenih. A takrat je okolje to podpiralo, ker lastništvo ni imelo imena in priimka. Tudi takrat so – kot danes – približno tri četrtine ustvarjene presežne vrednosti namenjali za plače, četrtino pa za razvoj, za povečanje vrednosti podjetij. Danes te dobičke praviloma razumemo kot kapitalski interes, kot presežke, ki si jih deli ozek krog ljudi, posebno če gre za podjetja v lasti manjšega števila ljudi (pri Krki se s tem niti veliko ne obremenjujemo, ker lastništva ne povezujemo z neko osebo, a gre za isti princip). Na žalost torej ne moremo mimo dejstva, da je vodilo razvoja države, višjih prejemkov prebivalstva, v veliki meri dobiček in povečevanja premoženja v rokah ožjega kroga ljudi.
To se bere zelo kruto, a ne domači podjetniki in še manj tujci brez teh pričakovanj ne bodo vlagali v širitev dejavnosti. In država mora podpirati takšne naložbe, ne pa preprodajanja delnic, če želi dvig blaginje celotnega prebivalstva. Samo bistveno produktivnejša strojna oprema ter nove organizacijske rešitve in inovacije omogočajo dvig dodane vrednosti, prejemkov zaposlenih ter več sredstev za skupne potrebe (zdravstvo, sociala, šolstvo, pokojnine …).
Vloga države pri podpori vlaganjem
Ko iščem vzvode, kje lahko vskoči država v izpolnitev navedenih pričakovanj podjetniškega sektorja ter v podporo produktivnim vlaganjem razpoložljivih sredstev, je naprej potrebno izpostaviti, da je prvi pogoj vlaganj ocena podjetnika, da obstajajo poslovne priložnosti na trgu. Brez te ocene, povezane s pričakovanim zaslužkom, se podjetnik za začetek ali za širitev poslovanja ne bo odločil. Ne glede na višino davčnih in drugih podpor – te sicer lahko nekoliko pripomorejo k odločitvi, a praviloma ne pretehtajo.
Ko so izpolnjeni ti pogoji, pa lahko vskoči država in podpre pričakovanja podjetnika, saj je tudi v njenem interesu dodatna gospodarska aktivnost, posebno če gre za poslovanje, ki obeta višjo dodano vrednost. Ta mora biti nasploh imperativ vsem oblikam državne podpore. Semkaj na eni strani lahko štejemo vse vidike stabilnega okolja, v katerih dela gospodarstvo, na drugi strani pa tudi individualne podpore posameznim projektom in podjetjem.
Pod stabilno okolje vsekakor štejemo varno državo in državo z visoko kvaliteto življenja, kar v veliki meri izpolnjujemo, le da to mogoče premalo poudarjamo kot našo prednost. Med širše vidike lahko nedvomno vključimo tudi prometni položaj države, kjer je naše cestno omrežje vsekakor cokla razvoja. Vlaganja v železnico so lahko pomembno dopolnilo, a zavedati se moramo, da je to drago, predvsem pa ne more nadomestiti potreb po cestnem omrežju, ki se praviloma samofinancira (uporabniki pokrivamo vsa vlaganja). Za nastope na tujih trgih je pomembna tudi prepoznavnost in umeščenost države v širše asociacije (EU), kar omogoča doseganje boljših pogojev poslovanja.
Pod stabilno okolje vključujemo tudi pogoje obdavčevanja, čeprav ga ne smemo razumeti kot prvi ali izločilni pogoj, kot se pogosto navaja. Potrebna je stabilna zakonodaja brez rokohitrskih in prepogostih sprememb, zakonodaja s podobnimi pogoji kot v primerljivih državah, ne prezapletena ter s primerljivo davčno obremenitvijo vseh dohodkov. Če sprejemamo takšna izhodišča, potem lahko naprej ugotovimo, da kakšne večje spremembe niso niti nujne niti možne. Spremeniti bi morali samo najbolj izstopajoča področja, na primer res neobičajno visoko obdavčitev najvišjih plač (200 % na neto prejemek!), vprašljivo močno podpiranje normiranih s.p. v primerjavi z obdavčitvijo redno zaposlenih, primerljivo obremeniti kapitalske prejemke, pomanjkanje davčnih ugodnosti za manjša in start-up podjetja ter podobno. Vsekakor je nekaj prostora pri obdavčitvi premoženja, a nerealna so pričakovanja, da ima to lahko kaj večji vpliv na znižanje obremenitve dela. Stroške dela moramo tako ali tako spremljati kot skupni znesek, saj obdavčitve v bistvu predstavljajo plačilo zaposlenim v času, ko ne delajo. Seveda bo ob tem vsaka vlada davčne stopnje malo popravljala, a to večjega učinka na celotno sliko nima.
Potem pa pridemo do mehkejših, a mogoče še bolj ključnih kategorij poslovnega okolja. To je izobraževanje, podpiranje inovativnega okolja, podpori prenosa znanja in inovacij v komercializacijo. V sklopu stabilnega okolja v pristojnosti države moramo navesti še administrativne ovire in birokratske postopke, ki so verjetno ena največjih težav razvoja Slovenije. Vsi programi predvidevajo zmanjševanje teh ovir in poenostavitve postopkov, v zadnjem času tudi z navajanjem odstotkov zmanjševanja. Slednje je seveda bolj floskula, saj nihče ne pove, kako bi merili spremembe v birokraciji in takšne cilje se najlažje postavlja. Tudi na tem področju si mogoče ne želimo odkrito priznati, da so te ovire in normiranost praviloma rezultat odločitve EU in Slovenije o visokih kriterijih varovanja okolja in ljudi ter njihovih demokratičnih pravic. V kolikor ne posežemo v te kriterije, so navedene usmeritve o zmanjšanju ovir verjetno bolj dobre želje kot pa realen načrt.
Če zgoraj navedene okvirne kriterije štejemo pod parametre stabilnega okolja, pa so drug pogoj konkretne podpore posameznih subjektom. Tu imamo že vpeljane mehanizme neposredne podpore naložbam, kjer bi morali zasledovati predvsem cilje visoke dodane vrednosti. Eden od pomembnih prispevkov bi bilo na primer lahko tudi neposredno financiranje raziskovalnih kadrov v podjetjih. Poleg denarja so predpogoj uspešnosti vsakega podjetja ustrezni kadri. Država bi morala preprosto prevzeti obvezo, da ta segment ljudi določen čas neposredno plačuje in to brez pretiranih birokratskih postopkov, namesto da nudi subvencije za vlaganja v opredmetena sredstva. Zaposlitev takšnih kadrov bi podjetja dodatno stimulirala k iskanju novih rešitev in izboljšanju učinkovitosti poslovanja.
Seveda bi lahko navajali še kaka druga področja, kjer bi v podporo podjetniškim odločitvam svoj prispevek lahko dodala država, a naveden nabor je mogoče med ključnimi. Ob ukrepih, kjer lahko vskoči država, bi ob koncu vseeno še enkrat ponovili, da je ključen kriterij za odločitev podjetnika, domačega ali tujega, da vloži sredstva v razvoj, pričakovan donos in povečanje njegovega premoženja. Ta pogoj ima v Sloveniji dokaj negativno konotacijo, a brez vlaganja desetine milijard v večjo učinkovitost podjetij preboja ne bomo dosegli. Niti višjih plač. In o tem bi sem morali bolj odkrito in brez vnaprejšnjih zavračanj pogovarjati, če želimo gospodarsko napredovati. Gospodarske debate o raznih davčnih odpustkih kakšnih večjih učinkov ne bodo prinesle.
“Analiza predvolilnih soočenj je pokazala, da vidijo politične stranke na področju gospodarstva predvsem nujnost davčnih sprememb. Predstavniki so v zadnjih tednih kar tekmovali, kdo bo ponudil večje davčne olajšave ter znižanje stopenj, ki bi razbremenile gospodarski sektor in povečala neto prejemke zaposlenih. ”
Očitno tudi v samostojni Sloveniji veljajo enaka pravila pri volitvah,kot v Sodialistični republiki.
Takrat smo imeli volitve, ki jih je CK razpisal kakšnega pol leta prej in začela so se prevollna opravila:problemske konference, izbirane kandidatov, razprave v SZDL, v sindikatih, po krajevnih skupnostih. Skratka pol leta smo noreli z volitvami,ki pa so bile že odločene, saj je CK ZK že vse odločil, kateri tovariš, redkokje tovarišica bozasedel poembno mesto. Vse ostalo je bila farsa, igra za nevedne otroke.
Po zadnjih volitvah ugotavljam,da so se tisti časi vrnili, le da danes odloča o vladi predsednik CK ZK Milan Kučan s pomočjo šefa mafije Zorana Jankovića.
Volitve so ukradene. Ne popolnoma, saj je potrebno ohranjati videz demokratičnsti,tako kot v zlatih časih komunizma.
Organizirane so bile prevolilne razprave, plakati, reklame v medijih, predstavitev kandidatov in nato volilni molk,ter razglasitev rezultatov. To pot so bolj tesni, da dajejo videz demokratičnosti.
Volitve pa so dejansko ukradene, vsaj 50.000 glasov je oddala mafija na nedovoljen način. Tako so nam sporočili navidez neodločen rezultat, ki kaže na težek boj,na demokratičnost, v bistvu pa so volutve zapečatene. Zmagala je mafija.
Kukavičje jajce je Stevanović, ki bo prestopil takrat,ko bo odigral svojo vlogo.Da bo prestopil ga bodo morali prositi, tisti,ki jih bo skubil naslednja štiri leta.Enega, ali dva poslanca kupiti pa ni problem, saj je na razpolago toliko denarja, da lahko mafija kupi tudi Nobelovega nagrajenca.
Na tem mestu je potrebno opozoriti, da so to prve volitve, kjer mafija hlini pravičnost. Nslednje bodo že mafiji omogočile čvrsto večino in končna verzija volitev v bodonosti obeta celo rezultat nad 100%, tako kot v vseh spodbnih diktaturah.
Očitno smo se Slovenci sprijaznili, da nam vlada mafija.
Slovenijo vodi mafija in okoreli komunisti.
Mafija si je v zadnjih letih nabrala toliko kriminala, da posameznikom pretijo dolgoletne zaporne kazni in tudi zaplemba premoženja. Zato je interes mafije dvojni: najprej da ščiti nagrabljeno in se izogiba zaplembi nakradenega in dolgoletnih zapornih kazni in sveda, da ohranja vladanje,ki omogoča nadaljna kriminalna dajanja in bogatenje.
Zakrknjeni komunisti, pred vsem udbovci in potomci vojnih zločincev pa ohranjajo komunizem in pridobitve revolucije,s tem priviligirani status in privilegije, ki jih država šrokogrudno deli najzaslužnejšim. Med temi je prvak Milan Kučan, ki se zaveda , da bi zaradi prever, ki jih je storil, moral v zapor.
Zlasti ohranjanje kommunizma je v Sloveniji problem.
Po 35 letih se večina prebivalcev ne zaveda, da je Slovenija vstopila v svobodno tržno gospodarstvo in da je samoupravnega scializma konec. Večina zaslepljenih ljudi se ne zaveda, da je bila Jugoslavija privdni raj, ki se je končal z bankrotom in krvavim razpadom, sa so zavedeni Jugoslovani mislili in še sedaj verjamejo, da je Jugoslavija razpadla zaradi nacionalističnih prvakov.
Razvoj tržnega gospodarstva, privatizacija in svoboda so pogoj za napredek.
V kolikor bi kučanova klika dopustila svobodni trg in svobodno gospodarstvo, bi Slovenci zadihali, saj so neverjetno sposbni. Preživeli so mnoge krize in kljub strahotnemu ropanju mafije še vedno dovolj ugodno živijo.
Kaj počne kvarni komunizem nam najbolje kaže propadajoče zdravstvo. Povsod tam kjer je privatizacija normalna, je zdravstvo bistveno bolje organizirano in porabi bistveno maj sredstev. Najlepši dokaz je Švica, kjer je zdravstvo najboljše, najcenejše in v celoti privatno.
ne vem ce te bodo razumeli komilevicarji na celu z Kucanom in to zaradi dveh stvari prvic ker bi jim spremebe katere so nujne odveli del materijalnega in z tim tudi manj moci drugic ker oni so navajeni da samo oni so bogom dani da odločajo o vsem z pomočjo glavnih medijev na žalost tudi očiščenih od novinarjev kateri niso opranih možganov jim to niti ni tak težko ampak vsak normalni clovek bi se moral vprasati zakaj so vse drzave pod komunisti propadle in to ne samo ekonomski ampak tudi moralno in se kako drugace zakaj ljudje živijo v ,,kapitalističnem, sistemu boljse ceprav komunisti se zmeraj pojejo ,,Amerika i Engleska bi ce zemlja komunista,, pa se zmeraj je pri njih ,,kapitalizem in demokracija!!!
@moped
Slovenijo vodi mafija in okoreli komunisti.
———-
Pa ne da je Jajo že zavladal?
😱
Francija ni dovolila ameriškim vojaškim letalom, namenjenim v Izrael in naloženim z vojaškimi zalogami, da bi preletela francosko ozemlje.
Italijanska vlada je ZDA prav tako zavrnila dostop ameriških letal do vojaške baze Sigonella na Siciliji.
————-
Pridite k nam.
Vam še čevlje zglancamo.
”Povprečna neto plača je bila januarja v Sloveniji 1.653,73 EUR. Od lanske decembrske je bila nižja za 6,5 %, z upoštevano inflacijo (oziroma 0,5-% deflacijo) pa za 6,0 %.”💩💩💩
”Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je prvič objavil kazalnike porazdelitve mesečnih bruto plač, preračunanih na ekvivalent polnega delovnega časa. Če bi bili vsi zaposleni, ki so prejeli januarsko plačo, zaposleni za polni delovni čas (za 40-urno tedensko delovno obveznost), bi povprečna bruto plača za januar znašala 2.665 EUR. 64,9 % zaposlenih je prejelo plačo nižjo od povprečne.”
”64,9 % zaposlenih je prejelo plačo nižjo od povprečne.”
”V Sloveniji je bila januarja letos najvišja povprečna bruto plača (višja od 3.500 evrov) v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (L), v dejavnostih v zvezi s telekomunikacijami, računalniškim programiranjem, svetovanjem, računalniško infrastrukturo in drugimi informacijskimi storitvami (K) ter v oskrbi z električno energijo, plinom, paro in hladnim zrakom (D).” vir: zanima.me
Re:… kar je naredil Boskarol in Arex je bilo prodano tujcu.
Torej neto priliv kapitala! Bolje ne gre. Vprašanje pa je kam je Boscarol odnesel kupnino.
Torej neto priliv kapitala! Bolje ne gre. Vprašanje pa je kam je Boscarol odnesel kupnino.
Lokalni skupnosti je podaril od oka 10x več kot je Alenka ukradla
Če kapital spremeni lastnika, to še ni noben priliv. Priliv je, če se investira v razvoj.
Vprašanje pa je kam je Boscarol odnesel kupnino.
____________
Kamor je hotu. In prav je tako.
Ni vsak tko k Štracar, ki z butastimi oglasi, oznanja svojo pritlehnost in zaplankanost.
V hudih in grozovitih časih Titovega totalitarizma in komunističke partije, je imela vsaka večja firma v republiki Sloveniji „Razvojni oddelek“.
Izpod njihovih rok je prišlo marsikaj inovativnega, ki je bilo cenjeno tudi na Zahodu.
Tita, partije in totalitarizma ni več. Zdaj imamo novega gospodarja. V Bruslju.
Danes kot hlapci nimamo kaj za misliti. Hlapec je zato, da služi gospodarju. Da sestavlja komponente, ki jim ga privlečejo gospodarji, kida v štalah in čisti marincem latrine.
Še tisto malo, kar je naredil Boskarol in Arex je bilo prodano tujcu. Da ne govorimo, da so vse kar je bilo vredno – še iz groznih Titovih časov, pokupili Hrvati in Srbi.
Še naftno plinska kriza, pa bomo Slovenci kot nekdaj hlapci in bajtarji. No, vmes bo še nekaj domačih gospodarjevih biričev. Izdajalcev.
Na pol smo že.
Samo ne zavedamo se tega.
Na zdravlje !
Spizdi, mona!
Kadarkoli se pri nas kaj novega gradi, na novo postavlja ali obnavlja staro, poslušamo načrtovalce, investitorje, domače ali tuje, podjetnike, občinarje, itd., da brez sofinanciranja ali subvencije države pač ne bo šlo.
Prepričanje, da je država dobra molzna krava, je mantra večine zgoraj naštetih.
A brez krme in dobrih pastirjev, bo ta krava zagotovo crknila.
Opisal si parazite, ki so podjetniki le po formalnem nazivu, v resnici pa živijo in prosperirajo prek parazitiranja davkoplačevalskega denarja iz javnih blagajn s pomočjo političnih prijateljev.
Obračaš stvari na glavo: država ničesar ne ustvarja in ni ine more biti molzna krava. Država je tista, ki molze podjetja in državljane, denar pa preusmerja k svoji klienteli.
Zavajaš ali le bolj malo razumeš?
Imaš kar prav glede podjetnikov.
Na ostalo se bolj malo razumem,saj sodim med tiste, ki očitno napačno razumemo, da vsi šolniki, profesorji, dohtarji, bolniško osebje, policaji, gasilci, umetniki, oziroma vsi tisti, ki iz nič ne znajo naredijo zlata, ne spadajo parazite davkoplačevalskega denarja.
Ko sem napisal država, sem imel v mislih državno upravo.
Tisti poklici, ki jih omenjaš zgoraj, ne spadajo med državno upravo, čeprav imajo status javnih uslužbencev. Zdravniki se že dalj časa zavzemajo, da ne bi imeli statusa javnih uslužbencev. Gasilci so večinoma prostovoljci.
Vladanje samovoljnih in patološko ego-centričnih Golobovih “štrom-kšeftarjev” iz (še?) državnega Gen-i
in njihovih kleptokratskih povzpetniških pajdašev iz GS, SD in Levice
se mora po volitvah nepreklicno in nepovratno končati.
Golobova vladajoča kleptokracija GS, SD, Levica,
kljub vsem proti-pravnim in političnim zlorabam državnih in para-državnih organov, agencij, neodvisnih policijskih, tožilskih in pravosodnih organov
ter osrednih finančno podrejenih medijev,
ni uspela zbrati zadostnih 46+ glasov v DZ RS,
kar pomeni,
da so na volitvah s skoraj 70-odstotno aktivno volilno udeležbo
dobili jasno in nepopravljivo – ne-zaupnico.
Te demokratične presoje ne more popraviti in od-praviti nobena
ne-iskrena in lažna Golobova vlada samo-oklicane “narodne enotnosti”,
nobena vsiljena in izsiljena Golobova vlada “narodne rešitve”,
v kateri bi se stari potrjeni politični nesposobneži in ustavno-pravni
ignoranti ter huligani pod prisilo katastrofalnih geo-strateških in geo-ekonomskih razmer
na silo in pod pritiskom začasno samo-oklicali in samo-razglasili
za nove lažne “nacionalne in državne rešitelje”.
Začeti bi morali na začetku. Namesto na ideologijo bi se morali osredotočiti na tehnologijo. Namesto družboslovnih ideologov bi morale fakultete izobraževati tehnične kadre: računalničarje, strojne, elektro, gradbene, kemične in. druge inženirje.
Znanstveno-tehnološki razvoj poganjjo razviti svet, ne družboslovni ideologi, ki dobivajo status nekdanje duhovščine, ki pridiga ideološko sholastiko in jo razglaša za edino zveličavno politično korektnost. Kritiziramo iranske mule in njihov teokratski sistem, toda celo iranska duhovščina je doumela, da mora vlagati v visoko tehnoligijo, vsaj na področju oboroževanja, kar seveda zahteva ustrezna vlaganja v tehnično izobraževanje.
Vsi načrti o hitrejšem gospodarskem razvoju, višji dodani vrednosti in višjih plačah padejo v vodo, če te naloge skušamo uresničiti z uvoženimi nekvalificiranimi delavci. Ti so poceni, robotizacija in avtomatizacija proizvodnih procesov je draga, toda brez robotizacije in avtomatizacije ni razvoja, ni višje dodane vrednosti in ne bo višjih plač. Nekvalificirani uveženi delavci nam zagotavljajo reprodukcijo tega, kar imamo: trajno razvojno zaostajanje za razvitimi državami. V Jugi smo bili na evropskem repu in zdaj v EU smo še vedno na repu po gospodarski razvitosti in plačah.
Gospodarskega razvoja nam ne bodo prinesli niti FDV diplomanti niti nekvalificirani uvoženi delavci. Sploh ne zdaj v zaostrenih mednarodnih gospodarskih razmerah, ki pretijo, da bo energija na dolgi rok precej držaja kot doslej oziroma je sploh ne bo v potrebnih količinah.
Država bi morala skupaj z gospodarstvom izdelati strategije razvoja, ki nam jih zdaj piše birokracija, ki ima svoje specifične interese. Glavni med njimi je obvladovanje čim večjega deleža BDP prek čim višjih davkov, ki potem končajo v njenih koruptnih poslih, ki so v bistvu parazitsko zajedanje na račun gospodarskega razvoja in blagostanja ljudi.
Tuji investitorji se Slovenije ogibajo, ker je poslovno okolje nestabilno in prenormirano, davki previsoki in ker primanjkuje usposobljene delovne sile, zlasti inženirjev in drugega kvalificiranega tehničnega kadra.
Dokler politika pojmuje državo kot plen, s katerim si je treba napolniti žepe, bo Slovernija le neprespektivna Orewllova živalska farma. Visoko in srednje kvalificirana tehnična delovna sila, vključno z zdravniki, množično beži iz nje, nadomešča jo tuja nekvalificirana delovna sila, kar pomeni poleg razvojne stagnacije tudi nacionalno evtanazijo.
Namesto družboslovnih ideologov bi morale fakultete izobraževati tehnične kadre: računalničarje, strojne, elektro, gradbene, kemične in. druge inženirje.
Inženir je za svoje delo odgovoren. razen, če mu je tata kupil doktorat iz preprodaje elektrike iz NEK.
Ko bom velik bom Nika Kovač, Jaša =null,Jure Janković s kupljeno maturo…
@Marko
Ko bom velik bom,….
——-
Vi ne boste nkol velik.
Pritlehna bitja rasejo v širino.
🤗
Pa še to ne preveč, ker pol ne morjo v rit lest. 🥱
Saj ni težko. Zatret večino levičarskih idej, pa se bomo Avstriji zelo približali.
Nekoč bodo tudi levičarji spoznali, da je takega zaostanka Slovenije kriva slovenska komunistična revolucija in 45-letna vladavina komunistov, ki je za mnogo nadaljnjih generacij poškodovala možgane Slovencev!
Za glave gre, za mišljenje. Ste opazili, da se nenehno govori “mi”. Tega Avstrijci nikoli ne recejo.
Naslovna fotografija je odličen prikaz poraznega SLO stanja, ne le makroekonomskega (tudi mednarodno primerljivega), tudi popolno zaostajanje za vzhodnimi državami EU!
Utrujeni vrhunski menedžer Robi (dejansko bivši preprodajalec-monopolist elektrike iz NEK) ne more skriti svoje nemoči. Zares se je postaral, kajti konec je uživanja (z bivšo eskort damo)v udobju skoraj ustavne večine, kjer so mu asistirali SD kužek Han in ekonomsko nepismeni podpredsednik vlade Mesec, ki ni poskrbel niti za aktivno prebivalstvo (splošna davčna olajšava-večja kupna moč-večja domača potrošnja in BDP) niti za podjetnike (enake bruto plače, manj birokracije, ukinitev monopolov, državnih subvencij, …) Tudi ne za starejšo populacijo (razkrivajo dejstva o oskrbi v domovih), niti za mlado – samo medijsko hvalisanje, nič pa realizacije-stanovanja.
4 leta smo poslušali hvalisanje o gospodarskem razcvetu, pred volitvami o bodoči gospodarski rasti (leta 2027), danes pa nujnost vlade nacionalne enotnosti, ki naj rešuje …
Ja, reševati je treba njegovo pogorišče v vse podsistemih, ko si je podredil (skupaj z mentorji Kučan-Janković&Co.)
ne le javno RTVS in Policijo, ampak celo SOVO! Gre za prikriti državni udar, saj kapitalsko močna “levica” obvladuje tudi pravosodje s tožilstvom – orodje v rokah oblasti proti političnemu nasprotniku!
Logar ne spada v to ekipo, tudi Han bi moral premisliti, se upreti stricem iz ozadja ali pa se častno (protestno) umakniti!
V gospodarstvu se lahko zgolj prilagajajo trenutni politični oblasti. Resnica je zgolj ta, da si bodo le posamezniki drznili posodobiti svoje avtomatizirane in robotske stroje z dodano UI in izdelke – večina pa jih bo na žalost morala počakati kakšno vlado bomo dobili! Ali napredno Janševo ali še večje levičarsko zaostajanje zaradi levičarske globoke države.
Tukaj sem prikazal nekaj modrih misli g. Jana Zobca, ki nazorno pokaže kam nesposobni politiki lahko pripeljejo lastno državo in družbo. Citiram…
“(Povolilna melanholija ali poraz demokracije – Jan Zobec/Domovina
Ljudje lahko na volitvah legitimirajo zlorabe oblasti, korupcijo in samovoljo oblastnikov. Tako, da oblast, ki to sistematično počne, pač ponovno izvolijo.
V bistvu smo se na teh volitvah rentgensko poskenirali – tako po svojem političnem in ekonomskem IQ, kot po stopnji moralnega razvoja.
Gre za globoko krizo – politično, ekonomsko, demografsko, krizo demokracije, vrednot in morale, ki jo povzroča dolgotrajno monopoliziranje oblasti in razgradnja nadzornih mehanizmov.
Ko instrumentalizirajo tako rekoč vse, potem se začne dogajati enako kot z organizmom, ko mu odpove imunski sistem.
Postajamo družba brezpravja, družba, v kateri instrumentalizirana policija ščiti nasilje, kjer preganja tiste, ki razkrivajo korupcijo.)”
Drug problem pa imamo na višjem nivoju to je v Evropi/EU. Primer redkih zemeljskih dobrin, jih je 17, ki odločajo o razvojnem napredku v posameznih državah. EU je povsem zavozila razvojni napredek zaradi svojih nesposobnih politikov. ukinila je svoje jedrske elektrarne in na silo uvedla zeleno energijo – iz preostalega sveta pa se je enako povlekla z rudarjenjem teh redkih zemelj – in vse prepustila Kitajski, ki je v tem trenutku monopolist in določa kateri državi bo pošiljal te redke dobrine in kateri ne.
Mar ni to najlepši dokaz kakšni ujetniki so ekonomisti in gospodarstvo pred samovlado nesposobnih politikov, ki ti v trenutku lahko zaradi svoje nesposobnosti dvignejo cene hrane in energije, da bo bolela glava celo Evropo/EU. Lep dan.
Povzetek IMD porocila o konkurencnosti Slovenije pravi, da so izzivi v letu 2025:
• Pospešiti rast BDP in produktivnosti s spodbujanjem
zasebnih naložb v opredmetena in neopredmetena sredstva.
• Zaključiti pokojninsko reformo in nadaljevati reformo zdravstvenega varstva.
• Rešiti problem pomanjkanja delovne sile in kadrov.
• Povečati financiranje s tveganim kapitalom in zasebnim kapitalom za start-upe in inovativna podjetja.
• Nadalje izboljšati učinkovitost in uspešnost izvajanja
javnih storitev ter zmanjšati administrativne obremenitve.
Podrobno porocilo bi lahko bilo osnova za nacrt ukrepov naslednje vlade.