Čemu sploh služi tajno glasovanje v Državnem zboru?

Namen tajnosti glasovanja je v varovanju reprezentativnosti poslanskega mandata in svobodne opredelitve volje poslancev, ki niso vezani na kakršnakoli navodila. Zadnji primer tajnega glasovanja predsednika, ki je potekalo v Državnem zboru, je zavoljo krepitve pravne varnosti in utrjevanja demokracije v Republiki Sloveniji treba osvetliti tako s pravnega kot tudi s političnega zornega kota. Različna sodišča v Sloveniji so večkrat presodila ali zapisala, da je »namen tajnosti glasovanja v zavarovanju reprezentativnega mandata poslancev oziroma v tem, da se lahko poslanci pri tajnem glasovanju svobodno opredelijo, brez da bi bili pri tem vezani na kakršna koli navodila«.

Prav tako je Vrhovno sodišče v znanem primeru izstopa poslanca iz politične stranke in njene poslanske skupine glede pomena svobodnega poslanskega mandata poudarilo, da »reprezentativni (svobodni ali nevezani) poslanski mandat omogoča poslancu, da ravna v skladu s svojo vestjo in prepričanjem in je pravno neodvisen od stališč in navodil političnih strank, različnih formalnih ali neformalnih neparlamentarnih združenj in posameznikov”.

Poslanec je od stranke odvisen le politično, kar pomeni, da so tudi sankcije lahko le politične. Označevanje glasovnic, namenjenih tajnemu glasovanju v Državnem zboru, je bilo po navedbah nekdanjih in sedanjih poslancev prisotno tudi pri nekaterih preteklih glasovanjih.

Navedeno je mogoče preveriti z vpogledom v arhivsko gradivo Državnega zbora, v katerem se hranijo glasovnice preteklih tajnih glasovanj. Po sodni praksi so te pod določenimi pogoji dostopne upravičenim prosilcem po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, pri čemer samo razkritje glasovnic ne pomeni nujno posega v ustavno varovano tajnost glasovanja, če identitete glasovalcev ni mogoče ugotoviti.

Pri označevanju glasovnic ne gre za vprašanje politične preference ali ideološke pripadnosti, temveč za vprašanje dejanske izvedljivosti ustavno varovane tajnosti glasovanja. Če je mogoče posamezno glasovnico neposredno ali posredno povezati z določenim poslancem, potem tajnost glasovanja obstaja zgolj formalno, ne pa tudi vsebinsko. Na ta način se lahko ustvari položaj, v katerem je mogoče naknadno preverjati politično lojalnost posameznega poslanca ali njegovo usklajenost s pričakovanji politične skupine, ki ji pripada.

Pri tem ni bistveno, ali do označevanja pride na podlagi izrecnega navodila, ustaljene prakse ali neformalnega pričakovanja. Bistveno je, da možnost identifikacije glasovnice zmanjšuje stopnjo dejanske svobode pri odločanju v postopkih, pri katerih ustava in poslovnik izrecno predvidevata tajnost glasovanja. Zato je treba obstoječo ureditev dodatno pravno in tehnično opredeliti. Nedavna pobuda nekaterih poslank in poslancev za spremembo Poslovnika Državnega zbora želi zagotoviti, da pri najpomembnejših tajnih glasovanjih ne bi bilo mogoče niti neposredno niti posredno ugotoviti, kako je glasoval posamezni poslanec, predvsem z odpravo možnosti označevanja ali prepoznavanja glasovnic.

V tem okviru se kot možno tehnično vprašanje odpira tudi način same izvedbe glasovanja. Eden od možnih pristopov bi bil način glasovanja, pri katerem poslanci ne bi uporabljali običajnih pisal, s katerimi je mogoče dodajati individualne oznake, temveč posebej pripravljena sredstva ali tehnične rešitve, ki bi zmanjšale možnost dodatnega označevanja glasovnic. Ključno vprašanje pri tem ni tehnološka novost sama po sebi, temveč zagotovitev dejanske anonimnosti oddanega glasu. Težava navedene pobude je predvsem politične in proceduralne narave.

Za spremembo Poslovnika Državnega zbora je potrebna dvotretjinska večina glasov navzočih poslancev, zato je uspeh sprememb odvisen od širšega političnega soglasja. Poleg pobude za dodatno pravno določnost izvedbe tajnosti glasovanja v Državnem zboru se v javnosti pojavljajo tudi predlogi za popolno odpravo tajnega glasovanja pri vseh parlamentarnih odločitvah.

Zagovorniki takšnih predlogov izhajajo iz argumenta transparentnosti in stališča, da bi morali volivci v vsakem trenutku vedeti, kako je posamezni poslanec glasoval, saj naj bi bila javnost glasovanja temelj demokratične odgovornosti.

Takšna argumentacija ima določeno politično privlačnost, vendar se ob podrobnejši ustavnopravni in politološki analizi pokaže, da problem obravnava izrazito poenostavljeno ter pogosto celo v nasprotju z dejanskimi funkcijami tajnega glasovanja v parlamentarnih demokracijah. Slovenski ustavni sistem temelji na konceptu svobodnega poslanskega mandata. Poslanec po Ustavi Republike Slovenije ni delegat stranke ali zgolj izvrševalec volje volivcev, temveč predstavnik vsega ljudstva in pri odločanju ni vezan na navodila. Prav iz tega razloga so določene vrste glasovanj v parlamentarni demokraciji tradicionalno zaščitene z institutom tajnosti.

Ne zato, da bi se prikrivalo politično odločanje, temveč zato, da se poslancu omogoči odločanje brez neposrednega političnega, strankarskega, medijskega ali interesnega pritiska. Posebej pomembno je dejstvo, da se tajno glasovanje v Sloveniji uporablja predvsem pri kadrovskih in ustavnopravnih odločitvah, kot so volitve predsednika vlade, predsednika Državnega zbora ali ustavnih sodnikov. Gre torej za funkcije, kjer naj bi bila zagotovljena čim večja neodvisnost presoje posameznega poslanca s končnim ciljem, da bodo izbrani najboljši možni kandidati. V teh primerih tajnost ne pomeni zmanjševanja demokratičnosti, ampak varovalko pred popolno podreditvijo poslancev strankarski disciplini.

Prav tukaj se pokaže osrednji paradoks pobud za odpravo tajnega glasovanja. Njihovi zagovorniki pogosto trdijo, da tajnost omogoča partijsko disciplino in politične dogovore, vendar lahko popolna javnost glasovanja v praksi povzroči ravno nasprotni učinek. Če je vsak glas popolnoma sledljiv, postane tudi popolnoma preverljiva poslušnost posameznega poslanca vodstvu stranke. Vodstva političnih strank lahko v takem sistemu bistveno učinkoviteje nadzorujejo lojalnost poslancev, izvajajo politične pritiske, pogojujejo prihodnje kandidature ali sankcionirajo odstopanja od uradne linije. Tajnost glasovanja zato v številnih parlamentarnih sistemih deluje kot zaščita poslanca pred lastno politično strukturo in ne kot zaščita politične strukture pred javnostjo.

Tudi argument, da popolna transparentnost avtomatično zmanjšuje korupcijo ali politično trgovanje, ni samoumeven. Politološka teorija že dolgo opozarja, da lahko javnost glasovanja v določenih okoliščinah celo olajša dokazljivo politično kupčijo, saj omogoča preverjanje, ali je bil politični dogovor dejansko izpolnjen. Tajnost glasovanja ravno zaradi nemogočnosti popolnega preverjanja zmanjšuje zanesljivost takšnih dogovorov. Zato številni demokratični sistemi ohranjajo tajna glasovanja prav pri najbolj občutljivih imenovanjih in kadrovskih odločitvah.

V slovenskem primeru je dodatno pomembno razlikovati med institutom tajnosti glasovanja in problemom označevanja oziroma prepoznavnosti glasovnic. Aktualne pobude za spremembo Poslovnika Državnega zbora ne uvajajo nove tajnosti, temveč skušajo zaščititi že obstoječo ustavno določeno tajnost pred njenim dejanskim izničenjem. Če je mogoče posamezne glasovnice prepoznati, označiti ali naknadno povezati s konkretnim poslancem, potem tajno glasovanje v resnici ne obstaja več. Pobuda za dodatne varovalke zato ne pomeni širjenja tajnosti, ampak poskus zagotovitve njene dejanske izvedljivosti.

Popolna odprava tajnega glasovanja bi pomenila bistveno spremembo samega razumevanja parlamentarizma v Sloveniji. Takšen premik bi povečal moč strankarskih vodstev, zmanjšal individualno avtonomijo poslancev in okrepil vpliv dnevnih političnih pritiskov na odločanje o najvišjih državnih funkcijah.

Dolgoročno bi to lahko vodilo v bolj centraliziran in discipliniran strankarski sistem z manj prostora za individualno presojo poslancev. Zato razprava o tajnem glasovanju v resnici ni vprašanje »skrivanja pred ljudstvom«, temveč vprašanje ravnotežja med transparentnostjo in zaščito neodvisnega parlamentarnega odločanja.

Prav v tem ravnotežju večina sodobnih parlamentarnih demokracij še vedno vidi pomembno ustavnopravno vrednoto omejenega in strogo reguliranega tajnega glasovanja pri najobčutljivejših državnih odločitvah. Tudi morebitna sprememba Ustave Republike Slovenije na tem področju bi zahtevala zelo široko politično soglasje, saj ustava za svoj sprejem in spremembe predvideva dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev. Zato razprava o tajnem glasovanju ni zgolj tehnično ali proceduralno vprašanje, temveč vprašanje razumevanja same narave reprezentativne demokracije, svobodnega poslanskega mandata in razmerja med politično odgovornostjo ter institucionalno zaščito neodvisnega parlamentarnega odločanja.

***

Bojan Kranjc je nekdanji poslanec Državnega zbora Republike Slovenije. Mnenja avtorja ne odražajo nujno stališča uredništva.