Slovenski odbor za NATO je bil ustanovljen leta 2003, v času naših prizadevanj za članstvo v Severnoatlantskem zavezništvu. Najuspešnejšem zavezništvu v zgodovini, sidru stabilnosti, varnosti in miru na evropskem kontinentu. Odbor je pripomogel k uspešnemu mobiliziranju javnosti pred referendumom za pristop Slovenije marca 2003. Tudi kasneje je s svojo aktivnostjo širil vedenje o zavezništvu, o njegovih prednostih pa tudi s članstvom povezanih obveznostih. Po letu 2020 pa je njegovo delo nekako zamrlo.
Razmere v svetu so se med tem krepko spremenile. Z agresijo Rusije na Ukrajino se je vojna vrnila na evropska tla. Ogrožena je celotna evropska politično-varnostna arhitektura, ki se je gradila vrsto desetletij. Kršijo se načela Ustanovne listine OZN iz leta 1945, Helsinške listine iz leta 1975 in Pariške listine iz leta 1990. Med njimi neuporaba sile v mednarodnih odnosih ter spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti držav. Praktično ne mine dan, ko ena ali druga evropska država ni soočena s takšno ali drugačno obliko hibridne vojne.
Obstoj Nata se je še enkrat izkazal kot ključen za evropsko varnost.
V aktualnih geopolitičnih razmerah z vse večjimi varnostnimi izzivi sta članstvo Slovenije v zvezi Nato in široka javna podpora aktivnemu, odgovornemu članstvu Slovenije za njeno varnost in dobrobit njenih državljanov ključnega pomena. Potrebno se je boriti proti dezinformacijami, s katerimi smo soočeni in katerih namen je spodkopati zaupanje v zavezništvo in ga s tem oslabiti. Nato naj bi bil nekakšen sinonim za vojno. Pri tem pa se (namenoma) pozablja, da je bil ravno Nato tisti, ki je v devetdesetih letih končal vojno v naši soseščini, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Od česar je imela neposredne koristi tudi Slovenija.
Sile držav članic Nata, kolektivnega obrambnega zavezništva, niso nikoli ogrožale Rusije ali kakšne druge evropske države. Ruska vojska pa je zadnja leta napadla tako Gruzijo (2008) kot Ukrajino (2022). Da ne omenjamo vkorakanja vojske Sovjetske zveze, njene predhodnice, na Madžarsko (1956) in Češkoslovaško (1968).
Slovensko članstvo v Natu naj bi bilo povezano z nepotrebnim trošenjem denarja za zgrešene nakupe orožja. V današnjem svetu mora vsaka odgovorna država poskrbeti za svojo varnost, svojo obrambo. Pri tem se spet zamolči, da je bila Slovenija vsa leta našega članstva v Natu na repu njegovih članic, kar se tiče proračunskih sredstev v obrambne namene. Da smo uživali blagodati zavezništva, obvez do njega pa nismo izpolnjevali (do sprememb prihaja šele sedaj.). Pri tem pa so letala članic Nata branile naše nebo in za nameček je zavezništvo še investiralo 67 milijonov evrov za obnovo letališča v Cerkljah na Dolenjskem… in še bi lahko naštevali.
Sprejeta je bila torej odločitev, da se Slovenski odbor za Nato reaktivira. Za njegovega predsednika je bil izvoljen Jelko Kacin, nekdanji obrambni minister in nekdanji stalni predstavnik Slovenije v Severnoatlantskem svetu. V njegovem upravnem odboru pa so med drugim tudi dr. Dimitrij Rupel, dr. Igor Senčar in dr. Božo Cerar.
Slovenske Novice, Naslov:
“””Ameriški zunanji minister razburil z izbiro kravate”””
“”Pete Hegseth je za sestanek z ukrajinskim predsednikom izbral morda nekoliko neposrečene barve.””
———————–
RAZBURIL ??? Koga ???
Pisune Novic motijo “neposrečene barve”.
Kakšne pa so to NEPOSREČENE barve ?
Potem ima tudi slovenska trobojnica enake “neposrečene barve”.
Drgač pa je minister za vojno Hegseth objavil, da noben vojak ali častnik ne sme nositi brade, biti neobrit.., oz. biti ZANEMARJEN, kot je to zeleni narkoman, ki je sedel nasproti njega in užival v barvah njegove kravate.
hahahahahahahahahaha
Drugič:
v Novicah so totalno nerazgledani !
Ne vedo, da Hegseth ni zunanji minister in tudi ni minister za obrambo, kot so napisali v nadaljevanju, ampak je “minister za vojno”.
Nesposobni, leni in nerazgledani.
Knjižico in marš na cesto !
Statistika komentarjev tega članka:
Influencer: 6 komentarjev, 28230 znakov
Švejk: 4 komentarji, 13398 znakov
beri: 5 komentarjev, 8565 znakov
Drejč: 12 komentarjev, 6383 znakov
influencer: 1 komentar, 5322 znakov
Miller: 9 komentarjev, 4295 znakov
APMMB2: 2 komentarja, 3248 znakov
slavkope: 1 komentar, 2843 znakov
Miran: 4 komentarji, 813 znakov
Dezerter: 4 komentarji, 689 znakov
FlagellumD: 2 komentarja, 441 znakov
Francelj: 2 komentarja, 377 znakov
ren: 1 komentar, 293 znakov
Rokovnjac: 1 komentar, 155 znakov
Marko: 1 komentar, 139 znakov
mi: 1 komentar, 81 znakov
brane: 1 komentar, 70 znakov
Podatki govorijo zase. Resnica ne boli, ampak zabava.
PROF RICHARD WOLFF, ameriški ekonomist:
Nekaj velikega se dogaja v Ameriki
Prijatelji, **neke velike stvari prihajajo v Ameriko**. In ne mislim na neurje ali nenaden politični škandal. Govorim o valu ekonomske preobrazbe, ki se je gradil desetletja, tiho, a močno, pod površjem naše družbe. Tla se tresejo, ker sistem, ki smo ga zgradili – ta na **dobičku podjetij temelječa različica kapitalizma** – dosega svoje meje. Ljudje to čutijo. Vi to čutite. Narasli stroški, negotovost, izgorelost, razočaranje – to niso naključne nesreče. So **simptomi sistema**, ki je predolgo dajal prednost dobičku pred ljudmi.
Ko se ozrete okoli sebe danes, lahko to čutite v zraku. Tiha napetost, občutek, da se pod površjem Amerike premika nekaj ogromnega. Cene rastejo, najemnine so ušle izpod nadzora, službe se zdijo negotove in družine so napete do skrajnih meja. Naslovnice govorijo o nestabilnosti, ljudje pa šepetajo o nazadovanju.
Toda kaj, če vam povem, da to ni konec ameriške zgodbe? Kaj, če razpoke, ki jih vidite v naši ekonomski in socialni strukturi, niso znaki propada, ampak **signali preobrazbe**?
Vidite, zgodovina ima vzorec. Ko stari sistem preneha služiti množici in začne ščititi le peščico, se začne drobiti. In te razpoke niso le prelomi. So priložnosti. So začetek nečesa velikega. Nečesa, kar bi lahko na novo opredelilo, kako živimo, delamo in uspevamo skupaj.
Vsaka velika preobrazba v človeški zgodovini se je rodila iz nelagodja. Rojstvo demokracije, vzpon delavskih pravic, gibanje za državljanske pravice – nič od tega se ni začelo v miru ali stabilnosti. Začelo se je v trenutkih boja, ko so se navadni ljudje zavedli, da sistem, od katerega so odvisni, zanje ne deluje več. To spoznanje, čeprav boleče, postane iskra za napredek.
Amerika je ponovno na takšni prelomnici. RTesnobnost, ki jo ljudje čutijo, ni samo strah. Je **zavedanje**. Ljudje globoko v sebi vedo, da obljube, ki so jim bile prodane, niso izpolnjene. Zbujajo se ob dejstvu, da trše delo ne zagotavlja več varnosti. Da zvestoba korporacijam ne pomeni stabilnosti. Da t. i. **prosti trg ni zares prost**, ko je moč tako skoncentrirana v rokah peščice.
Tukaj je jedro. Navezali so nas, da se teh trenutkov bojimo, da mislimo, da nestabilnost pomeni neuspeh, negotovost pa nevarnost. Toda v resnici se v teh trenutkih rodi možnost. Razpoke v sistemu niso signali za paniko. So **vabila k prenovi**.
Pomislite na star most, nekoč močan, zdaj pa se trese pod pritiskom. Lahko ga popravljate znova in znova in se pretvarjate, da je v redu, a sčasoma se bo zrušil. In ko se to zgodi, imate dve izbiri. Obžalovati, kar je bilo, ali zgraditi nekaj boljšega. Ameriško ljudstvo je pri tej izbiri zdaj. Vprašanje ni, ali lahko to preživimo. Je, **kaj bomo ustvarili naslednje**?
To ne zadeva samo ekonomije. Gre za **prebujenje**. Desetletja so nam pripovedovali zgodbo, da bo trg vse popravil. Da bo blaginja, če bomo pustili korporacijam voditi, pritekala od zgoraj navzdol. Toda resnica je prodrla na površje. Ljudje spoznavajo, da je ta model povzročil rekordno neenakost, globoko negotovost in gospodarstvo, ki služi peščici na račun množice. In to spoznanje, to **prekinitev iluzije, je moč**. Ko ljudje prenehajo verjeti mitu, mit izgubi svoj oprijem.
Sprememba, ki prihaja, ne bo nežna, saj preobrazba nikoli ni. Toda bo smiselna. Vodili jo bodo ljudjei, ki so se naveličale krpati sistem, ki zanje nikoli ni bil zasnovan.
Nekaj velikega prihaja v Ameriko. In to ni uničenje, to je **zavest**. To je trenutek, ko milijoni začnejo videti skozi meglo propagande in prepoznati svojo **kolektivno moč**. Ko vidite razpoke, se spomnite tega. Vsak imperij, ki je propadel, je naredil prostor za nekaj novega. Vsak zlomljen sistem je utrl pot prenovi.
To, čemur smo priča, ni propad upanja. Je **konec iluzije**. Je prvi vdih države, pripravljene, da se razvije preko pohlepa, preko hierarhije, preko izkoriščanja. Zato se ne bojte tresočih tal. Stojte trdno, kajti hrup, ki ga slišite, ni Amerika, ki razpada. Je **zvok, kako se gradi nov temelj**. Stari red se trese. Ne zato, ker je močan, ampak zato, ker so ljudje začeli videti, da so močni oni sami. To spoznanje, prijatelji, je neustavljivo.
Več v The fire Within Politics
Malce sarkazma na tega ekonomista. Prav vse države na svetu imajo leve in desne ekonomiste, prav vse države na svetu imajo javni/upravni sektor, vse vlade na svetu so ali leve, desne ali nekaj vmes. Kdo potem spreminja odnos med tistim na vrhu in tistim na dnu? Primer za Slovenijo.
Ker imamo skoraj kontinuirano leve vlade so levi ekonomisti tiho saj zagovarjajo takšne vlade. Ne govorite mi torej neumnosti, da ekonomisti spreminjajo svet/pogled na zatečeno stanje. Če bi bilo to res – bi pri nas levi ekonomisti hitro opozorili leve vlade kje delajo napake pa so bolj ali manj tiho.
Še vedno so politične stranke tiste, ki določajo, če poenostavim svojo misel: Koliko bogatašev in koliko revežev bo živelo v neki konkretni državi. Z njimi pa seveda upravljajo elite iz ozadja, ki jim je malo mar koliko ima neka konkretna država revežev v državi. Nasprotje se nato deli na tiste, ki zagovarjajo javni sektor/upravo, ker je ona tista, ki najbolj podpira vsako vlado na oblasti – realni sektor pa je zgolj vreča brez dna. In kako je v Ameriki.
Namesto desnih milijonarjev in milijarderjev navijajo za sesutje Trumpa sedaj levi milijonarji in milijarderji, da demokrati lahko zopet izvolijo svojega kandidata. Smo pa že prav tukaj ugotovili, da so razlike med demokrati in republikanci zgolj navidezne.
Največji paradoks pa se dogaja v Sloveniji in Južni Ameriki. Čeprav so na oblasti levičarji – le ti še naprej zganjajo kaos in anarhijo, čeprav države vodijo njihove leve vlade?!
Edino kar je res je to, da vsako teorijo ne moreš popravljati v nedogled in prej ali slej se bo stari kapitalizem pretvoril v nekaj novega. Ali bo to nekaj novega koristilo vsem pa močno dvomim? Lažjo nalogo po svetu imajo diktature, a tudi tam bo prej ali slej počilo, a iz drugih razlogov. Lep dan.
JEFFREY SACHS, ameriški ekonomist:
“Dobrodošli, dame in gospodje, k – mojemu današnjemu videu.
Bela hiša ni delovala. Krvavela je. Osebje se je vleklo iz stranskih vrat, njihovi obrazi bledi, telefoni so brneli s SMS-i, označenimi kot nujno. Znotraj Zahodnega krila so luči migljale kot živčni utrip umirajočega imperija. Zrak je bil gost od panike in vonja po izdaji. V zadnjih 72 urah se je ameriško predsedstvo premaknilo od napetosti do eksplozije. Višji pomočnik je odstopil sredi sestanka. Niz zaupnih informacij je raztrgal tisk. Nujen konferenčni klic med Pentagonom in Stateom je prerastel v vpitje. Vsak prostor se je zdel kot vojno območje, ne ideologije, ampak preživetja.
In v središču vsega je bil Donald Trump, kljubovalen, a stisnjen v kot Ovalne pisarne kot človek, ki se bori s sencami. Njegov notranji krog se je lomil. Nekdanji zavezniki so obtoževali drug drugega, tiskovni predstavniki so mu v živo oporekali, uradniki kabineta so pripravljali tihe izhode. Zdelo se je, da vsaka beseda, ki jo je izrekel, vžge nov plamen. Človek, ki je nekoč užival v pozornosti, se je zdaj znašel obkrožen s hrupom, ki ga ni mogel več nadzorovati.
Sprožilec je prišel od znotraj. Pozno v nedeljo zvečer se je pojavil dopis, ožigosan z zaupno, ki je namigoval, da so visoki predstavniki administracije podvomili o Trumpovi mentalni sposobnosti in razpravljali o sklicevanju na 25. amandma. Zgodba je prišla na kabelske novice v eni uri. Predsednikova reakcija je bila takojšnja, vulkanska. To je označil za izdajo, zahteval prisege zvestobe in zagrozil z množičnimi odpovedmi.
Toda škoda je bila nepopravljiva. Stroj se je obrnil proti svojemu upravljavcu. Ko se je pojavila zora, so naslovi kričali ‘Bela hiša v razsulu’. Napovedovalci so govorili s toni, nekoč rezerviranimi za nacionalne tragedije. Do sredine jutra so trgi zanihali in tuje prestolnice so si prizadevale za zagotovilo, da Washington ni izgubil razuma.
“Prečkali smo črto. Zdaj ni poti nazaj,” je zašepetal nekdo v Beli hiši. Spektakel ni bil samo kaos. Bil je **simboličen kolaps**. Kar je nekoč projiciralo red in prevlado, je zdaj izžarevalo zmedenost in utrujenost. Podoba ameriškega predsedstva, tega stoletnega svetilnika nadzora, je razpadala v realnem času. In Trump, ki je svojo moč zgradil na ustvarjanju pozornosti, je zdaj bil videti kot njen talec.
Vsak imperij umre na enak način, ne z invazijo, ampak z notranjim propadom. Rim je imel svoje cezarje, Francija svoje kralje, in Amerika svoje televizijske predsednike. Scenarij se tu ustavi in pusti tišini, da spregovori, kajti v tej tišini leži resnica. Bela hiša ne propada zaradi temperamenta enega človeka ali enega uhajanja informacij. **Propada, ker sistem sam, napihnjen z egom, delitvijo in strahom, ne more več prenašati teže lastnih protislovij.** To ni začetek konca. To je konec pretvarjanja, da Washington sploh še ve, kaj dela.”
Več v Daily Fans Jeffrey Sachs
@influencer – ravno obratno je kar kvasiš tukaj. Američanom, ki ta trenutek protestirajo ni do tega, da se spremeni karkoli, da se na novo uredijo globalne tržne zakonitosti. Zakaj je to potrebno? Ja, zato, ker skozi določeno časovno obdobje nekatere države imajo/dobijo prevelike presežke do drugih držav na gospodarskem področju in zato nastanejo preveliki ekstremi. Če to dopuščaš bo prišlo do gospodarske katastrofe na globalnem nivoju, če ne želiš, da se stanje normalizira. Čeprav sem pristaš globalnih tržnih zakonitosti – pa je to živ dokaz, da mora občasno v te zakonitosti poseči tudi država/vlade.
Ti Američani, ki sedaj protestirajo ne protestirajo proti Trumpu, ampak proti temu da se nič ne spremeni kot recimo v Sloveniji. Leva globoka elita iz ozadja hoče imeti še naprej leve vlade vse dokler bo možno črpati denar iz državnega proračuna – pa čeprav se bomo vse bolj in bolj zadolževali.
Levičarski Američani in levičarski Slovenci so kot potniki na Titaniku, ki se potaplja, a jih to ne skrbi, ker so si rekli: Če se bomo potopili mi – se bodo potopili z nami še preostali desničarji v prenesenem pomenu besede. Ne Američani in ne Slovenci si ne želijo sprememb, ker bodo te udarile po njihovih žepih. Dokler se polnijo žepi zgolj levičarjem je vse OK?! Neumno, nespametno itn. Lep dan.
“@influencer – ravno obratno je kar kvasiš tukaj.”
Saj ne kvasi on. On tega ne zna. Zanj kvasi Jeffrey Sachs.
Tudi v EU se počasi dviga OZAVEŠČENO prebivalstvo proti varčevanju v cilju militarizacije in napada na Rusijo.
Reddit:
Pete Hegseth je na srečanju z Zelenskim v kravati z barvami ruske zastave
————
hahahahahahaha
Jaz pa trdim, da je v kravati slovenske zastave. Barve in njih razpored sta enaki.
Damijan blog, naslov
Primer Nexperia: Brilijantna ideja politikov, ki bo zaustavila evropsko avtomobilsko industrijo
Stupidna Leyenova je že pokopala evropsko avtomobilsko industrijo. Poti nazaj ni več.
No ja, tale portal, komentarji so postali kot tezka pornografija. Ce jih beres, te lahko mine volja do bistva. Najbrz je to namen,
Mislim, da je treba influencerje in co. pustiti, da se izpojejo v prazno.
Oni si polnijo baterije z debato, ceprav je povsem absurdna. Povsem jasno je, da gre izza tega za nacrtno in placano propagando v zelo resni zadevi, vojni namrec.
Nehajmo sidelovati v tej igri, ki to ni.
+
Se strinjam. Dobila bova same pohvale za svoj umik!
Očitno je res, da resnica boli. Še posebej vigilante edinozveličavnih (ne)resnic.
Cepec paravi, da so nekateri komentarji težka pornografija.
Verjamem mu.
Z resnico ga jeb.jo u lažnivi opranoglavi primitivni mozak !
PROF. JEFFREY SACHS, ameriški ekonomist:
“Amerika in Kitajska sta danes dve največji moči na svetu. Ali se Kitajska Amerike še vedno boji, kot se je v 20. stoletju?
Prebilo se je kot grom čez svetovne novice. ZDA grozijo s 500-odstotno carino na kitajski uvoz zaradi ruske nafte. Številka, tako absurdna, tako apokaliptična, da je komaj zvenela resnično, dokler je Bela hiša ni potrdila. V nekaj minutah je dolar zanihal, surovine so poskočile, in brenčanje globalnega finančnega sistema se je prevesilo v paniko. Kar se je začelo kot uhajanje politike, se je preobrazilo v obsežen geopolitični potres.
V Washingtonu je bila beseda **kazen**. V Pekingu je bila beseda **predvidljivo**. Na tiskovni konferenci, obrobljeni z zastavami in besom, so uradniki ameriškega ministrstva za finance podali svojo sodbo s tonom nekje med ogorčenjem in obupom. Kitajski nadaljnji nakup ruske surove nafte, so izjavili, financira agresijo, spodkopava globalno varnost in ne more ostati neizpodbijan. Predlog je uvesti 500-odstotni uvozni davek na ključno kitajsko blago: jeklo, polprevodnike, baterije in potrošniško elektroniko. Sporočilo: **pokorite se ali krvavite**.
Voditelji kabelskih novic so rjoveli s patriotskim ogorčenjem. Gostitelji pogovornih oddaj so to uokvirili kot moralno vojno. Amerika brani demokracijo, energetsko svobodo, na pravilih temelječ red. Toda pod retoriko je bilo nekaj veliko bolj primalnega: **strah**. Strah, da Washington izgublja nadzor nad globalnim gospodarstvom, ki ga je nekoč zgradil. Da moč dolarja drsi in da se prihodnost ne odziva več na njegov glas.
Poteza je bila politično gledališče najvišjega reda. Prišla je na stičišču domače šibkosti in globalnega nazadovanja. Volilna sezona, polna gospodarske tesnobe, populističnega besa in obupne potrebe po projiciranju moči. Tista številka 500 % ni bila zasnovana za pekinške ekonomiste. Zasnovana je bila za volivce v Ohiu, za panele Fox News, za iluzijo še nedotaknjenega imperija.
To ni bilo o nafti. Bilo je o redu in imperiju, ki poskuša disciplinirati svet, ki se ne priklanja več. Amerika je sankcionirala, grozila in prisilila narode v poslušnost desetletja. Toda ravnovesje se je premaknilo. Kitajska, Indija, Rusija, Iran in velik del globalnega juga so tiho oblikovali nov gospodarski ekosistem, takšen, ki ne potrebuje dovoljenja Washingtona za dihanje.
In tako ZDA udarijo. Vodijo moralno vojno v jeziku sankcij, svojo valuto spremenijo v orožje in globalno trgovino spremenijo v bojišče. Toda kljub temu se protislovja kopičijo. ZDA še vedno uvažajo goriva ruskega porekla prek evropskih posrednikov. Zahodna podjetja še naprej kupujejo rafinirane izdelke iz tretjih držav, ki preimenjajo rusko surovo nafto. In vendar Bela hiša obsoja Kitajsko, da odkrito dela, kar Amerika dela v tišini. Ironija je zadušljiva in preostali svet to vidi.
V Bruslju analitiki šepetajo o ekonomskem samomoru. V Singapurju se trgovci posmehujejo inflacijski bombi Washingtona. Tudi v New Yorku se trgi odzivajo mračno. Če Kitajska odgovori, bodo ceno plačali ameriški potrošniki. Toda v Washingtonu čustva vladajo logiki. Ideja o 500-odstotni carini nosi čudno zapeljevanje, simbolično kladivo za zdrobitev tekmeca, ki je prevelik za zadržanje. Je iluzija odločilnega nadzora v svetu, ki mu je že zdrsnil iz dosega ene same velesile.
Ko ZDA razglasijo svoj ekonomski križarski pohod, Peking ostane tiho. Brez proti-grožnje, brez povračilnih ukrepov, le kratka, odmerjena vrstica z ministrstva za zunanje zadeve: Kitajska izvaja svojo trgovino v skladu z mednarodnim pravom in vzajemno koristjo. Odziv je **miren**, kot gora med nevihto. In ta **tišina**, bolj kot kateri koli govor, trese Washingtonove zidove. Kajti v tej tišini leži **moč**. Tista vrsta, ki ne vpije, ne pozira, ki ji ni treba spominjati sveta, kdo je glavni.
Ko imperij kriči, ni več prepričan vase. Ko Washington govori, rjove. Ko se Peking odzove, šepeta. Ali natančneje, dovoli tišini, da govori sama zase. V tem novem soočenju je ta tišina postala oblika moči.
V nekaj urah po grožnji s 500-odstotno carino je kitajsko ministrstvo za trgovino izdalo izjavo, dolgo komaj 90 besed. Brez besa, brez ogorčenja, brez opozoril o protiukrepih, le klinična vrstica: Kitajska vzdržuje trgovinske odnose v skladu z mednarodnimi normami in medsebojnim spoštovanjem. Zahodnim medijem je to zvenelo kot izogibanje. Tistim, ki poznajo kitajski strateški temperament, je zvenelo kot **premišljeno**. Peking ni igral obrambe. Igral je **go**.
Čez Tihi ocean so uradniki Washingtona čakali na povračilne ukrepe. Morda grožnja z odrezanjem izvoza, morda javna obsodba ameriške hinavščine. Nič ni prišlo. Namesto tega so se kitajski državni mediji preusmerili na mirno domače programiranje. Kmetje, ki pobirajo jesenski riž, inženirji, ki testirajo električne avtomobile, šolarji, ki izvajajo tradicionalne plese. Bila je podoba neomajne kontinuitete, imperija, ki se ne zgane, ko se svet trese.
Seveda se je za zaprtimi vrati sestal politbiro. Toda tudi tam je bil odziv **odmerjen**. Poročila kažejo, da so vrhunski svetovalci ameriško grožnjo s carino uokvirili kot **dokaz strateške izčrpanosti ZDA**, kot simptom in ne signal. ZDA ne obvladujejo več globalizacije. “Obvladujejo propad,” naj bi dejal eden od notranjih virov.
Vir: Daily Fans Jeffrey Sachs
PROF. JEFFREY SACHS:
nadaljevanje
Morda bi to imenoval modrost zadržanosti. Po njegovem mnenju moč, ki vpije, razkriva svojo negotovost. Moč, ki ostaja mirna, kaže vzdržljivost. Kitajska s svojim tisočletnim političnim spominom razume, da se globalni premiki ne odločajo z dramatičnimi gestami, ampak s potrpežljivostjo. Imperiji rastejo in padajo, ne v eksplozijah, ampak v počasnih prilagoditvah, v trgovskih poteh, zavezništvih, valutah in tihih poravnavah časa.
Zato Peking na gospodarsko bombastičnost Washingtona ni odgovoril z grožnjami. Odzval se je s **strukturo**, z zaostrovanjem svojih energetskih zavezništev, širitvijo plačilnih sistemov, ki temeljijo na juanu, in podvajanjem tistega, česar Zahod ne more zlahka sankcionirati: **odnosov**. Medtem ko so uradniki finančnega ministrstva v Washingtonu pripravljali sporočila za javnost, so kitajski diplomati v Moskvi, Teheranu in Riadu podpisovali nove dobavne pogodbe, ne v dolarjih, ampak v juanih. Oblikovala se je nova trgovinska struktura. Nafta za tehnologijo, plin za infrastrukturo, zlato za stabilnost.
V jedru tega omrežja sedi isto načelo:**neizogibnost multipolarnosti**. Svet ne potrebuje več enega samega ekonomskega šerifa. Uči se vladati sam. Zato grožnja ZDA s carino za Peking ni kriza. Je priložnost za pospešitev premika stran od odvisnosti od dolarja in proti vzporednemu globalnemu sistemu. Vsaka sankcija, carina in dejanje ekonomskega prisile potisne svet centimeter bližje temu izidu.
V zahodnih think tankih analitiki to imenujejo **Kitajski paradoks**. Kako lahko narod, obtožen avtoritarnosti, deluje bolj zbrano, bolj racionalno kot demokracija, ki mu grozi? Washington se obnaša, kot da mu zmanjkuje časa. Vsak naslov, vsaka poteza uokvirjena kot zadnja priložnost za zaustavitev Kitajske. Toda Peking deluje na obzorju desetletij, ne volilnih ciklov. Ne potrebuje zmage ta teden.
Ta mirnost ni šibkost. Je strategija. Ko ameriški politiki govorijo o ekonomski kazni, Besede ne nosijo več moralne teže. Imajo utrujen ton imperija. In namesto konfrontacije Kitajska ponuja zbranost, tiho zavrnitev, zavito v diplomacijo.
Svetovne velesile potrebujejo za svoj razvoj in svojo vpliv čimvečji trg in surovinsko bazo, zato pridobivajo in tudi pokoravajo čim več držav.
Na svetu so trenutno tri velesile, ki si prizadevajo svoj vpliv čim bolj razširiti. To so ZDA-Amerika, Kitajska in Rusija. Med to trojico je Rusija samo še pogojno velesila, ker pač ima atomski arzenal, s katerim preti in žuga, ali pa ga lahko uporabi, pa ni verjetno.
Vsaka od teh treh velesil ima svoj pristop k širitvi svojega vpliva.
Rusija je širila in želi širiti še naprej svoj vpliv z revolucijami, ki bljubljajo mir, svobodo, enakost in blagostanje, kar pa se nikler ni obnaslo. Povsod so Rusi( včasih sovjeti) zanetili revolucijo, inštalirali poslušnega diktatoreja in obvladovali državo. Namen tega je bil pred vsem nakup orožja in napad na gospodarstvo, pred vsem na surovinsko bazo, ki je bila konkurenčna Rusii. Tako so poskušali z revolucijo v Čilu, kjer so želeli kontrolirati rizvodnjo bakra,ali z vojno v Vietnamu, ki je večji proizvajalec cinka in kobalta in podobnih kovin na svetu. Rusi se tudi nenehno vpletajo v proizvodnjo nafte na Bližnjem vzhodu in zato podpirajoteroriste v Palestini.
Zadnja vojna z Ukrajino je Rusijo tako izčrpala, da ni niti senca velesile in postaja problem za Ameriko zato, da si je ne bi prilastila Kitajska.
Kitajska ima povsem drugačno taktiko. Ta osvaja svet z trgovino. S poceni proizvodnjo na Kitajskem je potrošno blago nad vse konkurenčno in ogroža industrijo v razvitih državah. Na drugi strani so Kitajci veliki investitoreji v tretjem svetu in na ta način kupujejo nerazvite država, ki se na ta način zadolžujejo in postajajo odvisne od Kitajcev.
Z viški kapitala se Kitajska Oborožuje in postaja tudi svetovna vojaška velesila.
S svojo, skoraj identično taktiko ogroža Ameriko. Tudi Amerika širi svoj vpliv v svetu s trgovino in finančnim inženiringom. Zaenkrat je še dokaj enakopravna s Kitajsko, saj je še vedno tehnološka vlesesila, je pa zskrbljujoče to, da Kitajci proizvajajo za bistveni nižjezaslužke, kot proizvajajo enake, ali podobne izdelka Ameičani. Kitajci ciljajo na države, ki imajo specifične surovine, ki jih ni v Ameriki, zato so pridobili prednost pri nekaterih izdelkih, recimo baterijah.
Trump ve, da mora v trgovinski vojni s Kitajsko omejiti vpliv Kitajcev v državah ,ki razpolagajo s surovinami.
Tako je uspešno omejil trgovino z nafto na Bližnjem vzhodu.
Drugo omejevanje Kitajske pa se odvija z Rusijo. Rusija je v bistvu kadaver, ki utegne začeti razpadati in najbližja soseda je Kitajska, ki je dovolj močna in kapitalsko sposobna zavzeti Sibirijo, ali prodreti celo do Moskve.
Trump to ve, zato želi z vabljivimi ponudbami pridobiti Putina. V kolikor vabe ne bdouspele, je Trump z grožnjami prepričati Putina, da se vda.
Zadnje poteze izrisujejo Trumpovo taktiko.
Gospod Sachs, pa je Putinov plačanec, zato se na njegove nalize ni zanašati.
Amerika je imperij v stanju implozije. Nekompetentni Trump je še pospešil razpad ameriškega imperija. Dejansko je v carinski in ekonomski vojni z vsem svetom, vključno z zavezniki, ki so dokončno spoznali, da niso enakopravni zavezniki, temveč podrejeni vazali, ki jih center imperija neusmiljeno izkorišča za svoje interese.
Trumpova carinska vojna se že vrača kot bumerang z višanjem cen in pomanjkanjem izdelkov, naslednji udarci pa bodo hujši, ker bodo tudi drugi sprejemali protiukrepe, Amerika pa bo prej ali slej ostala brez zaveznikov. Za češnjo na torti vlada Ameriki izraelski lobi, ki se je polastil vseh ključnih vzvodov politične moči v Ameriki. Ta lobi je iz Amerike izstisnil tisoče milijard za vojne na Bližnjem vzhodu in drugod v interesu Izraela, od katerih Amerika nima nič, razen ogromnih stroškov.
Amerika in seveda tudi njen vazal Evropa sta zdaj kot školjki, ki ju napade rak in izsesa, dokler ne ostane samo lupina.
Zahod je v fazi zatona in trend se bo zaobrnil šele po temeljitem resetu, a to lahko traja leta ali celo desetletja. Žal to lahko pomeni zelo turbulentno obdobje.
To godljo nam je pripravil nekompetenten in korumpiran zahodni politični razred na vrvicah Izraela. V zadnjem desetletju ali dveh je ta politični razred skrbel predvsem za to, da je spravil na Zahod čim več ilegalnih migrantov, za promocijo LGTB in woke ideologije, za t.i. zeleni prehod, ki je močno prizadel energetsko produkcijo, kmetijstvo in ustvaril vsaj v EU goščavo nesmiselnih predpisov in institucij, ki jih nadzirajo.
Če bi hotel kdo uničiti Zahod, bi vlekel natančno take poteze kot jih vlečeta Trump in Leyenova, ki se obnašata kot dva popolna bedaka. To je znamenje, da je z zahodnim modelom prividne demokracije nekaj močno narobe.
“Amerika je imperij v stanju implozije.”
Podobne stavke že več desetletij pišejo…sam ugani, kdo!
Ekonomist Jože Mencinger je oktobra 2008 rekel, da boido USA junija 2009 bankrotirale.
S svojim antiamerikanizmom si smešen. Včasih te je na to treba spomnit.
@apnmb
Bože moj mili kaj vi pišete.
😱
Take bedarije redko kdo zmore skup sklanfat.
Rečte da se sam hecate.
🤔🥴
@influencer – dobim provizijo, če te podprem? Kar se tiče govorov politikov so ti namenjeni včasih domači sferi, drugič tuji sferi – zato teh govorov politikov ne komentiram. Si pa res pošteno zasmetil ta portal!
Pa še nauk levičarjem in rusofilom, ki iz logike želijo narediti ne-logiko. Zakaj si države, ki mejijo na Rusijo želijo priključitve k Natu? Ne zato, da bi te državice ob pomoči Nata napadle Rusijo/diktatorja Putina – ampak zato, da se ne zgodi obratno, da Rusija/diktator Putin ne napade te države. Če namreč želi napasti te državice mora hkrati napasti tudi Nato in seveda posledično tudi Ameriko. Zato vidite je Rusija zelo zainteresirana, da je Nato daleč daleč od njene države.
Nekoč je bivša Rusija brez problemov napadla Češko, Poljsko, Madžarsko, v sodobnem času Gruzijo – enako je nekoč stara Nemčija/Hitler napadla cel svet. danes to ne gre več tako, a še vedno imamo posamezne države-imperije, ki se želijo širiti. Primer Ukrajine je dovolj zgovoren. Ni problem kje bo trenutno potekala meja med Rusijo in Ukrajino, ampak to ali bo čez desetletja nova Rusija odprla novo vojno ali v preostalem delu Ukrajine ali kje drugje.
Če sem malce sarkastičen. Vojsko in orožje imamo iz dveh različnih razlogov. Prvi je, da se država (katerakoli) oborožuje zato, da se brani – drugi razlog pa je ta, da se orožje izdeluje zato, da se konkretna država vplete v novo vojno. Lep dan.
Septembra je turško politično krajino pretresla izjava, ki so jo mnogi strokovnjaki označili za senzacionalno in potencialno prelomno.
Devlet Bahceli, vodja Stranke nacionalističnega gibanja (MHP) in dolgoletni zaveznik predsednika Recepa Tayyipa Erdogana v Ljudski zvezi, je predlagal ustanovitev strateškega tristranskega zavezništva, ki bi vključevalo Turčijo, Rusijo in Kitajsko, da bi se spopadli z “zlobno koalicijo ZDA in Izraela”.
Da bi dojeli pomen te izjave, moramo upoštevati zgodovinski kontekst. Turški panturkizem je bil tradicionalno usmerjen proti Zahodu, nacionalisti pa so veljali za odločne zagovornike proatlantske smeri.
V tej luči Bahçelijev poziv k zavezništvu z Moskvo in Pekingom pomeni simboličen prelom s to tradicijo, ki odraža naraščajoče nezaupanje do Nata in ZDA v turški politični krajini.
Bahcelijeve izjave niso naključne. V zadnjih nekaj letih je vztrajno stopnjeval kritiko Zahoda in se zavzemal za suvereni razvoj Turčije »onkraj blokov in zavezništev«.
Toda tokrat je prvič izrecno imenoval Rusijo in Kitajsko kot prednostni partnerici.
—————
Za hlapce rojeni “odbor za lizanje Ruttejevega anusa”, Turki pa za neodvisnost.
Razlika je očitna.
prijateljstvo z Rusijo so dolga leta uživale države Waršavskega pakta. Po padcu Berlinskega zidu in zlasti po razpadu Sovjetske zveze so te države zadihale in nekatere sedaj ,kot članica NATO pakta že prehitavajo Slovenijo, prijateljico Rusijo pa za kar nekajkrat
Ali si Turčija želi takšne španovije?
Verjamem, da si bil včasih v partiji in udbovski špicelj, kot tvoj mesija tov. Twito.
Pravzaprav je kar grozljivo ugotavljati, koliko ljudi misli, da Slovenijo ogroža NATO in da naše članstvo v njem povečuje verjetnost naše vpletenosti v neko bodočo vojno v Evropi. Pri tem od teh ljudi odštevam vse, za katere vem, da so levuharji in tudi tiste, ki zbujajo videz ruskih agentov (na tem portalu, sodeč po njihovih komentarjih, jih je kar nekaj).
Toda tudi po tem odštevanju jih ostane še dosti. Kaj si ti ljudje sploh mislijo? Kako mislijo, da se bomo ob agresiji ubranili, ko smo povsem razoroženi – in to prav po “zaslugi” naših levuharjev, ki so tako proti NATU. Ali jim ni jasno, da so kar tri naše sosede od vseh štirih članice NATA, prav vse naše sosede pa imajo skomine po našem ozemlju? Na čigavi strani bi bil ob morebitnem ozemeljskem sporu NATO, če Slovenija ne bi bila njegova članica?
NATO pa ne omogoča Sloveniji samo kolektivno varnost, ampak tudi možnost nakupa orožja po nižjih cenah, urjenje naše vojske po njegovih standardih in tudi naše sodelovanje pri skupnih obrambnih projektih. Obenem se ne vmešava v naše notranje politične razmere, kot se na primer EU. Njegova zahteva po minimalnem odstotku, ki bi ga Slovenija morala dajati za obrambne namene, je smešno majhna glede na naše potrebe v sedanji politični situaciji.
Dovolj razlogov, da bi se Slovenija morala držati NATA kot klop. Največjo težavo pri tem vidim v vprašanju, kako ljudi prepričati o realni situaciji, da nehajo nasedati levuharski propagandi.
VIKRANT THARDAK, indijski komentator:
Angela Merkel** je ravnokar **spregovorila**. Razkriva, kako so bile dejansko države **NATO**, ki so **blokirale mir**, še preden se je vojna v Ukrajini sploh začela. Pokazali bomo, kako so vam Zahodni naslovi prodajali risanko, medtem ko je bila diplomacija tiho ubita.
Vedno dobim to vprašanje v polju za komentarje. Hej, Vikrant, **Rusija je prva napadla Ukrajino pred 3 leti**. Kako lahko rečeš, da je Zahod agresor? Torej, danes rešimo to debato, kdo je agresor? Poslušajte ljudi, ki so bili dejansko v sobi. Angela Merkel, nekdanja nemška kanclerka, dama, ki je držala Evropo skupaj. Pravkar je glasno povedala tihi del, da sta Poljska in baltske države pomagale **blokirati pogovore z Rusijo**, preden se je vojna v Ukrajini začela, ko bi zadnjeminutna vroča linija EU-Rusija morda še vedno štela. Njene lastne besede, citiram jo dobesedno:
“Junija ’21 sem čutila, da Putin ne jemlje več resno Minskega sporazuma in zato sem si želela nov format, kjer bi se lahko pogovarjali neposredno s Putinom kot Evropska unija.” Potem doda: “Niso vsi to podprli. Predvsem baltske države, ampak tudi Poljska je bila proti.”
Prevod: Želela je pogovore na ravni EU s Putinom. Eno leto pred veliko eksplozijo sta Varšava in Baltik zaloputnila vrata. To ni moj vroč komentar. To je mrzel zapis Merkel.
Zdaj pa se posvetim trditvi, da Putin ni jemal resno Minskega sporazuma. V redu, če se spomnite, do enega leta pred začetkom vojne v Ukrajini je bila velika kriza v regiji Donbas. Nastala je po tem, ko je kijevski režim tam začel ciljati rusko govoreče ljudi. To je bil napad na rusko kulturo. Bil je poskus, da bi zajezili globoko zakoreninjeno rusko kulturo. In takrat sta samooklicani ljudski republiki Doneck in Lugansk zaprosili Moskvo za pomoč. V odgovor, to je ključna beseda, **v odgovor** na te prošnje, je Moskva morala sprožiti to operacijo, to vojno znotraj Ukrajine.
To je kontekst, ki ga ljudje očitno pozabljajo. Kakorkoli, če se vrnem k izjavi Merkel, sama je rekla, da če se je kdo izogibal pogovorom, so bile to te države NATO in ne Putin. Zdaj pa primerjajte to z zahodnimi naslovi, s katerimi vas nenehno posiljujejo. Na primer, ta: “Zakaj Putin noče govoriti, hoče predajo, ne miru.” In imamo tega: “Vladimir Putin ni zainteresiran za mirovni dogovor.” Tako vas hranijo s propagando. Toda če ena od vodilnih evropskih pogajalk pravi, da je bila prava cestna zapora znotraj EU, Poljska in Baltik z vetom blokirata kakršne koli resne pogovore EU-Kremlj, potem risankasta različica dogodkov razpade. Diplomacija ni bila uporabljena in ni spodletela – bila je blokirana in pokopana. To je resnica, ki jo je Merkel pravkar razkrila.
Merkel vam je celo povedala, zakaj jso Balti in Poljaki to storili. Kaj je bil razlog? Ne zato, ker je dialog zlo, ampak zato, ker je dialog tvegan za PR (narativo) Nata. Če bi EU sedela s Putinom, bi nekatere države NATO in EU morda rekle: Ne hvala stopnjevanju. In znamenita slika popolne enotnosti bi počila v živo na televiziji. Zato so menili, da je bolje, da se gledališče nadaljuje, kot da preizkusijo, ali je bil mir še mogoč.
Citiram spet: “Če se ne morete srečati, če se ne morete pogovoriti o razlikah iz oči v oči, ne boste našli novih kompromisov.” To veste iz svojega vsakdanjega življenja. Če se nočete pogovarjati s sosedom, ne bodite šokirani, ko se ograja dvigne in pes postane glasnejši.
Takoj ko je Merkel razkrila tiste neugodne podrobnosti, je Poljska doživela napad panike. Dobili smo izjavo Mateusza Morawieckega, ki je nekdanji poljski premier, in Angelo Merkel je označil za eno najbolj škodljivih nemških politikov za Evropo v zadnjem stoletju.
Umiri se, gospod zgodovinar. To ni ovrženje trditve. To je zlom. In potem je prišla tabloidna različica, Daily Mail. O moj bog. Napisali so zelo dolg članek, ki je jokal o tem, da je Merkel blokirala članstvo Ukrajine v NATU. Merkel je financirala Rusijo. Merkel je povzročila zime. Vse te neumnosti v tem članku.
Resnica je, da isti ljudje, ki so blokirali pogovore takrat pred štirimi leti, blokirajo pogovore zdaj. Govorijo vam, da pogajanja nagrajujejo agresijo, medtem ko vojna požira javne finance, gospodarstva in generacijo. Obljubljajo zmago kmalu, medtem ko zaloge orožja kopnijo. In vsakič, ko nekdo zašepeta **okvir premirja**, se stroj za ogorčenje zažene kot ura.
Torej, naslednjič, ko pogumen **tipkovni bojevnik** kriči: **”Rusija je napadla, zadeva je zaključena,”** odgovorite z Merklovimi dokazi. Poskušala je odpreti kanal EU-Kremlja, Poljska in Baltik sta ga blokirala. Opozorila je, da brez pogovorov iz oči v oči ne boste našli novih kompromisov. In izbrali so brez pogovorov, brez kompromisa. In potem so krivili njo, Merklovo, ker vam je povedala, kaj se je zgodilo. Kakšna klovnovska predstava!
Vir: Global News Factory
Moje mnenje: Tudi Indijci kot povsem nevpletena stran spoznavajo, da je Zahod želel vojno z Rusijo. Balti in Poljaki so bili verjetno zlobirani s strani ZDA, ker so bili najbolj sovražno nastrojeni v odnosu do Rusije.
Igra je uspela. Pogovori z Rusijo so bili blokirani, vojna se je začela, z njo so dobički ameriškega vojno-industrijskega kompleksa poleteli v nebo, Natov načrt sesutja Rusije se je začel izvajati v višji prestavi Še večje veselje za vojaško industrijo bo, če se vojna v Ukrajini razširi preko njenih meja. Evropski politični razred dela s polno paro na tem, da se to zgodi.
Zgleda, da se bodo kampanji za vojno z Rusijo pridružili tudi vrli člani Odbora za Nato. Če se bodo začela tudi slovenska pokopališča polniti s trupli z ruske fronte, kaj bodo tedaj ukrenili slovenski botri rusofobne histerije in vojni hujskači?
Kratka novička, ki me je nasmejala, citiram…
“(Rusi so sestrelili lastno lovsko letalo Su-30SM nad Krimom – siol)”
Ukrajinskemu brezpilotnemu letalniku je uspelo zadeti objekt v bližini letalske baze Gvardejskoje na Krimu. V poskusu njegove sestrelitve naj bi Rusi zadeli svoje letalo. Nekaj pa je pozitivno. Berem, da se ruska vojska uči iz lastnih napak, ker so v prvih mesecih vojne z Ukrajino delali podobne napake. Streljali so na lastne vojake.
PROF. JEFFREY SACHS, ameriški ekonomist:
Geografija je v vojni še vedno pomembna. Čas, ki ga dron ali raketa potrebuje, da doseže, glavno mesto za udar za obglavljenje države (decapitation strike), je pomemben in je očitno viden kot pomemben s strani velikih sil. Združene države si res niso želele jedrskega orožja na Kubi. Rusija si res ne želi vojske Združenih držav v Ukrajini. In ko so to govorili skozi leta, so rekli, ne želimo biti oddaljeni 3 minute od raketnega napada. Glede tega povsem eksplicitni. Ena najbolj destabilizirajočih stvari, ki so jih Združene države storile, je odhod od pogodbe **ABM** (pogodba o protibalističnih raketah) leta 2002 in začetek postavljanja protibalističnih raketnih sistemov, sistemov **Aegis** na Poljskem in v Romuniji. Po mojem mnenju to ni bila majhna stvar v ruskem razmišljanju. Ruski varnostni strokovnjaki trdijo, da je bilo to videti kot morda priprava na udar za obglavljenje, kot resno spodkopavanje ravnotežja moči, kot resno spodkopavanje odvračanja. Jaz temu argumentu verjamem.
Mislim, da bi Združene države ponorele, če bi Rusija začela graditi protibalistične rakete ob naši meji. Zato mislim, čeprav nimam zemljevidov, da bi vam jih pokazal tukaj, mislim, da bi lahko razumeli veliko bolje kot zdaj, da so nekatera območja preprosto tako provokativna in tako tvegana za Rusijo.
Ukrajino bi uvrstil zelo visoko na ta seznam. In Gruzijo bi uvrstil zelo visoko na ta seznam. Južni Kavkaz bi tudi uvrstil zelo visoko. Spomnim se tudi, da so bili vsi predstavniki ameriške neokonservativne zunanje politike prijatelji Čečenije konec devetdesetih let. Dvomim, da je kateri od njih res vedel, kje je Čečenija, vedeli pa so, da lahko hudičevo razjezijo Ruse. Želeli so uporabiti Čečenijo, da bi oslabili Rusijo, in to je tisto, čemur pravim, da se moramo izogniti.
Smo v igri z **negativno vsoto**. Imamo oboroževalno tekmo, ki se lahko prelije v katastrofo, in to je igra z negativno vsoto.
Vir: E&EP AUTOS
negativna vsota:
FUCK YOU ! 😂👍
Najvecjo neumnos,ki jo je katerakoli drzava naredila je ta,da je Ukrajina oddal vse nuklearno orozje Rusiji!
Če tega ne bi storila, bi lahko v miru pobila ruski živelj v Ukrajini, anede?
Ja Drejc,zakaj pa ta ruski zivelj noce biti Ukrajinski?Jaz sem po neki nesreci Butalc,ker pa zivim v Ameriki,sem Amerikanc.Kommunisti so masovno naseljevali Ruse v Ukrajino,zdaj poa ti Rusi nocejo biti Ukrajinci.Nazaj bi jih naterl v Rusijo,pika!
V današnjem svetu mora vsaka odgovorna država poskrbeti za svojo varnost, svojo obrambo. Pri tem se spet zamolči, da je bila Slovenija vsa leta našega članstva v Natu na repu njegovih članic, kar se tiče proračunskih sredstev v obrambne namene. Da smo uživali blagodati zavezništva, obvez do njega pa nismo izpolnjevali (do sprememb prihaja šele sedaj.). Pri tem pa so letala članic Nata branile naše nebo in za nameček je zavezništvo še investiralo 67 milijonov evrov za obnovo letališča v Cerkljah na Dolenjskem… in še bi lahko naštevali.
************
Nato svojim članicam zagotavlja prej manj kot več varnosti. Nato ni bojeval še niti ene obrambne vojne, bojeval pa je že več napadalnih vojn, vključno s posredno vojno zoper Rusijo na ramenih Ukrajine.
Slovenija se je včlanila v Nato zaradi sosed, ne zaradi Rusije, predvsem zaradi Hrvaške, s katero imamo nerešen ozemeljski spor.
Če bo prišlo do vojne med Nastom in Rusijo, bo to izključno zaradi Nata, zaradi njegove agresivne naravnanosti do Rusije in nepripravljenosti na dialog z Rusijo, ki bi moral ustvariti novo varnostno arhitekturo v Evropi, ki bi upoštevala tudi interese Rusije. Toda Nato države so si hotele podrediti Rusijo in jo po možnosti razkosati. Vsak objektiven opazovalec, ki kaj da na desjtva, ne le na zahodno propagando, lahko (u)vidi to.
Kaj si obetajo člani Odbora za Nato, bogsigavedi. Vprašanje je tudi, kaj si nečlani lahko obetamo od tega Nato odbora? Hujskanje k vojni z Rusijo?!
Ne, hvala!
Da so v mali rusiji ves čas zborovali pod Vršičem in sanjali kako jim bo plinovod ,”ki je dejstvo” omogočil korupcijsko parazitiranje.
Potem pa ,kot se za mrhovinarje spodobi ,obračajo smer v drugo skrajnost.
Če imaš slovence za zaveznike ,sovražnikov niti ne potrebuješ.
Saddam,Ghedaffi,Asad,Bradači v Iranu,vsi so dobili “zadnji poljub” degeneriranih retardov iz kloake.👍
Putinova imperialistična in polaščevalsko-ekspanzionistična Ruska federacija
že dlje kot zadnje desetletje sistematično agresivno ter z vsemi ilegalnimi in legalnimi sredstvi izziva vojno s svobodnimi in demokratičnimi državami EU in obrambnega zavezništva Nato,
in sicer tako s sredstvi intenzivne propagandno-vohunske ter hibridne vojne,
kot z načrtnim ideološko-nihilističnim spodkopovanjem
ter sovražnim inštaliranjem svojih agentov ter ovaduhov v evropskih skrajno levih in skrajno desnih političnih strankah,
z inštaliranjem svojih agentov in ovaduhov v najvišjih demokratičnih institucijah EU, OVSE in OECD
ter med aktivisti mogočno večstransko sofinanciranih in vse bolj vplivnih NVO organizacij “civilne družbe”,
ki načrtno in sistematično z lažno moskovsko ideološko-vojno propagando
spodkopavajo zaupanje javnega mnenja
v tradicionalne vrednote in zgodovinske civilizacijske dosežke
evropske demokracije in evropskih temeljnih svoboščin in pravic slehernega državljana EU.
Vse bolj vojaško ogroženo svobodno in demokratično Evropo
branijo države članice EU in Nata
ta čas pred naraščajočo nevarnostjo brutalnega nadaljevanja in smrtonosne nadgradnje že opazne intenzivne propagandno-hibridne vojne v pogubni smeri
zloslutne kinetične in jedrske vojaške agresije Ruske federacije
na najbolj ogrožene in najbolj propagandno osovražene zahodne sosede RF, od Baltika do Jadrana.
Nujna je nenehna, vsestranska obrambna in materialna podpora ter otipljiva in učinkovita pomoč junaškim ukrajinskim domoljubom,
ki ob nedotakljivosti lastnega ozemlja mednarodno priznane in suverene Ukrajine
na svojem ozemlju junaško branijo pred ruskim in mednarodnim imperialističnim terorjem (RF z vojaškimi zavezniki iz Azije) tudi vso preostalo demokratično in svobodno Evropo.
V enostransko vojaško napadeni ter začasno sovražno in nezakonito delno zasedeni demokratični Ukrajini branimo vse države članice EU in članice obrambnega zavezništva Nato – svobodno in demokratično Evropo
ter mednarodno sprejete in priznane temelje mednarodnega prava,
po katerih so mednarodno veljavne meje v Evropi eno-stransko ne-premakljive
ter so eno-stransko osvojena ozemlja samostojnih, suverenih in mednarodno priznanih držav ne-veljavna in ne-zakonita
ter kot taka lahko le trajen vir negotovosti, ne-pravičnosti, ne-zadovoljstva in iz vsega tega nujnega porajajočega se ne-humanega in zločinskega množičnega nasilja.
Samodržec in tiran iz Kremlja skuša s sestankom v prijateljski Budimpešti še enkrat naplahtati svojega “ljubega” sogovornika iz Bele hiše
ter si še podaljšati čas za enostransko množično uničevanje gospodarske, energetske, vojaške in civilne infrastrukture v Ukrajini ter za nadaljnje množične zločine nad civilnim prebivalstvom.
Bo ameriški kšeftar z življenjem in smrtjo ter z vsakršnimi prodajnimi artikli kdaj spregledal?
Joj, prejoj. Takega pravovernega in opranoglavega monologa mimo vseh dejstev je sposoben samo čisti politični ignorant ali pa čisti blefer.
Odbor za tolpo Nato ali po domače, zagrenjene starine, polne cvenka, ki se jim čas izteka in jih nihče ne jemlje več resno, razen to, da mešajo drek.
Ob pogledu na svobodno in veselo mladino, škripajo s protezami in besnijo, ker so že na zadnji postaji in jih ciprese in zemljica kličejo. Zato iz nevoščljive hudobije ščuvajo na vojno.
👍👏
Melania,ne Milana👍
Zakaj bi pisal, če je že Švejk vse povedal:
Švejk on 17. oktobra, 2025 at 8:25
Z agresijo Rusije na Ukrajino se je vojna vrnila na evropska tla. Ogrožena je celotna evropska politično-varnostna arhitektura, ki se je gradila vrsto desetletij. Kršijo se načela Ustanovne listine OZN iz leta 1945, Helsinške listine iz leta 1975 in Pariške listine iz leta 1990. Med njimi neuporaba sile v mednarodnih odnosih ter spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti držav.
__________
To je nič drugega kot cenena propaganda v nasprotju z dejstvi. Vojna se je vrnila na evropska tla z napadom Amerike/Nata na Srbijo leta 1999. Takrat so bile tudi spremenjene “nespremenljive” povojne meje v Evropi.
ZDA so enostranko prekinile vse varnostne sporazume, ki so bili sklenjeni z nekdanjo Sovjetsko zvezo, s čimer je bila porušena povojna varnostna arhitektura v Evropi. Vse ruske predloge za novo varnostni arhitekturo pa je Zahod odklanjal. Nato oziroma zahodni politiki so trmasto izjavljali, da se Rusije širjenje Nata na njene meje ne tiče – zato ker so hoteli vojno z Rusijo.
Zadnji ruski poskus za sprejem dogovora o medsebojnih varnostnih zagotovilih med Natom in Rusijo je Kremelj podal decembra 2021, to je malo pred specialno operacijo, katere namen je bil prisiliti Ukrajino in Zahod k pogajanjem in implementanciji sporazumov iz Minska, po katerih bi Donbas ostal v okviru Ukrajine. Boris Johnson je v vlogi britanskega premiera osebno šel v Kijev in od Zelenskega zahteval, da nadaljuje vojno. Po nekaterih poročilih je za to dobil 1,3 milijona dolarjev. Za vsak njegov dolar je v nadaljvanju vojne padel najmanj en ukrajinski vojak in neznano število ruskih.
Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel je pred kratkim povedala, da so pogajanja z Rusijo pri njenem zadnjem predlogu decembra 2021 zminirale Poljska in baltske države. To so zaradi zgodovinskih izkušenj najbolj rusofobne države, toda to ne opravičuje njihovega revanšizma. Če bi to bila splošna praksa, bi bila Evropa nemudoma v vojni vsakega z vsakim, saj imajo praktično vse evropske države skeleče zgodovinske rane iz številnih medsebojnih vojn. Nemčijo bi morali vsi sovražiti in jo uničiti zaradi njene nacistične preteklosti.
Zakaj Zahod Rusom ni pripravljen tolerirati obdobja njihovega sovjetskega imperija? Pri čemer je bil Zahod med 2. svetovno vojno celo zaveznik Sovjetske zveze, ki je nosila glavno breme zmage nad nacistično Nemčijo in je odločilno pripomogla k njenemu porazu. Med hladno vojno praktično ni bilo žrtev na nobeni strani, Gorbačov pa je prostovoljno razpustil tako Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt, kar je edinstveno dejanje v zgodovini.
Namesto, da bi Zahod to razumel kot gesto dobre volje s ciljem ustvariti svet miru, je to razumel kot svojo veliko zmago, ki pa ni popolna, ker je Rusija obstala kot avtonomna država. Vse skupaj je bilo pogojeno z interesi predvsem ameriške orožarske industrije, ki je po 2. svetovni vojni prevzela v svoje roke vodenje ameriške zunanje politike, ki je posledično postala politika subverzivnega delobanja, netenja državljanskih, posrednih in tudi direktnih ameriških vojn vsepovsod po svetu.
Poleg tega je šlo tudi za strah Amerike, da bi v Evropi nastala ekonomska in politična povezava, ki bi ogrozila ameriški globalni primat. Zato je bilo treba zabiti klin med Evropo in Rusijo. Zahodni politiki, korumpirane lutke na vrvicah ameriških orožarjev, so v maniri hlapcev, ki zvesto služijo svojemu gospodarju, seveda pokorno izvedle evropski samomor. Če bo šlo tako naprej, ta ne bo več le metaforičen in omejen na gospodarstvo, temveč bo dobeseden, saj nas evropski korumpiran in nekompetenten politični razred vodi v vojno z Rusijo, ki utegne biti zadnja.
Ameriški orožarski sektor je najbolj zaslužen za nesmiselno širjenje Nata proti ruskim mejam pred tedaj neobstoječo rusko nevarnostjo. Zdaj so se razmere seveda spremenile, toda predvsem zaradi agresivne politike Nata v odnosu do Rusije, katere cilj je nič manj kot zrušenje Ruske fderacije in njena podreditev. Rusija se seveda brani, saj je eksistenčno ogrožena. To ve vsak, ki le malce sledi izjavam ameriških in drugih politikov in študijam raznoraznih ameriških think tankov, kako uničiti Rusijo. Vojna v Ukrajini je bila načrtovana in izzvana vojna, pri kateri je Zahod naredil vse, da je do nje prišlo in da se ne bi ustavila, ko je izbruhnila. Tudi zdaj Zahod ne naredi nič, da bi vojno ustavil.
Edini način za ustavitev vojne v Ukrajini so pogajanja z Rusijo, v katerih bodo upoštevani njeni varnostni interesi. Toda orožarska industrija, ki vodi igro iz ozadja, niti slučajno ni zaintersirana za mir z Rusijo, tako kot tudi ni zainteresirana za miroljubno sožitje s Kitajsko in sploh državami organizacije Brics, za katero se Trump že bedasto in neresnično hvali, da jo je uničil. Bi ta pato seveda rad dosegel. Ko bo nastal konflikt z državami BRics, bodo seveda spet krivi vsi drugi, samo ne “miroljubna” Amerika , svetilnik demokracije in svobode…
Re:.. Da ne omenjamo vkorakanja vojske Sovjetske zveze, njene predhodnice, na Madžarsko (1956) in Češkoslovaško (1968).
Plus DDR 1952. Tudi takrat so ruski tanki razbili upor Nemcev.
Pardon 1953.
Niti člankar niti ti modrijan ne ločita med Sovjetsko zvezo in Rusko federacijo.
To je tako, kot da bi sodobno Nemčijo enačil z nacističnim Tretjim rajhom. Nevednost, kratka pamet ali pokvarjenost??
Mimogrede: Sicer pa sodobna Nemčija gre po poti svoje nacistične predhodnice. AfD skuša Nemčija prepovedati, njeni kandidati umirajo tik pred volitvami, ljudi obsojajo zaradi verbalnega delikta, kancler Merz pa je verjetno preveč poslušal pravljice svojega nacističnega dedka in bi rad obnovil večni nemški Drang nach Osten.
Ravno s Putinom ni nobene razlike med SZ in Rusijo.
Tudi za casa SZ smo vedno rekli edino Rusija.
Seveda nikoli nismo imeli v mislih teritorija, ampak edino in samo centralno komando. Lahko bi tudi rekli Moskva ali pa kar Kremelj, ime ni bistveno. CCCP, ce hocete.
Ravno s Putinom ni nobene razlike med SZ in Rusijo.
_________
Nobene razlike ni med Natom iz časa hladne vojne in Natom po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. No, razlika je, da se je razširil in postal še bolj agresiven. In to ne le v odnosu do Rusije: Afganistan, Irak, Sirija, Libija, Jemen, sudan, Somalijna, Srbija…
Putin dela to, kar bi na njegovem mestu delal vsak ruski patriot: brani Rusijo pred Natom, ki jo hoče uničiti.
POGOVOR Z UPOK. AM. POLKOVNIK DR. DOUGLAS MACGREGORJEM
VPRAŠANJE NOVINARKE RACHEL BLEVINS: “Želim slišati vaše mnenje o zadnjem dogajanju, saj je predsednik Trump sporočil, da je imel danes dolg in produktiven telefonski pogovor z ruskim predsednikom Putinom, v katerem sta se dogovorila za srečanje. Zdaj vemo, da naj bi se Zelenski v petek srečal s Trumpom v Beli hiši, Trump pa je javno govoril, celo grozil z odobritvijo raket dolgega dosega Tomahawk za vojno proti Rusiji.
DOUGLAS MACGREGOR: “Vemo, da ko je bilo zadnje srečanje v Anchoragu, sta se predsednik Trump in njegova ekipa pojavila in pričakovala, da bosta ruske goste preplavila s šarmom in gostoljubnostjo, vendar niso prišli z nobenim predlogom, prav tako niso bili pripravljeni razpravljati o predlogih, ki so jih dali Rusi. In tako so Rusi ponovno orisali svoje stališče, in razprave ni bilo, ker so Rusi zelo jasno povedali, kaj mislijo in kaj hočejo. Z drugimi besedami, mislim, da je predsednik Putin upal, da bomo natančno prebrali in skrbno preučili, kaj so povedal, vendar se to ni zgodilo. Morda pa je tokrat volja, da se to stori. Če je tako, bi bila to dobra novica.
Toda doslej se zdi, da je predsednik Trump najbolj pod vplivom zadnjega svetovalca, s katerim govori. In zadnji svetovalec, s katerim govori, ga neizogibno poziva, naj bo trden in oster ter se ‘postavi po robu’ Rusom, in ga opominja, da smo najmočnejša država na svetu in da morajo na koncu storiti, kar hočemo mi.
No, to so same neumnosti, In najboljše bi bila vsebinska razprava o tem, kaj so Rusi predlagali, ker mislim, da bi to cenili. To dokazuje, da nam je mar za njihovo mnenje, da spoštujemo njihove nacionalne strateške interese. Tega nismo storili nikoli. Ravnali smo, kot da nimajo nobenega legitimnega političnega interesa ali interesa nacionalne varnosti v Ukrajini, kar je nesmisel.
RACHEL BLEVINS: Ja, šokantno je, kajne, ko pogledate ravnanje Trumpove administracije s tem, glede na dejstvo, da bi se lahko soočili z možnostjo jedrske vojne ali vsaj z ostrim povečanjem napetosti. Želim se malo poglobiti v pogovor o Tomahawkih, ker vem, da je Zelenski na poti v Belo hišo. Pritiskal bo na to. Zakaj torej mislite, da smo sploh imeli pogovor o uvedbi Tomahawkov v ta konflikt in da je to v zadnjih nekaj tednih v središču pozornosti?
DOUGLAS MACGREGOR: “Nekdo je to omenil predsedniku Trumpu. Predsednik Trump v resnici ne ve ničesar o raketi Tomahawk. Morda zdaj kaj ve in je nenadoma spoznal, da Tomahawk nikakor ni čarobna rešitev. Ta sistem je zelo edinstven. Mi bomo morali izvesti načrtovanje in izvedbo misije. Z drugimi besedami, na terenu boste morali imeti ameriško vojaško osebje in Rusi bodo to obravnavali kot vojno dejanje in ustrezno odgovorili. Upajmo, da predsednik Trump zdaj to jasno razume in je bil pripravljen ponovno razmisliti.
Nikoli nismo priznali legitimnih nacionalnih varnostnih interesov Rusije v Ukrajini. Z Rusi smo ravnali, kot da nimajo pravice braniti se. Pretvarjali smo se, da je to, kar se je zgodilo v Ukrajini, nesreča zgodovine, ki nas ne zanima. Nikoli nismo prevzeli odgovornosti za ta režim in grozne stvari, ki jih je storil, ne le Rusom, ampak tudi lastnemu ljudstvu. In nikoli nismo kategorično izjavili, da smo sodelovali pri načrtovanju in izvajanju večine neuspelih kopenskih operacij v Ukrajini, ki so Ukrajince stale 1,7 do 1,8 milijona mrtvih v ukrajinski uniformi.
Torej ne vem, kaj lahko pričakujemo. Toda če bomo tja šli in postavljali zahteve ter zavračali idejo, da je to, kar se dogaja v Ukrajini, za Rusijo eksistencialno, ne pa za nas, ne vem, kako daleč bomo prišli.
RACHEL BLEVINS : Ja, ko se ZDA obnašajo, kot da se je “vlada v Kijevu leta 2014 nekako sesula. Ne vemo, kaj se je zgodilo,” čeprav točno vedo, kaj se je zgodilo. In to me pripelje do naslednjega konflikta, ki ga želim omeniti, ker vem, da je Trump v sredo tudi potrdil, da je **pooblastil Cii za izvedbo prikrite akcije v Venezueli** in dejal, da razmišlja o napadih na venezuelsko ozemlje. Ali smo na poti – vem, da zdaj govori o vsem tem miru – vendar se sliši, kot da smo na poti v še eno vojno.
DOUGLA MACGREGOR: Da. Nihče ne postavlja težkih vprašanj o resničnem namenu ameriške vojaške akcije proti Venezueli ali možnem strateškem vplivu na Združene države, dobrem ali slabem. Zdi se, da večina ljudi v Senatu zasebno misli: “No, Venezuela bi lahko bila priložnost za Washington, da si povrne bilijone bogastva, zapravljenega za neuspele vojaške intervencije ZDA na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini.”
Pravzaprav, ko poslušam ljudi, ki govorijo o Venezueli, se sliši, kot da so pripravljeni sesti v svoje vikinške čolne, odpluti do Venezuele, ukrasti vse, kar potrebujejo in želijo, ne glede na to, kaj se zgodi s prebivalstvom, saj govorijo le o venezuelski nafti in plinu, rudnikih zlata, rudnikih smaragdov*. Na Capitolu ali v notranjosti *Beltwaya* [Washingtona D.C.] se iskreno ne razpravlja veliko o domnevni vlogi, ki jo ima Venezuela pri trgovini z drogami in ljudmi, saj je ta zelo majhna.
Paul Wolfowitz v pričevanju pred Kongresom dejal, da bo iraška nafta na koncu plačala vojno in okupacijo Iraka. Nič od tega se ni zgodilo. Bil je popoln neuspeh in končali smo v rdečih številkah za bilijone dolarjev. Zato mislim, da se vsakdo, ki trdi, da lahko samovoljno vstopimo v to državo ali jo ustrahujemo z ciljem, da ji vzamemo vire in se izognemo posledicam, zelo moti. Vidim pa veliko dokazov, da je CIA nad tem zelo, zelo navdušena in to močno podpira.
Sredi poznih 90. let, smo postali očarani s tem konceptom spremembe režima. Sprva smo ga usmerili v Bosni in Hercegovini proti Srbom. Nato smo ta proces nadaljevali na Kosovu. Vse je bilo zasnovano za odstranitev Miloševića. Kot se spomnite, je bil on takrat glavna tarča. In mislili smo, da bomo na koncu vodili Jugoslavijo tako, kot smo vodili Filipine z nekim generalnim guvernerjem, ki je sedel v Manili, le da bo tokrat sedel v Beogradu. Nič od tega ni delovalo. Stalo nas je veliko denarja.
In gremo naprej. Ni bilo dovolj, da smo šli v Afganistan in odstranili ali ubili Osamo bin Ladna in njegovo ekipo. Ne, ne, ne, ne. Morali smo vstopiti in prevzeti državo. Morali smo odstraniti vse, ki so bili na oblasti, in potem bi se država izboljšala in postala peresce na našem klobuku. In vsi vemo, kako se je to končalo.
Hkrati gremo v Irak in spet moramo odstraniti režim. Ni bilo dovolj reči: “Dajte nam glavo Sadama Huseina in vi trije ali štirje generali ste zdaj zadolženi za državo, koordinirali boste z Združenimi narodi za volitve in pomagali vam bomo, kolikor bomo lahko.” Toda ne, ne, ne, ne. Morali smo razstaviti vlado, razpustiti vojsko, razpustiti administracijo. Vsi vemo, kako se je to izšlo.
Zdaj smo pod Bidnom želeli isto glede Rusije. Ni bilo dovolj najti rešitve, ki bi končala to grozno vojno. Ne, nasprotno, vojno smo želeli, ker naj bi vojna odstranila predsednika Putina z oblasti. In pravzaprav to ni bilo dovolj. Želeli smo učinkovito posiliti Rusijo, ukrasti njene vire, jo razdeliti, jo balkanizirati. To ni delovalo.
Tako smo nato svojo pozornost preusmerili na podporo Izraelu pri njegovem poskusu uničenja Irana. Toda resnična točka v Iranu je bila spet sprememba režima in nato balkanizacija. Spremeniti Iran v nekakšno imitacijo Sirije ali uničenega Libanona.
In zdaj govorimo o Venezueli. Zakaj želimo odstraniti režim? Zdi se, da gre vse za vire.
RACHEL BLEVINS: Kakšne so vaše skrbi glede vpletanja ZDA v nadaljnjo vojno proti Iranu?
DOUGLAS MACGREGOR:
Medtem jepredsednik Trump izjavil, mislim, da v zadnjih nekaj urah, da če ljudje v Gazi ne bodo spoštovali te prekinitve ognja, ipotem jih bomo morali vse pobiti, kar je bilo seveda zelo stalinsko. Veste, Stalin je verjel v preventivno pravico. Ubijte državljana, preden dobi priložnost, da stori kaznivo dejanje. Zveni, kot da želi to storiti v Gazi, kar je morda glasba za ušesa gospoda Natanjahuja, vendar menim, da je to zavržno z vidika ameriškega državljana.
No, glede na vse to, se dotaknimo Irana. Priprave na vojno z Iranom se nadaljujejo tako na strani ZDA kot na strani Izraela. Postavljamo sredstva na morje, zračna sredstva v neposredno bližino, koncentriramo tankerje, vse vrste stvari, ki smo jih videli v preteklosti. Torej, mislim, da obstaja zelo jasna pripravljenost na vojno.
Kakšen je zdaj izgovor za vojno z Iranom? Ne vem. Ali bo to lažna zastava (false flag)? Mislim, zagotovo smo to videli dvakrat v Siriji, kar je sprožilo izstrelitev križarskih raket v puščavski pesek, ko je bil predsednik Trump prvič na položaju. Veste, Rachel, ne vem, ampak mislim, da se bo zgodilo. Malo me preseneča, da se ni zgodilo že prej, vendar smo morda imeli premor, da bi si predsednik Trump poliral svoje poverilnice za prihodnjo Nobelovo nagrado za mir.
RACHEL BLEVINS: Zadnja stvar, ki se je želim dotakniti, je stanje ameriškega ljudstva, ker, kot smo govorili v tem pogovoru, imate Iran, Venezuelo, še vedno trajajočo posredno vojno proti Rusiji, še vedno neokonservativce, ki želijo vojno s Kitajsko in tako naprej. In potem dodamo Gazo. In Američani se ozirajo okoli in pravijo: “V redu, minilo je skoraj leto, odkar je večina glasovala za tipa, ki jim je rekel: **”Nič novih vojn,”** kajne? **”Končal bom vojne.”** In tudi zdaj Trump nekako igra to šarado: “Oh, imam, veste, šest ali sedem mirovnih dogovorov.” Očitno rešuje konflikte, za katere nismo vedeli, da obstajajo. In še vedno poskuša to ohraniti kot javno fronto. Ne vem, če vse to izgine samo zato, ker ni dobil Nobelove nagrade za mir, ampak kako gledate na stanje ameriškega ljudstva in njihovo zavedanje o tem, kaj njihova vlada še naprej počne, ne glede na to, koga volijo na položaj?
DOUGLAS MAC GREGOR: Mislim, da se Američani zavedajo naraščajoče inflacije. Mislim, da se zavedajo, da je gospodarstvo krhko, čeprav morda ne razumejo podrobnosti. Gledajo svoj način življenja. Gledajo kriminaliteto. V nasprotju s splošnim prepričanjem mislim, da veliko Američanov, ki živijo blizu velikih mest in so doživeli kriminaliteto, pozdravlja marsikaj, kar želi predsednik Trump storiti. Vendar se tudi te stvari ne zdijo dobro načrtovane, dobro organizirane. Nisem videl, da bi se predsednik Trump obrnil na javnost in poskušal zgraditi podporo za politike, ki jim želi slediti.
Torej, to je problem številka ena. Večina Američanov ne posveča veliko pozornosti temu, kar se dogaja izven njihovih meja. Zato me zelo skrbi, ker bi lahko končali v tej navidezno manjši intervenciji v Venezueli, ki se spremeni v velikansko močvirje.
Tik preden sva začela, sem prejel sporočilo od nekoga, ki je rekel, da je predsednik Trump vsem sporočil, da je Indija privolila, da ne bo več kupovala nafte od Rusije. Toda tiskovni predstavnik indijske vlade je nato dejal, da je to neumnost.
Ne vem, kaj se dogaja v Beli hiši. Pogosto mislim, da so odklopljeni od strateške realnosti. Predsednik Trump ljubi videz. Pravkar je rekel: “Oh, imamo super prekinitev ognja, vse je v redu. Imeli bomo mir. Vse bo čudovito.” Nato se dan kasneje obrne in reče: “No, če prebivalci Gaze ne bodo pristali na to, potem jih bomo, mislim, morali samo vse pobiti.” Hvala, Joseph Stalin. To ni nekaj, kar bi pričakoval slišati od ameriškega predsednika ali kogarkoli v zahodnem svetu.
Vir: Rachel Blevins
Douglas Mac Gregor natoči čistega vina in jasno in glasno pove, da je Amerika glavni trouble maker na planetu. In pove tudi za kaj: za nafto, za zlato, za naravne vire – za plen. Ljudje pri tem niso pomembni, tudi če umirajo v milijonih. Cilj opravičuje sredstva. To lahko vidimo v Ukrajini, ki je žrtvovana za ameriške in zahodne plenilske interese.
Če že ne moremo nič storiti zoper to, vsaj ni treba, da hvalimo zahodne plenilce in se jim dobrikamo ob vsaki priliki. Ali si kak naše gore list obeta kakšno drobtinico zase? Ali je za podpornike zahodnih veleplenilcev dovolj, če slovenskega pudlja kdo poboža in mu reče: Priden!
Med 2. svetovno vojno je okupator zaradi par krompirjev, ki jih je kmet dal partizanom, požgal njegovo domačijo in postrelil. vso njegovo družino.
Danes delimo milijone za orožje za vojno, ki se nas dotika le toliko, kolikor nas politiki prepričujejo, da se tam branijo evropske vrednote in obljubljajo, da račun nikoli ne bo izstavljen.
Pri naši babici v Prlekiji, je okupator v zhavalo za par krompirjev pomagal pri kmečkih opravilih, medtem ko so partizani hrano pokradli in odšli. Vse žal ni tako črno belo…
Martin Krpan, kaj želiš povedati? Da je bila nemška okupacija v glavnem dobra stvar?
Govora je o krompirjih, a ne?
Pri nas na Gorenjskem so pa kmetje z nemskim krompirjem med vojno pridelali bistveno vec kot pred vojno. In spet govorim samo o krompirju.
V zahvalo za par krompirjev, so se po vojni ujeti domobranski izdajalci, sami prijavljali, da so potem ob jamah pobijali svoje bivše izdajalske kamerade, ki so prisegli Hitlerju.
No tega pa se nismo slisali, da so domobranci sami svoje ubili. 😂
Zadeva postaja vedno bolj bizarna.
Urka madona, Miller, prjatu! Nujno na urgenco, zaskrbljen sem zate, lahko se ti do kraj sfuzla in….raje ni pomislim. Že kličem urgenco.
Kaj se je delalo v bolnici Franja sem izvedel že v 70. letih iz prve roke. Ta resnica šele zdaj prihaja v medije. Še veliko manjka!
Danes sem prebral nekaj odličnih člankov o tem kako diktator Putin/Rusija počasi spoznava kako močno se je uštel z vojno na Ukrajino. Hotel je pregnati iz svoje bližine Ameriko in Nato – zgodila pa se mu je Evropa/EU. Dokaz. Citiram izsek iz siola…
“(Hibridni napadi prinašajo hibridne rezultate
Rusija se je s tako imenovanimi hibridnimi napadi na evropske države, kot so vdori dronov v njihove zračne prostore, morda uštela, saj za zdaj ni videti, da bi se ta strategija obrestovala, opozarja Baunov in dodaja, da “hibridni napadi prinašajo hibridne rezultate”.
Vsi tovrstni incidenti so sicer moteči, grozeči in morda tudi simbolno pomembni, a v nasprotju s pričakovanji Kremlja še niso povzročili razprtij znotraj zveze Nato, meni ruski politični analitik.
“Težava s hibridnimi napadi je, da prinašajo hibridne rezultate,” je zapisal Baunov in pojasnil, da vdori ruskih dronov morda res prečkajo mejo držav članic zveze Nato, pri kateri je določeno, kaj je vojaška agresija zoper njih in kaj ne, a obenem izkazujejo tudi veliko mero obotavljanja, previdnosti in neodločnosti Rusije.
Dejstvo, da ne prinašajo pravih rezultatov, je po mnenju Baunova voda na mlin severnoatlantskega obrambnega zavezništva – ni treba sprožiti petega člena Nata, torej člena o kolektivni obrambi, obenem pa lahko takšne incidente izkoristi kot argument za krepitev obrambnih sposobnosti, kar pa je povsem nasprotni učinek od osrednjega cilja hibridnih napadov Rusije.
Lahko Rusija ponovi napako iz leta 2022, ko je podcenjevala Ukrajino?
Rusija ima po več kot treh letih in pol vojne v Ukrajini zdaj bistveno drugačne cilje kot februarja 2022, ko so bili v Kremlju prepričani, da bodo Ukrajino povozili v nekaj dneh.
Takrat so v Rusiji namreč računali na to, da je ukrajinska vojska šibka, prebivalstvo države neodločno, njen “lažni igralec – predsednik” pa nemočen. Zdaj po besedah Baunova ponavljajo lastno propagando iz leta 2022 in računajo na to, da je zveza Nato neodločna, neenotna in polna notranjih konfliktov ter da Evropa nima močnega voditelja, ki bi se lahko uprl mogočni Rusiji.
To je po navedbah Baunova pomembno zato, ker je zelo očitno, da je Rusija opustila svoje prvotne cilje v Ukrajini, saj je bolj ali manj jasno, da jih na konvencionalen način ne more več doseči. Namesto tega računa na hibridno vojaško-propagandno zmago proti Evropi, zvezi Nato in pravzaprav celotnemu združenemu Zahodu, ki bi ji posledično omogočila tudi napredek v Ukrajini, opozarja ruski politični analitik.
Po Baunovem mnenju je izredno paradoksalno, da Rusija nenehno trdi, da so njeni največji sovražniki zveza Nato, Evropa in združeni Zahod, in jim stalno grozi z maščevanjem, hkrati pa že skoraj štiri leta napada izključno Ukrajino. Z izogibanjem napadov na tiste, ki jih Rusija označuje za glavne antagoniste in ki imajo bistveno šibkejšo ter manj številčno vojsko od Rusije – na primer baltske države –, Rusija pravzaprav dokazuje, da je dežnik zveze Nato še kako zanesljiv odvračalni mehanizem, to pa je v popolnem nasprotju s tem, kar želi predvsem Evropejcem predstaviti Rusija.
Če bo videl, da vdori dronov Evropejcev v zračne prostore njihovih držav in zapiranja letališč ne ganejo več, bodo v Kremlju morda zaostrili razmere in na merek vzeli evropsko energetiko. “Rusija Ukrajine pravzaprav ne more več ustrahovati, saj jim je tako rekoč zmanjkalo načinov, kako to še storiti. A Evropejci so druga zgodba. Če ne bodo razumeli sporočil, ki jih Rusi pošiljajo z droni, se bodo zlahka lotili energetskih objektov.”
Rusija bi se s tovrstnim stopnjevanjem vse bolj približevala usodni točki, od koder resnično ne bi bilo več vrnitve. Putin bi s takšnim strašenjem Evrope, da opusti podporo Ukrajini, morda storil pogubno napako, še svari Baunov.)”
***
To je bila tudi moja teza/hipoteza, da bo Putin to vojno z Ukrajino na dolgi rok izgubil. Zakaj? Zato, ker je gospodarska moč Evrope/EU po BDP trikrat večja od Ruske BDP. Na koncu navadno zmaga tisti, ki lahko investira več denarja v orožje. Primer. Če Evropa/EU investira 3-5 % BDP se vprašajte koliko bi morala investirati Rusija/Putin, da bi to razmerje vsaj izenačila. Gospodarska moč Evrope/EU je torej trikrat višja. Še več. Ta vojna med Rusijo in Ukrajino je zbližala veliko članic Evrope/EU, čeprav se še mnogi ne zavdajo, da Ukrajina posredno brani Evropo/EU pred Rusijo. Diktator Putin je s svojimi provokacijami hotel vnesti razdor med evropske države – dosegel pa je prav nasprotno. Ni potrebno preveč pametovati/filozofirati, da ti je jasno, da navadno zmagujejo tisti, ki so bogatejši. Tudi v vojni je tako. Lep dan.
Ti pa res bolj malo razumeš.
@brane – saj ti nisem jaz kriv, če si tako močno verjel v Rusijo in diktatorja Putina. Pa še malo učenja zate.
Mene ne motijo levičarji/kitajska partija iz Kitajske. To je pač njihov politični sistem. Gospodarsko-ekonomski sistem pa je tržno-globalni kapitalistični sistem, ki edini prinaša blagostanje/bogastvo tako državi kot ljudstvu. Vidiš v tem je razlika med njihovimi in našimi levičarji.
Naših levičarjev ne maram, ker sovražijo dobiček, razvojno prihodnost za državo in ljudstvo itn. Tukaj se brijete norca iz desnih strank. Če bi imeli nekaj zaporednih desnih strank/vlad – bi bil naš BDP bistveno višji. Pri nas je višji samo za leve elite. Lep dan.
Gospodarska moč evrope to je bdp je več kot trikrat večji.
Sama Nemčija ima vsaj 2 x večji.
Z agresijo Rusije na Ukrajino se je vojna vrnila na evropska tla. Ogrožena je celotna evropska politično-varnostna arhitektura, ki se je gradila vrsto desetletij. Kršijo se načela Ustanovne listine OZN iz leta 1945, Helsinške listine iz leta 1975 in Pariške listine iz leta 1990. Med njimi neuporaba sile v mednarodnih odnosih ter spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti držav.
__________
To je nič drugega kot cenena propaganda v nasprotju z dejstvi. Vojna se je vrnila na evropska tla z napadom Amerike/Nata na Srbijo leta 1999. Takrat so bile tudi spremenjene “nespremenljive” povojne meje v Evropi.
ZDA so enostranko prekinile vse varnostne sporazume, ki so bili sklenjeni z nekdanjo Sovjetsko zvezo, s čimer je bila porušena povojna varnostna arhitektura v Evropi. Vse ruske predloge za novo varnostni arhitekturo pa je Zahod odklanjal. Nato oziroma zahodni politiki so trmasto izjavljali, da se Rusije širjenje Nata na njene meje ne tiče – zato ker so hoteli vojno z Rusijo.
Zadnji ruski poskus za sprejem dogovora o medsebojnih varnostnih zagotovilih med Natom in Rusijo je Kremelj podal decembra 2021, to je malo pred specialno operacijo, katere namen je bil prisiliti Ukrajino in Zahod k pogajanjem in implementanciji sporazumov iz Minska, po katerih bi Donbas ostal v okviru Ukrajine. Boris Johnson je v vlogi britanskega premiera osebno šel v Kijev in od Zelenskega zahteval, da nadaljuje vojno. Po nekaterih poročilih je za to dobil 1,3 milijona dolarjev. Za vsak njegov dolar je v nadaljvanju vojne padel najmanj en ukrajinski vojak in neznano število ruskih.
Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel je pred kratkim povedala, da so pogajanja z Rusijo pri njenem zadnjem predlogu decembra 2021 zminirale Poljska in baltske države. To so zaradi zgodovinskih izkušenj najbolj rusofobne države, toda to ne opravičuje njihovega revanšizma. Če bi to bila splošna praksa, bi bila Evropa nemudoma v vojni vsakega z vsakim, saj imajo praktično vse evropske države skeleče zgodovinske rane iz številnih medsebojnih vojn. Nemčijo bi morali vsi sovražiti in jo uničiti zaradi njene nacistične preteklosti.
Zakaj Zahod Rusom ni pripravljen tolerirati obdobja njihovega sovjetskega imperija? Pri čemer je bil Zahod med 2. svetovno vojno celo zaveznik Sovjetske zveze, ki je nosila glavno breme zmage nad nacistično Nemčijo in je odločilno pripomogla k njenemu porazu. Med hladno vojno praktično ni bilo žrtev na nobeni strani, Gorbačov pa je prostovoljno razpustil tako Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt, kar je edinstveno dejanje v zgodovini.
Namesto, da bi Zahod to razumel kot gesto dobre volje s ciljem ustvariti svet miru, je to razumel kot svojo veliko zmago, ki pa ni popolna, ker je Rusija obstala kot avtonomna država. Vse skupaj je bilo pogojeno z interesi predvsem ameriške orožarske industrije, ki je po 2. svetovni vojni prevzela v svoje roke vodenje ameriške zunanje politike, ki je posledično postala politika subverzivnega delobanja, netenja državljanskih, posrednih in tudi direktnih ameriških vojn vsepovsod po svetu.
Poleg tega je šlo tudi za strah Amerike, da bi v Evropi nastala ekonomska in politična povezava, ki bi ogrozila ameriški globalni primat. Zato je bilo treba zabiti klin med Evropo in Rusijo. Zahodni politiki, korumpirane lutke na vrvicah ameriških orožarjev, so v maniri hlapcev, ki zvesto služijo svojemu gospodarju, seveda pokorno izvedle evropski samomor. Če bo šlo tako naprej, ta ne bo več le metaforičen in omejen na gospodarstvo, temveč bo dobeseden, saj nas evropski korumpiran in nekompetenten politični razred vodi v vojno z Rusijo, ki utegne biti zadnja.
Ameriški orožarski sektor je najbolj zaslužen za nesmiselno širjenje Nata proti ruskim mejam pred tedaj neobstoječo rusko nevarnostjo. Zdaj so se razmere seveda spremenile, toda predvsem zaradi agresivne politike Nata v odnosu do Rusije, katere cilj je nič manj kot zrušenje Ruske fderacije in njena podreditev. Rusija se seveda brani, saj je eksistenčno ogrožena. To ve vsak, ki le malce sledi izjavam ameriških in drugih politikov in študijam raznoraznih ameriških think tankov, kako uničiti Rusijo. Vojna v Ukrajini je bila načrtovana in izzvana vojna, pri kateri je Zahod naredil vse, da je do nje prišlo in da se ne bi ustavila, ko je izbruhnila. Tudi zdaj Zahod ne naredi nič, da bi vojno ustavil.
Edini način za ustavitev vojne v Ukrajini so pogajanja z Rusijo, v katerih bodo upoštevani njeni varnostni interesi. Toda orožarska industrija, ki vodi igro iz ozadja, niti slučajno ni zaintersirana za mir z Rusijo, tako kot tudi ni zainteresirana za miroljubno sožitje s Kitajsko in sploh državami organizacije Brics, za katero se Trump že bedasto in neresnično hvali, da jo je uničil. Bi ta pato seveda rad dosegel. Ko bo nastal konflikt z državami BRics, bodo seveda spet krivi vsi drugi, samo ne “miroljubna” Amerika , svetilnik demokracije in svobode…
Arzenal Putina za zaščito svoje manšine je neizčrpen. Pa še se pripravlja na zaščito pri baltskih državah.
Putinova skrb za ogrožene je brezmejna.
Škoda ker glas naših rusofilov ne seže do švedske akademije, da bi ga predlagali ob bok Trumpeljna za Nobelovo nagrado.
“Vojna se je vrnila na evropska tla z napadom Amerike/Nata na Srbijo leta 1999” – ne vojna se je vrnila pred tem z napadom Srbije na Slovenijo.
Vse ostalo kar si napisal pa je brezveze komentirat, ker je ničvreden panflet direkt iz Putinove riti.
ne vojna se je vrnila pred tem z napadom Srbije na Slovenijo.
___________
Flagellum, ideološka pamet vidi svet popačen kot v hiši ogledal. Slovenska osamosvojitvena vojna ni bila vojna med dvema državama, temveč sodi v kategorijo državljanskih vojn. Striktno gledano, se je Beograd v tej vojni boril za ohranitev obstoječih evropskih meja, medtem ko si je Slovenija izborila njihovo spremembo na podlagi pravice do samo-odločbe. To pravico so izkoristili tudi Kosovarji in to pravico imajo tudi prebivalci Donbasa.
Vojna je vojna, vseeno kako jo imenujete. Ime mora pa imeti tudi vsebino. In vsebina tiste vojne je bila Srbija proti Sloveniji. Pika.
In ce dodamo se malo vsebine: Srbija je napadla Slovenijo. Lahko kvecjemu dodate „Srbijanci so napadli Slovence“, potem je pa ze dovolj.
Širiš laži, ki jih dejstva zanikajo. Pika.
Drejč on 17. oktobra, 2025 at 12:20
Glavno besedo pri napadu na Slovenijo, je imela JNA, ki ji je takrat načeloval general ali admiral Mamula, Hrvat. Predsednik zveznega Izvršnega sveta je bil Ante Marković, Hrvat, predsednik Predsedstva SFRJ pa je bil Stjepan Mesić, tudi Hrvat.
Kje ti vidiš tu, da bi Srbija napadla Slovenijo??
Če že skušaš napad na Slovenijo pripisati nekemu narodu oziroma jugorepubliki, moraš to pripisati prej Hrvaški kot Srbiji. Pomenljivo je tudi dejstvo, da HR ni reagirala ob napadu JNA na Slovenijo, kljub predhodnim drugačnim dogovorom.
Ampak saj tebe dejstva ne brigajo. Vse, kar šteje, je to, kar je ali naj bi bilo oportuno. Če dejstva niso v skladu z lažmi, toliko slabše za dejstva.
“Vse ostalo kar si napisal pa je brezveze komentirat, ker je ničvreden panflet direkt iz Putinove riti.”
To pa je komentar direktno iz gobca prostaka in zagovedneža prve klase, ki si domišlja bogsigavedi kaj??
Potgeni glavo iz Putinove riti in se nadihaj svežega zraka, da me boš izpadel še večji butec kot si.
Tvoj prostaški in vulgaren jezik brez smiselne vsebine pove vse o tebi in nič o meni.
PK za dejstva nerad sliši, ko ne govorijo njemu v prid.
Srbija je vedno želela, da se reši Slovencev, ker jih je jemala kot trouble makerje.
Ob prvi priliki so to udejanili.
No ja, vojna se je zacela z napadom Srbije na Slovenijo. 1991.
Glavno besedo pri napadu na Slovenijo, je imela JNA, ki ji je takrat načeloval general ali admiral Mamula, Hrvat. Predsednik zveznega Izvršnega sveta je bil Ante Marković, Hrvat, predsednik Predsedstva SFRJ pa je bil Stjepan Mesić, tudi Hrvat.
Kje ti vidiš tu, da bi Srbija napadla Slovenijo??
Če že skušaš napad na Slovenijo pripisati nekemu narodu oziroma jugorepubliki, moraš to pripisati Hrvaški. Pomenljivo je tudi to, da HR ni reagirala ob napadu JNA na Slovenijo, kljub predhodnim drugačnim dogovorom.
Ampak saj tebe dejstva ne brigajo. Vse, kar šteje, je to, kar je ali naj bi bilo oportuno. Če dejstva niso v skladu z lažmi, toliko slabše za dejstva.
Kredibilnost kloake je 0.0
Kaco in ostali komunajzeraj?
Same shit.
IN MELANIA WE TRUST👍
@Dezi
Rosso di sera, bel tempo si spera.
🙂