Prejšnji teden sem sodeloval na strokovni konferenci, na kateri smo razpravljali o vzrokih in posledicah zakonodajne hipertrofije v Sloveniji. Ker je ta tema nadvse aktualna tudi širše in na področju etičnih norm, ji danes namenjam nekaj misli. Pravnih predpisov in drugih aktov je namreč ogromno ne le v Sloveniji, temveč tudi v mnogih drugih državah ter na ravni EU in mednarodnega prava. Podobna rast je vidna pri pisanju etičnih kodeksov, načel in pravil o integriteti ter podobnih zadevah. Regulacija družbenega življenja je sicer že dolgo pretirano bujna, bohotna oziroma povečana (hipertrofična), vendar v zadnjih desetletjih prerašča že v poplavo. Le-te sicer še vedno ne bi poimenoval cunami, vendar pa poplava formalnih pravnih, etičnih in drugih norm človeka in človeštvo ne le usmerja in koordinira, temveč tudi vedno bolj duši. In ker ta regulacija za svoje cilje in nadzor nad ljudmi vedno bolj uporablja sodobno tehnologijo, je področje človekove svobode in avtonomnosti vedno ožje. Ob tem se kar vsiljuje vprašanje, kako to vpliva na človekovo psiho in um ter na družbena razmerja. Seveda pa se vedno znova tudi sprašujemo, kako navedeno hipertrofijo vsaj zamejiti, če že ne zaustaviti.
Spomnim se, kako je bila hipertrofija (preobilica) pravnih aktov obravnavana kot problem že v času mojega študija prava in mojih začetnih let delovanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Takrat, v 80. letih prejšnjega stoletja se je o tem govorilo znotraj jugoslovanskega in slovenskega socialističnega prava, ki je bilo še posebej značilno po svojih inovacijah in (pre)obsežnosti. Še posebej ustava iz leta 1974 je zasnovala državno ureditev na nekaterih specifičnih konceptih, ki so vodili v povsem nova (originalna) urejanja pravnih razmerij. Tako smo uvedli sistem samoupravljanja, družbeno lastnino in sistem združenega dela (kar so bili na državni ravni unikumi v svetovnem merilu), osnovali družbenopolitične organizacije in družbenopolitične skupnosti, socialistično zvezo delovnega ljudstva in še marsikaj. Vsa ta originalnost (družbena alkimija) je vodila v različne novoreke in v obsežno pravno urejanje, kajti le preko zavezujočih pravnih norm je bilo mogoče ljudi napeljati k temu, da bodo začeli postopno in dovolj poenoteno razumevati te povsem nove pravno-politične institucije. Kot vemo, se ta širši družbeni eksperiment ni obnesel, čeprav je vseboval določene prvine, ki smo jih danes že kar preveč izrinili iz kolektivne zavesti in se tako brez zgodovinskega spomina predali nekaterim novim skrajnostim in eksperimentom, ki nam prav tako ne prinašajo kaj dosti dobrega.
Skratka, hipertrofija prava ni nekaj novega. Deloma je tudi stvar subjektivne percepcije. Lahko si predstavljamo, da je že v starih (antičnih, srednjeveških itd.) družbah marsikdo menil, da je obseg pravnih norm prevelik. Seveda pa si takrat nihče niti v sanjah ni mogel zamišljati takšnega števila in obsega pravnih predpisov in drugih norm, ki veljajo danes v večini svetovnih držav.
Za vse to obstojijo seveda mnogi objektivni razlogi, med katerimi so na prvem mestu velikost in kompleksnost sodobne družbe ter nagle družbene spremembe doma in po svetu. Vse to vodi v vedno večjo privajenost ljudi in človeštva na velik obseg regulacije. Ljudje bi se zelo verjetno počutili povsem »izgubljeni«, dezorientirani in celo ogroženi, če bi, denimo, kar naenkrat ukinili kako tretjino predpisov, ki urejajo njihova življenja. Tako bi se nenadoma vsi znašli v nekakšni praznini. Ta bi sicer nekatere posameznike navdala z navdušenjem, saj bi lahko to praznino, ki bi jo dojeli kot področje svobodnega delovanja, napolnili s svojimi voljnimi in ustvarjalnimi ravnanji. Toda večino ljudi bi to področje svobode navdalo s strahom, saj ne bi več vedeli, kaj smejo in česa ne, hkrati pa bi ne znali biti dovolj avtonomni, da bi nastalo praznino napolnili s svojimi lastnimi odločitvami in ravnanji. Seveda bi težava nastala tudi v tisti prvi skupini, kajti med omenjenimi kreativci zagotovo ne bi bili vsi zdravorazumski in etični, pač pa bi takšno pravno praznino oziroma svobodo mnogi izkoristili za različna neetična in ne-umna ravnanja.
Poleg navedenih objektivnih razlogov, pogojujejo hipertrofijo prava tudi mnogi subjektivni razlogi. Če si jih pogledamo v domačem kontekstu, vidimo, da, poleg že omenjene privajenosti na predpise, k hipertrofiji pravnega urejanja v Sloveniji v veliki meri prispeva diskontinuiteta pravnega razvoja.
Povedano po domače, veliko posameznikov, ki prevzamejo vodilne funkcije v državi ali njenih podsistemih se obnaša tako, kot da se je razvoj slovenske družbe začel z njimi in zato pogosto spreminjajo zakonodajo ter utečene prakse tudi tam, kjer to ni potrebno, ali pa ne želijo nadaljevati že začetih zakonodajnih in drugih projektov svojih predhodnikov.
K temu še posebej botrujejo ideološke in druge skrajnosti v politiki, zaradi katerih želi vsaka politična opcija, ki zmaga na volitvah, v čim večji meri izbrisati vse, kar so pred tem naredili njihovi politični nasprotniki, ter vse to nadomestiti z novimi zakonodajnimi in drugimi pristopi in rešitvami. Poseben dejavnik, ki vpliva na povečanje in slabo kakovost regulacije je, denimo, tudi zloraba nujnih zakonodajnih postopkov v državnem zboru, saj se preveč zakonov sprejema na ta način. Med objektivne razloge za zakonodajno hipertrofijo, ki so hkrati tudi subjektivni, pa seveda sodi tudi pravodajna dejavnost EU, ki je prav tako enormna in povzroča tudi v Sloveniji dodatno poplavo zakonskih in podzakonskih norm.
Posledice takšne poplave prava so različne. V pozitivnem smislu lahko rečemo, da živimo v pravno zelo urejenem okolju, ki je prav zaradi obsežnega sistema prava predvidljivo in določljivo. V teh in nekaterih drugih pogledih pravna država (vladavina prava) prinaša mnoge koristi. Ker se z vsemi evropskimi in nacionalnimi predpisi ter drugimi pravnimi normami še vedno ohranjajo oziroma varujejo demokratične vrednote, smo lahko v tem pogledu zadovoljni – še posebej, ko opazujemo avtoritarne in militantne težnje in prakse v mnogih delih sveta, žal tudi v neposredni bližini EU ter celo v posameznih članicah EU. Po drugi strani, tj. v negativnem smislu, pa zakonodajna hipertrofija na ravni EU in v Sloveniji povzroča nepreglednost in nepredvidljivost pravnega reda, vodi pogosto v slabšo kakovost (na hitro sprejetih) zakonov, postavlja nekatere nepotrebne ovire za poslovno okolje, zmanjšuje učinkovitost pravosodja ter na splošno negativno vpliva na pravno kulturo. Gospodarstveniki in mnogi drugi se težko znajdejo v kompleksnem in nenehno spreminjajočem se pravnem okolju. Sodstvo, ki je vezano na zakonodajo, na nekaterih področjih ne more razviti ustaljene in predvidljive sodne prakse, saj mora le-to nenehno prilagajati zakonskim novostim. In še bi lahko naštevali.
Podobno je tudi z družbeno etiko, pri čemer mislim na praktično (aplikativno, delujočo) etiko. Ta sicer v znani zgodovini še nikoli ni bila na zares visokem nivoju (izjeme le potrjujejo pravilo). Toda glede na različne oblike znanstvenega, tehnološkega in drugačnega napredka sodobne civilizacije, so pričakovanja tudi na področju družbene etike narasla, še posebej tudi zato, ker danes ljudstvo na splošno ni več toliko neuko – če govorimo o demokratičnih ali vsaj ne pretirano avtoritarnih okoljih –, da bi do skrajnosti toleriralo nasilje, laž, diskriminacijo, korupcijo in druge oblike neetičnih ravnanj oblastnikov. Še več, etična pričakovanja naraščajo na vseh področjih. Etične kodekse sprejemajo politiki, javni uslužbenci, sodniki, odvetniki, gospodarstveniki, zdravniki, novinarji, zasebni detektivi, športniki itd. Čeprav količina teh »etičnih predpisov« še zdaleč ni primerljiva s količino pravnih predpisov, pa je porast kodificiranih etičnih norm očitna, pri čemer se vedno več etičnih norm že tudi povsem neposredno ureja kar s pravom (npr. zakon o integriteti in preprečevanju korupcije).
Toda že veliki kitajski modrec Lao Ce je dejal, da več kot je zakonov in ukazov, več je tatov in prevarantov. Tudi dandanes je v resnici zelo opazno, da kodificirane etike številnih poklicev doslej niso privedle do splošnega dviga etičnih ravnanj pripadnikov teh poklicev (izjeme seveda spet le potrjujejo pravilo).
Še več, družba postaja na različne načine vedno bolj groba, agresivna, neetična. Na fizični ravni se to kaže v vojnah in drugih nasilnih konfliktih in ravnanjih, na bolj subtilnih ravneh pa v komercialnem, ideološkem in drugem propagandnem psihološkem nasilju oziroma manipulaciji, ki nas dosega preko tradicionalnih in socialnih medijev oziroma najrazličnejših internetnih platform.
Na srečo je na tem svetu vedno tudi veliko dobrega. Več kot slabega! Če nismo ravno v negativiziranem razpoloženju, to lahko hitro opazimo oziroma miselno dojamemo. Zato se lahko vprašamo, zakaj nas slabo tako hitro zmoti (npr. droben črn madež na veliki in čisti beli halji), medtem ko dobro jemljemo pogosto za samoumevno. Verjetno je del odgovora na to vprašanje prav v tem, da nas ta (pretirana) občutljivost za slabo (krivično, nepošteno itd.) napeljuje k spoznavanju dobrega in k temu, da usmerjenost k dobremu zahtevamo tako od sebe kot od drugih. Od sebe zato, da se življenjsko razvijamo v pravo smer, od drugih pa zato, da v tej smeri pomagamo tudi njim ter hkrati delamo človeško družbo bolj znosno in prijazno.
Zoper hipertrofijo pravnih in etičnih norm zaenkrat še ni pravega recepta oziroma zdravila. Na dolgi rok jo lahko zaviramo in omejujemo s kakovostno vzgojo in izobrazbo prihodnjih generacij, saj to omogoča doseganje višje stopnje etične in pravne kulture. Poleg tega dobra vzgoja in izobraževanje ustvarjata tudi posameznike, ki znajo misliti s svojo glavo in zdravorazumsko ter so zaradi visoke stopnje znanja odličen kader tudi za vse tiste družbene vloge, ki vplivajo na pravno in etično regulacijo in kulturo.
Vprašanje je seveda, če smo glede vzgoje in izobraževanja na takšni dobri poti, kajti tako domača kot šolska vzgoja in izobraževanje sta pod hudim udarom negativnih družbenih dejavnikov. Toda če želimo ohraniti in razvijati človeka in človeško družbo na temeljih humanizma (etike, človekovih pravic, strpnosti, socialne in drugačne empatije itd.) ter se izogniti političnim totalitarizmom, družbi nadzora, ter nenazadnje avtomatizaciji in robotizaciji človeka, moramo pričeti na začetku – tj. doma, v vrtcu in šoli.
Na pravno sistemski ravni pa lahko – kar je seveda nekoliko paradoksalno – hipertrofijo pravnega urejanja zamejujemo predvsem tudi s pravnimi predpisi. Seveda ne na divjaški in primitiven (skrajno neuk) način, kot se je tega v ZDA po pooblastilu sedanjega predsednika nedavno lotil Elon Musk, ki je s svojim uradom za spodbujanje učinkovitosti vladne administracije (Department of Government Efficiency – DOGE) povzročil mnogo več škode kot dobrega. Radikalni rezi so sicer občasno in na določenih področjih potrebni, nikakor pa niso dobri, če na hitro, pretirano in nedomišljeno podirajo težko vzpostavljene velike in kompleksne delujoče sisteme. Seveda je tudi v Sloveniji treba podpirati vsako prizadevanje za odpravo nepotrebnih predpisov in administrativnih ovir. Toda k temu je treba pristopati premišljeno ter z dovolj strokovnega znanja in zdrave pameti.
Pri tem lahko k omejevanju hipertrofije prava in izboljšanju kakovosti zakonodaje pripomore predvsem boljše sodelovanje med vladnimi resorji, političnimi strankami ter med politično, javno-upravno, gospodarsko in splošno civilnodružbeno sfero – če se omejim le na te vidike. Ob tem bi veljalo pravno dodatno in učinkoviteje omejiti sprejemanje zakonov po nujnih postopkih, predvsem pa v javni upravi zagotoviti kakovostno kadrovanje in zaustaviti trend negativne (spolitizirane) kadrovske selekcije. Nenazadnje nam je lahko pri izboljševanju in doseganju večje preglednosti prava v pomoč tudi t. i. umetna inteligenca, če jo bomo le znali koristno in domišljeno uporabiti v pozitivne namene.
***
Članek je bil prvotno objavljen na portalu IUSINFO
Ko komunist izgovori besedo Pravo, je enko kot bi idiot izgovoril stavek Jestsm blesawidiotdanemormbitbol
@dob
In zakaj pol to izghovarjate?🤔
zanimivo je izrazoslovje :
– PRED ZAKONOM SMO VSI ENAKI
– SODBA V IMENU LJUDSTVA
– NIHČE NI KRIV, DOKLER SE MU NE DOKAŽE
NEKJE V RIMSKO KATOLIŠKEM PRAVU PIŠE:
GREŠNIK NE MORA SODITI GREŠNIKU ( kdo, nam lahko garantira, da sodnik v pisanju sodbe ni grešil? ) 🙂
VSAK LAHKO REČE KAR HOČE, NI PA REČENO, DA IMA PRAV!! ; )
Pravni sistem je dober, ce deluje v dobro vseh ljudi, cele druzbe. Kategoricni imperativ po Kantu.
To je dokaj tezko narediti, ker je pravni sistem sestavljen iz fizicnih oseb, ki jih mora nekdo postaviti na njihove pozicije. Sluzbe. In v tem je problem v druzbi, kjer je glavno gonilo osebni materialni uspeh. Pravni sistem tako nujno postane servis vladajoce elite. Ekstraktivna institucija pi Acemogluju. Stanje pred kolapsom.
Acemoglu in sodelavca (soavtorja) Johnson ter Robinson niso pravniki niti filozofi, ampak ekonomisti.
Ja in? Saj pravo ni samo sebi namen. Za ekonomski uspeh druzbe pa rabis delujeco pravo. Vse je eno in isto.
Ekonomski diskurz se močno razlikuje od pravniškega. V tem je vic.
Btw, delujoče pravo ni isto kot dobro (pravično) pravo. Razlika je podobna kot med “extraktivnimi” in “inkluzivnimi” institucijami.
Nepravicno pravo deluje, a slabo. Tako kot tudi slaba ekonomija deluje, slabse kot druge. Lahko celo zelo dolgo. Padanje proti nuli gre matematicno gledano celo v neskoncnost.
Ah, nakladaš. Pravo nič ne deluje, ampak samo določa pravila delovanja države in družbe. Tudi ekonomija ne deluje, ampak meri in preučuje gospodarska gibanja.
Nimava istega pojmovanja za terminologijo; govorim o sodnem sistemu kot bazi delovanja druzbe in gospodarstvu kot mehanizmu delovanja druzbe.
Ce bi prestudirali Acemogluja, bi razumeli i cem govorim.
Namesto pravne države imamo pravniško državo. Pravo naj bi bilo tisto, kar je prav. V pravniški državi pa ne gre za tisto, kar je prav, temveč za uveljavljanje interesov vplivnih skupin in posameznikov. Vsakokratna aktualna oblast, katerakoli, leva ali desna, ima specifične, sektaške interese, legitimne ali pa tudi ne, ki jih uveljavi z zakonsko prisilo.
Pravniška država je v službi lobijev in celo mafijskih struktur. Interes lobijev se interpretira kot pravno državo, po potrebi pa pravniki, nosilci pravniške države, reinterpretirajo celo nelegitimne, zlobirane predpise, v prid navadnih kriminalcev. Spomnimo se številnih sodb sodišč v času divjega lastninjenja s strani rdečih direktorjev, ki so navadne kraje razlagali kot zakonite poslovne poteze. Spomnimo se znamenite izjave, da ni vsaka velika svinjarija kaznivo dejanje. Seveda ne, če se kazniva dejanja obravnava z vidika interesov vplivnih lobijev, ki imajo moč ne le pisanja predpisov, temveč tudi njihovega nekaznovanega ignoriranja, namesto z vidika tega, kar je prav.
Žal Slovenija ni nobena izjema v okviru Zahoda, kamor zdaj spadamo. Lobiranje, ki ni nič drugega kot legalizirana korupcija, je v samem svojem bistvu nasprotno pravni državi. Zahod izgublja razvojno tekmo s Kitajsko tudi ali predvsem zato, ker je stopnja korupcije na Zahodu neprimerno višja kot na Kitajskem. Zahod postaja agresiven urobor, ki v interesu najvplivnejših lobijev, zlasti bank in orožarske industrije, žre svoj lastni rep.
Vsaka civilizacija ali imperij se razvija do neke točke, na kateri začne upadati. To se zdaj pospešeno dogaja Zahodu. Po 2. svetovni vojni je propadel britanski imperij, štefeto pa je prevzel ameriški imperij. Toda štafeta je imela gensko napako, korupcijo, ki jo je podedovala tudi Amerika, kar se v polnosti kaže zdaj, ko Zahod skuša zaman ustaviti multipolarizacijo sveta in se spušča v nesmiselne vojne, s katerimi želi obdržati svetovni primat. Toda svetovni primat ni odvisen od števila letalonosilk, temveč od gospodarske moči in od človeških virov. Kitajska ima oboje, za povrh nima generične napake, ki se kaže v sistemski korupciji, kot jo ima Zahod.
Sam zadeve gledam iz drugega zornega kota. Bom pojasnil/utemeljil spodaj, prvo pa citiran izsek na to temo…
(Instrumentalizirano sodstvo ogroža demokracijo – dr. Matevž Tomšič
Pred kratkim je slovensko sodstvo spet demonstriralo svoja dvojna merila. Okrožno sodišče v Kranju je namreč publicista Vinka Vasleta obsodilo, ker naj bi bil domnevno razžalil levičarsko aktivistko in vodjo Inštituta 8. marec Niko Kovač. Ker je v prejšnji številki Demokracije Jože Biščak podrobno analiziral primer, naj na tem mestu samo poudarimo poanto. Obsojen je bil protirežimski avtor, ki je “grdo govoril” o pomembni pripadnici režima. Ona sama in njena organizacija sta namreč tesno povezani z aktualno vladajočo garnituro.
Večina nas, ki aktivno nastopamo v javnosti, kar pomeni, da svoje misli delimo z drugimi prek medijev ali družbenih omrežij, je bila že kdaj deležna takšnih ali pa še bistveno hujših žalitev, kot jih je vseboval inkriminirani Vasletov zapis. A večini ni niti na misel prišlo, da bi šli v tožbo. Saj je tisti z “napačne strani” slovenske politično-ideološke ločnice zelo verjetno ne bi dobili. Spomnimo se primerov, ko so ne samo žalili ljudi z desnega političnega pola, celo njegove najvišje politične predstavnike, ampak so jim grozili (spomnimo se “ubi Janšo”), a so bili storilci gladko malo oproščeni. Očitno je enim dovoljeno groziti, medtem ko se drugim – tistim, ki so ljubljenci režima – ne sme nameniti niti bolj trdih besed.
Sodstvo igra pomembno vlogo v sistemu delitve oblasti demokratične ureditve. Je namreč nosilec vladavine prava in instrument nadzora nad tistimi, ki imajo moč in vpliv v družbi. Še posebej nad tistimi, ki zasedajo oblastne pozicije. No, vsaj načeloma naj bi bilo tako. V etabliranih demokracijah je veljalo, da so pravosodni organi politično nevtralni, se pravi, da preganjajo in obsojajo storilce kaznivih dejanj ne glede na njihovo nazorsko prepričanje in politično usmeritev.)
***
Hipertrofijo pravnih predpisov, zakonov itn. vidim predvsem v povečevanju v javnem sektorju/upravi v vseh država vzhoda in zahoda. V gospodarstvu je zadeva podobna vendar iz malce drugačnega razloga. Primer.
Če se podjetje širi takoj dobi večjo administracijo/birokracijo, dobi množico pod-direktorjev itn. Tudi na nižjih nivojih je podobno. Imate podjetja kjer nimajo zaposlenega niti enega inženirja – imate pa podjetja kjer je zaposlenih nekaj deset tido inženirjev, ker je masa izdelkov optimalno prilagojena z maso podjetja.
Imamo pa še en velik Razlog. Kako levičarji najlažje premagujejo desničarje? Ja, tako, da uvažajo reveže s celega sveta. Primer.
Amerika ima velike probleme z reveži s celega sveta, ki se valijo v Ameriko – eni, ker so bili preganjani doma, drugi zato, ker želijo narediti iz svojega življenja in družine nekaj več, tretji tja prihajajo kot kriminalci, razpečevalci mamil, četrti tja prihajajo zgolj zardi ekonomskih koristi brez želje, da bi v novi državi se izobraževali, delali itn. Vojne so samo eden od razlogov zakaj prihaja do masovnih selitev narodov. Revščino pa najlažje za svoje potrebe izkoriščajo levičarji povsod po svetu. To je najlažji način kako sesuti demokracijo kjerkoli po svetu.
Potem pa seveda pride na vrsto masa tistih, ki podpirajo leve vlade. Med njimi niso samo levičarska civilna združba, tukaj je masa pravnikov, odvetnikov, sodnikov, ki dobijo povsem nove pristojnosti in zaposlitve. Vse to pa poganjata oba ekstrema – na eni strani bogastvo, na drugi strani revščina in seveda neenake možnosti že v izhodišču. Nekdo, ki je recimo zaposlen v javnem sektorju/upravi ima veliko verjetnost, da bo tam tudi dočakal svojo upokojitev. Tsti, ki se zaposli v realnem/privatnem sektorju pa ves čs razmišlja o novem delovne mestu, ker nikoli ne ve ali se bo njegovo podjetje širilo ali pa šlo v stečaj. Tudi konkurenca za vsako delovno mesto/položaj je tukaj diametralno nasprotna tistim delovnim mestom iz javnega sektorja/uprave. Le tukaj se lahko namnoži t. i. negativna selekcija in preživi. To najbolj uspeva v tem trenutku našemu Golobnjaku – in še odstaviti ga ne moremo. Levičarji že vedo zakaj ne! Lep dan.
Potrebno je zastaviti drugačno vprašanje.
Zakaj je poplava prava, predpisov…
Vzemimo primer iz osnovne šole.
V naših časih, če smo mulci v šoli nagajali, smo jih dobili z metrom, okoli ušes ali so nas povlekli za ušesa. Zasluženo ! Brez pritožb staršev, advokatov, tožb.. itd. In nucalo je.
Kaj pa danes ?
Sto predpisov za učitelje, za šole, nešteto TV oddaj na to temo, itd in itd.
In nobenega haska.
Zakaj ?
Zaradi staršev. Državljanov.
Državljani zahtevajo to poplavo.
A to je samo šola…
Spoštovani profesor,
da imamo inflacijo norm. Razen nekaterih iztirjencev, večina sploh več ne ve kaj je pravna norma. Tista, ki izhaja iz pravnozgodovinskega izročila posamezne pravne veje, veste o čem govori. Vse skupaj seveda posodobljeno z nekaterimi ukrepi, ki smo jih primorani obravnavati zaradi razvoja družbe. Črko-bralstvo v pravu je postalo moderno, vse v smeri izsiljevanja svojih interesov, za nekatere. Slednje ni pravo ampak nepravo. Pa še čisto subjektivna misel. Marsikateremu od naših sodnikov, predvsem pa sodnic, ne bi škodilo, če bi prebrali kakšno knjigo. Avstrijci se situaciji pri nas že debelo krohotajo.
Večina ne ve niti, kaj je pravopis!
In zato nimajo zdravega razuma ?
Nimajo volilne pravice?
Ustavno garantiranih drugih pravic ?
3 luštne
Hipertrofija tolikokrat omenjena danes, odnosno preobilica, še bolje v medicini povečanje srca, jeter itd. Kakor koli se obrne naš nekdanji PV stresa puhlice. Kakopak naštudiran in mu pravo ni španska vas. Ampak zakaj takrat ni zarobantil, ko je bil čas, da se nekaj spremeni v tej smeri. Raje je pokleknil pred strici in užival vse privilegijih, ki se dotičejo mestu, ki ga dosega., odnosno, ki ga je dosegal. Najbrž najbolj pošten PV v zgodovini Slovenije, vendar ni naredil nikakršnega preskoka v bolj pravno državo. Lahko je po bitki, biti general.
Produkt svojega ateka, ki mu je tlakoval cesto, recimo do Rima, odnosno do Gregorčičeve toliko in toliko. Seveda je bil ali še je mož načel, vendar ali je tako naiven ali se mora ukloniti vrhuški. Prvo najbržej ne velja, ker je možakar na svojem področju strokovnjak. Ne mi o Rimskem pravu in podobne abote s katerimi filajo bodoče odvetnike, sodnike itd. ki potlej pozabijo na vse papagajske bedarije. Saj si razen genijev, ki imajo fotografski spomin, ki jim jih je dala Mati narava nihče ne zapomni vseh zakonov, pod zakonov, členov, aneksov itd. Naj mi pravnik, recimo pove neki člen v rimskem pravu. Mogoče takrat, ko se uči kot papagaj, vse ostalo pa prebira sproti in tolmači po svoje.
Zakaj npr. neko pogruntavščino tolmačijo, tako desni kot levi in tretji blok vsak po svoje. Odnosno, hipertrofija z akti, podakti in podobnimi bedarijami. Point ni v tem, kako nekdo razumeva vso to birokracijo, temveč vreči ven na polje zgodovine. A je tako težko? Seveda je. In kje se najbolj pozna. Pri naj naj bolj koruptivnih državah, recimo afriških in še kje drugje. Samo za prestop meje moraš (po navedbah raznih popotnikov itd.) izpolniti neštete formularje, ki z nekaj dolarji in evrčki čudežno izginejo. Mar se moramo primerjati z zamorci (prosto po Pavčku). Več birokracije, več papirja, več vsega in gospoda na vrhu vse zamegli, ker se preprosto vsa ta navlaka porazgubi po čudnih poteh in nobeden ne odgovarja in se vsi izgovarjajo na vse. Edina “svetla” točka je DRK, kjer se točno ve kdo pije in kdo plača. To zadnje je ironija, sarkazem ali kakorkoli. Zatorej navijam za Kimčija, ki je prehitel tako Kitajce, kakor razne socialistične, recimo komunistične režime po svetu vključno s Kubo, Venezuelo in še Belorusijo povrh, pa še z raznimi banana republikami. Mar si želimo tega. Niti . Cerar, niti holob, niti Janša, niti nobeden normalen državljan, razen skrajnih čegevarovcev, ki jih vodi tov. Kordiš, ki neznansko ljubi money, kakor vsi prebivalci tega planeta, ki se pusti zmerjati z Zemljo. Z denarjem kupiš popolnoma vse, razen zdravja in smrti. Koruptivni so prav vsi od Himalaje do rta Dobre Nade in pravokotno na nje. In g. Cerar najbrž dobro misli ter napiše, vendar so to pravljice, bajke za lahko noč. Kdor pa verjame v pravno državo je idiot ali naivni bedak. Pa ne bom s primeri, ker ni portal za obračunavanje, pa vendar imam s t.i. pravno državo probleme, ker tudi notarsko overjene pogodbe ne veljajo nič, odnosno prav nič. Včasih stisk roke, pljunek v dlani in je to bilo to. Dandanes razni paragrafi itd. ne veljajo nič in si jih vsak tolmači po svoje, mar ne. Zakaj temu tako, ker naši “bratje” z juga poznajo vse zakone, ki so njim v prid, ostalo pa “baš me boli kurac”. Kje je bivša stroga avstrijska zakonodaja, ki tudi ni bila ravno, pa vseeno. Pa bodi dovolj.
Največja napaka sodobnega prava je, da jepravo postalo znanost.
Vse pravne fakultete promovirajo doktorje znanosti. Ti pa morajo za doktorat predložiti disertacijo,ki temelji na znaosti, se pravi ,da dodajo zrno v zakladnico znanja.
Prav gotovo je pravo že doseglo vrh. Sedaj pa nadebudni znasetveniki prava po vsem svetu dodajajo drobce. Ko te drobce seštejemo vidimo, da niso več napredek, temveč skrpucalo, ki se oddaljuje od mogočne stavbe prava.
Res se svet spreminja, res je, da je potrebno ustreno spreminajti tudi pravo, toda v razumni meri. Če se spreminja svet, pa se lkudje ne spreminajmo z enako hitrostjo.
Poglejmo si samo neumosti, ki nam jih vsiljujejo, ko zahtevajo enakost spolov. Pa še to ni dovolj: spolov je več in posameznik si lahko spol izbere. Pravo pa se naj s takšnimi neumnostmi ukvarja in naj neumnosti celo normira in vemo, da so norme , prelite v zakone obvezne.
Preobsežno je pravo, da bi našteval še druge primere, ki kažejo na izrojenost, na neumnost.
Pa si poglejmo čisto navaaen primer sodnega procesa.
Gre za popolnoma enostavno zadevo, pa ko jo vpnemo v zakonsko kolesje, se zakomplicira in namesto, da bi sodba povedala kdo je kriv, pravdo izmaliči in po letih in letih zapletov zvemo, da je kriv tisti, ki ni kriv. Vse po zakonih.
Njabolj pretresljiva pa je izjava odvetnika večkrtanega morila Pluta tikpred začetkom procesa: izjavil je, da moj klient ni kriv. Izjavo je podal pred kamerami, zato sem si jo zapomnil.
Kako lahko izšolani pravnik izjavi takšno neumnost?
Lahko samo zato, ker se je pravo izrodilo, kar pa so dopustili znanstveni doktorati,ki so bvezni za akademsko kariero.
Ali kot je rekel moj kolega: problem je, ker temu, kar mi imenujemo prevara, oni tam smatrajo za vrlino.
Bistvo je očem skrito…👍
Tinejdžeri su pružali otpor rusifikaciji. Vladislav i njegovi vršnjaci odbijali su pjevati rusku himnu, rugali su se ruskom osoblju kampa i potajno izlazili po hranu i kvas u lokalnu trgovinu, koristeći manjkav nadzor. Vladislav, Denis, Serhij i Rostislav postali su neformalni vođe otpora.
Denisa su iz njegova školskog razreda u Hersonu odveli naoružani vojnici. Bez pristanka roditelja zajedno s ostalom djecom prebačen je preko okupiranog teritorija na Krim. Isprva je mislio da je riječ o odmoru, predahu od života pod okupacijom.
No, uslijedile su stroga kontrola, loša hrana, ograničena medicinska skrb i potpuna izolacija od obitelji. Kao dijabetičar tipa 1, Denis je morao štedjeti inzulin, zbog čega je na kraju završio u bolnici na tri tjedna.
etika
Sljedećeg jutra, kad su se djeca okupila kod jarbola, Vladislav im se pridružio, neuobičajeno oprezan. Netko je primijetio donje rublje i šapat se proširio među djecom. Sigurnosna služba je ispitivala stanovnike kampa. Vladislav je ostao miran: “Dobro da nitko ne zna da sam to bio ja.” Danima je pazio da ne privuče pozornost.
etika in pravo
Vladislavova šala s donjim rubljem bila je otkrivena. Njegov cimer ga je izdao. Astahov mu je ponudio izbor: odvođenje u policijsku postaju ili izolacija. Vladislav je izabrao izolaciju. Zaključan u sobi veličine četiri četvorna metra, bez telefona, odbijao je lijekove i vikao sve dok mu nisu dopustili da nazove majku.
“Ne mogu više ovdje ostati”, rekao je majci. Počeo je razmišljati o samoubojstvu. Šestog dana pušten je iz izolacije. Sunce je izgledalo svjetlije. Ponovno je bio s prijateljima i čak je ponovio svoju šalu sa zastavom.
Kako bi slomili njegov otpor, ruski odgajatelji su ga premjestili među mlađu djecu. Svake noći je tješio dječaka po imenu Baton koji je plakao za svojom majkom. Osoblje ga je kažnjavalo ostavljajući ga da stoji u hodniku do jutra.
Rimsko Pravo
Mafijo je mogoče premagati, vendar je to odvisno od nas, je sporočilo Sergia Mattarelle. V sporočilu, ki ga je objavil Quirinale, je predsednik republike poudaril vsakodnevno zavezanost k izvajanju zakonitosti in boju proti vsem kriminalnim združbam, proti klikam, ki povzročajo nasilje in zatiranje, proti sivim območjem sokrivde, ki dajejo prednost njenemu poslovanju in širjenju.
Kloaka
Skrbeti bi nas morala namreč izjava nekdanjega sodnika, da je “sistem moralnih vrednot spravljen na raven Kolumbije ali Mehike, kjer je prepletenost kriminala in državnih struktur transparentna” oziroma “predsednik države mora gledati, kako skupaj sedijo predsednik vrhovnega sodišča, vrhunski tajkun in pravnomočno obsojeni narkodiler“.
Bravissimo maestro.
Samo mafije se ne stera na fino.
Hipetrofija je po domače ustvarjanje megle! In ko doktor piše o potrebi po sodelovanju, pomislim, kako bi funkcionirali recimo zdravstvo ali gradbeništvo, če bi se za operativne postopke ali načine gradnje usklajevati, kot piše
” k izboljšanju kakovosti zakonodaje pripomore predvsem boljše sodelovanje med vladnimi resorji, političnimi strankami ter med politično, javno-upravno, gospodarsko in splošno civilnodružbeno sfero”!
Zakone bi morali pisati strokovnjaki in bi jih morala potrditi pravna stroka. Ne pa politika in parlament!
In Zakoni, ki so trenutno v veljavi, sodni veji oblasti skoraj ne omogočajo objektivnega sojenja, ker je v njej toliko “namerno ustvarjenih obvodov”, da lahko vsaka vrhunska odvetniška pisarna onemogoči sodbo, ki bi bila v transparentnem sistemu logična! (To velja tudi za zakonodaje veliko drugih državah – vključno z ZDA…)
In danes, ko je odvetniška stroka kot pomoč pri obrambi pričela uporabljati umetno inteligenco – večina dokumentov na sodišče že prihaja evidentno pisanih preko AI – bodo sodniki, ki ne morejo uporabljati tega instrumenta, še dodatno onemogočeni – obseg dokumentov ni predpisan – saj nimajo ne pomočnikov ne tehnologij, da se uprejo kvalitetnejšem odvetništvu, ki s pridom izkorišča nepopolno zakonodajo!
Ko pa se tako slabi ali površni zakonodaji pridruži še moč posameznikov ali držav, pa dobimo primer Netanjahuja in sodišča – ki nima nobene moči izvršiti ali pričeti izvrševati tisto, kar je namen zaščite – tako oseb, kot premoženja.
Sodstvo je v situaciji, ki je nehvaležna in recimo – čez 20 let ne bo več ne sodnikov in ne odvetnikov – bodo le še računalniki!
Vsako pravo molariziranje, besedičenje in teoretiziranje odpade, ko nekomu odpišejo 30 mio, drugemu (na podlagi prava) za 50 evr vzamejo hišo. Musk je naivno verjel in želel prav, ko je obračunal tudi s hipertrofijo akademstva.
V podalpski provinci je hobi pač utaja, morala in etika neumnost. Napad na policiste, župana in mladostnika, ki ga ni ostro obsodil skoraj noben medij, noben akademik (državna TV, kinjo plačujem za neodvisnost dejanja išče v marginaziranju manjšin) pa jasno govori kaj živimo. S ponosom rečem, jambram ker sem Sloven’c. Vzemite mi še te konstruktivne kritike, na katere nimate odgovora, in leva avtokracija bo popolna. Če to ne bo šlo, seveda, pa v vrtec in šole. Naučite jih politične korektnosti, kjer je vsaka kritika vladavine nezaželjena ali celo preganjana. Kjer manjšina vlada večini, jih pretepa, mi pa iščemo izgovore za njihovo zlorabo sistema in prava. Zatorej…
MC: “V teh in nekaterih drugih pogledih pravna država (vladavina prava) prinaša mnoge koristi.”
E, moj Fricko, pravna država se ne meri s količino predpisov. Pouči se malo npr. pri Kantu, kaj je pravna država.
Da ne omenjam, da zlasti levičarji pogosto enačijo pravno državo s pravosodjem in/ali z organi pregona. Borut Pahor je v času svoje vlade celo spohal izraz “institucije pravne države”, kar je hud nesmisel, ker se morajo v ustavni demokraciji VSE državne institucije brez izjeme ravnati po načelih pravne države.
Btw, da se etični kodeksi širijo kot kuga, je slabo znamenje te družbe.
Skupaj s hipertrofiranimi predpisi, ki so rakasta tvorba establišmenta , bi morali odrezati tudi državno birokracijo na državni in bruseljski ravni, ki producira nesmiselne predpise. In tudi kakšnega profesorja prava in FDV bi bilo treba poslati v pokoj ali pa na trg, da si tam služi kruh, namesto s praznim besedičenjem.
Veljalo je, veliko zakonov malo zakonitosti.
Pa še velja.
To je ja logično, brihta: več je predpisov, teže je ustreči vsem.
Čisto kul, vse potrdim.
Če ne bo streznitve pa je na voljo še vedno “naravno pravo”.