Po umiku referendumskega odločanja o podpori izvedbi projekta JEK2, s katerim bi “zagotovili stabilno oskrbo z električno energijo”, se je ta naložba umaknila s prvih strani medijev kot tudi razmišljanja ljudi. Kot beremo, naj bi se priprave za izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne vseeno nadaljevale, ljudje pa naj bi se o izvedbi odločali kasneje. Mogoče okoli leta 2028, ko naj bi bili poznani vsi parametri izgradnje te velike naložbe.
Razlogi za umik odločanja so bili na široko komentirani in tudi predmet političnega obtoževanja. Verjetno so bile eden ključnih razlogov za prestavitev odločanja na kasnejši čas tudi diametralno nasprotne ocene o potrebnosti in stroškovnem vidiku te naložbe. Nedvomno bomo čez dve ali tri leta bolje seznanjeni s pogoji izgradnje tega objekta, dileme o upravičenosti pa bodo ostale tudi takrat. Referendumska kampanja ne bo nič manj vroča in posegala v skrajne robove odločanja, ali JEK2 potrebujemo ali ne.
V tem, vseeno bolj umirjenem obdobju glede izgradnje nove nuklearke morda ni odveč predstaviti nekaj dodatnih podatkov o stanju in perspektivah v slovenski energetiki s poudarkom na JEK2. Seveda bo bralec hitro ocenil, da se tekst uvršča med zagovornike izgradnje JEK2, med t.i. jedrski lobi, a poudarek je predvsem na prikazu nekaj ključnih, pretežno nespornih podatkov. Projekt JEK2 vsebuje nedvomno kar nekaj tveganj, predvsem glede časa in stroškov izgradnje. Zato so bile razumljive spobude, naj investitorji in zagovorniki te naložbe zanjo zastavijo tudi svoje osebno premoženje.
Kot kažejo projekcije, bomo imeli brez JEK2 v Sloveniji posebno v zimskem času velik primanjkljaj potrebne električne energije.
Seveda ga lahko nadomestimo z uvozom. Majhnost Slovenije v evropskem prostoru nam omogoča več fleksibilnosti kot denimo Nemčiji. A če bomo morali čez desetletja kupovati manjkajočo elektriko ponovno po ceni 400 eur/MWh (dodatni 2 milijardi evrov letno) – ali celo ostali brez nje! -, seveda tudi za to takrat nihče od današnjih določevalcev ne bo odgovarjal. Tipična je bila izjava enega od uglednih komentatorjev, da pač ni njegova obveza, da razmišlja ali pove odgovor, kako si bomo leta 2050 zagotovili elektriko – on pač v JEK2 ne vidi prave poti.
Legitimno mnenje, le da je potem upravičeno tudi vprašanje, če je prav, da tudi on (ljudstvo) odloča o energetski prihodnosti države.
O slovenski energetiki
Poglejmo torej nekaj številk o proizvodnji in porabi električne energije v Sloveniji (prva tabela). Celotna potreba in poraba elektrike se zadnja leta nekoliko znižuje, kar je posledica zmanjševanja proizvodnje energetsko bolj intenzivne industrije ob manjšem povečanju porabe v gospodinjstvih. Trenutna poraba in struktura proizvodnje je torej v tabeli ocenjena na osnovi teh trendov s količinskimi podatki na levi, v desni strani pa struktura zagotavljanja potrebne elektrike v odstotkih. Pri trendih je upoštevana rast proizvodnje iz sončnih panelov ter upad pri TEŠ, pri hidroenergiji pa povprečna vodnatost.
Če torej pogledamo celoletno potrebo po elektriki v Sloveniji, ta znaša okoli 13,6 TWh. Od tega okoli 85 % proizvedemo sami, razliko pa uvozimo. Hidroelektrarne prispevajo kakšno tretjino, NEK in tudi še TEŠ po 20 %, delež sončnih elektrarn se je povzpel na 7 %. Vendar se moramo zavedati, da so to letni podatki in ker elektrike med sezonami ne znamo shranjevati, je še bolj pomembna struktura proizvodnje po sezonah. V tabeli so tako podatki za tri zimske in tri letne mesece skupaj.
Poleti nam povečane naložbe v solarne panele zagotavljajo že petino potrebne elektrike in ker je takrat tudi poraba nižja, smo v tem obdobju ob solidni vodnatosti rek že samozadostni. Elektriko lahko celo izvažamo. Popolnoma drugačna slika pa je pozimi, ko najprej porabimo 15 % elektrike več kot poleti, iz sonca pa je skoraj ni ne glede na obseg vlaganj. Domača proizvodnja nam zato takrat zagotavlja manj kot 80 % potreb. Bližnje zaprtje TEŠ, dolgoročno pa tudi NEK bo samooskrbo pozimi znižalo pod 40 % (!). In to ob sedanji porabi. Glede na načrte zelenega prehoda in verjetno podvojitev porabe v naslednjih dveh, treh desetletjih, bomo z razpoložljivimi domačimi viri lahko pokrili le kako tretjino potreb. Nekaj prostora imamo edino pri vodni energiji, sončna pozimi elektrike ne da veliko, vetrnice pa bodo v Sloveniji nepomemben vir tudi v primeru, če nam jih uspe še nekaj postaviti.
Pospešena vlaganja v sončne elektrarne ter po ocenah najmanj še toliko v distribucijsko omrežje nam sicer poleti lahko zagotovijo celo presežke elektrike. In elegantna rešitev bi bila, če bi znali presežno elektriko ob močnih naložbah v sončne vire prenesti iz poletja v zimo. A to ekonomsko danes preprosto ni izvedljivo in tudi na vidiku ni tehnologije, ki bi to lahko zagotovila ob cenovno sprejemljivih pogojih. Zato moramo v zimskem obdobju zagotoviti nadomestne vire za proizvodnjo elektrike ne glede na obseg vlaganj v sonce. Kar ta vir še dodatno podraži.
V tabeli so navedeni tudi okvirni podatki o stroških proizvodnje elektrike iz obstoječih virov, kjer je bo povprečni vodnatosti najcenejši vir hidroenergija (okoli 35 eur/MWh), pa tudi jedrska v NEK (45 eur/MWh). Najdražji vir je elektrika iz TEŠ, pri čemer je vseeno tudi tukaj potrebno dodati, da tretjino stroška predstavlja okoljska taksa, ki jo Slovenija prejema posredno nazaj v Podnebni sklad, tretjino pa plače in davki zaposlenih, ki ostajajo v Sloveniji (za razliko od stroškov za nakup panelov, kar gre denar v celoti v tujino). Dodatni pozitivni učinek elektrike iz TEŠ je tudi v precejšnja prilagodljivosti proizvodnje potrebam, torej proizvodnja elektrike takrat, ko jo manjka in je praviloma dražja, kar za obnovljive vire energije ne velja.
Neposredni stroški proizvodnje elektrike iz sončnih panelov so okoli 70 eur/MWh, a analize kažejo, da bomo ob povečanih vložkih v to proizvodnjo morali skoraj enak znesek vložiti v distribucijsko omrežje za prilagoditev temu načinu proizvodnje. Ob tem moramo za čas, ko ni sonca, zagotavljati nadomestne vire proizvodnje, poleg tega pa za obnovljive vire energije zbiramo posebne prispevke, ki investitorjem naložbo finančno olajšajo, vsem porabnikom pa nakup elektrike podražijo. Navajanje teh dejstev seveda lahko hitro razumemo kot oporekanje okoljsko najbolj čisti proizvodnji elektrike (kar velja za Slovenijo, ne za proizvajalce na Kitajskem in rudnikih po svetu!). A ko tovrstne naložbe podpiramo, se moramo vseeno zavedati celotnih stroškov, ne pa da so ljudje prepričani, kako je to cenovno najbolj ugodno – a samo za njih, ne pa za energetski sistem in stroške zagotavljanja elektrike kot celota.
Nesporno je torej, da bomo ob zaprtju TEŠ, kasneje še NEK ter predvsem ob močno povečani porabi postali na področju elektrike uvozno izjemno odvisni.
Ko gledamo današnje cene elektrike na evropske trgu, ki se gibljejo okoli 80 eur/MWh, je to za nekoga lahko še najbolj enostavna rešitev. Ko nam jo bo zmanjkalo, bomo pač uvažali. Ali varčevali (tj. manj porabili). Enostavno!
A zeleni prehod, kateremu smo skoraj soglasno zavezani (vsaj tako lahko razumemo) po vseh variantah in načrtih pomeni menjavo fosilnih virov energije z elektriko, torej bistveno večjo porabo električne energije. Možno je sicer, da opustimo pol industrije, a upajmo, da razmišljanja ne gredo v tej smeri. Še manj možnosti pa je, da bi ob tem prehodu na druge vire energije gospodinjstva znižala porabo elektrike – razen če močno znižamo kvaliteto bivanja ljudi. Seveda smo lahko bolj varčni, lahko izoliramo stavbe, a objektivno načrti, kako bomo v bodoče porabili manj elektrike (ali da je bomo enako), preprosto niso realni.
Energetika v Evropski uniji
Torej bomo uvažali!? Kljub zveličavnemu trgu se moramo vseeno vprašati, kdo in kako pa bo v Evropi proizvajal viške elektrike? Na priloženi sliki spodaj so najprej podatki o strukturi proizvodnje električne energije v EU skupaj v TWh, in sicer za meseca januar in junij lansko leto, desno pa dinamika po mesecih za nekaj ključnih virov proizvodnje. Evropska unija letno proizvede približno toliko elektrike, kot je tudi porabi: uvoz ali izvoz predstavlja okoli 1 % porabe.
Seveda se tudi EU sooča z večjo porabo v zimskih mesecih. Januarja lani je bilo porabe kar 26 % več kot junija. Ob tem je tudi v Evropi pozimi precej manj sonca, zaradi česar je morala EU v januarju zagotoviti kar 40 % več proizvodnje elektrike iz drugih virov kot v juniju. V EU kot celoti pač ne morejo preprosto uvoziti manjkajoče elektrike, temveč morajo aktivirati druge vire. In kako so EU v januarju zagotovila dodatnih 40 % elektrike? Največ k temu pripomore elektrika iz vetra, ki v zimskem času pokrije kar 17 % dodatnih potreb glede na junij, konstantno je pozimi višja tudi proizvodnja v jedrskih elektrarnah, 12 % nadomestnih virov pa v EU zagotovimo z dodatnim kurjenjem premoga in plina.
Na desnem delu slike ista problematika prikazana z mesečno dinamiko proizvodnje, vzporedno z dinamiko porabe poraba glede na povprečje (odebeljena rdeča črta). Tej dinamiki večinoma sledi tudi proizvodnja v jedrskih in plinskih elektrarnah, popolnoma drugačno dinamiko pa ima proizvodnja elektrike iz solarnih panelov. V EU to odstopanje v precejšnji meri kompenzira vetrna energija, ki ima k sreči (ne načrtno) obratno dinamiko kot solarna energija. Dodatno pa morajo države zimski primanjkljaj elektrike nadomeščati s kurjenjem premoga, največ v Nemčiji.
V Nemčiji kljub enormnim vložkom v obnovljive vire pozimi skoraj polovico (!) elektrike zagotovijo s kurjenjem premoga in plina ter posledično pridelajo desetkrat več izpustov kot “jedrska” Francija.
Tudi v Evropi se torej srečujemo s podobno težavo glede dinamike proizvodnje in porabe električne energije in viški za izvoz se zaenkrat zagotavljajo s premogom, deloma plinom, največ pa z vetrno energijo. O tem, kakšni so načrti celotne EU za zagotavljanje zadostne proizvodnje elektrike v zimskem obdobju, kakšnih uporabnih projekcij ni zaslediti – razen neskončnega števila deklaracij o nujnosti zelenega prehoda. Kot lahko prebiramo, je v več državah EU v pripravi gradnja velikega števila jedrskih elektrarn, poleg kontinuirane rasti naložb v sončne elektrarne pa veliko tudi v kompatibilne vetrne elektrarne. Te naložbe v drugih državah bodo najbrž tudi Sloveniji omogočale nakup morebitnih njihovih presežkov.
Glede na nesporno dejstvo, da nam bodo obstoječi in zaenkrat načrtovani domači viri v prihodnosti pokrili le kako tretjino potreb, je mogoče uvoz manjkajoče elektrike sprejemljiva opcija za Slovenijo in njeno oskrbo z električno energijo. Upravičen pa je dvom, če bodo presežki v Evropi na voljo in če je to strateško sprejemljivo za slovensko državo pri tako ključnem energetskem viru. Da ne omenjamo tveganj glede cene elektrike v primeru pomanjkanja, ko se številke lahko hitro gibljejo v milijardah evrov na letnem nivoju.
Izgradnja JEK2
Alternativa visoki uvozni odvisnosti in nepredvidljivosti te opcije je izgradnja drugega bloka jedrske elektrarne, torej JEK2. Po osnovnem investicijskem načrtu investitorja GEN Energija naj bi bila moč novega objekta 1.250 MW (obstoječa NEK ima 734 MW), ki bi letno zagotavljal proizvodnjo približno 10 TWh elektrike. Z njegovo izgradnjo bi z obstoječimi vodnimi in predvidenimi obnovljivimi viri lahko pokrili pretežni del povečane porabe elektrike v Sloveniji v naslednjih desetletjih.
Seveda tudi ta opcija prinaša tveganja. Verjetno še najmanj glede varnosti takšnega objekta, tudi zaradi pozitivnih izkušenj z obstoječo Nuklearno elektrarno Krško (NEK). Ključno tveganje so vsekakor stroški (vrednost naložbe) ter dinamika gradnje (morebitne zamude), kar se potem odraža v končni ceni proizvedene elektrike. Nekatere slabe izkušnje z aktualnim postavljanjem tovrstnih elektrarn v Evropi upravičeno odpirajo dileme – čeprav je res, da imamo v svetu tudi veliko pozitivnih primerov in dobrih izkušenj (izpostavimo projekt izgradnje štirih reaktorjev v Združenih arabskih emiratih v zadnjem desetletju). Pozitiven signal je tudi veliko število načrtovanih gradenj v Evropi in svetu, kar bi sicer lahko deloma vplivalo na zvišanje cen.
Preden pogledamo nekaj ključnih številk o JEK2, najprej nekaj besed o obstoječi nuklearki, NEK. Leta 1970 sta Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o gradnji, leta 1974 je bil položen temeljni kamen, osem let zatem (1982) pa prvič dosežena 100-odstotna moč elektrarne. Polovični slovenski del nam od takrat zagotavlja stabilno četrtino vse slovenske proizvodnje, zadnjih dvajset let po povprečno okoli 40 eur/MWh v stalnih cenah 2023. Po teh pogojih bo NEK načrtovano deloval še 20 let, verjetno pa celo še 40 let (skupaj 80 let).
Verjetno si sploh ne predstavljamo, kakšne pozitivne učinke na zanesljivo in cenovno ugodno oskrbo Slovenije z elektriko predstavlja NEK. In kako strateške in vizionarske so bile odločitve za izgradnjo pred petdesetimi leti. Le da takrat v imenu demokracije za odločitev niso spraševali “sosedove Jožice”, ki se ji niti ne sanja, kaj je milijarda evrov ali teravatna ura, temveč so odločitev sprejele odgovorne osebe za energetiko.
Mogoče pa bi morali takratno odločanje in učinke tega vseeno razumeti kot zgled in napotek tudi pri današnjem razmišljanju? Ko izvajamo in načrtujemo vlaganja predvsem v obnovljive vire energije tudi po nekajkrat višji polni proizvodni ceni (česar nihče ne preverja na referendumu).
Naložba v novo JEK2 v okvirno načrtovanem znesku – govorimo o približno 12 milijard evrov – je seveda ogromna, a takratna naložba v NEK glede na takratne razmere in razvitost države verjetno ni bila nič manjša. Iz investicijskega programa izhaja, da ta vrednost zajema tudi 2 milijardi evrov za ureditev lokacije ter nepredvidene stroške, kar je zelo velika rezerva za morebitne zmote. Takšno načrtovanje je sicer logično. Lažje je pač dodatno milijardo vključiti v načrt, kot pa kasneje zagovarjati prekoračitve stroškov. Takšna velikost naložbe razumljivo odpira vprašanje manjših, t.i. SMR reaktorjev, a kot prebiramo ocene jedrskih strokovnjakov, praktičnih izkušenj z njimi še ni, zaradi česar je upravičen dvom, če lahko z odločitvami odlašamo deset in več let.
Stroški elektrike iz JEK2
Cena proizvedene elektrike v JEK2 je sestavljena iz treh elementov: stroškov tekočega poslovanja, vložka v izgradnjo ter stroškov financiranja projekta. Najmanj dilem je glede stroškov tekočega poslovanja in vzdrževanja objekta v 80-letni dobi obratovanja. Po načrtih in konkretnih izkušnjah poslovanja obstoječih objektov bi se skupni tekoči stroški delovanja za načrtovano velikost elektrarne gibali nekoliko pod 30 eur/MWh, vključno s prispevkom za izgradnjo odlagališča. Ta strošek kot vse ostale navedene številke so vrednosti po stalnih cenah (2023) in inflacija ni upoštevana. Inflacija bo po pričakovanju v podobni meri vplivala na stroške in prodajne cene elektrike, tako da bo finančni učinek okvirno enak tudi po tekočih cenah.
Vložek v izgradnjo preračunan na 40-letno amortizacijsko dobo opreme bi znašal blizu 30 eur/MWh, preračun na celotnih 80 let predvidenega obratovanja pa pol manj (14 eur/MWh). Skupni strošek izgradnje ter obratovanja bi torej po stalnih cenah prvih 40 let (do 2080) znašal dokaj predvidljivih 55 eur/MWh, naslednjih 40 let pa 33 eur/MWh ali okoli 41 eur/MWh v povprečju.
Zaradi načina obračuna amortizacije je torej strošek na začetku res višji, a naši zanamci bodo imeli dokaj nizko ceno, podobno kot mi danes uživamo učinke nizke cene elektrike zaradi odločitev pred 50 leti. Govorimo seveda o proizvodni ceni na pragu elektrarne. Če pa nam jo lastnik nuklearke, torej GEN Energija, potem prodaja po 100 eur/MWh in več ter izkaže 150 milijonov evrov dobička, pa je seveda že drugo vprašanje.
Potem pa pridemo še do tretjega stroška, do stroškov financiranja naložbe, ki ima ključen vpliv na končno ceno proizvodnje elektrike v jedrski elektrarni. Prva dva stroška sta dokaj predvidljiva, ta strošek pa lahko dvigne proizvodno ceno zelo visoko, če ne zagotovimo ustreznega financiranja. Naložba v JEK2 je kapitalsko zahtevna in vsako odstotno točko višja obrestna mera lahko v prvih 40 letih posojilnega financiranja dvigne ceno za okoli 10 eur/MWh. Zato je ključno, da za izvedbo projekta zagotovimo posojilno financiranje s strani države (neposredno ali s poroštvom). Financiranje s strani zasebnega kapitala, ki objektivno pričakuje visoke donose, bi bilo preprosto predrago. Že 3-odstotni realni donos na celotni vložek bi stroškovno ceno dvignil na preko 80 eur/MWh v prvih 40 letih, 5-odstotni pa že na preko 100 eur/MWh.
Če pogledamo zadolževanje naše države v zadnjih 25 letih, je znašala povprečna realna obrestna mera (nad inflacijo) okoli 1,5 % letno, največ do 2,5 %. Če upoštevamo 2,3-odstotno realno obrestno mero (predpostavka v investicijskem načrtu) in 70-odstotni delež posojilnega financiranja, bi se prvih 40 let stroškovna cena gibala okoli 70 eur/MWh (med 60 in 77 eur), drugih 40 let pa omenjenih 33 eur. Na primer 2 milijardi evrov višji investicijski stroški bi povprečno ceno za ves čas obratovanja dvignili za 4 eur/MWh, eno odstotno točko višji pričakovani donosi pa za 7 evrov.
Navedene številke so dokaj preprosto izračunljive in preverljive. Jasno kažejo, da so učinki te naložbe sprejemljivi kljub visokemu vložku in morebitnim negativnim odstopanjem. Vsekakor pa bistveno cenejši od alternativnih možnosti vlaganja v obnovljive vire energije, ki jih imamo na voljo. Dodatno tudi zaradi stabilne proizvodnje v zimskem času, neodvisne od vremenskih razmer in brez visokih vlaganj v dodatne kapacitete, ki jih potrebujemo pri obnovljivih virih, kadar te ne obratujejo. Drži pa, da v javnosti kroži ogromno zelo različnih številk z zelo širokim razponom stroškov in cen, sicer običajno brez podrobne obrazložitve. Razumljivo je, da to pri ljudeh odpira dileme in nezaupanja.
Kdo lahko zgradi JEK2
Za konec pa mogoče še ena zanimiva varianta. Po trenutnem načrtu naj bi bil investitor državno podjetje GEN Energija d.o.o., ki je med drugim tudi lastnik NEK. Kot omenjeno, je dolgoročna proizvodna cena elektrike po stalnih cenah v tej elektrarni okoli 40 eur/MWh, prodajna pa denimo okoli 90 eur/MWh. Dobiček iz naslova prodaje te elektrike za slovenski del prejema GEN Energija, za Hrvaški pa njihov HEP. Celotna nuklearka tako letno ob teh predpostavkah cen ustvari skoraj 300 milijonov evrov finančnih presežkov, do predvidenega zaključka morebitne izgradnje JEK2 (2040) skupaj kake 4 milijarde evrov po današnjih cenah. To je kar tretjino potrebnih sredstev za investicijo oziroma ves potreben kapitalski vložek poleg posojilnih virov, katerih vračilo bo lahko s prodajo elektrike zagotovila JEK2 (ob državnem poroštvu, da si znižamo stroške financiranja).
Odločitve izpred 50 let nam torej omogočajo, da s finančnimi učinki proizvodnje elektrike v NEK postavimo JEK2 in naslednje generacije nam bodo podobno hvaležne kot mi danes vizionarjem iz sedemdesetih let. Sredstva so torej na voljo – če jih seveda ne bomo pred tem porabili za kaj drugega.
Dober članek.
JEK2? Oćitno je že jasno, da bo v Krškem😎
Skeptičen sem do trditve, da bomo elektrike v prihodnosti potrebovali enormno več kot danes. Na podobni premisi se je v časih “sky’s the limit” predimenzioniralo TEŠ6 generator in enormno podražilo projekt.
Če že o čem referendum, naj bo o odločitvi za energetsko samozadostnost, kjer vsaka odločitev zase, za ali proti, nosi svoje rizike…od končne cene (cena na ključ ni možna!), nihanja obrestnih mer, obsega gradnje energetskih objektov na kontinentu, celo morebitnih vojn in obstoja Evrope. V nobenem primeru ne bi podiral TEŠ6 in bi ga pustil v rezervi. Ko/če ne bo več EU, bo brez kuponov super dobičkonosen.
Tudi v železnih časih ni šlo vse gladko. Krško-Beričevo smo dobili ob izteku prvotne življenske dobe. Razlastitev nekaj tisoč landlordov ni bila enostavna celo za SLO boljševike…
Samo zaboga končajmo že enkrat ta zeleni prehod!
Od SMRjev se ne bi tako hitro poslovil v ideji. SMRji so običajne jedsrke centrale manjših moči, ki bi bile serijsko izdelane in homologirane. To bi pohitrilo in pocenilo gradnjo, cena bi bila v tem primeru poplnoma predvidljiva…
Odgovorni s(m)o volilci. Vsi tisti, ki volite nesposobneže tipa Golob. Pa tudi tisti, ki ostanete doma in ne prispevate glasu.
Slovenija dejansko nima niti enega politika, ki bi ga večina državljanov spoštovalo in ki bi jih lahko nagovoril v najpomembnejših zadevah za državo in bi mu prisluhnili. Niti enega.
Zadnja, ki jih je večina državljanov spoštovala, sta bila Kučan in dr. Drnovšek.
Danes pa se petelinijo na premajhnem gnoju primati, ki nosijo večji in težji ruksag grehov, kot tehtajo sami.
Od vodje SDS kulta tov. Twita, ki ga 4/5 prebivalcev sovraži, obrajtajo ga samo njegovi fanatični verniki,…. pa do muhe enodnevnice, nesposobnega Goloba.
Ostali so „ne tič ne miš“.
Izstopata dr. Gregorčič in Prebilič.
Potem vse tiho je bilo.
Zadnji v koloni pa so celo nasilni kriminalci tipa rupnik & comp.
Dej, ne serji, smrdljivi klošar. Tukaj teče debata o energetiki, ne pa o politikih.
Btw, Kučan o energetiki ve toliko kot ti. Se pravi nič. Zakaj pa ne gre nihče vprašat njega? Itak je smešno govoriti, da je Kučan politik. Udbomafijski boter iz podzemlja, ne pa politik.
Ne pozabit, da je bil tov. Twito zagrizen komunajzar, ki je od silnega lezenja Kučanu v guzo postal pukljavec in čelavi ritoguz..
Lubenica, zunaj zelen, notri rdeč in nagnit..
Un t´m z očali na uvodni sliki pa misli, da bo kaj materiala za atomsko bombo!
Morda je k mojem gornjem zapisu potreben komentar. “Un” je prišel polagat temeljni kamen za JEK. Generali so si strašno želeli atomsko bombo, a s tega ni bilo nič. So si pa kakšno desetletje kasneje izmislili supersonični avion. In ravno zaradi tega smo potem pri vsakem računu za elektriko plačevali dodatne 3% na končni znesek računa.
Gospa vzemte jo ,čist ta zadnja je ,prisežem….🍌🤮
»Država se ne bo več vtikala v stanovanja državljanov in bivanjske navade ljudi“,
je izjavil minister za naravne vire in prostor Jože Novak in črtal zloglasni člen pravilnika,
s katerim je diktatorska in koruptivna janševa vlada hotela maltretirati navadne ljudi in siromake in prepovedati bojlerje in električne radiatorje.
Največjo napako je naredil g. Bine Kordež tukaj, citiram…
(Alternativa visoki uvozni odvisnosti in nepredvidljivosti te opcije je izgradnja drugega bloka jedrske elektrarne, torej JEK2. Po osnovnem investicijskem načrtu investitorja GEN Energija naj bi bila moč novega objekta 1.250 MW (obstoječa NEK ima 734 MW), ki bi letno zagotavljal proizvodnjo približno 10 TWh elektrike. Z njegovo izgradnjo bi z obstoječimi vodnimi in predvidenimi obnovljivimi viri lahko pokrili pretežni del povečane porabe elektrike v Sloveniji v naslednjih desetletjih.)
Tukaj se je še najbolj približal NAPOVEDI koliko bomo porabili elektrike v naslednjih desetletjih – ne samo pri nas, ampak povsod po svetu! Dejstvo je, da je bomo potrebovali bistveno več kot doslej – ne samo zato, ker se povečuje število prebivalstva povsod po svetu, nekje bolj, drugje manj, ampak zaradi novih tehnologij pridelovanja novih rudnin/materij/materialov, ki bodo služili za nadomestne današnje materiale, uvajanja vse več robotizacije in avtomatizacije v podjetja/tovarne, vse boljši standard ljudi po svetu, tudi v manj razvitih državah itn.
Novi podatkovni strežniki si omišljajo kar svoje mini jedrske elektrarne zaradi mase novih podatkov in informacij, ki jih “požira” umetna inteligenca. Lahko bi še našteval, a me bodo zopet levičarji napadali, da podpiram izgradnjo JEK2, ker jo res. Želim si le, da bi bila zgrajena v razumskih okvirih, ki veljajo drugod po svetu. Lep dan.
P. S. Drejč, če misliš še naprej kritizirati/provocirati moje komentarje – zberi pogum in napiši kaj v njih ni res. Si eden največjih trolov na tem portalu!
Vem, da nič ne vem, je dejal Sokrat.
Kaj pa praviš ti? Ne vem, da nič ne vem?!
Če bo špikasto, bojo vile, če ne bo lopata, so dejali Butalci.
V cem je pa velika razlika med eno odvisnostjo, to je uvazanjem elektrike, in drugo odvisnostjo, to je odplacevanje kreditov in kupovanje jedrskega goriva.
Kreditno odvisnost omenjam zaradi nevarnosti “grskega sindroma”. Namrec, ob dolocenem trenutku lahko strosek kreditov silno naraste, ce pade boniteta.
V bistvu hocem povedati, da je vse v matematiki, financni matematiki. No ja, pa v psihi. Kolektivni psihi.
Glejte firme propadajo, če zaprejo še Talum bomo imeli štroma še preveč, kot smo ga že imeli da ga je naš genialec Robi prodal za dve leti naprej. Malo poglejte koliko se gradi na Hrvaškem, čez nekaj let bo štroma preveč, se posebej če se umiri v Ukrajini.
Trojka, ki naj bi reševala naš bančni sistem, v državo ni uspela priti. So se tiči prej zmenili, kako bodo “REŠILI” banke in obremenili prebivalstvo.
Kaj pa, če bi to trojko uporabili pri pripravi investicij v javno infrastrukturo, energetiko in zdravstvo? Kaj, če bi dobili neodvisne “planerje”. Necenzuriranoravno objavilo dober članek – o načinu in vrednostih – železnice!
JEK2 potrebujemo in bo ob nadzoru nad stroški daleč najbolj ugoden za dolgoročno stabilnost ob pravi ceni energije! Vse ostale vire energije pa lahko ravno tako razvijamo in jih uporabljamo – čeprav je shranjevanje še dolga leta le utopija. Ali a tudi ne!
Napaka je v “mi”. Ker “mi” ne bomo gradili elektrarne, ampak jo bo recimo ELES, ki je firma, ki prodaja elektriko. In to po trzni ceni.
“Mi” obstaja samo pri placevanju davkov.
Neverjetno! Pgruntal si bistvo dejmokrastije.
Kako že pravijo? Za poraze smo krivi vsi, za zmage pa so zaslužni vodje? Nagrado za uspešno delo dobi direktor! Problem trga in razvoja pa bodo krili delavci z znižanjem plače.
“Gen-i-alni” zaslužkarji s pre-prodajo elektrike (domače in tuje proizvodnje) ter brezmejno profitoljubni “kšeftarji” z modno “zeleno tehnologijo in opremo” za občasno ter negotovo izkoriščanje sončne ter vetrne energije, ki so zasedli ključne odločevalske politične položaje v parlamentu in vladi, so preveč kratkoročno usmerjeni v čim hitrejše ter čim donosnejše zadostitve lastnih osebnih in skupinskih parcialnih interesov, da bi se ukvarjali s tveganimi in napornimi dolgoročnimi vizijami in tehtnimi razvojnimi optimalnimi scenariji komplementarnega strateškega energetskega razvoja v RS do konca 21. stoletja.
Golobovi brezsramno-pohlepni kšeftarji z domačo in tujo, “rjavo” in “zeleno”, električno energijo, ki se zavedajo, da jim bo kmalu potekel čas brezsramnega odločanja v parlamentu in vladi, skušajo zato “zdaj in tukaj” brezsramno pri(h)vatizirati čim več elektro-kapitala in modno sproženih velikih profitov od umetno spodbujevane ter državno subvencionirane zasebne prodaje in montaže sončnih elektrarn, shranjevalnikov električne energije, toplotnih črpalk, električnih avtomobilov, koles, skirojev ….
Z načrtnim zmanjševanjem domačih stabilnih virov električne energije (nerazumna in negospodarna “kastracija” nacionalne TEŠ 6 v lokalno toplarno za Šoštanj in Velenje) in dodatnim časovnim odmikanjem odločitve o JEK 2 ter z “zeleno” spodbujevanim skokovitim povečevanjem porabnikov stabilne elektrike in razpoložljivega elektro-omrežja (toplotne črpalke, električni avtomobili, kolesa, skiroji) si parazitski kšeftarji z domačo in tujo elektriko obetajo kratkoročno le še več profita in razvojno le še hujšo monopolizacijo energetike z državno (in “mafijsko”) upravljano proizvodnjo ter predvsem pre-prodajo elektrike.
Hecno se mi zdi, da Slovenci se vedno pohlevno trpite, da vam drzava po mili volji hodi po glavi.
Nedopustno je, da ste primorani kupovati elektriko pri domacih izkoriscevalcih, kjer ni konkurence.
Tako vsemogocne drzave v EU ni, kot je SLO. Ker se temu nihce ne upre.
Ja tisti, ki podpirate JEK 2, potem pa odprite denarnice, če je tako ekonomsko fajn. Naredite delniško družbo vpišite delnice…
Hokus pokus, bodi Elektro-Butale d.d.
Narejeno.
Saj si tako mislil, a ne?
Vse te korupcijske kaprice si sami financirajte.
Če boste konkurenčni kupim.
Do takrat bom uredil ,da od mene ne dobite niti ,kar je črnega za nohtom.
Se vedno se mi zdi bizarno, da prav nihce ne govori o varnosti in odpadkih. Kot da to sploh ni tema.
Radioaktivne odpadke prodajo Amertičanom, ki jih vgradijo v umazane bombe, ki jih predajo Ukrajincem in ti jih izstrelijo v Rusijo. Problem rešen.
Z atomskimi bombami so dosedaj grozili edino Rusi in Korejci. Iranci pa niso iz edinega razloga, ker bombe se nimajo.
Spet se sprenevedaš. Kot ponavadi.
Edini, ki so doslej vrgli atomsko bombo na ljudi, so bili Američani. In menda so tudi edini, ki dajejo jedrske odpadke v navadne bombe in jih potem izstrelijo na svoje tarče.
Tiste odvrzene bombe niti Japoncev ne skrbijo, kaj sele mene. Skrbijo tiste, ki niso bile odvrzene. Pri cemer me zahodne bombe ne skrbijo. One druge pa toliko bolj.
Če bo zletele tiste, ki se jih ne bojiš, bodo zletele tudi one druge in obratno. V vsakem slučajo boš najebal, če bodo zletele “naše” ali ne-naše.
Ne bluzi. Kakšno strateško ali taktično vrednost naj bi imeli odpadki v bombah, pa čeprav so radioaktivni? Vsak svinjarija zmanjša učinek razstreliva.
Butalci lahko bentijo, zahtevajo transparentnost, zahtevajo izvedbo državnih projektov po razumni ceni brez korupcije…, mafija se požvižga na vse in vodi Butalev skladu z lastnimi interesi.
Psi lajajo, karavana gre dalje!
Me veseli, da me ta tema za nekaj naslednjih let ne zanima. Zakaj? Zato, ker ni problem v provizijah, ampak kašnih? Ali takšnih razumnih ali takšnih mafijskih? Tudi leve vlade se tega projekta ne bodo lotevale. Ne zato, ker ne bi potrebovale JEK2, marveč zato, ker ne znajo gospodariti. Primer popolnega nasprotja med politiko (katerokoli) in gospodarstvom, predvsem zahodnim.
Nemčija in Francija imata politične krize – njuno gospodarstvo pa relativno dobro deluje. To je še en dokaz, da sta to dva povsem različna svetova, kjer vsak deluje po svojih zakonitostih. Tudi za Slovenijo bi lahko trdili podobno. Imamo najslabšo ultra-levo vlado doslej, a se gospodarstvo v Sloveniji kljub temu še kar dobro drži. Ja, ni napredka, je počasno nazadovanje tudi tukaj, a ne tako katastrofalno kot je naša leva politika.
Zame je bistvo drugje in sicer tukaj.
Nove tehnologije in tehnike prihajajo na vseh področjih. Podpiranje naložb v JEK 2 bo smiselno takrat ko bomo primerjali ostale tehnologije v smislu t. i. pocenitev. Že danes se recimo ve, da bodo nove baterije čez nekaj let bistveno lažje, cenejše in z daljo kilometrino prevoženih avtomobilov.
Me pa vseeno nekaj zanima. Zakaj ZNANOST napreduje tudi na področju jedrskih elektrarn, a te niso bistveno cenejše? Zakaj? Upam si trditi, da niti strokovnjaki s tega področja ne znajo zadovoljivo odgovoriti. Ni vse v t. i. provizijah in korupciji političnih elit. Lep dan.
beri, a si hotel kaj povedati? Žal ti ni uspelo, kljub dolgi klobasi, ki si jo spesnil.
@drejč – tole je informacija za tvoj nizek IQ. V komunizmu, torej brezrazredni družbi kot zadnji stadij levičarske ideologije – ne bo nihče potreboval elektrike, ker bodo vsi revni, ne samo levičarji. Si zadovoljen z odgovorom?
Dam ti častno besedo, da nisem imel s tvojo ženo ničesar?
Si kot lunatik, ki gleda nekam v nebo in govori samo njemu razumljive norosti.
Kaj jemlješ, da tako zadane?
@drejč – pri tebi so merjenje IQ ukinili, ker ga niso več zaznali! Si zadovoljen z odgovorom?
Tebi bi morali izmeriti IQ in preveriti, če si opravilno sposoben. Kar pišeš, ne kaže tega.
Na JE se jasno po-kaže, zakaj Zahod – EU označuje Rusijo in Kitajsko za sovražnike.
Ker so gospodarsko prehuda konkurenca ravno na področju izgradenj JE in bi na razpisih povozili vse Zahodne ponudnike.
Tko pa se jih označi za sovražnike in avtomatično zaščiti EU – Zahodno korupcijo.
Dopolnim zadnji stavek:
“Tko pa se jih označi za sovražnike, UVEDE sankcije in avtomatično zaščiti EU – Zahodno korupcijo.”
Simpl.
Čeprav je res, da je pod Janševimi vladami gospodarstvo laže dihalo, je prav tako res, da korupcije tudi tudi sicer kratkotrajne desne vlade niso ustavile.
Tudi Janša se je ponašal, podobno kot Kučan, z letovanjem na jahtah bogatih dobaviteljev državi oziroma plenilcev davkoplačevalskega denarja. Že samo sprejem povabila na plovilo, kupljeno s koruptnim plenjenjem države, je ne le nespodobno, temveč tudi koruptno.
Za posebne zasluge pri mednarodnem priznanju Hrvaške in razvijanju prijateljskih odnosov med državama, je bil dr. Božo Dimnik leta 2002 (Drnovšek) imenovan za častnega konzula Republike Hrvaške v Sloveniji.
Dimnik je tudi lobist za tistega, ki ga plača. Pošten politik i se ogibal kot hudič križa.
Švejk, daj objavi še kaj za “elektro genialca”, nekje sem slišal, da se on pogovarja samo o milijonih eur…vse ostalo je za njega drobiž. Samo poglej kakšno bajto si je model naredil…
Zakaj sam ne poveš, kar veš o Golobu, namesto, da mene nagovarjaš k temu?
Butale so vedno bolj podobne kači, ki žre svoj lastni rep. Butalci niso sposobni speljati nobenega projekta, ne da bi si butalski cefizlji napolnili žepe. Policaj Mataj pa je prislovično preneumen, ali se pa dela takšnega, da bi lahko lopovom stopil na prste.
Torej,
glavna finta je in je bila prejudiciranje postopkov do trenutka,ko “naj bi nastala škoda” v kolikor se ne nadaljuje.Potem “modri vlak” vedno pospeši.
Slovenska avtohtona Mafija je svojo moč že pokazala pri Teš 6 in forsiramju “specialne” zakonodaje (ne protimafijske,sic).
Pahor,Pertinać,Lukšić,Lahovnik,Ćelavi%co so bili takrat “izvajalci” te strategije.
Avtor teksta se je v tistem času “izkazal” s “piramidalnim” kreditiranjem…..
Da se nikoli ne ponudi možnost izbire (“folk je prebutast”) je tudi “priučena” manira domačih mafijozov.
Finančno izgradnja JEK 2 ni problem.Pred leti sta poslanca zveze komunistov Janko Veber in Igor Lukšič izjavila, da iz Slovenije letno odteče do 3 mrd denarja.To še vedno drži, saj če primerjamo zadnji proračun Jnaševe vlade in proračune Golobovih vlad vidimo razliko vsaj treh milijard, ko pa primerjamo,kaj za Golobove proračune dobimo, vidimo da celo manj, kot za Janšev proračun.
S spremembo oblasti je možno proračune znižati in financirati gradnjo NEK 2 iz tekočih prilivov.Upoštevati je potrebno, da bo gradnja NEK 2 trajala vsaj pet let in Slovenija v tem času zbere vsaj 15 mrd, seveda brez mafijskega ropanja.
Razni antijanšisti,levičarji, komunisti in naprednjaki z zelenimi vred , zbudite se in sprevidite, da vaši zapriseženi idoli kradejo kot srake, tako da Slovenija ne bo nikoli Švica, če to tatinsko bando ne prežene z oblasti.
Torej, financirane ni problem.
Opozoriti pa je potrebno na elektromafijo, ki pripravlja peklenski načrt,kako Slovenijo spraviti v energetsko odvisnost ter s kupovanjem elektrike ropati Slovence. Ta trgovina lahko Slovencem odnese dodatne milijarde letno, zato ne nasedati floskulam, ki zavirajo pripravo gradnje NEK 2.
O lažnivikljujec. Zdej pa v roke pusalo in napišite kje se v proračunskih postavkah skrivajo te yri milijarde in napišite kje teh treh milijard v proračunskih postavkah ni.
A vi kar mislite, da lahko nabijate ke u tri krasne in potem ena Iva žnjmf in njena kompanija v zboru ponavljajo te dokaze.
Kaj ste boghi.
Značilnot desnuharjev je, da vsako neumnost ki jim paše, verjamejo.
Italijani pravijo: se non e vero e ben trovato.
Zdravstvo 500 mio
Investicije 500mio
Nepotrebna birokracija 500 mio
Kriminal Kraja države 500mio
Propaganda 500 mio
Razprodaja premoženja 500 mio
Dej nehi NABIJAT in spel se, PROVOKATOR. Tvojih bolezenskih izlivov, ko te zaboli resnica, nam ni prav nič mar. Za take bolezni so zdravniki, ne pa tale forum.
Med prenosom ob otvoritvi Pariške Notre Dame je bilo najmanj desetkrat rečeno, da je obnova stala 850 milov€. Obnova Ljubljanske železniške postaje pa bo stala 250 mio€. V Notre Dame lahko spravimo vsaj 10 Ljubljanskih železniških postaj, ki niso svetovni kulturni spomenik.
Ali ti je sedaj jasno, da si budalo?
Pa še tole za Mirana: ob razsulu jugoslavije in še malo prej, je bil visok komunist, Štefan Korošec od partije zadolžen, da spravi na varno denar, ki ga lahko “doseže”. Tako je šlo na “varno” od 70-100 milijard $.
@ren
ODLIČNO!
Vprašati se je potrebno, kako o projektu JEK2 razmišlja energetska mafija, ki bo projekt vodila. Zanjo so predvsem pomembne provizije. Se pravi, vprašanje je, kolikšen delež investicije bo zapravljen za korupcijo. Čim imamo opravka s korupcijo, se projekt ne le podraži, temveč tudi zavleče in s tem še dodatno podraži.
Empirične izkušnje s tem, koliko se projekt lahko podraži zaradi korupcije, imamo s Teš-6. Cena Teš-6 se je od začetne ocene do izvedbe skoraj potrojila. Če zdaj govorijo, da bo Jek-2 stala 15 milijard, bo njena končna cena morda 30, 40 ali celo več milijard. Določene tovrstne izkušnje imamo tudi z izgradnjo 2. tira proge Koper -Divača. Kitajci so ga bili menda pripravljeni zgraditi za tretjino cene, ampak potem koruptnih zaslužkov ne bi bilo, zato so odpadli.
Standard Slovencev v veliki meri temelji na korupciji. Tožilci se sicer po tem, ko so različni koruptno vodeni projekti izvedeni, malce pozabavajo z njimi, ampak zdi se, da se bolj iščejo grešni kozli, ki naj pomirijo razkačeno javnost, kot kaj drugega.
Hrvatom so zgradili most Pelješac Kitajci. Za dobro ceno.
Kdor ima v mislih nacionalni interes, išče racionalne rešitve. Kdor ima v mislih plenjenje nacije, ubira povsem druga pota.
Na hrvaškem je pol vlade v čuzi.
Most je darilo iz evro skladov.
V veljavni zakonodaji Republike Mafije, imate ,kot nac.interes zapisano izgradnjo skakalnic….🙂
Pa naj vam Bog pomaga,če se mu še ljubi….
Ja, pa Crnogorcem avtocesto, ki je pripeljala drzavo na rob bankrota. Nasi kitajski prijatelji – tako se je zacel vsak sestanek🙄
Ko bo JEK-2 že obratovala, lahko upamo, da ne bodo na oblasti neki fičfiriči (kot zdaj!) in da je že po nekaj letih obratovanja ne bodo zapirali. (Pri nas je vse obrnjeno na glavo!)
Spoštovani gospod Kordež. Očitno obvladate svoj posel. Dobro je, da o teh rečeh tudi poljudno prikazujete državljanom ki bomo verjetno zopet odšli na volišča in “odločali” o tej temi. In je tudi res da hodimo na referendume za stvari ki so same po sebi umevne in predvsem strokovne. Me pa čudi da so nekateri jedrski strokovnjaki proti izgradnji Jek 2, češ da bo predraga in posledično tudi elektrika iz nje. Po tej logiki bi bila tudi uvožena elektrika za tamkajšnje proizvajalce le te neobhodno ekonomsko neupravičena, pa ni. Svoje viške odprodajajo tudi nam po višji ceni preprosto ker jo imajo, mi pa ne. In ko jo bomo imeli mi za prodajo bomo služili mi. Kar še naprej pišite članke ki so za nas laike poučni in nas v poplavi političnih mnenj stresenih iz rokava, da se bomo vsaj malo bolj znali odločati o stvareh ki so pomembne za nas in bodoče rodove.
V nobenem primeru ti ne boš čisto nič “služil”…..
Razen ,če nisi del mafijskega kolesja.
Spoštovani g. Kordež.
Vaša analiza je na mestu, vsekakor pa so strahovi upravičeni, kar se finančnega dela analize tiče, če bodo investicijo vodili ljudje vašega kova. Brez zamere, ampak niste ravno vzor upravljanja.
Danes predstavnika investitorja, GEN Energijo, vodijo ljudje, ki so sposobni, približno toliko, kot je naš premier. Leva ruka, desni džep, kot bi malo južneje rekli.
Večkrat se je izkazalo, da se lahko takšne investicije namenoma zapeljejo tako, da so molzna krava različnim lobijem, ki jim je malo mar za slovensko gospodarstvo, briga jih le njihova lastna korist.
Če bi se takšne investicije vodile transparentno, bi bile bistveno cenejše.
Če bi za mafijsko združevanje fasali dodatnih 10 let aresta zraven ostalih “nepravilnosti”(mafijski leksikon), bi bilo VSE cenejše.
“Če bi se takšne investicije vodile transparentno, bi bile bistveno cenejše.”
In zakaj se ne vodijo transparentno? Kdo je odgovoren za to?