Pevec legendarne hrvaške skupine Psihomodopop Davor Gobac je precej radikalno ocenil stanje na glasbeni sceni na...
Ključnik: Hrvaška
Dva ameriška načrta za Balkan in Bosno in Hercegovino se ne ujemata z velikodržavnimi koncepti
V senci Trumpovega preurejanja sveta po vzorcu Vladimirja Putina, evropskega počasnega treznjenja in odkrivanja pozabljene identitete in samozavesti ter notranjepolitičnih srbskih akrobacij je v nekakšno pozabo zbledela precej napeta in zaskrbljujoča situacija v Bosni in Hercegovini. Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane je pripravil precej alternativno analizo aktualnega dogajanja. Iz obsežne analize “Bosna in Hercegovina 2025” izhaja, da se v ozadju dogaja marsikaj. Kot vemo iz izkušenj preteklosti, pa že manjše iskrice na Balkanu lahko hitro pomenijo problem globalnih razsežnosti. “Kurjačev” iz ozadja na teh koncih nikoli ne zmanjka.
Vstaja na Balkanu?
So študentski protesti v Beogradu, ki so potegnili za seboj velik del prej tihe, mlade demokratične Srbije, začetek česa novega, ali samo spet muha enodnevnica, ki jo bo srbski vsemogočni predsednik, prijatelj Putina, Zorana Jankovića, Aleksandra Čeferina, Roberta Goloba, s svojim nadzorom nad mediji in večino drugih državnih aparatov umiril, nekako podkupil, utišal? Državljanska nepokorščina se z bojkotom trgovin, lokalov, krepi tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini. Nekatere politične stranke se na to gibanje poskušajo “šlepati” tudi v Sloveniji. Vsi pa so malce pozabili na bistvo: oblast se voli na volitvah, ne v trgovinah, na ulicah. Kot je naša vlada pozabila, da bi se morala ukvarjati predvsem z višanjem kakovosti življenja ljudi. V svoji ideološki in vsebinski zablodelosti pa razmišlja samo o tem, kje bo za delovanje zbirokratiziranega, predimenzioniranega in koruptivnega državnega aparata od ljudi pobrala še kakšen evro, kako jih bo nadzorovala, jim predpisovala, kako naj živijo.
“13. mesto ni naša realnost. Zagotovo sodimo višje”
Selektor naše rokometne reprezentance Uroš Zorman meni, da reprezentanca sodi višje. Kriterije za to neuravnoteženost...
“Realen sem, da ne bom dobil glasov vseh. Ne moremo biti vsi enaki, najhuje pa je, ko vsi razmišljamo enako – takrat družba ni normalna”
Kandidat za novega/starega hrvaškega predsednika Zoran Milanović, ki je v prvem krogu dobil 49,1 % glasov in bo precej...
Hrvaške volitve: Je slabo za demokracijo, če predsednik nima resne konkurence?
Predsedniške volitve na Hrvaškem niso posebej zanimive, saj na njih nastopa en sam favorit. Aktualni šef države Zoran Milanović. Seveda bi bile te volitve precej razburljivejše, če bi proti Milanoviću kandidiral njegov edini pravi tekmec v hrvaški politiki, torej premier Andrej Plenković. Toda temu očitno vsaj še nekaj časa bolj ustreza voditi vlado, kot pa se vojskovati z občasno infantilnim Milanovićem, čigar besednjak je pogosto na ravni gostilniškega kvantanja. Toda večini Hrvatov je to všeč, zato je Milanović edini resni kandidat za predsedniški mandat 2025-2030.
Alternativa visoki odvisnosti od uvoza elektrike je samo izgradnja drugega bloka JEK
Slovenija danes povprečno pokrije približno 85 odstotkov potreb po električni energiji. Poleti je ta odstotek lahko celo višji, pozimi pa stopnja samooskrbe precej pade. Toda do pravega problema šele pridemo: nihče ne zanika, da bomo ob zaprtju TEŠ in kasneje še nuklearke v Krškem, predvsem pa zaradi močno povečane porabie postali na področju elektrike izjemno odvisno od uvoza, opozarja Bine Kordež. Na ta vidik nasprotniki gradnje novega reaktorja v Krškem (JEK 2) enostavno pozabljajo. Odgovori, da bomo pač bolj varčevali z elektriko oziroma da jo bomo v bodoče manj porabili, preprosto niso realni. Alternativa visoki uvozni odvisnosti in nepredvidljivosti razmer na evropske trgu je zgolj in samo ena: izgradnja drugega bloka jedrske elektrarne, torej projekt JEK2.
Dokončna pokoronska streznitev, odrast ali posledice načrtovanega premika k butičnemu?
Statistični podatki o rezultatih slovenskega turizma v tem letu, ki počasi kapljajo v javnost tudi za glavno poletno sezono, kažejo, da vsaj količinsko slovenski turizem ne podira več rekordov, ne dosega t. i. predkoronskih rezultatov, kar samo po sebi niti ni slabo. V vse strategije smo namreč zapisali, da hočemo manj množičnega turizma, več butičnega, več kakovosti, zelenega, trajnostnega pristopa, več boljših gostov z več porabe. Smo dosegli cilje?
Miti in legende o pokojninski reformi
Glede na prva izhodišča pokojninske reforme, ki jih je pred kratkim predstavilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, lahko v naslednjih mesecih pričakujemo vročo debato o ključnih temeljih našega bodočega pokojninskega sistema. Ne glede na to, kaj vse bomo ali ne bomo slišali od politikov, je ključno dvoje. Prvič, da postopno, v nekaj desetletjih, dvignemo povprečno upokojitveno starost na vsaj 66 let, kar vsekakor ni prezahtevno. Drugo dejstvo pa se tiče finančne vzdržnosti na nivoju posameznika, kjer moramo vzpostaviti obvezo plačevanja prispevkov za ZPIZ vsaj v višini 400 evrov mesečno, kar je predpogoj za zagotovljeno minimalno pokojnino. To sta dva ključna parametra pokojninskih reform v naslednjih desetletjih.
Prišel bo dan, ko na plažah Mediterana ne bo več prostora za še eno brisačo
Nekoč je bil turizem nekaj lepega in tedaj je bil turist še človek, ne pa številka na barviti plastični zapestnici, ki jo dobijo udeleženci križarjenj, da jih vodiči lažje identificirajo, ko se za nekaj ur izkrcajo iz orjaških ladij, si na hitro ogledajo obalna ali priobalna mesta, poslikajo in posnemejo vse znamenitosti, potem pa jih vodiči kot ovce naženejo nazaj na križarko in odplujejo dalje. Še večje množice pridejo z avtomobili, nekaj manj jih prileti z letali, vsako leto pa se iz severnih in zahodnih delov Evrope zapodi proti Sredozemlju na desetine milijonov ljudi. Počasi se lahko začnemo bati, da bo na mediteranskih plažah nekega dne enostavno zmanjkalo pristora za vse brisače.
“Če v četrtek ne bo reakcije, lahko spakiramo kovčke in gremo domov”
Po katastrofalni uvodni tekmi s Hrvaško na kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre (92 : 108) je selektor...
Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo
Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.
“Arbitraža določa mejo in škandalozno je, da je sodišče priznalo kot pravni temelj neke hrvaške predpise, ki so v nasprotju z odločbo arbitraže”
Z vidika političnega stališča Slovenije bi se seveda lahko strinjali z nekdanjim predsednikom vlade dr. Mirom Cerarjem...
“To je sporočilo vsem v regiji, ki nas gledajo in niso člani NATO pakta.”
Hrvaški "tehnični" minister za obrambo Ivan Anušić je bil navdušen in vsebinsko pomenljiv med prevzemom šestih od...
Hrvaški povolilni cirkus z Domovinskim gibanjem in ustavnim sodiščem v glavnih vlogah
Po volitvah, ki so precej nenavadno potekale v sredo, kar je sicer v skladu z zakonodajo določil predsednik Zoran Milanović, na hrvaškem potekajo intenzivni pogovori o sestavljanju vlade. HDZ ima sicer udobno relativno večino 61 glasov, a za oblikovanje vlade jih potrebuje 76, kar se na prvi pogled glede na sestavo Sabora morda zdi enostavno, a zadeve niso povsem preproste. Napetosti je dvignilo še ustavno sodišče, ki je odločilo, da Milanović ne more biti mandatar za sestavo vlade, tudi če odstopi z mesta predsednika Republike. To odločitev so na levem političnem polu nekateri označili celo za državni udar.