Pred leti sem prestopil prag 120-članskega kneseta; famoznega hrama izraelskega parlamentarizma, ki ga je pomagala na noge postaviti ena najbolj uglednih judovskih rodbin Rothschild. V tej arhitekturno neoklasični zgradbi v zahodnem delu Jeruzalema, kjer lahko med drugim občudujemo Chagallova umetniška dela, sem se prvič v živo soočil s karizmo kontroverznega Benjamina Netanjahuja, bolj znanega pod vzdevkom “Bibi”. Voditelj z najdaljšim premierskim stažem v zgodovini judovske države, na tem mestu je celo prehitel ustanovnega očeta Davida Ben Guriona, ne skriva samozavesti pri doslednemu žrtvovanju ljudi kot kmetov na šahovnici svojih osebnih političnih interesov, hkrati pa zna deliti funkcionarske bombončke za pax romano na vrhu matične desničarske stranke Likud, kjer so v zadnjih skoraj 20-ih letih pogoreli prav vsi Netanjahujevi izzivalci.
A ne gre le za njegovo stranko, Bibi je za talko vzel celotno državo, postopno je namreč gradil kult osebnosti, s katerim je izraelsko družbo v večletnih Likudovih kampanjah prepričeval, da je eksistencialno odvisna od njegove vladavine tudi za ceno vojne. Do sedmega oktobra lani, ko je ob zverinskem terorističnem napadu Hamasa v enem dnevu umrlo največ Judov po holokavstvu, se je Bibi širokogrudno nazival kot Mr. Security (Gospod Varnost, op. uredn.). Po takšni varnostni in vojaški polomiji je malo tistih, ki danes verjamemo, da je Bibi Izraelov angel varuh, nenazadnje bi ga po zadnjih javnomnenjskih raziskavah skoraj 70 odstotkov Izraelcev poslalo na smetišče politične zgodovine. Srečen bo lahko, če bo po vojni pristal samo tam, varovana oseba brez imunitete in z veliko masla na glavi.
Poleg vložene zahteve za izdajo naloga o njegovi aretaciji v povezavi s spopadi v Gazi s strani tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu ga na domačem sodišču bremenijo obtožbe o korupciji in zlorabi položaja. A še preden zagrizem v današnjo politično realnost prekaljenega mačka izraelske desnice, se spomnimo njegove osebne in politične evolucije. Od odraščanja pod ameriškim vplivom republikanskega tabora, spremljanja nad socialističnim razvojem Izraela razočaranega očeta Benziona, delovanja v eni najbolj prestižnih izraelskih vojaških enot Sajeret Matkal, soočanja s smrtjo brata Jonatana, do vnetega bojevanja proti nastanku palestinske države, pretvarjanja svoje medijske persone v politični kapital in prevzema svojega prvega premierskega mandata na čelu judovske države.
Netanjahu je bil kot potomec intelektualne dominance Aškenazov vseskozi tam nekje na obzorju političnega horizonta. Če se je nad prizadevanji iskanja miru na Bližnjemu vzhodu preveč zgrozil, je zbežal onkraj luže in med ameriško politično in gospodarsko elito razglabljal o svoji prihodnosti. Pred svojim drugim premierskim mandatom je kot finančni minister reformiral izraelsko gospodarstvo, ki je zacvetelo v eno najbolj visokotehnološko razvitih držav na svetu. Po zaslugi njegovih prizadevanj lahko edini demokraciji na Bližnjem vzhodu pravimo Start Up Nation. Na krilih gospodarskega preporoda se je po nekaj letih opozicije znova zavihtel na premierski prestol in po letu 2009 si nihče ni upal napovedati, da bo Bibi “nesmrtni premier” dolgih 12 let.
V tem obdobju se je v očeh povprečnega rahlo preslepljenega izraelskega volivca izkazal s krepitvijo diplomatske, gospodarske in vojaške moči v državi, z uspešnimi vojaškimi operacijami v Gazi, nadaljnjimi prizadevanji za gradnjo po mednarodnem pravu nezakonitih judovskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu in rednimi abonmaji v Beli hiši. V Washingtonu je le malokrat ostal praznih rok, saj je znal krmariti med obema političnima establišmenta najmočnejše države na svetu.
Prominentni izraelski profesor mi je nekoč dejal, da je Bibi mojster manipulacije, njegove iskrene oči pa znajo briljantno lagati. Nalagal je celo vrsto svojih političnih (so)potnikov, ki so skozi mandate postali njegovi največji sovražniki, med prve tri lahko gotovo uvrstimo: Jairja Lapida, Benija Ganca in Avigdorja Libermana. Tako so postopoma Bibijeve vlade postale vse bolj pod vplivom verskih in nacionalističnih koalicijskih partnerjev, v vsaki naslednji vladi je odpadla kakšna tradicionalno leva, sredinska ali celo desnosredinska stranka, in več prostora se je odprlo kravjim kupčijam političnih oportunistov, ki so z Netanjahujem naivno odšli v politični ples.
Bibijev brezkompromisni triumf je začasno ustavila 36. izraelska vlada med letoma 2021 in 2022 pod vodstvom verskega sionista Naftalija Beneta in liberalca Jairja Lapida (oba nekoč tesno ob prvaku izraelske desnice). Moči so združili ideološko povsem različni politični bloki: socialdemokratska Merec, laburisti, islamistični konservativci, Jamina (“Desnica”), desna sredina (“Novo upanje” in “Izrael naš dom”), sredinsko Modro-belo zavezništvo in liberalni Ješ Atid (“Je prihodnost”). Čeprav je vlada zdržala le dobro leto, je nakazala na možnost politične prihodnosti Izraela po Bibiju. Mnogi Netanjahujevi nasprotniki so tako ponavljali, da bi sestavili vlado z Netanjahujevim Likudom brez Netanjahuja, a premierska vrnitev Bibija sovpada s koncem politične krize.
Konec leta 2022 so Izraelci po prisegi 37. izraelske vlade, ki velja za najbolj desno vlado v zgodovini judovske države, prekinili prepogoste volilne dneve. V manj kot štirih letih so se kar petkrat odpravili na volišča, zdaj ima Bibi vlado z verskimi strankami (Šas, UTJ) in skrajno desnico (Judovska moč, Noam, Mafdal RZ). Namesto, da bi svoje koalicijske partnerje nadzoroval, v resnici oni nadzorujejo njega in Izrael posledično potiskajo v horizont osovraženih globalnih avtokracij.
Kaj je počel minister za nacionalno varnost Itamar Ben Gvir sedmega oktobra lani? Resorju ni kos ne strokovno, ne politično. Judovska država pa je po začetni solidarnosti Zahoda ob masakru Hamasa že v nekaj tednih izgubila PR vojno s palestinskimi militantnimi frakcijami, ki svet ob podobah porušene Gaze prepričujejo o pravici do t.i. upora. Temu so na Zahodu nasedli predvsem tisti, ki hitro pozabijo na Hamasovo zatiranje žensk, smrtne kazni za istospolne in skladiščenje orožja v bolnišnicah, šolah in vrtcih. To so za priokus le drobtinice široke palete mašinerije Hamasa, ki je v prvi vrsti najbolj zatiralska do Palestincev samih in jo Zahod obravnava kot teroristično organizacijo. Žal marsikdo v genocidnem izreku “od reke do morja”, ne ve niti, o kateri reki in katerem morju govori genocidna analogija palestinskega terorizma …
A ostanimo na izraelski vladni strani, ki ni zmožna (samo)refleksije: dejstvo je da bo moral nekdo odgovarjati za vojaški in varnostni kolaps. Prsti nemirne in s travmami zaznamovane izraelske družbe niti niso toliko usmerjeni v političnega hujskača Ben Gvira, temveč kar neposredno v Netanjahuja, ki se še najbolj boji konca vojne. Dobro ve, da je ob izjemi fanatične volilne baze povsem izgubil zaupanje javnosti, in če želi ostati na oblasti, bo moral prisluhniti skrajni desnici. Ta vztraja pri vojni ne le s Hamasom, temveč tudi z libanonskim Hezbolahom, vnovično poselitvijo delov Gaze in Zahodnega brega. Nič dobrega – in nič kar bi izboljšalo že tako načet položaj judovske države v mednarodni skupnosti.
Kljub temu verjamem v družbeni in politični reset, ki so ga Izraelci zmožni. Morda katastrofalni moment devetmesečne vojne ni tako napačen, da se enkrat za vselej Izrael vrne k demokratičnim temeljem in zasije v ponos Zahodu, kamor brez dvoma sodi. Netanjahu je dokazal, da tega ni zmožen, že davno je zamudil priložnost, da bi se v zgodovino vpisal kot eden največjih izraelskih državnikov. Bolj se ga bomo spominjali kot nekoga, ki je v prelomnih trenutkih izgubil moralni kompas.
Nejc Krevs je novinar in voditelj na RTV Slovenija. Velja za dobrega poznavalca izraelske politike in razmer na Bližnjem vzhodu. Mnenja, izražena v tem komentarju, so njegova lastna in ne odražajo nujno mnenj ali stališč RTV Slovenija.
Ob komentarju, odnosno prispevka o židovski državi, odnosno Netanjahovi “diktaturi. Vsak ima pravico gledati na zadeve, bodisi na določeno politiko tako doma kot po svetu. Veliko je strokovnjakov, oziroma novinarjev, dopisnikov itd. sploh z Bližnje vzhoda. Ja verjamem, da so ali obiskali ali kako drugače informirani o dogajanju v tem delu sveta. Vendar vsak vidi kar hoče videti. Nekdo, ki mu Izrael ni “simpatičen” bo tolkel po njem in po zahodnih zaveznikih. In bo pač videl in poročal o revščini, žrtvah itd. v Gazi, oziroma na tem celotnem področju. Ne vpraša pa se, zakaj je temu tako. Dopisniki in poročevalci ter komentatorji tipa Videmšek, Valenčič, Soban, Milharčič in zdaj še Krevs, so tako, ne bom rekel pristranski, ampak enostranski in skoraj izključno za vse tegobe krivijo Izraelce. Seveda je vedno in povsod vojna dveh treh vpletenih, sicer vojne ni in sledi samo okupacija.
Vsak pameten “človeški” človek se zaveda, da nobena vojna ni dobra, kakor tudi ta ni. In verjamem, da tudi samemu Izraelu ni všeč, ker zaradi operacije tudi sam nosi posledice, zaradi gospodarstva samega in vsega kar vpliva na življenski standard in vse iz tega naslova.
Mi je pa nekako ugajal Valentin Areh, njegovo poročanje iz Afganistana in njegove knjige, kjer se je že pred leti poglobil v afganistansko realnost in zgodovino BV ter konflikt, ki tli že stoletja. Hočem samo reči, da zdajšnje dogajanje lahko, če seveda hoče, lahko oceni nekdo, ki je živel na tem področju več let. Seveda pod pogojem, da gleda na zadeve objektivno in ne navija niti za ene niti za druge. Tako, da pisanje nekoga, ki prebije nekaj dni ali gre skozi, pač ne more biti relevantno.
Kot recimo turist, ki gre ali skozi ali pride na kratke počitnice v Slovenijo. Seveda bo hvalil, naravo itd. če bo povprašan s tega ali onega medija. Saj ni prišel zaradi te ali one politike. Ali pa bo določene stvari pokritiziral, oz. pograjal, nekatere pa pohvalil.
Seveda pa je namen dopisnikov, da objektivno poročajo, vendar so spet odvisni od medija za katerega poroča. Ali za levega ali desnega ali pa preprosto iščejo zgodbe, ki bodo potegnile. Vendar tu nastane problem, če je država urejena, z demokracijo itd. ker ni kakšnih senzacionalnih stvari, ki prodajajo določeni medij.
Pri medijih pa najbolj vžgejo razne katastrofe, kakor so potresi, poplave itd. in so tuji mediji polni novic na prvih straneh itd. Sem spadajo tudi vojne kot v Gazi, Ukrajini itd. Zatem pa dogajanje pade v pozabo in če se res ne zgodi kaj posebnega mediji pozabijo na trpljenje, obup, kakor, da se nič ne dogaja. Spet pride na površje rumeni tisk s svojimi paparazzi in senzacij željni “novinarji”. ki iščejo VIP osebe s tem ali onim problemom.
Zato pa postajajo obe vojni že “dolgočasni” in če ne bo kakšnega preboja tu ali tam bo samo obrobna tema pred težko pričakovanim dopustom. Takšni smo ljudje, da hudirjevo hitro pozabimo na tegobe drugih. Ego kljub tropskemu nagonu prevladuje.
Temelji Izraela niso ravno demokratični in demokracija spada med množico drugih malikov.
Članek je kar korekten povzetek že znanih dejstev. Par korektur/dopolnil :
1. Izrael je lahko nastal, ker je moral eden (Palestinci) izgubiti vse, da je lahko drugi (Izrael) dobil vse ( “svoje”). Dobil naj bi kar mu zgodovinsko pripada po Abrahamu in Svetem pismu, ki ga imajo Judi za zemljiško knjigo Bližnjega vzhoda.
2.”od reke do morja” se ne govori zgolj na palestinski strani. O Velikem Izraelu ( Erec Izrael) od Nila do Evfrata, se govori med judovskimi radikalnimi verskimi skupinami/gibanji. To doktrino, v politične namene, uporabljajo tudi ultraortodoksne izraelske politične stranke, kot eksponent svoje radikalne politične baze;
3.”genocidna analogija palestinskega terorizma” je zgolj odgovor na enako misleče na izraelski strani, ki si prizadevajo za “Palestino brez Palestincev”, ker imajo Palestinci ( z Zahodnega brega) že svojo državo v Jordaniji ( “Jordanska opcija”, ki je še vedno prisotna v ideologiji desnih izraelskih strank), jih je treba tja tudi preseliti. Za prebivalce Gaze pa je s potekajočimi bombardiranji potrebno ustvariti pogoje, ki v Gazi ne bodo več omogočali življenja in bodo ustvarili razmere za eksodus v Egipt.
Kakor dajo vedeti afriški črnci, ki že dolgo živijo v Sloveniji, ne marajo Arabcev.
Seveda črnci ne marajo Arabcev, kajti slednji se imajo za vzvišeno raso nasproti vsem drugim rasam, Kaj šele nasproti črncem. patološki narcisi ki jim večvrednost dodatno sugerira “edina prava vera” Islam.
Jaz…..ti,on,ona,ono,midva vidva onedva,mi vi we oni….Pozabljas,da je izvoljeno ljudtsto samo eno,drigi smo tretje razredi,posebo,ce izvoljeno ljudstvo nima nobene koristi od drugorazrednih….AMEN!
P.S I simply don’t care what black Africans think about anything,all the religions are sicknes including communizem!
Oblastniki v Izraelu(in povsod drugod) imajo tako kot v začetku tudi danes na izbiro dve možnosti: delati kar je dobro ali kar je hudo v Gospodovih očeh. Kako jih vidimo in ocenjujemo omejeni ljudje ni ravno merodajno.
Nedolgo nazaj sem bral knjigo Palestinska trilogija Gyorgya Kardaša, kjer objektivno opisuje odnose med Angleži, Palestinci, Judi in nebodijihtreba nomadi. Britanci so s strogim režimom in neredko s smrtnimi obsodbami kaznovali oboje. Seveda so in Judje in Palestinci imeli svoje radikalne teroristične skupine, ki so se pobijale med seboj. Iz teh celic ali skupin so potem ob umiku Angležev nastale legalne obveščevalne in kontraobveščevalne službe na eni ter teroristične skupine na drugi strani.
Netanjahu ni največje zlo, temveč generalski jastrebi, ki v mikro obliki spominjajo na cesarja Hirohita med II. sv vojno, ki je bil več ali manj lutka v oblasti vojškega vrha.
Sicer pa imajo Židje še vedno izjemno dober spomin na II. sv. vojno in holokavst. Jeruzalemski veliki mufti Mohammed Amin al-Husseini, imenovan tudi Hitlerjev mufti, je bil odgovoren za smrt 10000 kristjanov in bil neposredno odgovoren za holokavst, oziroma oče radikalnega islamizma. Na obisku pri Hitlerju ga je ta sprejel kot prijatelja. Pod pokroviteljstvom nacistov je ustanavljal fanatične enote radikalnih muslimanov itd. Ker je še ogromno podatkov o tem radikalu ne bi našteval, ker obstajajo na netu.
Karkoli si že mislimo o Netanjahuju in Izraelcih, se hudirjevo dobro zavedajo, da pri teh Arabcih s korenčkom in palico ne dosežeš nič. Je pa ogromno Palestincev delalo v Izraelu in s tem preživljalo družine. Najbrž je v tem vojnem obdobju to odpadlo, tako, da se je kriza Palestincev še podvojila. Vendar so ob terorističnem napadu na Izrael proslavljali, čeprav bi se morali zavedati, da ta ne pozablja.
Sicer Izrael kot edina demokracija daleč naokrog, najbrž ima veliko napak, kakor vse države tega sveta. Seveda bi potrebno to vojno operacijo, čimprej zaključiti, zaradi veliko civilnih žrtev. Vendar Izraelci ne odnehajo kar tako in so zagnani, da uničijo Hamas, oziroma ga vsaj zelo oslabijo. Je pa tu nevarnost, da dobijo zalet Hesbolah, PLO in še kdo ter s pomočjo Irana in še koga iz Libanona in še od kje napadejo Izrael. Krog je sklenjen in vojna lahko traja v nedogled. Seveda, kakor povsod potekajo tajni dogovori med vsemi vpletenimi. Vendar so to običajno kravje kupčije in navadno ne prinesejo uspeha ali pa samo začasno. Stabilnega miru pa vsakem primeru ne bo nikoli.
Prevelika nasilnost teroristično nastrojenih Palestincev res lahko vodi v oblikovanje države od Sredozemskega morja do reke Jordan, namreč tako, da bo Izrael enkrat izgubil živce in nasilno izselil Arabce iz omenjenega prostora.
To bi sicer povzročilo velikanski mednarodni revolt, a Izrael je že večkrat dokazal, da se za tuja mnenja ne zmeni, z izjemo mnenja ZDA, na katerega pa ima zelo velik vpliv.
Ugotavljate, Deni, da ima tudi Izrael veliko napak kot vse države tega sveta. To je seveda res, a sam nerad govorim o napakah, ker se mi zdi bolj pomembno, da gresta splošna ureditev in naravnanost neke države v pravo smer, prava smer pa je tista, ki omogoča dobre pogoje za življenje njenih državljanov. In to je mogoče meriti, ko se primerjamo z ekonomijami, ki jim pripadamo. Recimo v EU. Idealne države pa seveda ne more biti, ker je to contradictio in adiecto. Vendar nič ne dé, pozdraviti je treba vsak napor, ki stremi k približevanju idealu. In se zavedati, da nikoli ne moremo ustreči vsem. Vladam, ki so uspešne v večnem slalomu med zahtevami kompetitivnega trga in zagotavljanju socialnih pravic, je treba dati priznanje in sodelovati pri tem procesu, četudi gre za ideološke razlike. In to je še največja težava. Naj samo namignem, da so celo kritiki predzadnje vlade med vladavino te, ki nam vlada zdaj, spoznali, da je JJ s partnerji precej dobro vodil državo. In to je največ, kar lahko naredi kdor koli v zapletenem političnem sistemu. Na to bi se morali osredotočiti in priznati, kar je priznanja vredno. Malo sem zašel od naslovne téme, pa saj bi nam moralo biti to, na kar sem meril, najbolj pomembno, mar ne?
Uroš popolnoma se strinjam z vami, s teboj. Niti ni zelo s poti, ker marsikomu ob določeni tematiki v žaru “borbe” zaide, tudi meni. Primerjava z našimi sploh levimi privrženci je v nekem trenutku čisto umestna. Ti levi “mudžahidi” so tako prepričani v svoj prav in zmerjajo s fašisti vse po vrsti, ki ne mislijo kot oni. Boljše vodenje države s strani desnice jih ne zanima. Temveč njihova demamogija in bojazen izgube privilegijev novega Novega razreda
Izrael kot takšna tvorba s takšnim nastankom kot je v osnovi ne more nikoli biti demokratična država v polnem smislu. Ker je že od prvega dne svojega nastanka v vojnem konfliktu. in bo v takšnem stanju ostal dokler bo obstajal. Sicer ga več ne bo.
Precej resnično, država je podobna veliki kasarni. V kasarni pa ne more vladati demokracija. Vseeno pa je Izrael neprimerno bolj demokratičena in pravna država v primerjavi s katero koli arabsko državo.
Vsebinsko prazne besedne zveze oziroma floskule novinarja in voditelja RTV Slovenija ter med drugim avtorja knjige Besedna artilerija v naslovnem prispevku, kot je na primer besedna zveza, da je osvetljevana oseba »[…] mojster manipulacije, njegove iskrene oči pa znajo briljantno lagati […]«, s katerimi je prežet prispevek o akutnih težavah vodenja Države Izrael, je mogoče na isti ravni metode utemeljevanja umestiti v kakršnokoli, poljubno časovno in prostorsko, javno razpravo. Napravimo poljuben test, na primer z umestitvijo navedenega v osvetljevanje aktualnih težav vodenja ljubljanske mestne občine; ali pa slovenske vlade; države; državnega zbora – test se izide.
Istovrstno šibka je raven metode utemeljevanja nadaljnje besedne artilerije v smeri, da osvetljevana oseba »[…] ne skriva samozavesti pri doslednemu žrtvovanju ljudi kot kmetov na šahovnici svojih osebnih političnih interesov […]«, ali pa da je »[…] za talko vzel celotno državo […]«, »[…] namesto, da bi svoje koalicijske partnerje nadzoroval, v resnici oni nadzorujejo njega […]«, »[…] vztraja pri vojni ne le s Hamasom, temveč tudi z libanonskim Hezbolahom […]«, »[…] dejstvo je da bo moral nekdo odgovarjati za vojaški in varnostni kolaps […]«, »[…] Izrael vrne k […] demokratičnim temeljem […]«, »[…] je v prelomnih trenutkih izgubil moralni kompas […]«.