Fenomen Zoran Milanović ali levi Trump na južni meji

Slika: predsednjik.hr

Avtor: | 28. marca, 2024

Ne glede na svobodno burlesko, ki jo uprizarja sedanja vlada v Sloveniji pod taktirko Roberta Goloba, je politična situacija na Hrvaškem še veliko bolj sočna, kot se tudi spodobi za naše južne sosede. Predsednik države Zoran Milanović in premier Andrej Plenković sta se zapletla v začaran krog verbalnega obračunavanja, kjer ni videti meja žalitvam in udarcem pod pasom. Milanovićeva nedavna napoved, da bo kar s predsedniškega mesta kandidiral za poslanca sabora in predsednika vlade, je dvignila na presežne obrate celotno Hrvaško. Mnogi ga podpirajo, mnogi pa menijo, da so njegova stališča in nastopi na meji norosti.

Ustavno sodišče Republike Hrvaške je sicer jasno sporočilo, da Zoran Milanović s funkcije predsednika države nikakor ne more nastopati na parlamentarnih volitvah, lahko pa seveda odstopi in kandidira kot vsak drug državljan. Milanović v svojem stilu trdi, da ga to ne ovira in bo kandidiral, vendar je pričakovati, da bo na koncu svoje dejavnosti vendarle “uokviril” v ustavni red Republike Hrvaške. Kaj ima dejansko za bregom, bomo še videli.

To Milanovićevo potezo lahko razumemo kot nek obupni ali testni, celo provokativni poskus precej razbite opozicije, da vsaj približno resno konkurira sedanjemu premierju Andreju Plenkoviću in HDZ na naslednjih volitvah. Vsaj kratkoročno provokacija deloma uspeva, saj mnogi Milanovića (precej presenetljivo) dejansko vidijo kot resno alternativo sedanji vladi, ampak zaenkrat težko ocenimo, ali bo hrvaška javnost na volitvah dejansko nagradila provokativne “trumpovske akrobacije” aktualnega predsednika države, ali gre za kratkoročne simpatije političnemu ekscentrizmu.

Zoran Milanović je že bil premier med leti 2011 in 2016, hrvaško socialdemokratsko stranko (SDP) pa je vodil od smrti Ivice Račana (2007) skoraj desetletje. Bil je prvi levičar po Račanu, ki je vodil hrvaško vlado. Ideja o veliki, široki koaliciji, s katero bi stranke leve sredine, levice in liberalci spodnesli primat vladajoče HDZ, se je rodila na njegovem zeljniku. Leta 2011 je bil pobudnik koalicije štirih levih strank z nenavadnim imenom Kukuriku – po zmagi na volitvah je Milanović postal premier in štiri leta kasneje doživel poraz, na oblast se je vrnila HDZ, ki jo je vmes prevzel Andrej Plenković.

Milanović je s svojo napovedjo kandidature opozicijo prebudil od mrtvih, ampak aktualni premier zaenkrat še vedno uživa precejšnjo podporo. (Slika/Vir: CRO Barometar, zajem zaslona HRT)

Nekaj let je bil Milanović politični upokojenec, v politiko se je vrnil leta 2020, ko je bil kot kandidat svoje stranje SDP nominiran za kandidata na predsedniških volitvah, kjer je v drugem krogu z manj kot tremi odstotnimi točkami prednosti premagal izpeto, vedno manj nekarizmatično kandidatko vladajoče stranke Kolindo Grabar Kitarović.

Milanović je bil doslej edini premier, ki je bil izvoljen za predsednika države na Hrvaškem, kar je morda pomemben podatek tudi v primeru, če stavek obrnemo okoli in zapišemo, da bi bil očitno rad tudi edini predsednik republike, ki je (ponovno) postal premier. Hrvaška ima polpredsedniški sistem, ukrojen po pokojnemu Franju Tuđmanu, očetu moderne Hrvaške, kot radi pravijo. Takšna ustavna ureditev daje šefu države precej šriša pooblastila kot v deželah s parlamentarno demokracijo, kjer je funkcija predsednika države bolj kot ne simbolna, reprezentativna. Najboljša primerjava za Hrvaško bi bila lahko Francija, kjer imajo prav tako polpredsedniški sistem.

Kaj natanko je Zorana Milanovića, ki na položaju predsednika republike vsake toliko poskrbi za razburjenje s svojimi izjavami, pripeljalo do napovedi, da bo kandidiral za poslanca in po zmagi levice postal kandidat SDP za predsednika vlade, je kompleksno vprašanje, v marsičem prepleteno s hrvaško politično dinamiko. V Sloveniji pravzaprav zelo malo vemo o hrvaški (notranji) politiki, sploh se je interes zmanjšal po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo in Schengen. V bistvu Slovence Hrvaška v političnem smislu ne zanima več, odkar so se vsaj navidezno “uredili” tudi odnosi med državama (čeprav se v resnici niso, pač pa so se le pometli pod preprogo, če pomislimo samo na arbitražo o meji).

Mediji v Sloveniji v povezavi s Hrvaško v glavnem poročajo o prometnih in raznih turističnih zagatah naših državljanov pri poletnih selitvah na Jadran, kakšnih resnih analiz njihove notranje politike večinoma ni.

Hrvaška je imela doslej, preden je na sceno prikorakal Milanović, tri predsednike in eno predsednico. Zagotovo največji pečat je pustil pokojni Franjo Tuđman, ki je bil v prvem mandatu “vojni predsednik”, v drugem pa se je boril proti precejšnji mednarodni izolaciji Hrvaške zaradi vojne v Bosni in Hrecegovini in vojaških operacij proti etnični srbski manjšini, ki je bila zlasti med operacijo Nevihta deležna spornega ravnanja , več hrvaških generalov pa je zato končalo na zatožni klopi Haškega sodišča.

Prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman je v mnogočen zaznamoval politični razvoj na Hrvaškem. Nenazadnje je bil polpredsedniški sistem prilagojen njegovi zgodovinski vlogi. Mnogi so mu očitali avtoritarnost, ozemeljsko mešetarjenje s tedanjim srbskim predsednikom Miloševićem in sporne poteze v domovinski vojni. (Slika: narod.hr)

Po Tuđmanu je prišel na predsedniški položaj Stjepan “Stipe” Mesić, zadnji predsednik predsedstva SFRJ, s katerim se je na nek način začela 2. hrvaška republika. Mesić, ki bo decembra dopolnil častitljivih 90 let, je bil svojevrstna figura, precej paternalističen, a hkrati tudi zelo ljudski, tako da je bila precejšnja sprememba, ko ga je nasledil rezervirani zagrebški intelektualec Ivo Josipović. Toda ravno Josipović je najbolj ustrezal liku predsednika republike v okolju, kjer je oblast skoncentrirana v rokah vlade, predsednik pa ima bolj ali manj protokolarno vlogo. Vseeno ga ljudje niso hoteli ponovno izvoliti in podobno se je zgodilo tudi njegovi naslednici Kolindi Grabar Kitarović, ki je prav tako “oddelala” zgolj en mandat. Potem je prišel Milanović.

Po Tuđmanu, ki na Hrvaškem še danes uživa poseben status, in Stjepanu Mesiću je bil Zoran Milanović dejansko šele tretji predsednik, za katerega bi lahko rekli, da je že takoj opozoril nase. Bledi Josipović in nekoliko izgubljena Kolinda Grabar Kitarović sta hitro utonila v pozabo, ko je odprl usta Milanović. Njegov način komuniciranja je zgodba zase. Kot smo že uvodoma zapisali: rad je glasen in nekonvencionalen, včasih tudi nepričakovano odkrit in iskren, a žal vse prevečkrat zelo grob in prostaški.

Milanović se je doslej oglašal tudi kot podaljšana roka opozicije, kritiziral je vlado, komentiral mednarodno dogajanje. Marsikomu se je zameril, ker ni odločno obsodil ruske invazije na Ukrajino, pač pa je od vsega začetka iskal neko “srednjo pot”. S kritikami na račun vojaške pomoči napadeni državi je spravljal ob živce hrvaškega premierja Plenkovića in mnoge v EU.

Milanović se je nad premierja doslej večkrat spravil tudi verbalno, v bistvu ga je javno, precej agresivno žalil v funkciji predsednika republike, kar je za nas, Slovence, ki smo do sebe pogosto preveč samokritični in strogi, nepredstavljivo.

Toda Milanovića spodobnost in politična korektnost nikoli nista omejevali. Na Hrvaškem je politično dogajanje vrelišče doseglo februarja letos, ko je sodnik Ivan Turudić, osumljen stika z inkriminiranim človekom, postal generalni državni tožilec (na predlog vlade ga je potrdil parlament, kjer ima HDZ večino). Zaradi tega je leva opozicija pripravila proteste in zahtevala volitve. To se je potem zgodilo nekaj tednov kasneje, ko je hrvaški parlament (sabor) 14. marca soglasno izglasoval svojo razpustitev. Menda so vladajoči hadezejevci računali, da bodo volitve še pred velikonočniki prazniki, a jim je načrte pokvaril Milanović, ki je 15. marca potrdil razpustitev sabora in razpisal parlemantarne volitve za 17. aprila. Tu pa se zgodba šele zares zaplete: ko je Milanović pred novinarji sporočal svojo odločitev, je povedal še to, da bo v funkciji predsednika na teh volitvah sodeloval tudi sam, da bo uveljavljal pasivno volilno pravico. Potem je na veliko osuplost prisotnih medijev izjavil, da bo kandidiral za poslanca proti Andreju Plenkoviću v 1. volilni enoti, po volitvah pa bo kandidat SDP za predsednika vlade.

VIDEO: Medijsko obračunavanje Milanovića in Plenkovića je že zdavnaj prestopilo vse meje spodobne politične retorike, njune izjave so zaradi sočnosti zelo popularne na družbenih omrežjih. (Slika X, RTL Direkt)

 

Milanoviću je v nekaj dneh uspelo mobilizirati javno mnenje, očitno tudi volivce levice oziroma doslej vodilne levosredinske stranke SDP, ki jo vodi nekarizmatični Peđa Grbin, menda glavni krivec za razpad strankine poslanske skupine v saboru pred leti. Na zadnjih volitvah 2020 je namreč HDZ prepričljivo zmagala, SDP je dobila skoraj natanko pol manj poslanskih sedežev, potem pa je šla skozi hudo notranjo krizo in razpadla; dobra polovica njenih poslancev je izstopila in ustanovila stranko Socialni demokrati, ki je imela celo več poslancev od stare stranke SDP. V zadnjem mandatu je bilo v saboru sicer kar 22 političnih strank, kar je celo huje kot v Italiji v najbolj divjih časih.

Ob HDZ, ki podobno kot SDS v Sloveniji na desnici nima omemebe vredne konkurence, so na Hrvaškem ključne stranke zdaj SDP in Socialni demokrati (del SDP, ki se je odcepil), gibanje Most in Domovinsko gibanje, ki je v zadnjem mandatu sabora prav tako izgubilo nekaj poslancev. Do Milanovićeve napovedi poslanske kandidature se je tudi tokrat HDZ obetalo, da bo imela proti sebi večino levosredinskih strank, ki naj bi se povezale pred volitvami.

Zdaj ni več jasno, kaj se bo zgodilo, kajti delovanje predsednika, ki ga je ustavno sodišče skorajda soglasno (9:2) označilo kot “zunaj okvirov ustave”, ne deluje ravno povezovalno. V bistvu vzbuja dvome in nezaupanje. Kaj pa če Milanović blefira? Kaj če le preizkuša svoj domet in bo konec leta ponovno kandidiral za predsednika republike?

Dogajanje na Hrvaškem pozorno opazujejo profesionalni opazovalci in generatorji politike v Sloveniji. Ni jih malo, ki zatrjujejo, da se bodo vzorci obnašanja politikov na Hrvaškem vsaj do neke mere prenesli tudi v slovenski politični prostor. Upamo samo, da se naši politiki ne učijo samo na negativnih primerih in k nam uvozili le najslabših in najbolj razdiralnih, radikalnih vzorcev obnašanja. Milanović je npr. pred kratkim izjavil, da bo v primeru njegove zmage na volitvah najprej zamenjal, počistil, odstranil vse Plenkovićeve kadre na vseh področjih. Podobnost z izjavami in kadrovskimi čistkami trenutnega slovenskega premierja je več kot očitna …

17 komentarjev

  1. deni

    Komentarji, kdo, zakaj, kje. Nalijmo si čistega vina- če primerjam z rokometno tekmo, od 45. do do 90. 45:0 in od 90. 28:6 za leve, seveda veliko zaradi podkupljenih “nepristranskih” sodnikov. Pustimo hrvaške igralce, ker nas ne zanimajo. Njihova stvar.

    Presneta reč, bi rekel Ernest Petrič, ki je kljub temu, da je bil komunist spregledal vso pokvarjenost, oziroma ne fair play igro. Ampak ga na žalost nihče ne jemlje resno.

    Priložnost za liberalnejšo inačico socializma je bila v 70. letih ob hrvaškem Maspoku, študentih v Beogradu in Kavčičevem liberalizmu, vendar so ravno zelo vplivni slovenski komunisti sesuli vse pobude in nam Hrvatje in Srbi z vso pravico oćitajo takratne dogodke. Prste pa so imeli zraven Sovjeti, zelo vplivni v ZKS. Toliko v spomin in opomin.

  2. slavkope

    Hrvaški predsednik Zoran Milanović je podobna eksplozivna mešanica balkansko brezsramno egocentričnega, prezirljivega in nadutega komunista ter nacionalista, kot je bil pokojni “srbski vožd” Slobodan Milošević.

    Milanovićev egocentrično nastopaški in skrajno prezirljivi odnos neposredno izvoljenega predsednika RH do veljavne ustavne ureditve in pristojnih državnih institucij, kot so ustavno sodišče, sabor in vlada RH, je destruktivno podcenjevalen, prezirljiv in žaljiv, zaradi česar je trenutno najbolj nepredvidljiv, nevaren in škodljiv destruktivni rušilec veljavne ustavne ureditve ter sovražni razkrojevalec demokracije in vladavine prava v RH.

    Kot vsi Titovi ideološki, politični in akcijsko-operativno zasvojeni in zvesti sledilci ter dediči se tudi Milanović ravna po Titovem znamenitem stavku: “Ne priznajem ovaj sud!”
    Seveda tudi aktualni predsednik RH deklarativno ne priznava javnih sporočil in opozoril Ustavnega sodišča RH in obenem celo nezaslišano primitivno javno žali vse ustavne sodnike, med katerimi sta nekatere sam in njegova stranka SDP predlagala ter veljavno izvolila v najvišji kompetentni organ najvišjega pravnega interpreta, varuha in zaščitnika hrvaške ustave.

    Utopija je pričakovati, da bosta za zdaj še neuradni oz. prikriti kandidat za novega predsednika hrvaške vlade (Zoran Milanović) ter predvolilna koalicija njegove stranke SDP (Reka pravičnosti) sploh kdaj upoštevala in spoštovala veljavno ustavo RH ter legalne in legitimne državne institucije RH, ki jih dandanes zavestno flagrantno kršita, spodkopavata in zavestno spodbujata ustavno-pravni in demokratični politični kaos in brezvladje, iz katerega nameravata z nasiljem pričakovano zmagovite nove oblasti na Hrvaškem vzpostaviti kar novo – “tretjo republiko”.

    Že zdaj napovedujejo prvaki opozicijskih strank po volilni zmagi velike in srdite revanšistične proti-hdzjevske politične čistke v vseh organih zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti, kandidat stranke Most za premiera RH (Grmoja), je sinoči napovedal celo nujno izgradnjo novih zaporov in jetnišnic, v katere očitno nameravajo po domnevni zmagi na volitvah “izolirati” vse “kadre” vladajoče HDZ in vse, ki so si pridobili oblastne položaje v času vladanja HDZ. (Zveni zelo podobno že videnim Golobovim “proti-janšističnim” čistkam v RS.)

    Zlonamerno in skrajno destruktivno ustvarjanje ter škodljivo stopnjevanje pravnega, političnega in demokratičnega brezvladja ter kaosa v RH pa je treba videti tudi v zaskrbljujočem geo-strateškem kontekstu nenehnega destruktivnega in sovražnega političnega vpletanja Putinove Ruske federacije na Balkan in v prostor Srednje Evrope, kjer skuša ruski samodržec in tiran s svojimi političnimi agenti in pajdaši (Orban, Fico, Milanović, Dodik, Vučić, …) vztrajno in rušilno slabiti politično enotnost in solidarnost članic EU pri nujni obrambi začasno delno zasedene in uničene Ukrajine, evropskih civilizacijskih vrednot ter univerzalnih temeljnih svoboščin in pravic državljanov članic skupnosti EU.

    V politiki ni naključij.
    Zaskrbljujoči pojav primitivno prezirljivega in mačistično napadalnega balkanskega nacional-komunista Zorana Milanovića na Hrvaškem je le del trajnejše in širše geo-strateške politične strategije Putinovega Kremlja na Balkanu, ki pa se lahko mimogrede preseli tudi čez Sotlo, na ozemlje za zdaj še suverene in samostojne RS. Tudi v RS ta čas očitno ne manjka množično inštaliranih “večnih študentov” ruske FSB ter slabo prikritih agentov Putinove ekspanzionistične imperialne politike tudi med slovenskimi bivšimi in sedanjimi politiki, diplomati, mnenjskimi voditelji in medijskimi dreserji javnega mnenja.

  3. Brane

    Profašistična ali če hočete post NDH-jevska stranka HDZ je s svojo ultra koruptivno politiko, še hujšo kot pri nas sds in sd skupaj, spravila državo v klavrno stanje.
    Na njihovo žalost pa je Milanović s SDP-jem bolj slaba alternativa vladajočemu HDZ-ju.

    • Miller

      Če SDS trobi, da Slo levica izhaja WW2 in obvladuje in prisvaja vse od a do ž, velja to točno za hrvaški HDZ, ki je to zakoličil v njihovem domovinskem ratu, kot je tudi SDS v 10 dnevni vojni.
      Tako SDS in HDZ prodajajo državo Madžarom.
      Mafijska posla.

      • Peter klePec

        Re:…prodajajo državo Madžarom.
        Kratek kurz iz ekonomije: ce drzava svojo drzavno lastnino proda, za to dobi protivrednost s kupnino. Ce je kupec drzavljan te iste drzave, je saldo nula; ce pa je tujec, je to cisti dodatni dohodek druzbe.

        • Miller

          ..in milijonsko provizijo na Mauricijusu, delavce pa na cesto…

  4. Miller

    Aktualno za smeh…
    Kaj narediš, ko si od vseh pozabljen, čeprav si prvi v državi ?
    Uporabiš staro metodo: zaigraš žrtev.
    Tko naša bajsa.
    Ampak, žrtev od koga ? No, dnič lažjega. Izbereš trenutnega krivca za cel svet. Rusa.
    Pa je res Rus, mulec, Ukrajinec ali naš ITjevec ? Svet je velik. Google translate rula.
    Da je verjetno “naše gore list”, izdaja trditev, da so ruski hekerji kao napovedali IT vojno proti Sloveniji zaradi milijon streliva.. haha
    Najmanjši in nepomembni v Natu.
    Vsi dajejo po milijarde, rusi pa tko in tko ne vedo, kdo kaj da, kaj šele ušivi milijon.
    Konec koncev smo šenkali 28 tankov in 35 oklepnikov po cca 7 miljonov/kos. Pa ni bilo nič…

    Svizec zavija 2.0.
    Milanovič tega ne rabi, o njem piše cel svet.
    haha

    • Peter kLepec

      Nic niste senkali. Tanke so vam placali Nemci.

      • Miller

        Orožje slovenske vojske smo si plačali slovenski davkoplačevalci. Za obrambo naše države. Ki sega do Kolpe in Karavank !
        Ne pa za imperialistične vojaške interese gospodarja ZDA.

      • Peter köepec

        Tule so udelezene le Ukrajina, Nemcija in Slovenija:
        Nemci so odkupili slovenske tanke in dobavili nemska vozila Sloveniji; to je kot ce bi vam dali Mercedesa in vzeli Lado v ceno.

        • Miller

          hahaha, pejd to v vrtec razlagat, seveda, če te bodo hoteli poslušati…

  5. TL

    Najprej o napakah v tekstu: Ivan Tudurić je v resnici Ivan Turudić. In pri Tuđmanu in Peđi Grbinu ni pravilno naš d, ampak đ (ki pa dejansko tudi meni v komentarju ne prime in ne vem, ali bo pravilno zapisan, torej đ kot dj).

    Ko se omenja politične stranke, so na levici poleg SDP (ki bo na volitvah nastopal skupaj z nekaj manjšimi strankami) omenjeni tudi odpadniki iz SDP Socialdemokrati, ki pa na prihajajočih volitvah nimajo prav nobenih možnosti za vstop v Sabor, pač pa ni omenjena stranka Možemo, ki bo verjetno tretja po številu mandatov.

    In tako kot so na zadnjih predsedniških volitvah volili ljudje za Milanovića kot za manjše zlo, to je mnenje številnih hrvaških političnih analitikov, bodo najverjetneje volili tudi tokrat. Kajti kot predsednik vlade je bil Milanović ena velika ničla. Po drugi strani pa ima HDZ toliko afer za sabo, da jih je nemogoče vse našteti. Ina, HEP, Hotmail, Spice, HPB, Medikol, Slavonska banka na primer so afere, kjer je šlo za nekaj sto milijonov takratnih hrvaških kun, bivši premier in bivši predsednik HDZ Sanader pa je bil obsojen za eno od manjši afer. Ampak glede na to, da bi se Slovenija v resnici morala imenovati Korupistan, nismo mi nič na boljšem kot naši južni sosedje. In tudi pri nas veliko ljudi na volitvah voli za tistega, ki se jim zdi manjše zlo. Da so na koncu nategnjeni, pa je že druga zgodba.

    In ja, obstaja možnost, da bo Milanović, aroganten, nesposoben in žaljiv do vseh, ki ne razmišljajo enako kot on, zopet predsednik vlade.

  6. APMMB2

    Slovenci z viška gledamo na Hrvaško in se posmehujemoHrvatom.
    Zamisliti se moramo, kdo je pri tem bedak?
    Hrvaška je imela težko vojno s Srbi in zmagala. Vona je terjala velike žrtve in povzročila veliko škodo. Trajala je štiri leta, nato so sledila leta obnove.
    Ko danes primerjamo stanje v Sloveniji in na Hrhaškem vidimo, da je Hrvaška bistveno v boljšem položaju.
    Vprašati se moramo zakaj?
    V Sloveniji še vedno vladajo komunisti in le neejaj let je na oblasti bila demokracija.
    Na hrvaškem so komunisti vladali le pod Račanom in v času Kukuriku koalicija, sicer pa je vladala HDZ, stranka z nacionalnim nabojem in z željo Hrvaško postaviti v vrh Evropskih držav.
    Hrvaško lahko imenujemo Tuđ,anova Hrvaška, seje temelje zgradil Tuđman in jo usmeril na pot demokracije. Slovenijo lahko imenujemo Kučanova Slovenija. Kučan ni dovolil, da bi se razvila v Sloveniji demokracija in tako Slovenija še po več kot 30. leti ni demokratična država. Slovenija se je osamosvojila, Slovenija je postala del svobodne Evrope, ni pa se še osvobodila. Še vedno smo sredi revolucijein ne vemo, ali bodo demokratični, ali pa se bomo vrnili v čas zrelege samoupravnega socializma.
    Na Hrvaškem imajo Milanovića, ki je karikatura politika. V Sloveniji je takšnih Milanovićev precej in počno podovbe neumnosti, zto Slovenija ne more napredovati.
    hrvaška koraka v Evropo, Slovenija pa na Balkan.

    • ren

      Že s prvim stavkom si zadel. Slovenci si nočejo priznati, da so Hrvatje plačali svojo državo s hektolitri krvi. Zato svojo domovino znajo ceniti.
      Mi pa niti svoje zgodovine ne poznamo in se razni primitivni, polpismeni levičarji delajo norca iz slovenskih domoljubov in po forumih pišejo o njih kot o “domoglupcih”!
      Hrvaška ima resnega Plenkovića, mi pa lutko goloba, ki bo Slovenijo ugonobil. golobu & comp. je med delovnim časom dolgčas in si izmišljujeo razne uredbe, ki jih naslednji dan umaknejo. Vse iz čistega dolgčasa!!!
      Hrvaška je normalna država, zato bi bilo treba našim levim politikom svetovati, naj na Hrvaško uradno ne hodijo, ker se hrvaški politiki iz njih norčujejo, ker so naši levi politki proti hrvaškim čiste ničle.

    • Peter kLepec

      Slovenija je odkorakala na Balkan 1919. Peta generacija ljudi se ne more spomniti prejsnjih casov.

      • ren

        Hudiča, kako pa potem nekateri vedo, da smo 1919 odkorakali na Balkan???

  7. Ula

    Samo pripomba in vprašanje avtorju. Katero sid8šče in v kateri sodbi je razsodilo, da je Hrvaška izvedla etnično č8ščenje nad Srbi? Vas čsdtim s pirom, če takšno razsodbo zladti Haaškega sodišča najdete, ker je ni in ne obstaja.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo
Vučićev kočijaž Janković na pravi strani avtokratske zgodovine

Vučićev kočijaž Janković na pravi strani avtokratske zgodovine

Ali je Jankovićevo lojalnostno pismo Vučiću, na katerega se premier Golob ni želel kritično odzvati, slučajno razkrilo veliko skrivnost slovenske politike – da je namreč ljubljanski župan “nadrejen” predsedniku vlade in da zato slednji drži nazaj svoj kabinet, zlasti Tanjo Fajon, da se ne bi javno oglašali s kritikami na račun Vučića? Kako je to možno? So Srbi o predsedniku vlade morda pridobili kakšne neprijetne informacije, ki ne smejo priti v javnost, saj bi uničile Goloba? S kakšno perfidno igro imamo opravka? Zakaj je sumljivo tiho tudi evropska komisarka za širitev Marta Kos?

Zakaj se župan Janković klanja avtokratu Vučiću?

Zakaj se župan Janković klanja avtokratu Vučiću?

Brez dvoma bo Jankovićeva “diplomacija”, ko gre za javno pohvalo in predvsem podporo srbskemu avtokratu Aleksandru Vučiću, dobila velik notranjepolitičen odmev. V prvem šoku so bili namreč vsi tiho, sploh premier Golob, sumljiva tišina je bila tudi na zunanjem ministrstvu. Edino predsednica republike Nataša Pirc Musar je povedala nekaj besed o Jankovićevem pismu – in zato gospa predsednica ta hip tudi edina rešuje čast slovenske uradne politike. Pohvala pa gre tudi nekdanjemu evropskemu poslancu Klemnu Grošlju, ki je napisal Pismo srbskim študentom in sprožil peticijo v njihovo podporo.

Kdo vse je lahko v ozadju bombnih groženj slovenskim šolam

Kdo vse je lahko v ozadju bombnih groženj slovenskim šolam

Ponedeljkov množični napad z grožnjami na slovenski šolski sistem – elektronsko sporočilo z grozilno vsebino je prejelo kar 229 vzgojno-izobraževalnih institucij – je prvi takšne vrste doslej pri nas. Doslej smo se namreč soočali z indidvidualnimi grožnjami različnim državnim organom, sodiščem in občasno tudi kakšni osnovni ali srednji šoli. Tokrat pa je bil tarča sistem državnega šolskega sistema v razmeroma velikem obsegu, kajti v Sloveniji je približno 456 osnovnih in 150 srednjih šol, kar pomeni, da jih je bila prizadetih več kot tretjina. Vprašanje, ki ga zdaj razrešuje policija in verjetno tudi Sova, pa se glasi: Kdo stoji za tem napadom, islamisti, desni, levi radikalci, Rusi ali kdo tretji?

Od kmeta do predsednika: Lukašenkove predsedniške volitve v Belorusiji

Od kmeta do predsednika: Lukašenkove predsedniške volitve v Belorusiji

Poznavalci, ki niso v službi ruske ali srbske propagande, navdušene nad “patrioti”, se sprašujejo, s kakšno večino bo tokrat zmagal Lukašenko. Beloruski avtokrat, ki je na oblasti že več kot 30 let, velja pa za Putinovega postreščka, je namreč že zmagal, volilna komisija mora le še prešteti glasovnice in razglasiti rezultate. Tokrat ima Lukašenko štiri statiste v vlogi predsedniških kandidatov. Opozicija je v tujini, v izgnanstvu. Mlajši Belorusi, ki v genih nimajo strahu pred režimom iz obdobja Sovjetske zveze, pa pravijo: Lukašenko bo odšel šele takrat, ko bo mrtev. Predčasni ali prostovoljni odhod bi bil čudež.

Bo žrtvovanje kmeta Senada na vladni šahovnici dovolj za preživetje Sončnega kralja?

Bo žrtvovanje kmeta Senada na vladni šahovnici dovolj za preživetje Sončnega kralja?

Nezakoniti policijski šef Senad Jušić je po pričakovanjih odstopil. Menda zaradi “razbremenitve” policije, sploh pa nadrejenega ministra, ki se sooča z interpelacijo. Iz tega pojasnila odstopa bi sicer lahko logično sklepali, da je bilo Jušićevo imenovanje torej “obremenirev” za policijo. Obremenitev je seveda bila, ker je minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar po nalogu predsednika vlade Roberta Goloba poiskal kandidata, ki bo slepo izpolnjeval politična navodila. Pri tem pa je bila vlada ob svoji ideološki prepotentnosti in nesposobnosti tako šlampasta, da ni znala poiskati kandidata, ki bi vsaj približno formalno izpolnjeval pogoje za zasedbo tega odgovornega delovnega mesta.

Namesto neustavnega obdavčenja nepremičnin bi lahko predlagali konsistentno obdavčitev celotnega premoženja

Namesto neustavnega obdavčenja nepremičnin bi lahko predlagali konsistentno obdavčitev celotnega premoženja

Ko začne oblast govoriti o “poštenih” davkih, potem lahko veste, da se lahko primete za denarnice. Poštenih davkov ni, so pa lahko pokazatelj dejanske politike neke vlade. Davka na pse očitno ne bo, bila je nova PR bombica, vlada Roberta Goloba pa kljub številnim nejasnostim, ki so podobne akrobacijam z omrežnino, rine naprej z zakonom o obdavčitvi nepremičnin. Obdavčevni bodo očitno vsi, ki so varčevali, s svojimi žulji, lastnim delom pri drugi nepremičnini, poskušali pomagati svojim hčeram, sinovom, sorodnikom…, ekscesne, večmilijonske vile kot prva nepremičnina pa so očitno zaželjene in neobdavčene. Narobe svet. Objavljamo predlog nekdanjega direktorja Finančne uprave, davčnega strokovnjaka, ki predlaga celovito rešitev tega področja.

Nenadzorovane migracije, uvoženo versko nasilje so tempirane bombe, ki ogrožajo Evropo

Nenadzorovane migracije, uvoženo versko nasilje so tempirane bombe, ki ogrožajo Evropo

Pred dnevi je svetovni splet preplavila novica o množičnih posilstvih v Veliki Britaniji. Celotna zgodba, če je seveda resnična, je šokantna in pretresljiva. Množično posiljevanje mladoletnic naj bi bilo po trditvah nekaterih medijev tako pogosto, da so lahko moški naročali posilstva kar preko taksi služb in prodajalcev kebabov za zabave prijateljev in sorodnikov. Kazniva dejanja so bila tako šokantna, da bi povprečen državljan pričakoval odločen boj policije, socialnih služb, mestnih svetov in šolskih odborov proti posiljevalskim tolpam, ki prežijo na mladoletnice in jih brutalno posiljujejo. Vendar do odločnega boja proti posilstvom ni prišlo. In to je druga šokantna zgodba. Ne le to, prišlo je do situacije, kjer so policija, mestni sveti in socialne službe aktivno sodelovale ne pri zaščiti posiljenih mladoletnic, ampak pri zaščiti posiljevalcev.

Medijska sanacija vladnih nezakonitosti, nesposobnosti z davki na pse in drugo nepremičnino

Medijska sanacija vladnih nezakonitosti, nesposobnosti z davki na pse in drugo nepremičnino

Novo leto, nove akrobacije vlade. Pričakovane in nepričakovane. Poučeni satiriki pravijo, da bi utegnil biti naslednji novi davek, ki ga bo uvedla svobodnjaška vlada Roberta Goloba, davek na pozabljive volivce, pri čemer ostaja odprta dilema, ali bo šlo dejansko za davek ali pa bo to zgolj običajna upravna taksa, ki se bo obračunala glede na podatke o udeležbi in pravilnem glasovanju na preteklih volitvah … Če se spustimo nazaj na realna poltična tla, se lahko upravičeno vprašamo, ali premier Golob z napovedjo novih davkov v resnici ne preusmerja pozornosti z drugih, zanj precej bolj neugodnih zadev. Denimo suma zlorabe oblasti in korupcije v zadevi Bobnar, kjer mu za vrat diha državno tožilstvo …