Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Slika: Gibanje Svoboda

Avtor: | 3. aprila, 2024

Sestavljanje svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem bode v oči pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski, brez resnih idej, zato v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev ali svetovalk mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Medtem ko sta opozicijski NSi in SDS že pred časom razkrili kandidatni listi za junijske volitve v Evropski parlament, se je med strankami vladne koalicije situacija nepričakovano zapletla. Pri Levici so evropske volitve manj v ospredju, stranka nanje niti resno ne računa, medtem ko bodo Socialni demokrati (SD) o svoji deveterici kandidatov odločali šele po izrednem kongresu stranke, ki bo 13. aprila. Na srečo ta dan na pade na petek, temveč na soboto. V soboto, 6. aprila, bodo karte glede evropskih volitev, tako vsaj napovedujejo, razkrili tudi v največji vladni stranki, Gibanju Svoboda (GS), in to na festivalu stranke ob Zbiljskem jezeru. Prav v tej stranki se notranji konflikti v zadnjih tednih tudi najbolj stopnjujejo in izbira kandidatne liste za evropske volitve to potrjuje.

+++

Glede na javnomnenjske raziskave lahko Svobodnjaki v najboljšem primeru računajo na dva mandata v Evropskem parlamentu, zato je bilo med deveterico (dveh ključnih imen doslej stranka sploh še ni razkrila) seveda precej napetosti in po svoje ni presenetljivo, da je Klemen Grošelj, dosedanji evropski poslanec, ki ga je Gibanje Svoboda po združitvi z nekdanjo Listo Marjana Šarca (LMŠ) v bistvu “podedovalo”, resignirano dvignil roke in se umaknil iz igre (prav tako naj bi izstopil tudi iz stranke). Med ostalimi kandidati Svobodnjakov, ki so bili doslej predstavljeni javnosti, se zdi edino Irena Joveva dovolj močno ime, nenazadnje ima že izkušnje iz Bruslja, saj je bila na prejšnjih evropskih volitvah izvoljena na listi LMŠ. Ostala imena, ki so se doslej javno omenjala kot kandidati na listi GS, so Tamara Vonta, Uroš Brežan, Matej Grah, Maša Kociper in Aleksander Merlo, ki je sprožil kar nekaj presenečenja, saj je bil kot nekdanji politik propadlega LDS in dolgoletni direktor postojnske porodnišnice že dolgo let politično pasiven, pravzaprav politični upokojenec. Ga pa v Svobodi iz neznanih razlogov ocenjujejo “kot zelo priljubljenega”, bogve, kateri od garažnih svetovalcev je podal, prodal to oceno.

Klemen Grošelj je bil še do včeraj eden bolj kredibilnih kandidatov na listi Svobode, a je razočarano dvignil roke in odšel. (Slika: Gibanje Svoboda)

Z drugimi besedami, od vladajoče stranke Roberta Goloba bi vsaj v teoriji pričakovali več. Boljša, močnejša imena, ki bi upravičila svojo uvrstitev na kandidatni listi Svobodnjakov. Nekaj bivših politikov, bivši minister in širši javnosti povsem neznani Grah Golobovemu gibanju pač ne morejo prinesti omembe vrednega rezultata. Treba bi se bilo bolj potruditi, kar pa se zdi glede na dosedanje izkušnje z “dometom” in sposobnostjo te stranke precej utopično. V nadaljevanju razkrivamo nekaj bolj, ali manj možnih scenarijev, ki se utegnejo vsaj deloma razplesti že na sobotnem Festivalu Svobode na Zbiljah, čeprav to ni nujno. Morda bodo Svobodnjaki za vsak primer vseeno počakali še na odločitev socialnih demokratov, ki so zagotovo njihovi največji tekmeci na levici, odnosi med strankama pa so že od afere Litijska 51 precej napeti in nikakor ne prav konstruktivni, prijateljski.

Glede na nepredvidljivost predsednika Svobode in nagnjenost k presenetljivim odločitvam, lahko morda pričakujemo še kakšno presenečenje, asa iz rokava, a prepričati resne kandidate iz gospodarstva, akademske sfere, javnega življenja, da bi v tem trenutku zastopali barve Svobode (karkoli že to pomeni, saj konsistentnega programa, tako kot na volitvah v Državni zbor, itak nimajo, “samo, da ni Janša” sentiment pa za EU parlament ni prav uporaben), ni prav lahko. Sploh, ker služba evroposlanca močno vpliva na družinsko življenje. No, so pa za marsikaterega resnega ali manj resnega kandidata gotovo magnet odlična plača in številni privilegiji.

Po prvem, malce znanstveno fantastičnem scenariju naj bi odločitev, da mora biti nosilec svobodnjaške liste hkrati tudi (vladni) kandidat za evropskega komisarja, v praksi pomenila, da se utegne osebno angažirati celo premier Robert Golob. Če bi bil on nosilec liste Gibanja Svoboda na volitvah v Evropski parlament, potem ima stranka poleg njega zagotovo izvoljenega vsaj še enega poslanca. Sploh v primeru, da bi bil drugi na kandidatni listi javnosti dovolj všečna, neproblematična osebnost, denimo odstopljena pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan. Resda je formalno še vedno članica SD, vendar so ji tam na vrhuncu spora z vodstvom stranke zagrozili tudi z izključitvijo. DŠP kot kandidatka Gibanja Svoboda bi bila taktično in piarovsko odlična poteza, seveda pa bi škodovala SD, ki se bo na junijskih volitvah dejansko potegovala za eno samo poslansko mesto v Bruslju (zanj pa se bo na življenje in smrt boril Matjaž Nemec). Če bo stranko 13. aprila prevzel Milan Brglez, bo vse skupaj postalo še bolj zanimivo, kajti tudi Brgleza bi mikalo “podaljšati” bivanje v evropski prestolnici za naslednjih pet let … hkrati pa bo želel kot šef stranke sedeti tudi v vladi, torej kot minister – in kateri resor bi mu bolj “sedel” kot zunanje zadeve?!).

Vendar pa opisani scenarij ni najbolj verjeten, saj je SD za novo pospešitev koalicijsih trenj Svobodi včeraj sporočil, da po kongresu ne načrtujejo menjav v ministrski ekipi. To so potrdili vsi trije kandidati za novega predsednika stranke. Če bo premier vztrajal, da je novi predsednik stranke SD tudi član vlade, ima koalicijo vgrajeno novo tempirano bombo.

+++

Drugi scenarij za Gibanje Svoboda je nekoliko manj spektakularen, a še vedno dovolj ambiciozen, da bi bil uresničljiv. Po tej varianti Golob osebno sicer ne bi bil nosilec kandidatne liste, vseeno pa bi bil na listi, saj bi ji s tem zelo dvignil težo. Kdo drugi bi bil lahko nosilec liste v tem primeru, če ne zvesti Golobov kompanjon Matej Arčon? Celo bolj kompatibilen bi bil z Golobom kot naslednja možna izbira na nosilca oziroma nosilko liste – namreč Dominika Švarc Pipan. Je pa res, da je Arčon politični ziheraš, ljubitelj domačega okolja, družinski človek, zato bi bil njegov odhod v Bruselj precej presenetljiv. Tretja možnost bi bila še ena ženska, in sicer Marta Kos. Toda srečno poročena “Švicarka” je dvignila roke nad slovensko politiko, zato se zdi praktično nemogoče, da bi si premislila zaradi evropskih volitev in se vrnila na pomoč stranki, iz katere je razočarana izstopila, potem ko so jo grdo izigrali s predsedniškimi volitvami. No, ampak na različne akrobacije smo v politiki navajeni, zato nič ni nemogoče, je pa dejstvo, da je Kosova ponudbo Svobode menda precej jasno zavrnila, ne glede na ponujeno komisarsko mesto.

Urška Klakočar Zupančič bi bila po mneju mnogih analitikov, poznavalcev, s svojo pojavo in ženskostjo najboljša kandidatka za nosilko liste Gibanja Svoboda, a se nikakor ne da pregovoriti v kandidaturo. (Slika: FB Urška Klakočar Zupančič)

Urška Klakočar Zupančič, za zdaj še vedno predsednica Državnega zbora, bi bila prav tako močno ime na kandidatni listi, vendar je že pred časom povedala, da zaradi osebnih razlogov (družina) o Bruslju ne razmišlja. To odločitev je menda jasno potrdila še enkrat v pogovoru s predsednikom vlade in ključnimi člani Svobode pred dnevi, ampak menda predsednik vlade še ni čisto obupal na to temo.

+++

Tretji razplet, ki prav tako ni izključen, je še precej manj vabljiv, za Svobodnjake pravzaprav najslabša možna rešitev, četudi nekako v skladu s trendi, ki jim ne kažejo dobro. Po tej varanti bi se notranji razkol v stranki, ki je bolj kot politična organizacija še vedno nekakšno interesno združenje za zavarovanje statusa energetskega lobija, stopnjeval prav zaradi kandidatne liste za Evropski parlament. Stranka bi poskušala prodreti z nekaterimi zunanjimi imeni, med katerimi še najbolj izstopa Tomaž Vesel, nekdanji predsednik Računskega sodišča, ki je utonil nekje v zasebnem sektorju, medtem ko so ostali že preveč pod radarjem, da bi sploh lahko bili medijsko dovolj prepoznavni za uspešno kandidaturo.

Je pa ozadju še nekdo, ki bi lahko rešil Goloba in Svobodo kot nosilec liste: Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, in eden redkih, ki uživa določen ugled na vseh straneh političnega spektra, pa tudi v strokovni mednarodni javnosti. Ni sicer (še) politik, vendar bi bil odličen kandidat za komisarja v naslednji sestavi Evropske komisije. Vprašanje je samo, ali je Volk dovolj “nor”, da bi se odrekel dosedanjega diplomatskega udobja v ozadju dnevne politike.

17 komentarjev

  1. Andrej Muren

    Čim prej Svoboda propade, tem bolje za Slovenijo. Zakaj, najbrž ni potrebno razlagati. Bati se je le treba, da bo kmalu nato, tik pred volitvami, ustanovljena nova instant stranka, pod vodstvom “novega” obraza (omenja se Čeferina), ki bo spet potegnila nekaj sto tisoč naivnih Slovencev za nos, kot se je to doslej zgodilo že nekajkrat.
    Slovenci neumno kar naprej pričakujejo odrešenika in ga “spoznajo” zdaj v enem političnem sleparju, zdaj drugem, kakor jih pošilja Kučan v akcijo.
    Zavedati pa se je treba, da ne glede na to, katero levo stranko in novi obraz se voli, se v resnici vedno glasuje za staro ZKS in Kučana.

  2. trisul

    Kako? Zgolj par dni nazaj nam je Steinbuch zatrjeval da bo Janković na čelu liste … in potem vse tiho je bilo.

    • Tilen Majnardi

      Tisto je bil 1. april. Hvala.

  3. slavkope

    Ker v slovenski politiki ni naključij, je pomenljivo, da je bil evro-poslanec iz “prijateljsko prevzete” in ukinjene nekdanje stranke LMŠ, Klemen Grošelj, v nedeljo zvečer kot da “naključno” izbrani “proti-janšistični” gost “depolitizirane TVS” v elitni tedenski oddaji “Politično s Tanjo Gobec”.

    “Depolitizirana” gostiteljica priložnostno zabavljaškega nedeljskega “političnega” kramljanja in paberkovanja Tanja Gobec ga je s svojimi nalogodajalci iz IP TVS izbrala za pričakovanega trdega in trdnega polemičnega političnega antagonista kolegu evro-poslancu iz SDS, Milanu Zveru.
    Slednji je namreč z dolgotrajnim in vztrajnim iskanjem objektivne in faktično dokumentirane resnice o politično, pravno in etično sporni politični misiji evro-komisarke Jourove pri predsedniku Ustavnega sodišča RS razburil iz razhudil tako nedotakljive evro-birokrate z Evropsko komisijo na čelu, kot tudi naše vladajoče nedotakljive svobodnjake, social-demokrate in skrajne levičarje v negotovi in zbegani zakonodajni, izvršni in sodni veji oblasti.

    Na predvečer njegove odmevne javno razglašene nepreklicne odstopne izjave z domnevne kandidatne liste vladajočega Gibanja svobode je evro-poslancu Klemnu Grošlju nekdo od vrlih “depolitiziranih” urednikov IP TVS omogočil odmeven “poslovilni nastop aktualnega evro-poslanca” ter na silo začasno posvojenega člana vladajočega Gibanja svobode, hkrati pa je še enemu “beguncu” iz vladajočega GS ponudil medijsko odmevno brezplačno politično agitacijo za njegov naslednji povzpetniški lov na nove finančno donosne politične kandidature in privlačne ter udobne oblastne sinekure.

    O porazno izsušenem intelektualnem in kadrovskem zaledju vladajočega Golobovega Gibanja svobode pove vse zaskrbljujoče dejstvo, da nadutim samo-oklicanim “svobodnjakom” in “naprednjakom” nikakor ne uspeva v obljubljenem času ne demokratično sestaviti in ne medijsko objaviti politično prepričljive in zaupanja vredne kandidatne liste GS za bližnje volitve v Evro-parlament.
    In zagotovo ni naključje, da vladajočim “gibalcem svobode” v demonstraciji notranje politične nezrelosti in intelektualne nemoči ponižno sledita tudi politično in oblastno podrejeni koalicijski strančici SD in Levica, ki se ravno tako brezuspešno ukvarjata z notranjim iskanjem in javnim promoviranjem vse bolj redko posejanih zaupanja vrednih kandidatov za naslednji Evropski parlament.

  4. SSvoboda

    Za zdravje slovenske in evropske politike bi bilo zelo dobro, če ti prevaranti ne pridejo v parlament, saj nam bodo njivi poslanci v Evropi spet delali sramoto.

  5. lovadokrova

    Iz vsega navedenega je razvidno, da ta Svoboda ni nikakršna stranka, brez ustrezne organizacije, evidentiranja kandidatov za posamezna mesta. V je neka sekta, ki veruje v vrhunskega menedžerja, tega pa zanima samo privatizacija energetike in njegova bejba. To je burleska, in ti vladajo. Kakšna beda

    • tohuvabohu

      Še najbolj spominjajo na scientologe …

    • P.Kos

      Žal ne burleska, temveč groteska na račun državljanov.

  6. Iva PŽ

    Med ostalimi kandidati Svobodnjakov, ki so bili doslej predstavljeni javnosti, se zdi edino Irena Joveva dovolj močno ime, …

    Dokler jo (jih) bodo medijski zvočniki propagirali …
    Kdor je funkcionalno pismen takoj prepozna zgornjo režimsko prostitutko, njeno nakladanje na TV nima nobene logike. In, še vedno stavi na antijanša sentiment. Neverjetno kako bivša “novinarka” IJ brani EK aktivistko Jourjevo, čeprav se iz aviona vidi, da je bila ženska v SLO na misiji, da se javna RTV očisti “janšistov” alias vseh tistih, ki ne razmišljajo enako kot oblast. Je Robi na glas povedal, koga je treba čistiti, vsepovsod. Ali mu je kdo od intelektualne leve elite (ostali so itak medijsko ignorirani) kaj javno oporekal?

    Ljudje nimajo popolnih informacij (nepopolna informacija je laž) in kaos ne le v SLO družbi, ampak v svetu, posameznika pasivizira. Aktivni so le boljševiki (vladni in nevladni), kdor spremlja njihove izjave na družbenih omrežjih lahko opazi, da nihče ne sovraži kot boljševiki!
    Ko kolumnist Dela LLG napiše za komentatorja in kandidata SLS za EP Petra Gregorčiča
    (ta je na Planet TV komentiral vplivanje EU komisarke na uveljavitev Rajgelj&Co. novele zakona o RTVS in dodal, da “V resnici danes US v Sloveniji več nimamo”),

    da gre za “govor tistih, ki bi radi zrušili vse inštitucije, po logiki: “Če ne moreš biti moja, ne boš nikogaršnja …”,
    se funkcionalno pismen državljan, ki mu ni vseeno vpraša, KDO in ZAKAJ manipulira z dejstvi?!
    Če US ni sposobno vsebinsko rešiti ustavne pritožbe (na to je opozoril Gregorčič) to metaforično pomeni, da “US nimamo več” alias da ne deluje!
    No, ko je treba državnega sovražnika št.1 obsoditi za “tvit opozorilo” na medijsko prostitucijo, pa US deluje! HALO?

    • Peter KlEpec

      V Politico je bila Irena Joveva citirana, da je omenila Jansa kot “usual suspect” glede uzurpiranja medijev.

      Temu klanu je treba priznati konsekventnost. Kar je v mafiji ena najvecjih odlik.

  7. Samoslav

    Fanta, le zakaj in s kakšnimi razlogi vidva od te vlade pričakujeta nekaj več? Tale komentar vama nekako ni uspel. Več sreče prihodnjič.

    • P.Kos

      Ja’p, drži!

  8. APMMB2

    Dva razloga sta, da pišem. Prvi je ta, da je Janši uspelo. Mislim da prvič, kar mogoče naznanja spremembe.
    V svojem pismu je razkrinkal instant doktorja Klemene Grošlja. Prvič v janševi karierei se je neka njegova kritika prijela in Grošelj je odstopil.
    Kaj ga je na to navedlo je sicer vprašanje. Če bi bil trden kandidati, bi zagnal propagandni stroj in se skušal obdržati, tako pa se je vdal in odstopil in s tem potrdil, da ima Janša prav.
    Druga posebnost kndidatne liste pa je izostanek podpore Milana Kučana. Vemo, da se je Milan Kučan vmešal še v vse volitve do sedaj in da je izvolil kandidata po svoji želji.Večinoma pa celo celo listo.
    To pot molči in nam kaže, da ga tarejo hujše skrbi. Zamenjati mora Golobo. Ta pa se ne da in klubuje, kljb temu, da je strogi Milan izigral že vse adute.
    Ob takšnih skrbeh je seveda favoriziranje posameznega kandidata nepomembna stvar.
    Morda pa je stari uvidel, da je šel predaleč, ko je Sloveniji obesil za vrat Roberta in Natašo in je sedaj bolj previden, da polomije ne bo zanesel še v Evropo.

    • Halopb

      Samoslav,P.Kos,

      Včasih je treba prebrati intelektualno delo tudi med vrsticami, oziroma kot nek Sudoku, potem dobiš razblinjene informacije 😉
      Kar se pa našega prvega predsednika tiče , je pa ata že toliko dementen, da je pozabil na Slovence!

      • P.Kos

        Ko mi nekdo med vrsticami ponudi odpoved Grošlja za tragedijo Svobode, se nimam kaj iti intelektualca, ker za to potrebujem sogovornika na drugi strani.
        Dajanje Joveve kot dober zgled, pa izbije sodu dno.
        Očitno tudi neodvisni postajajo odvisni. Govorim seveda o medijih.

        • Halobp

          Aja ,,,se opravičujem, mislite na Jovovo…ona pa seveda deluje kot Jojo …a ste ga kdaj igrali ?
          🙂

    • ren

      Zelo povedno pa je, ko Janša na svojem FB profilu navaja in citira Grošljeva izvajanja , ki so dobesedno povzeta in prenešena iz zbornikov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Samo nekatera dejstva in imena so prilagojena današnjim časom in dogajanjem.

      Naši levi politiki se še danes v polni meri zgledujejo po zločinski slovenski komunistični revoluciji.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.