Župan Ljubljane Zoran Janković, prijatelj in podpornik srbskega demokrata in garanta stabilnosti na Balkanu Aleksandra...
Župan Ljubljane Zoran Janković, prijatelj in podpornik srbskega demokrata in garanta stabilnosti na Balkanu Aleksandra...
Globalno razmerje moči se spreminja. BRICS, ki ga vodijo Rusija, Kitajska in Indija, izziva zahodni sistem gospodarstva in politike. Čeprav to zavezništvo kaže ogromen potencial zaradi svoje demografije, naravnih virov in trgov, ima še vedno ključno napako – pomanjkanje enotne vojaške sile, ki bi lahko zaščitila njihov kapital in zagotovila geopolitično stabilnost. Prav v tej slabosti je priložnost za Ameriko. Predsednik Trump je priznal, da je prihodnost Amerike v oblikovanju enotne, integrirane entitete – superdržave, ki bo dominirala na vseh področjih: od gospodarstva in tehnologije, do vojaške in geopolitične moči. Njegova vizija vključuje združitev Kanade, Grenlandije in Panamskega prekopa z Združenimi državami. Ta ozemlja so ključna za strateško in gospodarsko moč prihodnosti Amerike.
Ali je Jankovićevo lojalnostno pismo Vučiću, na katerega se premier Golob ni želel kritično odzvati, slučajno razkrilo veliko skrivnost slovenske politike – da je namreč ljubljanski župan “nadrejen” predsedniku vlade in da zato slednji drži nazaj svoj kabinet, zlasti Tanjo Fajon, da se ne bi javno oglašali s kritikami na račun Vučića? Kako je to možno? So Srbi o predsedniku vlade morda pridobili kakšne neprijetne informacije, ki ne smejo priti v javnost, saj bi uničile Goloba? S kakšno perfidno igro imamo opravka? Zakaj je sumljivo tiho tudi evropska komisarka za širitev Marta Kos?
Zakaj se v Srbiji vse bolj trese stolček Aleksandru Vučiću, smo vprašali uglednega in dolgoletnega srbskega novinarja Zorana Đukića. Njegov pogled na dogajanje v Srbiji razkriva tudi marsikaj, o čemer slovenski mediji običajno niti ne poročajo. Poleg tragedije v Vojvodini, kjer se je novembra zrušil nadstrešek novosadske železniške postaje in ubil 15 ljudi, je ključni razlog za upor študentov in dijakov tudi predlagani zakon, ki bi na kolena spravil državne univerze. Zdi se, pravi Dukić, da bo Vučić padel. Toda nič še ni odločeno, sploh zato ne, ker je v ozadju veliko denarja in interesov močnih tujih igralcev.
So študentski protesti v Beogradu, ki so potegnili za seboj velik del prej tihe, mlade demokratične Srbije, začetek česa novega, ali samo spet muha enodnevnica, ki jo bo srbski vsemogočni predsednik, prijatelj Putina, Zorana Jankovića, Aleksandra Čeferina, Roberta Goloba, s svojim nadzorom nad mediji in večino drugih državnih aparatov umiril, nekako podkupil, utišal? Državljanska nepokorščina se z bojkotom trgovin, lokalov, krepi tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini. Nekatere politične stranke se na to gibanje poskušajo “šlepati” tudi v Sloveniji. Vsi pa so malce pozabili na bistvo: oblast se voli na volitvah, ne v trgovinah, na ulicah. Kot je naša vlada pozabila, da bi se morala ukvarjati predvsem z višanjem kakovosti življenja ljudi. V svoji ideološki in vsebinski zablodelosti pa razmišlja samo o tem, kje bo za delovanje zbirokratiziranega, predimenzioniranega in koruptivnega državnega aparata od ljudi pobrala še kakšen evro, kako jih bo nadzorovala, jim predpisovala, kako naj živijo.
Ob 35-letnici akcije Sever, ko je tedanja slovenska partija preračunljivo preprečila t.i. srbski miting resnice v Ljubljani, je ponovno aktualna knjiga zgodovinarja Igorja Omerze z naslovom Udba in akcija Sever, v kateri je spremno besedo napisal Igor Bavčar, ki je konec osemdesetih vodil Odbor za varstvo človekovih pravic, v prvi demokratični vladi pa je prevzel mesto ministra za notranje zadeve. Bavčar ugotavlja, da je partija svoj volilni uspeh na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah dosegla tudi zaradi nasprotovanja Miloševićevi jogurtni revoluciji in prizadevanjem za avnojsko Jugoslavijo. Toda samostojna Slovenija v resnici ni bila nikoli njena opcija in to dobro pokaže tudi knjiga Igorja Omerze. Edini, ki bi Türkovo državno odlikovanje za akcijo Sever res zaslužil, je Milan Kučan, le obrazložitev bi se morala glasiti drugače …
Uspešen prevzem Gorenjske banje, nepremičnine in turizem so bili zaščitni znak srbskega “sladkornega tajkuna”, kot so nekoč Miodraga Kostića imenovali tuji mediji. Kostić je po hudi in neozdravljivi bolezni umrl minuli teden. Ker je njegova dolgoletna poslovna pot vključevala tudi Slovenijo, lahko ob njegovi smrti ugotovimo, da ni bil tipičen tajkun iz območja nekdanje Jugoslavije. S svojo humanitarnostjo je podiral predstavo o stereotipnem, egocentričnem bogatašu. Ne, Miodrag Kostić je bil bil dobri tajkun, kar so mu priznali celo običajno neprizanesljivi spletni komentatorji.
Da je vsaka vojna velik biznis ni nič novega, je pa v primeru sodobnih, hibridnih vojn, ki niso t. i. totalne vojne, ne glede na formalna zavezništva zanimivo opazovati pragmatičnost, ali bolje rečeno dvoličnost držav, ko gre za vprašanja gospodarskih koristi. To je lepo vidno v sami EU, ki po različnih posrednih kanalih še vedno posredno učinkovito posluje z Rusijo na področju dobav plina in nafte in še česa. Tudi Slovenija ni nobena izjema, še manj pa prijateljica Rusije in Putina Srbija, kar je je razkril Financial Times.
Ko so se glave po ponovnem “nesrečnem remiju” s Srbijo na Evropskem prvenstvu v nogometu (EURO 2024) malce ohladile, je potrebno vseeno izpostaviti, da gre za precej bizaren, ponavljajoč pojav zapravljanja zgodovinskih priložnosti v našem nogometu, sploh na tekmah s Srbijo. Nismo pristaši zarot, ampak upamo, da so naši nogometaši in strokovno vodstvo resno analizirali tragikomično “izgubo” dveh točk, ki bi Slovenijo verjetno že peljale v naslednji krog. Predvsem pa se zdi vsaj malce nenavadno, da nihče od t. i. silnih “strokovnjakov” na vseh možnih pooblaščenih, ali nepooblaščenih, avtoriziranih kanalih, v studijih, člankih, ni resno analiziral tega zadnjega nesrečnega kota, “čudežnega” gola Srbije in milo rečeno nenavadno pasivnega položaja našega superzvezdnika, multimilijonskega golmana Jana Oblaka.
Slovenski nogometni selektor Matjaž Kek ni mogel skriti razočaranja zaradi izgubljene priložnosti za zmago proti...
Danes se objavljajo še zadnje ankete javnega mnenja pred volitvami. Glede na ekstremne razlike med posameznimi raziskavami je jasno, da gre za načrtovane poskuse medijskega inženiringa. So bile pa vse te ankete narejene pred razkritjem Klemna Grošlja, kako je v praksi potekalo sestavljanje liste Gibanja Svoboda in kakšna je bila komunikacija predsednika vlade Roberta Goloba, ki je podlegel pritiskom srbskega predsednika Vučića. Če samo 50 odstotkov trditev Klemna Grošlja drži, gre za zaskrbljujoče, nesprejemljive, na pol mafijske odnose na relaciji Golob-Janković-Vučić. Posredne grožnje v smislu “kot mož in oče se boš gotovo odločil pravilno” pa so enostavno šokantne, grozljive. V delujoči demokraciji bi gotovo sprožile tudi aktivnosti organov za preiskovanje kriminala.
V Srbiji so potekale lokalne volitve. Neodvisni opazovalci in mediji spet poročajo o poplavi zlorab, kot so prirejene...
Srbski predsednik Aleksandar Vučić je kitajskega predsednika Ši Džinpinga pozdravil z besedami in protokolom, ki...
Vojislav Šešelj je leta 1995 obiskal srbske paravojaške formacije, ki so obkolile Sarajevo, na fronti ga je pozdravil Aleksandar Vučić, nekaj let za tem Miloševićev minister za informiranje. Šešelj je med pričanjem v Haagu potrdil, da je bil Vučić “prostovoljec Srbske radikalne stranke pri Slavku Aleksiću na židovskem pokopališču v Sarajevu, pozneje pa je delal na televiziji Pale”. Nekdanji vneti zagovornik Ratka Mladića in sodelavec Radovana Karadžića je kasneje zelo napredoval in je zadnja leta edini možni predsednik Srbije. Menda zagovarja demokracijo, zlasti pa rad komentira vse in še več. Je tudi dober prijatelj ljubljanskega župana, prek katerega posega v slovensko politiko in gospodarstvo. Očitno podpira tudi Vladimirja Putina, ki z njim komunicira prek najbolj skorumpiranega politika na Balkanu Milorada Dodika.
Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.