Izid Omerzine knjige Udba in akcija Sever je sovpadala s trideseto obletnico prvih svobodnih in demokratičnih volitev v Sloveniji. Na prvi pogled se zdi, da je tematika knjige samoumevno povezana s to obletnico. Veliko truda je vloženega, da bi obveljalo prepričanje, da je bila akcija Sever, predvsem pa ravnanje takratne slovenske socialistične oblasti v primeru načrtovanih srbskih mitingov, usmerjena k slovenski samostojnosti. S temi besedami je bila nenazadnje utemeljena Türkova podelitev državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, Tomažu Času in Leopoldu Jeseneku, vrhu takratnega sekretariata za notranje zadeve. Milan Kučan je v intervjuju za Večer 11. aprila 2020 zanimivo demantiral take interperetacije, ko je prve volitve (te so bile pol leta za akcijo Sever), označil kot “… prelom s prejšnjim sistemom in odgovor na jugoslovansko krizo…”, in dodal: “… seveda z vero v socialistične odnose … sicer pa samostojna Slovenija takrat še ni bila volilna tema …”.
“Prelom s prejšnjim sistemom z vero v socialistične odnose” seveda ni bil možen. Komunisti so dolgo zagovarjali Leninovo tezo, da socializem v eni državi ni mogoč. Stalin je prav zato, da bi ubranil socializem v Sovjetski zvezi, načrtoval napad na Nemčijo, ko naj bi se ta izčrpala v imperialistični vojni zoper Francijo in Veliko Britanijo, in tako začel revolucijo v Evropi. Podpisal je pakt s Hitlerjem, da bi prišel z vojsko na meje z Nemčijo, postavil je Rdečo armado v napadalno formacijo, in to ga je stalo uvodnega poraza proti Hitlerju, ki ga je prehitel z načrtom Barbarossa, kot dobro opiše Viktor Suvorov na podlagi novih arhivskih dokumentov v Moskvi (The Chief Culprit).
Zakaj to pišem? Ker, če so komunisti zato, da bi ohranlli socializem v Sovjetski zvezi, načrtovali revolucijo v Evropi (berite Edvarda Kardelja na partijski konferenci v Zagrebu leta 1940, da bodo komunisti vstopili v vojno samo, če bo to v interesu revolucije in Sovjetske zveze), ni verjetno, da bi Zveza komunistov Slovenije z “vero v socialistične odnose” lahko načrtovala samostojno Slovenijo. Socializem je lahko branila samo znotraj Jugoslavije. Samostojna Slovenija takrat še ni bila volilna tema, pravi danes Kučan, in tudi, ko je bila, so slovenski komunisti do konca računali na nek nov jugoslovanski dogovor. Tu ne gre za prestiž, kot o interpretaciji takratnih dogodkov pogosto piše Božo Repe. Šlo je v resnici za socialistično Jugoslavijo! Slovenskim komunistom je šlo za “Avnojsko Jugoslavijo”, kot so temu rekli sami in ne za samostojno Slovenijo. Pustimo ob strani razpravo o tem zakaj si niso mogli predstavljati samostojne Slovenije, to tudi sicer zgodovinsko gledano ni bilo značilno za slovensko politiko, ne samo za komuniste. Vendar jih danes to ne moti, ko si mirno delijo odlikovanja za to.
Ta delujoča zmeda s “prelomom s prejšnjim sistemom z vero v socialistične odnose” je v praksi funkcionirala tako, da so slovenski komunisti v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so nastajajoči opoziciji zagotavljali, da so za demokracijo. Zapisi o Ertlovih sestankih z zveznim in republiškimi sekretarji in vodstvi Službe državne varnosti (SDV), pa magnetogrami sej predsedstva Centralnega komiteja Zveze Komunistov Jugoslavije, neobjavljen intervju Antona Bukovnika in Davorina Bratuša s Tomažem Ertlom iz leta 1999, reference nanj najdete v tej knjigi, pričajo o dveh obrazih takratne slovenske partijske politike.
Knjiga Udba in operacija Sever Igorja Omerze je danes razprodana, kaj demantira trditve, da t.i. polpretekla zgodovina Slovencev ne zanima.
Seveda se lahko upravičeno vprašamo, ali je glede na razmere, svoj položaj in svoja ideološka in politična prepričanja partija sploh mogla ravnati drugače? Napoved prvih srbskih mitingov je prišla po aretaciji in sojenju Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu, in pred načrtovanim drugim valom aretacij, ki jih je SDV pod vodstvom Ivana Eržena načrtovala za mesec februar 1989, kot je to dokumentiral Igor Omerza v knjigi JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje. Prišla je v teku krize na Kosovu, ki jo je stopnjevala zahteva rudarjev v Trepći, ki so protestirali zoper spremembe srbske ustave in za avnojsko Jugoslavijo.
To je bilo obdobje vzpona Slobodana Miloševića. Slovenska partijska politika je bila soočena z zahtevami Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nasprotoval izvršitvi sodbe vojaškega sodišča zoper četverico, s tem tudi zoper represijo Jugoslovanske armade, pa novonastalih mladinskih gibanjih, civilnih združenjih in novih strank za demokracijo, kar je bilo drugje po Jugoslaviji interpretirano kot protijugoslovansko početje s podporo slovenske oblasti. Ko je Jožef Školč predlog slovenske opozicije za zborovanje v podporo kosovskim rudarjem prenesel Janezu Stanovniku, ta pa Milanu Kučanu, je ta predlog takoj podprl in se pridružil protestu. Najprej je oblast dosegla, da se zborovanje preseli izpred Republiške Skupščine, kjer je opozicija sprva nameravala protestirati, v Cankarjev dom, da bi s tem lažje utemeljila nasprotovanje javnim zborovanjem Srbov v Ljubljani.
Pozneje je zaradi enakih razlogov prepovedla drug shod Odbora za varstvo človekovih pravic, 8. maja 1989, ki je bil izveden sicer kot javna seja RK ZSMS (Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije). Bistvo je bilo v odnosu do Jugoslavije. Ko se je Milan Kučan odločil podpreti zborovanje v Cankarjevem domu, obenem pa je vztrajal na tem, da bodo slovenske pravosodne oblasti izvršile kazen vojaškega sodišča zoper JBTZ in je zato prepovedal zborovanje Odbora, je postalo povsem jasno, da gre Kučanu za Jugoslavijo. Da je februarja 1989 raje šel z nastajajočo opozicijo v Cankarjev dom, kot pa da bi njene akterje aretiral po Erženovih načrtih, ni pomenilo, da je partija spremenila odnos do nastajajoče opozicije. Partijska oblast je potrebovala podporo slovenske javnosti, kot je Milošević gradil na podpori srbske. Na strani 193 te knjige beremo Kučanovo izjavo, da “… je politika pač nekaj, kar se jo je treba znati iti …”! Te veščine mu ne gre odreči.
Omerza v knjigi postreže z odličnimi dokumenti SDV o nadzoru nad Srbi v Sloveniji. Ti ne dokumentirajo samo razvejanost udbovske mreže agentov in sodelavcev, totalnega nadzora nad ljudmi, dejstva, da sta partija in Udba dobesedno ugrabili državo (kako smešni so zato v primerjavi s tistimi razmerami očitki zgodovinarja Boža Repeta danes, ko pravi, da smo prevzeli “najbolj rudimentarno obliko parlamentarizma” in da so v samostojni državi “stranke ugrabile državo”, MMC RTV SLO, 27. april 2020). Pokažejo tudi, da je bil edina res obveščena oseba v Sloveniji prav predsednik Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan. SDV ga je obveščala o vsem. V slovenskih arhivih danes sicer ne boste našli udbovskih zapisov o Miloševiću in razmerah v Srbiji, ker so uničeni, vemo pa, da je bil Kučan v odličnih odnosih z Zdravkom Mustačem, šefom zvezne udbe (Tomaž Ertl ga v intervjuju pohvali), da je v zvezni Udbi imel Borisa Zoreta, da je bil član zveznega predsedstva Stane Dolanc, ki je s Kučanom delil najbolj zaupne informacije (njegov vikend v Martuljku je bil kraj mnogih odločitev, tudi v zvezi z JBTZ), da je bil Ivan Eržen, šef slovenske politične policije, njegov zvest kader in da so mnogi slovenski kadri v organih federacije ob vrnitvi iz Beograda najprej prišli k njemu na CK. Da o Tomažu Ertlu niti ne govorim.
Milan Kučan je te informacije znal uporabljati. Zato ne preseneča njegova takratna izjava na seji partijskega predsedstva, da so tisti, ki so napovedali miting v Ljubljani, svoj namen že dosegli s samo napovedjo mitinga. Ker so v Sloveniji sprožili tak odziv, kot so ga pričakovali. Tako na strani opozicije kot na strani uradne slovenske politike. Opozicija je ostro napadla miting, obenem pa je napadala tudi oblast. Vendar je bila v svojem nasprotovanju slovenski partijski politiki soočena z nevarnostjo prevlade prosrbskih centralističnih sil in zato ni zaostrovala, zato je igrala tudi z oblastjo (Cankarjev dom, nastanek okrogle mize med oblastjo in opozicijo). Obenem je skušala ohraniti svojo opozicijsko držo in je zaostrovala v odnosu do Jugoslavije, kar je pokazala Majniška deklaracija in tudi novembrska izjava opozicije pred načrtovanim mitingom 1. decembra 1989. Uradna politika pa je prav tako igrala politiko “toplo-hladno” v odnosu do nastajajoče opozicije, ker je potrebovala podporo javnosti v odnosu do Miloševića.
Točka, kjer pa partijska politika ni hotela skleniti nikakršnega kompromisa z opozicijo, je bil odnos do Jugoslavije. Tega odnosa do 57. številke Nove revije, Majniške deklaracije in do konca pravzaprav šele v programu vlade koalicije Demos po prevzemu oblasti, opozicija še ni povsem artikulirala, kaj šele politično načrtovala. Kučan pa je imel do tega zelo izdelan odnos in je bil zato v prednosti. Podprl je zborovanje solidarnosti s kosovskimi rudarji, ki so se zavzeli za avnojsko Jugoslavijo in pravice Albancev na Kosovu, obenem pa je podprl izvršitev kazni vojaškega sodišča zoper četverico in prepovedal drugo zborovanje Odbora maja 1989, na katerem je bila prebrana Majniška deklaracija.
Slobodan Milošević na mitingu na Kosovem Polju: njegova retorika je bila kot naročena za slovensko partijo, ki je potrebovala zunanjega sovražnika.
Tu lahko tvegam tezo, da Slobodan Milošević mitinge v Sloveniji ni načrtoval zato, da bi prevzel politično oblast tudi Sloveniji, pač pa prej zato, da v Sloveniji podpre politiko, ki bo to republiko destabilizirala in jo oddaljila od preostale Jugoslavije, ki ga je prvenstveno zanimala. Igral je na dva možna izida. Da mu z mitingi morda celo uspe doseči isto kot na Kosovu, v Vojvodini, Makedoniji, je bilo malo verjetno. Karkoli si že mislimo o slovenskih politikih na oblasti, a med njimi ni bilo nikogar pomembnega, ki bi bil pripravljen igrati vlogo Miloševićevega janičarja. Delno ga je k takemu upanju spodbujal konflikt Slovenije z jugoslovansko armado, ki pa je tekel na nekih drugih koordinatah in takratno vojaško vodstvo še ni bilo za Miloševića. Raif Dizdarević, takratni član Predsedstva SFRJ, je recimo v večih intervjujih za Radio Svobodna Evropa povedal, da ga je prav Veljko Kadijević, takratni zvezni sekretar za obrambo, obveščal, da Milošević vodi mitingaško politiko preko sekretarja beograjske mestne konference SZDL Zorana Todorovića Kundaka. Jugoslovanska vojska je vse do poraza v vojni 1991 računala, da bo lahko ohranila Jugoslavijo, in šele po tem porazu je Miloševiću uspel njen popolni prevzem. Leta 1989 Miloševićeve politike ni podpirala, ker je v njej videla nevarnost za obstoj Jugoslavije. Zato je šla v Sloveniji četverica v zapor.
Te fronte Kučan ni odprl, ker to ni bila njegova fronta. To mu je celo ustrezalo. JLA je bila v tistih razmerah prej njegova zaveznica, kot nasprotnica. Za Miloševića pa je bila ta zmeda dovolj. Končno, da njegov končni cilj ni bil miting sam, je pokazala njegova odpoved, mitinga v resnici nikoli ni bilo. Podobno je bilo ob napadu na Slovenijo, junija 1991. Milošević ni bil med protagonisti, to je bila zvezna oblast z Markovićem in Kadijevićem na čelu, če pa bi bila Slovenija poražena, bi si znal odrezati svoj kos pogače. Marca 1991 sta s Tuđmanom v Karađorđevu že delila vojni plen.
In tako pridemo do akcije Sever, jeseni in pozimi leta 1989. Kazalo je, da bo do načrtovanega zborovanja 1. decembra 1989 v resnici prišlo. Oblast je ocenila, da lahko pride do resne eskalacije in celo izrednih razmer, posledično tudi do padca slovenske oblasti. V tej knjigi so zlasti zanimivi deli magnetogramov z nastopi Jožeta Smoleta in Ivana Dolničarja, deloma tudi Cirila Ribičiča. Jože Smole je ostro nasprotoval zborovanju. Prva se je izpostavila prav njegova SZDL in, kot je v nastopu sam ugotavljal, je bil očitno deležen očitkov znotraj zveze komunistov prav zato, ker je bil v zvezi s tem tako kategoričen. Kmetičev neodvisni sindikat želežničarjev, ki je takoj izjavil, da mitingašev z vlaki ne bo vozil v Slovenijo, obenem pa pozival k generalnemu štrajku na dan napovedanega mitinga, je Smole na veliko presenečenje članov predsedstva CK ZKS, celo podprl in zagovarjal, da naj oblast nastopi skupaj z njimi. Kaj takega je bilo seveda veliko več kot skupni nastop oblasti in opozicije v dvorani Cankarjevega doma.
Ivan Dolničar, upokojeni general jugoslovanske armade, je takoj posvaril pred tem, da utegnejo zaradi tega nastati izredne razmere, povedal je, da so načrti za ta primer pripravljeni in da slovensko vodstvo takrat ne bo v objektih (to je vsekakor zanimivo brati danes, še posebej, ker so vodstvu koordinacije obrambnih sil med osamosvojitveno vojno 1991 očitali, da se je “skrivalo” v kleti Cankarjevega doma). Ciril Ribičič pa, izkušen politik, je bil mnenja, da morajo komunisti izraziti jasno nasprotovanje mitingu, a ne “zaradi bojazni pred desnico”. Ocene, da vse skupaj spodbuja odcepitvene te- žnje v Sloveniji, so deževale, Sonja Lokar je bila še določnejša, tudi “protikomunizem” se krepi, je zaskrbljeno dodala. To je bilo leta 1989, ko je vzhodna Evropa s protikomunizmom, izpisanim na zastavah, vstopala v svobodni svet.
Omerzini dokumenti pričajo, da je v tej razpravi Milan Kučan sledil eni sami politični logiki: ohraniti oblast in prvenstvo v domači politiki na eni strani, ter preprečiti prevlado odcepitvenih teženj in ohraniti avnojsko Jugoslavijo na drugi strani. “Zakaj bi mi podpirali akcijo divjega Kmetičevega sindikata”, se sprašuje Kučan? In dodaja pomenljivo na strani 183, “… če se bodo te norije začele, bo Ertl moral uporabiti teh 3000 miličnikov (mobiliziranih pod vodstvom Ertla, Časa in Jeseneka za akcijo Sever zoper mitingaše, op. I. B.) za to, da bo zagotovil red in mir v teh naših aktivnostih.” To ni bila zgolj njegova retorična parabola. Tomaž Ertl je v tistih dneh na sestankih zveznega in republiških sekretarjev govoril tako čez organizatorje mitingov kot čez “Ruple”, kot je poimenoval slovensko opozicijo. Udba je še vedno delala na notranjepolitičnem področju kljub temu, da je bila v ospredju prosrbska problematika. Tako kot je bila slovenska partijska oblast pripravljena izvršiti sodbo vojaškega sodišča na eni in z Odborom sodelovati na zborovanju v Cankarjevem domu na drugi strani, je bila pripravljena izkoristiti pripravljenost Kmetičevih železničarjev in opozicije za nasprotovanje mitingu, a hkrati udariti zoper njih s 3000 miličniki, če bi šli predaleč.
Slovenska partija v svojem boju za avnojsko oblast in zoper Miloševića ni mogla računati na realno zavezništvo drugih jugoslovanskih partij, recimo hrvaške. Ertl v intervjuju Bukovniku in Bratušu govori dobesedno, “… da so jih Hrvati nategnili v zvezi z vlaki, se niso držali dogovora …”, da jih bodo že oni ustavljali pred prihodom v Slovenijo. Kučan (stran 184) podobno govori o pogovoru s “hrvaškimi tovariši … ki niso reagirali najbolj naklonjeno, milo sem uporabil ta izraz namerno”, pravi Kučan. Nanje tako ni bilo moč računati. Ta odnos se je v času zaostrovanja jugoslovanske krize jasno manifestiral, ko sta se Milošević in Tuđman, podobno kot pred II. svetovno vojno Cvetković in Maček, dogovarjala o Jugoslaviji brez Slovencev. Ob napadu JLA na Slovenijo junija 1991 je hrvaška stran v nasprotju s podpisanim dogovorom sekretarjev za obrambo in notranje zadeve odrekla Sloveniji vsako asistenco. Zanimiv dokument hrani arhiv RTV Slovenije, posnetek oddaje, ki je v živo potekala v studijih slovenske in hrvaške televizije. Lojze Peterle in Janez Janša sta imela čas, da sta prišla v studio prvi dan agresije na Slovenijo, hrvaški pomočnik sekretarja za notranje zadeve Slavko Degoricija in predsednik hrvaške vlade Josip Manolić pa sta sredi oddaje “zaradi delovnih dolžnosti morala zapustiti hrvaški studio”, po tem, ko sta doživela napad hrvaških poslušalcev, ko jim nista znala odgovoriti na vprašanje zakaj Hrvaška ne pomaga Sloveniji. Martin Špegelj, takratni hrvaški obrambni minister, v Spominih vojaka na strani 228 piše, kako mu je Tuđman, ko ga je opozoril na obrambni dogovor s Slovenijo, ukazal: “Mi v vsem tem ne sodelujemo na noben način!” Tako je bilo to s “hrvaškimi tovariši”!
Milan Kučan v vlogi šefa slovenske partije neumorno in vztrajno prizadeval za obstanek avnojske Jugoslavije, ki pa je na koncu propadla. (Foto: Tone Stojko)
Slovenska opozicija kljub temu, da se je krepila podpora odcepitvi od Jugoslavije, ni bila samo zmedena, kot je pravilno ugotovil Jože Smole, bila je še prešibka in nepripravljena, kljub temu, da je v izjavi zagrozila, da bo ona zaščitila slovenske interese, če jih ne bo socialistična oblast. Represivni aparati te oblasti pa so – v nasprotju z deklariranimi razlogi za podelitev najvišjih odlikovanj poveljstvu 3000 miličnikov s strani predsednika republike Danila Türka – še vedno trdno stali kot sila, ki jo je Kučan videl tudi v vlogi discipliniranja domače politične scene. Da o Udbi niti ne pišem. Sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl in šef Udbe Ivan Eržen sta začela uničevati udbovske arhive marca, dokumente o povezavi Udbe z Milico pa aprila 1990, slab mesec pred Demosovim prevzemom oblasti, tako da dela politične policije ni mogoče povsem rekonstruirati. Danes vemo, da so nekatere dokumente uničevali še 16. maja 1990, na dan prisege prve demokratično izvoljene vlade. O tem Igor Omerza piše na koncu te knjige.
Mednarodna skupnost je podpirala socialistično oblast vse do neuspelega Markovićevega poskusa vojaško disciplinirati Demosovo oblast v Sloveniji in še potem. Pretežno socialistične evropske vlade, Združene države Amerike, Rusija, torej domala vsi, so se bali razpada Jugoslavije. Tudi to je opogumljalo Milana Kučana v njegovem prizadevanju za ohranitev Slovenije v avnojski Jugoslaviji. Malo je verjetno, da bi sekretarju socialistične internacionale Fassinu rekel, da naj ne dajo mednarodnega priznanja slovenski desnici, če ne bi računal, da bodo socialistične vlade vztrajale pri podpori Jugoslavije. A že 9. novembra 1989 je padel Berlinski zid, Havlova žametna revolucija je zmagovala, decembra tega leta je padel romunski diktator Ceausescu in aprila 1990 je Duma sprejela zakon, da se republike lahko odcepijo od Sovjetske zveze z referendumsko odločitvijo. Poti nazaj ni bilo več.
Akcija Sever se je zaključila uspešno za Slovenijo in za njeno partijsko oblast. Opozicija iz teh dogodkov ni izšla poražena, pač pa bolj izkušena. Do konca so se profilirale nove slovenske politične stranke, nastala je koalicija DEMOS. Ampak slovenski komunisti so z “vero v socialistične odnose” kot stranka zmagali na prvih svobodnih demokratičnih volitvah in Milan Kučan je na volitvah za predsednika predsedstva premagal Jožeta Pučnika. Kljub temu, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija, je potem zmagal še dvakrat v samostojni državi.
Nesporno je, da je partijska oblast svoj volilni uspeh dosegla tudi zaradi nasprotovanja Miloševićevi jogurtni revoluciji in prizadevanjem za avnojsko Jugoslavijo. Nenazadnje je izjavo iz Cankarjevega doma podpisalo skoraj milijon Slovenk in Slovencev in zanjo je stala tudi partija. Samostojna Slovenija pa ni bila nikoli njena opcija in to dobro pokaže tudi pričujoča knjiga Igorja Omerze. Edini, ki bi Türkovo odlikovanje za akcijo Sever res zaslužil, je Milan Kučan, le obrazložitev bi se morala glasiti drugače – za neumorno in vztrajno prizadevanje za avnojsko Jugoslavijo, ki pa je na koncu propadla!
Sposobnost opozicijskih političnih sil, da so združile moči v koalicijskem nastopu iz zmagale z Demosom, je na koncu pripeljala do samostojne države. Partijska politika dveh obrazov v času jugoslovanske krize je ta Demosov projekt skoraj preprečila s tem, ko je dopustila razorožitev Teritorialne obrambe. Če ne bi bilo v tajnosti oblikovane Manevrske strukture narodne zaščite, bi se to verjetno tudi zgodilo. V tem se nova slovenska politika razlikuje od stare, ki je do danes ohranila nekatere vzvode oblasti predvsem v sodstvu, na medijskem področju, v izobraževalnem sistemu in še kje. Da bi lahko opravičevala tak svoj obstoj, pa seveda vse bolj potrebuje tudi zgodovinsko potrditev svojega ravnanja. Zato mistificira akcijo Sever, skriva svoje prave razloge, da je aretirala in jugoslovanski vojski predala četverico, zato potvarja zgodovino nastanka Teritorialne obrambe, zato vedno znova odpira stare rane pri interpretaciji narodnoosvobodilne vojne in revolucije med drugo svetovno vojno.
Igor Bavčar je besedilo objavil kot spremno besedo k knjigi Igorja Omerze z naslovom Operacija Sever.
Fanatiki SDS častite ZDA, obenem pa besnite, če kdo maha z jugoslovansko zastavo ali slovensko z zvezdo ?
Pa kaj potem ! So what !
Američani 160 let po svoji državljanski vojni mahajo z južnjaškimi zastavami, pa nikome ništa. Nihče se zaradi tega ne sekira in nadleguje sodržavljane. Še v Slo dobiš našitke teh zastav…
Ampak to je politika SDS. Drugega nimajo, kot stalno pogrevanje že tisočkrat pogrete jedi. Da se ne nažrejo premetavanja kosti, udbe, povojnih pobojev, mačka, kardelja, Tita. in NADLEŽNEGA obremenjevanja sodržavljanov. Kot driske.
Kje se da kupiti slovensko zastavo z zvezdo in partijsko ?
Da jih obesim 26. decembra. Zraven pa še slovensko trobojnico z zlatim orlom.
Citiram izsek… – nova24
(Če si denimo pogledamo primer oglasa v Facebook skupini Slovenci v Avstriji, lahko vidimo, da po celotni Avstriji zaposlujejo zdravstvene tehnike in diplomirane medicinske sestre. Gre za delo v domovih starejših občanov, bolnicah in reha centrih. Poleg tega, da nudijo zaposlitev za nedoločen čas, omenjenemu delu pritiče tudi nadpovprečno plačilo. Podatki iz oglasa kažejo, da začetna plača zdravstvenega tehnika znaša od 2600 neto, diplomirane medicinske sestre pa od 3 tisoč neto. “Priznamo vam vsa delovna leta, 13. in 14. plača, prenočišče zastonj, prevzamemo stroške nostrifikacije diplome oziroma zaključnega spričevala,” je še med drugim dodano in poudarjeno, da je pričetek dela takoj.)
P. S. tako preprosto to gre ko se odločiš za gospodarske tržno-globalne zakonitosti. Naši zdravstveni delavci lahko zgolj sanjajo ne samo o takšni plači, ampak tudi pogojih dela, ki ga imajo v Avstriji.
S socialističnim gospodarstvom – se tega ne da doseči in pika.
Pri nas pa t. i. kulturniki prejemajo neverjetne dodatke?! Lep dan.
“S socialističnim gospodarstvom – se tega ne da doseči in pika.”
Komu ti to razlagaš? Kubancem?
Ali zgolj trolaš?!
@drejč – kolikokrat ti moram še dopovedati, da imaš kratko pamet! Če imaš levičarske vlade imaš tudi t. i. “socialistično” gospodarstvo. Povedano drugače – leva politika želi vse nadzirati, ekstremna Levica pa izumlja štempljanje, odklop od svojih šefov itn.
Pouči se pri Kitajski partiji kako to počne s svojim gospodarstvom! In s svojo vrhunsko znanostjo!
ha, ha, pod levimi vladami imamo socialistično gospodarstvo? Le kaj to je? Razlaščanje kapitalistov in vračanje samoupravljanja?!
V Butalah je vse mogoče…
Primerjanje plač v Avstriji z našimi brez primerjanja življenjskih stroškov ne pove nič. To je demagogija in zavajanje.
Spoštovani Igor Bavčar, hvala za vse kar ste takrat naredili za samostojno Slovenijo.
Je pa več kot dejstvo da jo bo zelo težko ohraniti. Zasvinjali so nam jo s svojo zahrbtnostjo, preračunljivostjo. …ker stalno rovarijo in delajo na tem. …mi pa prevečkrat ležerno, kot da jo ni potrebno sprotno obnavljati in napredovati. Obilo zdravja vam želim.
Bi bilo pa zelo higienično za slovensko zgodovino, če bi Igor Bavčar odkrito in jasno povedal kdo je naročil in izpeljal umor Ivana Krambergerja junija pred volitvami v Državni zbor. 7. junij 1992, Jurovski Dol !
Pred volitvami v D Z. Ne govorit, da on tega ne ve ! Seveda tudi Kučan ve, a Plavi tega ne bo povedal ! SLO demokracija se je začela z umorom !
Vedno so bili rdeči tisti, ki pehajo svoje države v zaostalost, nerazvitost, tiranijo, avtoritarnost in diktaturo. In v požrešno, vseobsegajočo korupcijo.
Svojevrsten nerazumljiv paradoks slovenske aktualne profesionalno-etične, svobodne in neodvisne zgodovine obdobja komunističnega enoumja v diktaturi FLRJ/SFRJ ter polovičarske demokratične osvoboditve in osamosvojitve socialistične RS v vsaj po ustavi demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko RS je v dejstvu, da nam zgodovinska dejstva najbolj dokumentirano in verodostojno razkriva vztrajen in resnici privržen “ljubiteljski zgodovinar” mag. Igor Omerza, in da to počenja dosledno in prepričljivo na osnovi še ohranjenih in dosledno citiranih dokumentih zloglasne vse-navzoče in vse-mogočne absolutno podrejene tajne politične policije ZKJ/ZKS, se pravi Vos, Ozne, Udbe, SDV.
Z nekoliko posmehljivosti bi lahko rekli, da je za Omerzova nadvse pomembna in ključna razkrivanja “temne strani meseca” (komunistične revolucije) oz. “temne strani dolgotrajnega terorja Titove komunistične diktature”, presenetljivo in paradoksalno najbolj zaslužna prav vse-navzoča Ozna, Udba in SDV, kolikor je le poslednja republiško-udbo-partijska nad-oblast Milana Kučana, Dušana Šinigoja, Dušana Ertla in drugih partijsko “zgrajenih” varuhov “jugoslovanske dediščine komunistične revolucije” sploh selektivno dopustila, prepustila (ali celo spregledala) in nemara tudi nehote ohranila avtentičnih zgodovinskih dokumentov nekdanje tiranske SDV in diktatorske ZKS.
Kot vemo, je prejšnja republiška, partijska in sdv-jevska oblast že pred predajo oblasti v roke prve demokratično izvoljene Peterletove vlade Demosa temeljito počistila partijske, državne, policijske in udbovske arhive, tako da lahko Omerza in drugi profesionalno svobodni, neodvisni ter vsestransko pošteni raziskovalci preteklosti re-konstruirajo zgodovinsko resničnost polpreteklosti zgolj na osnovah skrajno razredčenih in kdaj celo povsem naključnih ostankov, okruškov in arte-faktov resnične družbene preteklosti.
Zanimivo in pomenljivo pa je, da je svobodnim in neodvisnim zgodovinarjem (kot je vztrajni in zgledno ustvarjalni Omerza) mogoče tudi na osnovi večinsko kriminalno “oskubljenih” in zločinsko “razredčenih” avtentičnih zgodovinskih virov in osebnih pričevanj prepričljivo razkrivati prikrito in zatajevano “drugo plat zgodovinske resničnosti” ne-demokratične in totalitarne Titove komunistične diktature ter teror strahovlade njegove partije ob neomajno zvesti in vsestranski podpori Ozne, Udbe, SDV ter “jeklene pasti” JLA.
Za ne-kulturno in ne-zakonito sistemsko uničevanje avtentičnih zgodovinskih dokumentov vladajoče partije, republiških organov, nekdanje Ljudske milice in nekdanje SDV še nihče ni nikoli odgovarjal. Pa je šlo za nesluteni zločin nacionalne in kulturno-zgodovinske veleizdaje, s katerim so zvesti hlapci in aparatčiki prejšnjega zgodovinsko poraženega režima trajno zabrisali sledi za najhujšimi zločini prejšnjih oblasti ter za najhujšimi zločinci.
Najbrž ni naključje, da z vele-izdajo prejšnjih oblastnikov vladajoče partije na področju flagrantne kršitve dolžnega varovanja in ohranjanja arhivov nacionalnega pomena sovpada tudi vele-izdaja istih samodržcev prejšnjega režima na področju pričakovanega varovanja oborožitvenih zmogljivosti nacije za odpor proti vsakršnim okupatorjem.
Zgodovina svobodne in samostojne demokratične RS ima na svojem začetku kar dva dolgoročno katastrofalna akta nacionalne vele-izdaje: na področju nacionalne samo-obrambe ter na področju varovanja in ohranjanja uradnih zgodovinskih dokumentov, brez katerih ni mogoče vsestransko pošteno in verodostojno rekonstruirati zgodovinskih procesov, dogajanj in njihovih protagonistov.
Subverzivne, mafijske in prostozidarske organizacije praviloma ne puščajo sledov za sabo. Briga njih narod in arhivska dediščina.
Pretkana relativizacija in subtilno postavljanje novih izvajajalcev osamosvojitve v večini komentarjev. Vse v maniri “osvoboditeljev” v letih 1941-1945.
Skratka. osamosvojitev so izpeljali najbolj zadrti partijci v povezavi s CK ZKS, ostali so bili nepomembni statisti.
PEJTE SE SOLIT!
Saj niso bili tako zadrti Kučanovi partijci, saj so nam dali neodvisnost od jugokomunističnega režima, demokracijo (po Švejku demokraturo), njihovi potomci pa še Svobodo. Kaj bi še rad?
Ne po Švejku!!! Tako je nekoč zapisal Drago Jančar.
Ne kiti Švejka s tujim perjem!
Res je, ampak demokraturo je na tem portalu populariziral Švejk in je tudi izrecno napisal, da gre za Jančarjev “izum”. Saj ti sicer tega gotovo ne bi vedel. V prihodnjer bom napisal samo demokratura ali pa demodiktatura, če bo beseda spet nanesla na to.
To dokazuje da je bil Kučan res vrhunski politik in da bo po njegovi smrti orjaška praznina na levi … ker enostavno možakarček ni poskrbel za naslednika. Klasičen feler vseh avtoritarcev (za mano potop PRESS)
@ren – levičarji ne poznajo samorefleksije. Živijo znotraj svojih laži in se z njimi hranijo. Njih ne moti, če je vsaka naslednja leva vlada slabša od prejšnje! To, kar ne bodo nikoli odpustili t. i. političnim prevratnikom je to, da so si drznili eno-partijski/enostrankarski sistem – nadomestiti z več-strankarskim sistemom.
Za njih so to izdajalci, ker so bili nekoč sami del partijskega sistema. Oni ne razumejo, da ima recimo tudi Kitajska ali recimo Rusija svoje frakcije znotraj svojih partijskih sistemov. Oblast je pač sladka in prinaša veliko bonitet in privilegijev, kajne? Od nekdaj je veljala kruta resnica, da mladi želijo čimprej izpodriniti stare prekaljene mačke – le naš mali Kučan še ponosno hodi po gostilnah in ureja kakšna bo nova leva globoka država.
Njih ne moti, če naš mali diktator Kučan ni bil za samostojno demokratično Slovenijo – njih moti to, da smo si drznili komunizem nadomestiti s kapitalizmom. V Mariboru imamo možakarja tam nekje okoli 60 let starega, ki na majici in puloverju nosi tako veliko rdečo zvezdo, da sega do roba majice in puloverja?! In ni edini. Imamo cel kup levih politikov, ki s ponosom nosijo staro jugoslovansko zastavo, obujajo na čase ko smo imeli še komunizem in enostrankarski sistem kot nekaj kar ne bo nikoli izginilo iz Slovenije.
Zato toliko nostalgije po stari Jugoslaviji in Sloveniji. Zato so ponosni na diktatorja Tita in vse tiste komuniste, ki so nam nekoč krojili usodo v Sloveniji.
Imamo cel kup levih politikov, ki s ponosom nosijo staro jugoslovansko zastavo, obujajo na čase ko smo imeli še komunizem in enostrankarski sistem kot nekaj kar ne bo nikoli izginilo iz Slovenije.
Pa vseeno jih je bil poln gobec demokracije in narod je temu verjel,al pa tud ne!…..Jest ne!!!
Tukaj imate še en zgovoren podatek, da Slovenija pod levim vladami – lahko zgolj tone. Citiram… – Domovina/Pia Kos
(Slovenija se je s svojim deležem železniškega potniškega prometa uvrstila na 22. mesto v EU. Na vrhu je pristala Avstrija s 14,2 %, na dnu, ne upoštevajoč Malto in Ciper (ki železniške infrastrukture sploh nimata), pa Grčija s 0,9 %.)
P. S. Nekoč sem občudoval tekmovanje med Francijo, Nemčijo in Kitajsko na področju razvoja železniškega prometa in se vedno zraven cinično spraševal v katerem stoletju nas bodo naše leve vlade popeljale v njihovo prihodnost?
Tako kot gre sedaj Sloveniji, še ni šlo.👍
Vsi kazalci pokajo od zdravja.
Desnuhi pa onemoghlo v besu masturbirajo na prežvečene teme.
Go Svoboda go !!
Pravi stres test bo “prebavljanje” pušione na osi Berlin-Moskva-Peking-Teheran.
Truplo na kloakinem asfaltu ne daje slutiti “zlate ere” agromafijozov.
Tako dobro kot gre sedaj plenilski mafiji, res še ni šlo. Na čelu vlade je človek, ki nima prav nobenih moralnih zdržkov.
Hahahaha you made my day! Dobra fora!
Who was the lucky guy/girl to make your day.We all would like to know????
Iz Financ:
“Po konkurenčnosti je Slovenija letos na 46. mestu med 67 državami, kar je štiri mesta slabše kot lani.”
Levičarji vedno lažejo!
@Miran daj no, saj ni prvi april.
Milan Kučan in njegovi najožji sodelavci in vrst slovenskih komunističnih “intelektualcev” (karkoli že beseda intelektualci v tem primeru pomeni) in njihovi družinskih člani ter prijatelji s komunističnimi privilegiji, zraven pa še lepo število militantnih prisilno upokojenih srbskih oficirjev JNA in lepo število članov njihovih družin in družinskih prijateljev, so za Slovensko mlado državo in njeno neodvisnost neizmerno breme in zavora pri njenem razvoju demokracije in resnične svobode s svobodo govora ter gospodarske prosperitete. Jaz osebno celo mislim, da so zgoraj omenjeni osebki apologeti prvinskega zla.
Od Rdečega trga, Munchenske pivnice, Šolevičevi anti birokratski mitingi, Slobotovi mitingi istine z „uhvatit čemo vas“, popolnoma enako danes grozijo mitingarji SDS kulta
Mogoče bolje poučeni res lahko najdejo primerjave. In nič več! Je pa dejstvo, da smo tisti, ki smo takrat bili del množic na trgih po Ljubljani in verjeli v drugačno prihodnost, bili naivni in zavedeni. Dejstvo je, da sistem ve, kaj dela. Lahko, da so se posamezniki nekontrolirano izločili – Bavčar, Janša, Omerza, Kacin,… pod vodstvom Bučarja in poskušali s prevratom ali prevzemom “oblasti”. So pa po osamosvojitvi očitno zaznali, da Peterle, Podobniki in ostali naivni osamosvojitelji niso prihodnost in so se vrnili v gnezdo in osamosvojeno državico vodili naprej po smernicah “sistema”, ki je bil preizkušen, finančno močan in organizacijsko nepremagljiv. Na žalost ta sistem zelo dobro deluje še danes. Ampak! Danes vem, da moja prihodnost – verjetno ne bom več dolgo živel – ni ne zastava, ne jezik, ne himna, ne vojska, temveč zrak, zemlja, prijazni in delovni ljudje, glasba in mir!
Zadnji stavek 10+.
Narodna pripadnost je stanje duha. Očitno smo Slovenci kot nasledniki predzgodovinskih prebivalcev srednje Evrope uspeli ohraniti svojo narodno zavest. Vsak človek zavestno ali podzavestno potrebuje to pripadnost, nadomestki v smislu državljana sveta in podobnega ne potešijo človeške duše.
To povej v Bruslju Leyenovi & Co. Oni mislijo podobno kot že marksisti/komunisti pred njimi, da je nacija slaba ideja.
Človek naj pripada občestvu ideološko enako mislečih klonov, ne naciji.
Narodna, verska, jezikovna, barva kože, politična, športna (Zvezda ali Partizan, Olimpija ali Maribor, Hajduk ali Dinamo,…) in še kakšna pripadnost so vzroki vseh problemov, ki tarejo svet in ljudi! Nič ne bi imel proti, če bi se rodil v Italiji ali Avstriji – očitno nimajo nič proti Koroški Slovenci – razen ene uboge vasi se niti eden narodno pripaden ni preselil na južno stran meje??? Zato so vse to le demagogije klubov in vrtičkarjev, ki iščejo lastne interese. In kaj, če bi ime za praznik Brechta, Gotheja, Mozarta, Beethovna,…. Bi bil moj svet posledično manjši. Bi me ne iskali, kot človeško ribico in posebnost, ki je vredna obiska in cenjenja! Pa še Dončiča ne bi imel! In niti malo se ne počutim praznega, ker nisem več narodno zaveden! Dajte mi le kruha in iger, šol in znanosti, vlakov in letal, da lahko potujem…
Daleč nazaj, ko sem služil, sem imel sotrpina, Ordanić se je pisal. Narodnost Jugoslovan, državljanstvo Jugoslovansko! In američani so verjetno ravno tako američani – narodno in državljansko. In kaj bi bilo narobe, če bi bili tudi Evropejci?? Tisti trenutek, ko smo poveličali slovence, hrvate, srbe,… je Yu razpadla in enako bi razpadla USA, če bi se pojavili Nemci, Francozi, Angleži,… Kaj je slabega biti slovenec po nekom iz preteklosti in američan??
Smart, nič ne bi bilo narobe, če bi evropski narodi postopno izginjali in se spojili v enoten evropski narod, če bi to dogajalo spontano. To, kar se dogaja zdaj, pa je sporno vsaj iz naslednjih razlogov:
1. Gre družbeni inženiring zahodne elite, ki prisiljuje ljudi v multikulti in talilni lonec po ameriškem zgledu, podobno kot je jugopartija poskušala narediti jugoslovanski narod, na koncu pa je YU razpadla. Nacionalna čustva se lahko komu zdijo odveč, ampak večina ljudi ne misli tako.
2. Načrtno odpravljanje evropskih narodov prek ekscesnih migracij je po mojem mnenju zločin nad avtohtonimi Evropejci, ki bodo zaradi ekscesnih migracij postopno izginili, prav tako evropska civilizacija in kultura, kot ju poznamo danes. Evropa bo demografsko in kulturno-civilizacijsko orientalizirana. Ne vem, če je zaenkrat še večinskemu evropejskemu prebivalstvu to po volji. Vem pa, da Evropejcev nihče nič ne vpraša. Elita vodi zamenjavo evropskega prebivalstva s prišleki od drugod brez kake razprave o tem. Doselj sta se tej politiki uprli samo Poljska in Madžarska.
3. Demokracija praviloma deluje v vsaj realtivno homogenem nacionalnem okolju. Kjer obstaja več etnij, nastanejo nacionalne stranke namesto ideoloških. Demokracija v tem primeru slabo deluje ali celo vodi do razpada države. Primer Češkoslovaška. Drug primer je Belgija, kjer flamsko in frankofonsko prebivalstvo, čeprav gre za v drugih pogledih sorodno kulturo, razmeroma slabo razumeta med sabo. Pa Katalonci, Baski itd.
Stvari niso tako enostavne. Hudič je vedno v podrobnostih.
Švejk, razumem popolnoma. Hotel sem le povedati, da je očitno v preteklosti še bilo mogoče ustvariti enotno “narodnost”, ki so jo sestavljali stari narodi. Primer ZDA. In jasno je, da tega v Evropi ni mogoče narediti. Je pa dejstvo, da se posameznik lahko integrira in najpozneje že v drugi generaciji postane makro. V sebi pa bo verjetno še generacije nosil mikro. Žalostno je le, da pa je to, da se Evropa narodnostno nikoli ne bo mogla poenotiti, ekonomski propad. In tu ZDA, Rusiji in Kitajski ne bomo mogli nikoli več konkurirati. (Ob seveda vse drugih elementih ekonomije – beri stroških in razvoju in znanosti) In tega me je bolj strah, kot pa, da bi namesto krščansko vero, sprejel muslimansko. (V svoji osnovi niti nista tako drugačni.) In ja, primeri, kot si jih naštel, nazorno to prikazujejo.
Zelo zanimivo, a hkrati žalostno je, da nihče ne omeni Jožta Pučnika, ki je bil edina resna alternativa, že v 60 ltih prejšnjega stoletja.
Demenca ali kaj ?Še manj pa to pričakujem od vodje SEKTE ponosnih naslednikov !
Preberite si njegove spomine iz samice “SAM V NAVEZI”
Slovenci kremeniti prehlajeni predmet zgodovine !
Z zadnjim stavkom ste premagal vse nas. Globok poklon in respect
Ja, to je stavek iz Šalamunove Dume 1964, takrat je Tomaž dobil teden dni zapora !
Danes nam zelo manjka Drago Demšar – odvetnik !
Pravo diagnozo pa je dal Ivan Cankar v Hlapcih
Hvala ker ste napisal, kar bi sicer jaz. Vesel sem da je vsaj nekomu malo več jasno. Ostali naj se gužvajo na ravni belo rdeče.
To pa res, se kar bojim, kaj se da iz tega izcimit😰
Mormo se zavarovat, sam ne vem kako.
🥴
Ko bo začel Janšev sturm abteilung, smo ga najebal.
Pol pride še specialist za ženska mednožja. Nič kaj dobri časi se nam ne obetajo.😰🤔
Stoiki pravijo: nič nas ne more presenetiti. Paranoiki pa vidijo neprijetna presenečenja v vsakem grmu.
Ruparja si nihče ne želi… po mojem niti SDS-ovci ne.
Sej je vaš zaščitni glas.
Samo še en let je bilo tako doobr kot sedaj.
Zadnji meseci Šarčeve vlade.
Mislim da je imel nekaj sotmilijonov presežka na računu. Tegha ni bilo nikoli prej in tudi nikoli potem.
Pa ga je vrli Janša zafrkaval, kjer je le mogel. Seveda je v nasprotju s Pahorjem, ki je molče prenašal Janšine escapade uspešno in z obrestmi vračal.
Takrat se mi je Šarec v srce usral.
👏👍
HA,HA,
puška je letela v koruzo zaradi presežka in ker ga je Janša zafrkaval!
HA,HA,Ha!
Iva, težko je verjeti, kaj imajo nekateri v glavi!
Niste me razočarali, vaša bebavost napreduje iz prispevka v prispevk.
Žal Šarec ni imel lagodne večine kot Gholob in je moral za vsako stvar, ki jo je hotel speljat, malodane hlače dol vleč.
In vi to veste, če pa ne ste še večje budalo, kot sem mislil.
Vem pa že od prvega vašega prispevka, ki sem ga prebral, da ste poosebljanje žlehtnobe in to tiste žlahtne, žmohtne, podobno kot Tomčeva z smehljajem na ustnicah in nožem v hrbet.
Boghi, ki vas ima. Domnevam da ste sami, k ps na ketni.
Z lepimi pozdravi !
Najboljše branje doslej na temo sodobne zgodovine Slovenije. Malce za šalo in bolj zares. Izhajal bom iz zakonitosti Magneta (kateregakoli, recimo palčnega).
Tole je Utopija za levičarje in desničarje. Narava pozna dva spola, ostalo so mutacije. Prenesimo to zakonitost v politiko in gospodarstvo. Imejmo dvodobni parlament – enega bodo vodili levičarji, drugega desničarji. Imejmo dve Ustavi – eno za levičarje in drugo za desničarje. Problem s sodniki tako odpade.
Levičarji lahko v svojih podjetjih razvijajo samoupravljanje – desničarji pa soupravljanje pod tržnimi zakonitostmi. Edina prava zakonitost v takšni bipolarni družbi/državi bi bile frakcije znotraj obeh polov.
P. S. Za Rasputina/švejka sem že napisal, da zna biti tudi pameten, kadar ne piše o Rusiji. Citiral bom njegov izsek komentarja…
(Človek mora biti slep ali popoln fantast, da ne vidi, da so partijci v Demosu izpeljali osamosvojitev, ko je bila ta izvedena, pa so se večinoma vrnili v Kučanovo naročje, kjer sta bila oblast in denar.)
P. S. V prenesenem pomenu je to res – prava resnica je seveda ta, da so t. i. komunistične frakcije morale prvo prestopiti na desno stran, da je lahko sploh nastal Demos. Saj smo vendar vsi izhajali iz komunistične Jugoslavije/ Slovenije, mar ne? Tukaj so se seveda našli tudi takšni, ki niso bili v nobeni politični frakciji, ne levi in ne desni, Druge možnosti preprosto ni bilo.
Končal bom z UTOPIJO. Iz bipolarnosti smo prišli v več-polarnost in nič ne kaže, da bi se znali poenotiti, ker tudi Narava sama to ne zna narediti s svojimi zakonitostmi. Narava – preprosto to rešuje z ekstremi! Ko gre nekaj preveč narobe – sproži svoje katastrofe (katerekoli), ki jih moramo sprejeti, če si to želimo ali ne. Lep dan.
Ne v POLITIKI in ne v ekonomiji GOSPODARSTVA – si ne bomo nikoli znali dati roke sprave! Ker je to BIT napredka! Tako kot se v zakonu mož in žena imata rada le, če se znata občasno tudi skregati, da ni dolgčas, kajne?
Imejmo dva tipa gospodarstva. Eno bo socialistično s socialističnimi podjetji – drugo bo sestavljalo kapitalistično-tržno gospodarstvo. Plače bodo seveda temu primerne. Da bi levičarska podjetja živela na račun desničarskih podjetij – bo v Ustavi to prepovedano.
beri, traktat vreden einsteinberija.
Pogruntacija o dveh različnih ustavah, eni za levičarje in drugi za desničarje, to je pa vrhunec modrosti, ki pride samo z leti, ko gre večini ljudi že na otročje.
@drejč – si res popoln bedak. Napisal sem, da je to Utopija. In še razlaga za tvojo glavo nabito s slamo. Utopija – pomeni, da je to nekaj kar ne bo nikoli uresničeno, razen v iracionalnem svetu.
Levičarji lahko imate svojo državo, a je ne znate voditi – razen, če jo spremenite v eno od oblik diktature. Zate je to višja matematika!
Da sem levičar, ki imam svojo državo, to je res utopija, ki lahko zraste samo v glavi fantasta, ki z lučjo pri belem dnevu išče in najde nesmisle, vredne samega Don Kihota.
Kakorkoli obračamo, je partija na koncu zmagovalka osamosvojitve in tranzicije. Celo “prvak opozicije” izhaja iz njenih vrst.
..in več kot polovica takratne “opozicije”.
Drži. Zato je bolje kot “žametna revolucija” primeren izraz “nadzorovan sestop z oblasti”.
Tovariši so prepustili oblast opoziciji v kateri so imeli dovolj svojih da ni bilo skrbi. In potem so po dveh dvetih tudi formalno spet prevzeli večji del vajeti nazaj.
Če to ni mojstrsko! Zakaj Milan Kučan nikoli ni bil primerno nagrajen za to?
Aja saj je bil, V Moskvi. Od Putina.
LOL
bincek,tle si pa usral motko,Kucko je bil bogato nagrajen z dvemi mandati predsednik Butal!!!
Kot, da tvoj stavek-Celo “prvak opozicije” izhaja iz njenih vrst.-, kaj pomeni? Verjetno veliko več pomeni, da je Janša jasno pokazal svoji bit in bil zato v letih pred osamosvojitvijo zapiran in ostal brez službe pred tem! Ne vem, kako lahko nekateri nekatere najstnike in nezrele osebe obtožujete komunizma, ko so vendar v zrelih letih popolnoma verodostojno z dejanji pokazali svoje vrednote in so edini zaslužni za našo samostojnost!! Nikdar niso svojo pripadnost kazali s “Slovenija ni moja intimna želja”, temveč so SAMOSTOJNO SLOVENIJO tudi vsem nam pridobili, kljub hudim bojem s srbofili!
V Sloveniji jim je pretila izguba oblasti, saj je opozicija postaljala vse močnejša,
****
Ma kakšna opozicija?! To je bila dvorna opozicija. Sestavljala sta jo dva kroga in sicer krog Nove revije in Mladine. Oba sta bila pod nadzorom Kučana. Večina “članov” obeh krogov so bili partijci in mnogi v direktni navezi s Kučanom.
Resnici na ljubo je bila precej mlahava in neodločna opozicija tudi v katoliških krogih, iz katerih so izhajali Peterle, Oman in brata Podobnik, ampak ta se je šlepala na partijsko trdo jedro iz kroga Nove revije, ki je ustanovilo Demos.
Človek mora biti slep ali popoln fantast, da ne vidi, da so partijci v Demosu izpeljali osamosvojitev, ko je bila ta izvedena, pa so se večinoma vrnili v Kučanovo naročje, kjer sta bila oblast in denar.
Na prvih volitvah je posamično zmagala ZKS, kar kaže na politično držo tedanje relativne večine volivnega telesa. Demos je zmagal kot koalicija, v kateri so imeli bivši partijci glavno besedo, kljub temu, da je bil Peterle predsednik vlade. To je postal “pomotoma”, ker so se v Demosu dogovorili, da bo imela premiera stranka, ki bo imela največ glasov znotraj strank Demosa. Takrat nihče ni pričakoval, da bo Peterletova SKD imela največ glasov. Zanimivo je tudi to, da je Janša že kmalu po osamosvojitvi predlagal zamenjavo Peterleta z Bavčarjem, kar je bilo prvo znamenje notranjega razkola v Demosu.
Če bi v Sloveniji imeli pravo proti-partijsko opozicijo, ki bi zmagala na prvih volitvah, bi ta izvedla lustracijo in odstranila partijce od vzvodov oblasti. Demos tega ni mogel narediti, ker bi morali njegovi vodilni člani lustrirati sami sebe.
Demokracijo, ali morda bolje demokraturo, je Slovencem na pladnju prinesla Kučanova partija, ki se je adaptirala na nove razmere po razpadu Sovjetske zveze in komunizma v vzhodni Evropi, z namenom preživetja partijske nomenklature, ne z namenom dejanske demokratizacije Slovenije. To je bilo vidno od začetka tranzicije naprej in je še danes vidno za tiste, ki upoštevajo dejstva, ne pravljične teorije.
“Demos tega (lustracije) ni mogel narediti, ker bi morali njegovi vodilni člani lustrirati sami sebe.”
Zgodilo se je obratno. Levica je skozi vso tranzicijo lustrirala vse, kar je dišalo po desnici. Golob je lustracijo “fašistov” brez zadržkov javno najavil.
Frakcijski spopadi komunistovše vedno potekajo v kurćanovem peskovniku….
Če bi v Sloveniji imeli pravo proti-partijsko opozicijo, ki bi zmagala na prvih volitvah, bi ta izvedla lustracijo in odstranila partijce od vzvodov oblasti.
Demos tega ni mogel narediti, ker bi morali njegovi vodilni člani lustrirati sami sebe.
TO JE TO !
Drgač pa: dejmo že zaključit s to komedijo “bilo je nekoč na Balkanu”
Prvi del je citat iz Švejkovega komentarja.
Lustrira se ljudi, ki so v svojih dejanjih zapirali,ubijali ljudi! Tako je tvoje posploševanje čista laž, ker nihče iz Demosa ni bil intrigiran v to druščino, je pa Pučnik bil prevelik človek in je verjel v ideale, da tudi zagrizeni komunisti spregledajo in se pokesajo, vendar se je motil, na žalost!
Pax Mafiosa je ta slavni rezultat po 35 letih.
A Janša tud pade noter?
Osnovna definicija Mafije je ta ,da ni stvar samo ene infiltrirane (kontaminirane) stranke.
Je tranzverzalna,brez ideologije in brez političnih stališč.
“When money talks,bullshit walks”.
Vprašanje je koliko trupel ima na vesti mlada gospodična (lajdra) Slovenija.
Machiavelli je to zadnje imenoval “ragion di stato”.
La ragion di Stato o ragione di Stato è l’insieme delle priorità attinenti a sopravvivenza e sicurezza dello Stato, che possono indurre il decisore politico a giustificare un’azione illecita sotto il profilo del diritto internazionale o del diritto interno.
Da je pojem “Nacionalnih interesov” precej raztegljiv pa tudi že vemo ,a ne.
Idea e buona. Ma l’attore e mona.
… autore mona.
@Miran
s “tresočo roko””…..hehehe🍌🤮
Zadevo je potrebno poenostaviti, da bo razumljiva preprostemu človeku, volilcu. ( Švejku v nobenem primeru ne bo!)
Slovenska partija in pred vsem Udba in vojni hudodelci, heroji NOB, so se znašli med tnalom in nakovalom. V Sloveniji jim je pretila izguba oblasti, saj je opozicija postaljala vse močnejša,v Jugoslaviji, Beogradu, pa je Milošević prevzemal oblast in pretli slovenskim komunistom, da jih bo odstavil tako kot vodstva na Kosovu, Vojvodini in Črni Gori.
Edino upanje za ohranitev komunistične oblasti v Sloveniji je bila JNA in ohranitev Jugoslavije z JLA generali na čelu. Ne pozabimo, Kučan je tudi kosovec in šef udbe hkrati.
Miting resnice,ki so ga organizirali miloševičevi jurišniki, je bil namenjen rušenju slovenskega partijskega vodstva s Kučanom na čelu.
Udba je bila organizacija namenjena izključno varovanju partijskih veljakov, pred vsem tistih vojnih hudodelcev, ki so se bali maščevanja. Prvi med nimije bil Josip Broz,za njim pa mnogi drugi. V Sloveniji jih nekaj poznamo kot narodne heroje . Nekaj teh je ob napovedanem mitingu resnice še bilo živih in jih je udba ščitila, recimo Mitjo Ribičiča, ali pa Janeza Stanovnika.
Pred vsem zaradi zaščite teh hudodelcev in sveda partijskega vrha s Kučanom na čelu so se slovenski komunisti odločili, da miting resnice preprovedo
Izdali so povelje, da mora policija miting prperečiti. Niso pa sporočili očitnega dejstva: prperečiti zato, da zaščitijio partjske veljake in jim omogočijo nadaljnje vladanje.
Opozicija v Sloveniji je napovedala prevzem obasti na svobodnih volitvah, zato se je Milan kučan odločil, da do zadnjega podpira Jugoslavijo, katere obstoj bi naj zagotavljala JLA z generali.
S porazom JLA v Sloveniji je propadla možnost, da bi se Jugoslaija ohranila, zato je Milan Kučan s svojo kamarilo naredil vse, da se je do danes ohranil na oblasti. Sicer kot skromen penzionist še vedno iz ozadja v gostilnah snuje spletke in ohranja svojo kamarilo pri koritu.
Če je komu všeč ali pa ne, osamosvojitev je v največji meri delo Kučanove partije. Je pa Kučan igral ves čas dvojno igro za primer, če bi se osamosvojitev sfižila. V tem primeru bi on prvi obtožil glavne osamosvojitelje izdaje Jugoslavije.
Demos je bil Kučanov operativni instrument. Obvladal ga je prek številnih infiltrirancev v njem. To se je pokazalo ob razpadu Demosa na njegov ukaz kmalu po osamosvojitvi. Glavni demosovci so ga sesuli brez vsake dejanske nuje. Med glavnimi rušitelji Demosa so bili: Bučar, S. Hribar, Rupel, Bavčar, Janša, Pirnat in številni drugi vodilni demosovci, večinoma nekdanji partijci, večinoma vdani Kučanu.
Z vidika Kučanovega kroga je Demos z osamosvojitvijo opravil svojo vlogo in ni bil več potreben. Spmenka Hribar, demosovka, je napisala znameniti pamflet “Ustaviti desnico!” in levica je prek LDS oziroma Drnovška spet prevzela tudi vlado v svoje roke. Postpartijska levica je tako vodila tranzicijo sebi v prid in zdaj smo tu, kjer smo.
Kdor hoče v tej državi prosperirati, se mora udinjati levici ali vsaj biti do nje pasivno lojalen, sicer so mu vsa vrata zaprta.
Samo namig, kdo se je rodil pred 224 leti? 1800 po Kristusu. Najbrž je možakar tudi imel zasluge za to, da smo kot narod dobili svojega Goetheja. In je njegovo besedilo slovenska himna. Spesnil pa stric Janka Premrla- Vojka, sicer duhovnik in skladatelj. Kje v kakšnih okoliščinah je bil ranjen Vojko, spet mimogrede teta, žena Borisa Pahorja. Nad prepadom, nad Idrijco. kjer naj bi ga ranil neprevidnež. Možno, vendar bo vedno zavito v tančico skrivnosti. Sicer veliki antifašist, vendar ne komunist. Danes himno naši športniki ponosno prepevajo ob zmagah. Himna bratstvu, miru, prijateljstvu. Ne vrag, le sosed bo mejak.
A sem spet zašel, medtem, ko boste nekateri spet vtaknili zraven Gazo. Tudi prav
Se globoko opravičujem, napaka. Radoslava Frančiška Pahor roj. Premrl je sestra pravega antifašista Janka Premrla.
A misliš, da kdo bere, kar pišeš, in opazi tvoje napake?
Očitno si prebral, ker tvoji sarkazmi to dokazujejo. Niti se ne bom bodel z neumnežem. Še en ljudski pregovor: Iz neumne dupline neumen veter piha.
Švejk bo že spet napisal, da nekateri živijo še v časih pred 2. vojno, malo po njej itd., v resnici pa pišemo leto 2024 in čez slab mesec bo že leto 2025.
Seveda Švejk marsikaj ne razume, niti tega, da današnjost stoji na preteklih dogodkih in da je treba preteklost RAZUMETI.
Švejk je samo gostobeseden, kaj preveč pameten pa ne!
Pismenost in razgledanost seveda nista nujno del pametnosti! Vsaj zate ne! In jaz, idiot, veliko raje berem Švejka, kot marsikoga tukaj. Mi vsaj da misliti. Ob mnogih zapisih pa niti ne vem, kaj berem! Kaj si že hotel povedati? Da … bo kmalu novo leto? Res je.
Zbogom!
MITING RESNCE IN / ALI DEMONSTRACJA LAŽI
Slovenci kremeniti – prehlajeni predmet zgodovine !
1 decembra 1989 naj bi se zgodilo nekaj kar smo se vsi bali, tako državljani – kot takratna preplašena »ljudska« oblast, ki so se ji takrat, prvič po letu 1945, zatresle hlače. Srbsko gibanje Božur je namreč napovedalo prihod deset tisočev oboroženih Srbov v Ljubljano , ki pa jih potem ni bilo. »Ljudska oblast« z režimskimi zgodovinarji vred pa še danes urbi et orbi – mestu in svetu in vsemu slovenskemu narodu razglašajo, kako je ljudska oblast – tedanja ljudska milica, preprečila miting, ki ga ni bilo.
In smo v ta namen tudi letos imeli državno proslavo z govorom predsednice republike v čast in slavo akcije Sever, ki si lasti »zaslugo« da je oblast prepovedala že odpovedani dogodek, torej prepovedala je miting, ki ga ni bilo – saj je gibanje Božur pred tem samo odpovedalo prihod in miting v Ljubljani.
Že samo po sebi je absurdno, da se danes aktualna oblast hvali z dogodkom, ki ga ni bilo, še bolj pa je absurdno, da je za to »veliko ne -dejanje« bil kasneje pod predsedovanjem Danila Turka odlikovan nihče drug kot tedanji notranji minister Tomaž Ertl, kar je vrhunska zloraba narodovega spomina.
Pri tem pa se popolnoma spregleduje resnični potek dogodkov in vzrok odpovedi mitinga,ki ga ni bilo zato, ker je stopil v akcijo Slavko Kmetič, s svojim sindikatom strojevodij Slovenije in Jugoslavije, ki je v resnici preprečil miting z odpovedjo vseh prevozov s katerimi bi mitingaši lahko prišli v Ljubljano.
Ampak stvar se s tem ne konča – prepoved odpovedanega mitinga se danes časti celo kot začetek osamosvojitve. »Zgodovinarji« pa so ob proslavljanju letnice 1989 to gladko spregledali in zavestno zamolčali.
Da je res kar trdim, je dokaz tudi knjiga Igorja Omerze, ki faktografsko in pošteno obravnava tudi tisti čas in tisti dogodek.
Da z zgodovino ravnamo kakor svinja z mehom pa je dokazov vedno več in preveč. Zato je v današnji Svobodi, ko triumfirata laž in nasilje, potreba po resnici še večja kot običajno.
Zato predlagam, da se 1 december proglasi za dela prost dan – dan premišljevanja o praznikih in zgodovini , ki jo tako malo poznamo. Odnos do resnice pa je vrhunsko diletantski ali kot pravi pesnik Tomaž Šalamun v Dumi 1964 – Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine. Ali kot je mnogo pred tem zapisal že Fran Levstik: kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
Zato je čas, da končno potegnemo črto in pričnemo ločevati izmišljene od namišljenih in resničnih dogodkov upora in tudi osamosvajanja.
Razumem sicer, da je lakota po priznanjih, četudi so neupravičena, sestavni del človeškega pohlepa in napuha, ampak to nas ne odvezuje, da se delamo
Butalce in priznavamo falzifikat za resnico vsi – tudi tisti, ki smo ta čas doživljali neposredno na lastne oči in na lastni koži.
Iz tega ne morejo biti izvzete niti aktualne najvišje politične avto-rit-tete o katerih je nekoč pred 60 leti – pisal Tomaž Šalamun takole:
O socializem a la Luis XIV, ali kako bi zaščitili uboge živalce / o stopetintrideset ustavodajnih teles ali kaj bi / naredil s crknjeno mačko da ne bi zaudarjala / o revolucionarnost množic ali kje je sanatorij / ki bi nam zdravil impotenco / Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike / O Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine.
Naj živi 1 december, dan strojevodij Slovenije.
Vili Kovačič, državljan K.
Ljubljana 1.12.2024
Da se glorificira dejanje,ki je v svojem jedru nedemokratično (pravica do zbiranja) je tudi paradox “par excellence” za najbolj “pravične in častne” na Planetu.
Če navali množica ljudi drugega naroda v prestolnico drugega naroda, to ni ravno pravica do zbiranja. Glede na namen, bi šlo kvečjemu za desant.
Na sliki ni bradač s kalašnikovko ali *”eksplozivnim opasačem”.
* tako laž si je privoščil ovaduh milice-policije ob prijavi nosečnice za nasilno beračenje,potem ,ko zaradi porodnih krčev ni zapustila WC-ja.
Potem je rodila v bližnjem jarku hčer Slovenijo.
Nacionalizem je še vedno “joker” ,a ne ?
😉
Bravo Vili!
Seveda ga ni bilo, ker so ga preprečili.
Goshpod Vili, a vi izumljate toplo vodo?
Sam fprašam.