Ključnik: obramba
Geopolitične in vojaške lekcije iz rusko-ukrajinskega konflikta

Geopolitične in vojaške lekcije iz rusko-ukrajinskega konflikta

Analiza ruske agresije na Ukrajino ne omogoča le poglobljenega razumevanja preoblikovanja mednarodnih odnosov, temveč tudi temeljnih sprememb v umetnosti vojskovanja, obrambnih strategijah ter odzivih družb na pritiske, ki jih vojna povzroča. Za razumevanje obsega in kompleksnosti trenutnega spopada je nujno upoštevati njegov zgodovinski kontekst. Lekcije, pridobljene iz vojne, segajo tako na geopolitično področje – preobrazbo svetovnega reda, delovanje zavezništev ter strategije za energetsko in gospodarsko varnost – kot na vojaško področje, kjer so odločilno vlogo igrale tehnološke inovacije (brezpilotni letalniki, hiperzvočne rakete, informacijsko in kibernetsko vojskovanje), logistika, človeška inteligenca in družbena prilagodljivost.

Javne finance na skrajnem robu možnega

Javne finance na skrajnem robu možnega

V senci bolj ali manj posrečenih predvolilnih bonbončkov, bonbonier… v obliki ad hoc obveznih božičnic za vse ne glede na uspešnost, podaljšane veljavnosti vinjet za osebna vozila in verjetno še česa, kar je v predvolilnem predalu vladnih strategov, v Državnem zboru že poteka postopek sprejemanja proračunov za leti 2026 in 2027, ki jih je vlada milo rečeno “nategnila” do skrajnih meja, čeprav ni nobenih izrednih razmer (razen volitev), ki bi upravičevale dodatno ekscesno zadolževanje. Poleg vseh ekonomistov, ki jih vlada kontinuirano ignorira kot da so nekakšna marginalna civilna družba, se je z oceno proračunskih dokumentov oglasil tudi Fiskalni svet, ki je jasno povedal, da se vlada nevarno igra s finančno stabilnostjo države v naslednjem obdobju, saj enostavno nimamo minimalnih rezerv za že napovedane dodatne izdatke, kaj šele za morebitne izredne dogodke.

Kaj je dejansko zavezništvo NATO in kje so največje zablode politično-gostilniških debat?

Kaj je dejansko zavezništvo NATO in kje so največje zablode politično-gostilniških debat?

Naj si bo dobro ali slabo, slovenska politika je sprožila živahno razpravo o tem, kaj v obrambno-varnostnem smislu sploh hočemo in potrebujemo. Ugotavljam pa, da je razprava največkrat na ravni gostilniških debat in pametovanja vsevednežev, pogosto tudi kvazi obrambnih in vojaških strokovnjakov, ki ne zasledujejo strokovnih, ampak politične cilje. S slednjim ni nič narobe, pravzaprav je to vprašaje izrazito politično, kar v debati manjka pa so strokovne osnove za politične odločitve.

Zoran dela, ampak ne za nas

Zoran dela, ampak ne za nas

Za Slovenijo je strateško pomembno, da je Srbija čim bolj normalna država, saj samo tako nadzoruje svoje brate onkraj Drine in skrbi, da jih preveč ne odnese proti Moskvi. Kajti Milorad Dodik, točneje njegovo kapitalsko zaledje, je v zadnjih letih postal največji Putinov igralec v regiji, pri čemer je za Slovenijo občutljivo zlasti dejstvo, da je Dodikov poslovno-politični krog vse večji investitor v naši državi. Če si želimo postati balkanska pralnica denarja, s tem ni nič narobe. Vendar pa po izkušnji z Iranci nihče noče imeti za vratom Američanov in njihovih agencij, ki so že nekaj časa pozorne na denarni tok iz Republike Srbske v Slovenijo.

Ursula bi razmetavala denar evropskih davkoplačevalcev v stilu Golobove vlade

Ursula bi razmetavala denar evropskih davkoplačevalcev v stilu Golobove vlade

Sedemletni evropski proračun v višini 2000 milijard evrov je takoj po predstavitvi s strani predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen dvignil veliko prahu in vprašanj, pomislekov. Niti ne tako zaradi samega obsega sredstev, ampak načina predstavitve in nejasnosti glede dejanskih projektov, kamor naj bi se stekale te mogočne milijarde. V proračunu je predvidenih kar 451 milijard evrov za dvig konkurenčnosti evropskega gospodarstva, ampak mnogi se bojijo, da se bo ta denar v mnogih primerih spet “kuril” v prazno, nekako v stilu slovenskega opolmočenja civilne družbe za različne, popolnoma nepotrebne, celo izumetničene stvari, ali brezplodnega metanja sredstev v navidezno prestrukturiranje podjetij, regij, ki se pogosto izrodi v financiranje političnih prijateljev, ustrezno povezanih oseb.

Zaradi koga bomo Evropejci zapravili tisoče milijard evrov za orožje?

Zaradi koga bomo Evropejci zapravili tisoče milijard evrov za orožje?

Pri spremljanju razprave in medijskih poročil o zvišanju obrambnih izdatkov zbode v oči, da je fokus samo na odstotku BDP, ki naj bi ga namenjali za obrambne namene, nismo pa prebrali nobene širše analize, za kakšne namene naj bi ta denar porabili, kako naj bi s tem denarjem oblikovali učinkovito obrambno strukturo, se pravi vojsko v zaveznicah Nata. Danes vemo, da ameriški, ruski ali kitajski predsednik z ukazom napoti denimo 10 ali tudi 50 tisoč vojakov na krizno območje. Kako bo takšno operativno poveljevanje potekalo v “vojski EU”? Kako bomo na osnovi porabe tega denarja zgradili učinkovito obrambno sposobnost za vse članice? Nobene vsaj okvirne analize in projekcije, zakaj ravno 5 odstotkov,. Zakaj ne 4 ali 6 %? Nakup orožja, če zagotoviš denar, je še najlažja naloga.

Bomo še enkrat po balkansko prelisičili nasprotnike – pardon, zaveznike v Natu?

Bomo še enkrat po balkansko prelisičili nasprotnike – pardon, zaveznike v Natu?

Peljali bi se v udobnem in varnem Natu avtobusu, polne vozovnice pa ne bi plačali. Vprašanje, če nam bo tudi tokrat uspelo. Možnosti izigravanja bo zavezništvo preprečilo s podrobno opredelitvijo, kaj vse spada med osnovne obrambne zahteve in kaj ne. O izvrševanju zavez bo potrebno predložiti letne načrte, računati na zamik ali se zanašati, da bo pregled strateškega položaja leta 2029 prinesel nove in bistveno nižje odstotke za obrambi, ne gre. Gre za evropsko varnost in solidarnost, s tem pa tudi našo varnost in kredibilnost kot zaveznice. In da ne bo pomote, v Haagu se ni zavezal le predsednik vlade in vlada, ampak Republika Slovenija – in to za 5 % BDP za obrambo do leta 2035, od tega 3,5 % v osnovne vojaške namene.

Kje je meja sprenevedanja in laži oblasti?

Kje je meja sprenevedanja in laži oblasti?

V sredo smo spet poslušali patetično in precej komično samohvalo vladne koalicije ob uspehih v treh letih mandata, na drugi strani pa je prišlo do uvedbe druge preiskave protikorupcijske komisije proti predsedniku vlade Robertu Golobu. Dan pred tem še uradne objave o največjem padcu BDP v evro območju, nekaj dni prej pa podatek o najslabšem črpanju evropskih sredstev, za piko na i je poskrbela slovensko-nemška gospodarska zbornica, ki je jasno povedala, da Slovenija pada na lestvici zaželjenih poslovnih destinacij za nemška podjetja. Ampak, vi ne razumete, vsi nam zavidajo. Je pa naš najuspešnejši premier v zgodovini Slovenije včeraj zjutraj odpotoval v Španijo zaradi usklajevanja ukrepov proti Izraelu. Huda razvojna prioriteta Slovenije.

Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Zagotovo pa bo vprašanje varnosti in obrambnih izdatkov precej zaznamovalo zadnje leto pred volitvami. A če dobro premislimo, s tem ni nič narobe. Kajti dokler imamo volitve, večstrankarski parlament, glasno opozicijo in še bolj glasno civilno družbo, dokler se mediji razburjajo nad vsako odločitvijo vlade in ljudje povedo, kaj mislijo, smo še vedno zelo normalna, tipična in evropska država. V Rusiji ali Belorusiji tega že dolgo ni. Zato bi si kazalo zastaviti zelo preprosto vprašanje: ali smo za to, da obdržimo to, kar imamo, ali pa vse postavimo na kocko s tem, da se delamo, kot da se okoli nas nič ne dogaja in še naprej zanemarjamo vojsko in obrambo. Morda se ne bo zgodilo nič in so strahovi neutemeljeni. Toda če niso neutemeljeni in če ne bomo spremenili nič, potema bomo izgubili vse, kar imamo. Na to se spomnite vsakič, ko slišite novice o novih žrtvah in uničenju v Ukrajini.