Ključnik: Nemčija
Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Konferenca v Jalti ostaja simbol trenutka, ko so se velike sile odločale o usodi celin, pogosto brez neposrednega glasu manjših narodov. Reparacije so bile del tega procesa – hkrati orodje pravičnosti in sredstvo političnega pritiska. Današnje razprave o Ukrajini dokazujejo, da se zgodovina ne ponavlja dobesedno, a njeni vzorci ostajajo presenetljivo podobni. Razumevanje Jalte in povojnih reparacij ni zgolj akademsko vprašanje. Je opomin, da mir ni nikoli brezplačen in da način, kako se konča ena vojna, pogosto določa začetek naslednjega obdobja – bodisi stabilnosti bodisi novih napetosti.

Vladno božično darilo nas bo stalo več kot 600 milijonov evrov

Vladno božično darilo nas bo stalo več kot 600 milijonov evrov

Vlada je lani vse zaposlene razveselila z božičnico. Politiki so se pridušali, da je treba narediti več za izboljšanje gmotnega položaja zaposlenih. Hvalevredno, ampak nekaj previdnosti vseeno ni odveč. Kajti po božičnici imamo na mizi že predlog o skoraj 15 % dvigu minimalne plače (ob 2,5 % inflaciji) ter tudi nov predlog o davčno ugodnejši delitvi dobička za zaposlene. Ta naj bi bila sicer prostovoljna, a glede na dosedanjo prakso ni izključeno, da neka vlada nekoč ne pride z idejo, da je desetino dobička potrebno izplačati zaposlenim. Bistveno je ohraniti treznost in ob dobrih željah imeti pred očmi tudi gospodarske rezultate države.

Geopolitične in vojaške lekcije iz rusko-ukrajinskega konflikta

Geopolitične in vojaške lekcije iz rusko-ukrajinskega konflikta

Analiza ruske agresije na Ukrajino ne omogoča le poglobljenega razumevanja preoblikovanja mednarodnih odnosov, temveč tudi temeljnih sprememb v umetnosti vojskovanja, obrambnih strategijah ter odzivih družb na pritiske, ki jih vojna povzroča. Za razumevanje obsega in kompleksnosti trenutnega spopada je nujno upoštevati njegov zgodovinski kontekst. Lekcije, pridobljene iz vojne, segajo tako na geopolitično področje – preobrazbo svetovnega reda, delovanje zavezništev ter strategije za energetsko in gospodarsko varnost – kot na vojaško področje, kjer so odločilno vlogo igrale tehnološke inovacije (brezpilotni letalniki, hiperzvočne rakete, informacijsko in kibernetsko vojskovanje), logistika, človeška inteligenca in družbena prilagodljivost.

Zidovi v naših glavah

Zidovi v naših glavah

V noči iz 9. na 10. november 1989 je padel Berlinski zid. Množični naval Vzhodnih Nemcev na mejne prehode je sprožila napačno uporabljena beseda vzhodnonemškega partijskega funkcionarja. Beseda je podrla betonski zid, ki je več kot četrt stoletja ločeval demokratično in totalitarno Nemčijo, Zahodno in Vzhodno Evropo. Beseda je zrušila železno zaveso. Toda obenem je zid ostal v glavah mnogih Nemcev in tudi Evropejcev. Železna zavesa je izginila, ostal pa je mentalni zid v naših glavah. Danes, 36 let kasneje, nam to vedno znova dokazujejo politiki, ki uporabljajo taktiko nekdanje partije in strašijo z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Današnji populisti zmagujejo celo tam, kjer komunistom nikoli ni uspelo.

Misterij neznanih letečih predmetov nad Evropo

Misterij neznanih letečih predmetov nad Evropo

Ker že več dni nismo slišali o novih opažanjih domnevno ruskih dronov nad Evropo, je čas za razmislek. Kajti to, da naj bi bili droni, ki so doslej preletavali letališča in kritično infrastrukturo na Danskem, Norveškem in v Nemčiji, ruski, so trditve, za katere še nihče ni ponudil dokaza. Morda so res ruski, ampak dokler o tem ne bo nobenega oprijemljivega podatka, bo vse skupaj neke vrste psihološka vojna.

Priznanje Palestine: Zgolj politični marketing Zahoda ali vseeno kaj več?

Priznanje Palestine: Zgolj politični marketing Zahoda ali vseeno kaj več?

Palestinsko vprašanje ostaja odprta rana na Bližnjem vzhodu, ki zahteva iskren in odgovoren pristop vseh vpletenih. Priznanje Palestine brez prave državnosti ostaja predvsem simbolična in marketinška poteza brez dejanske teže in učinka. Palestici si zaslužijo pravico do življenja v lastni državi, v miru in dostojanstvu, skupaj z Izraelom. Le medsebojno priznavanje in dialog prinašata trajen mir, ugotavlja analiza ljubljanskega inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije. Mir med Palestinci in Izraelci bo zahteval velik pogum, saj bo nujen kompromis za sobivanje, tako kot med Nemci in Franczi, ki so se borili več vojnah (1870-1945), danes pa so ključni partnerji v Evropski uniji. Samo sprava bi prinesla trajno stabilnost ne le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v mednarodnih odnosih nasploh.

Prepletanje diplomacije, erotike in prostitucije

Prepletanje diplomacije, erotike in prostitucije

Diplomata se ne pošlje na delo v državo njegovega tujega partnerja. Iz podobnih razlogov se diplomata ne pošlje dvakrat, kaj šele večkrat na predstavništva v isto državo. Vzrok je nevarnost, da bi diplomatu država službovanja postala bližja kot država, ki jo zastopa. So pa tudi države, ki temu ne posvečajo posebne pozornosti in se ne zatekajo k omenjenim ukrepom, saj so prepričane, da se njim odtekanje zaupnih informacij zaradi intimnih povezav ne more zgoditi. Zanašajo se na lojalnost svojih uslužbencev in funkcionarjev. Med njimi je tudi Slovenija. Imamo se za nezanimive zaradi majhnosti in nepomembnosti. Kar seveda ni res. Zanimivi smo kot članica EU in Nata in tudi kot sosednja država. Ruska vohuna v Sloveniji nista bila na počitnicah.

Osvoboditev 1945-2025: Cmok v grlu

Osvoboditev 1945-2025: Cmok v grlu

Spoznanje, kako težko je praznovati prihod svobode, če poznaš zgodovino, je privilegij manjšine. Torej tistih, ki vsake toliko pretrgamo molk in spregovorimo o nacionalni travmi. Travmah, v bistvu. Saj imamo krivdo in greh na obeh straneh, mar ne? Ena stran je bila celo tako kratke pameti, tako strahotno neinformirana in zavedena, da je kar dvakrat javno prisegla Hitlerju. Kar je bil pljunek v obraz vsem tistim, ki so skušali ostati nevtralni, izven ideološkega boja med “klerikalci” in komunisti, med domobranci in partizani. In kot da sramotna prisega, za katero NI opravičila, ni bila dovolj velik žebelj v krsto narodne sloge, je vodstvo komunistov po koncu vojne ukazalo množične pomore premagane vojske domobrancev, resničnih in domnevnih sodelavcev okupatorja, z njimi pa še množico civilistov, tudi žensk, invalidov, ranjencev in celo mladoletnikov. Za to dejanje prav tako NI opravičila.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.

Dva ameriška načrta za Balkan in Bosno in Hercegovino se ne ujemata z velikodržavnimi koncepti

Dva ameriška načrta za Balkan in Bosno in Hercegovino se ne ujemata z velikodržavnimi koncepti

V senci Trumpovega preurejanja sveta po vzorcu Vladimirja Putina, evropskega počasnega treznjenja in odkrivanja pozabljene identitete in samozavesti ter notranjepolitičnih srbskih akrobacij je v nekakšno pozabo zbledela precej napeta in zaskrbljujoča situacija v Bosni in Hercegovini. Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane je pripravil precej alternativno analizo aktualnega dogajanja. Iz obsežne analize “Bosna in Hercegovina 2025” izhaja, da se v ozadju dogaja marsikaj. Kot vemo iz izkušenj preteklosti, pa že manjše iskrice na Balkanu lahko hitro pomenijo problem globalnih razsežnosti. “Kurjačev” iz ozadja na teh koncih nikoli ne zmanjka.

Nemški status quo kot zatišje pred viharjem?

Nemški status quo kot zatišje pred viharjem?

Parlamentarne volitve v največji evropski ekonomiji niso le nemška notranja zadeva, ampak se po malem tičejo vseh nas. Čeprav bi Nemcem privoščil, da se jim AfD zatakne kot kost v grlu, pa obenem vem, da to ne bi bilo dobro za nemško gospodarstvo, ki je že tako ali tako v krizi. In če je v krizi Nemčija, vemo, bo kmalu tudi Slovenija. Zato se je pač bolje smehljati, biti jebeno politično korekten in ploskati še eni “rdeče-črni” koaliciji, kot pa razmišljati o alternativi – namreč da bi šli krščanski demokrati v koalicijo z AfD. Po mojem bi bil ponovno na ulicah ves Berlin. Pa ne od veselja kot novembra 1989, ko je padel tisti njihov zid …

Umetna inteligenca je nov tehnološki val. Slovenci ga lahko zajahamo edino z jedrsko energijo!

Umetna inteligenca je nov tehnološki val. Slovenci ga lahko zajahamo edino z jedrsko energijo!

Jedrska energija je imela pred zeleno prevaro, s katero je nemška politika ustvarila ideologijo opuščanja jedrske energije in prehoda k obnovljivim virom energije, pomembno vlogo v košarici virov električne energije. Konec osemdesetih je jedrska energija predstavljala skoraj petino globalne proizvodnje električne energije. Šele po dvajsetih letih se Evropa počasa vrača k pameti. Jedrska energija namreč edina omogoča okoljsko vzdržno, ogljično nevtralno ter zanesljivo in predvidljivo oskrbo z električno energijo, kar je ključno za stabilno delovanje industrije, gospodinjstev in kritične infrastrukture. Danes se po svetu gradi kar 55 novih jedrskih elektrarn, kar predstavlja renesanso jedrske energije. Če Evropejci želimo ohraniti industrijo, naravo in visok življenjski standard, potem je edino jedrska energija tista, ki podpira energetsko neodvisnost, zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv in preprečuje nestalnost in nezanesljivost obnovljivih virov energije. Z novim jedrskim reaktorjem pa bi se lahko tudi Slovenci aktivno vključili v tehnološki val, ki ga prinaša umetna inteligenca. Če želimo vzpostaviti velike podatkovne centre in farme strežnikov, bomo potebovali veliko električne energije, ki je drugače kot z NEK 2 Slovenija nima kje pridelati.

Kaj je sploh povedal ameriški podpredsednik JD Vance in kaj so slišali evropski politiki

Kaj je sploh povedal ameriški podpredsednik JD Vance in kaj so slišali evropski politiki

Govor ameriškega podpredsednika na Münchenski varnostni konferenci (MSC) ta konec tedna je dvignil veliko prahu. Pričakovano ga je večina evropskih voditeljev kritizirala. Zdelo se jim je, da se je JD Vance s svojo nediplomatsko prostodušnostjo, ki je zaznamovala njegov govor, vmešaval v notranje zadeve evropskih držav. Toda Vance je povedal marsikaj, s čimer se boste najbrž tudi strinjali, četudi je po drugi strani izrekel tudi precej trditev v slogu svojega še(ri)fa Donalda Trumpa. Ker se v javnosti in vodilnih medijih pojavlja veliko delnih, celo prirejenih, predvsem pa politično usmerjenih interpretacij Vancevega govora, se nam je zdelo logično in pošteno, da ga objavimo. V celoti in v slovenskem prevodu.

Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Naivnosti je konec. Američani so Evropejcem jasno povedali, da niso sposobni niti upravičeni do pogajanj o koncu vojne v Ukrajini. Ne bo pomagalo nobeno jamranje ali pritoževanje o kavbojskem obnašanju “strička Sama”. Victoria Nuland se je vrnila na steroidih, njen zgodovinski vzklik Fuck EU! je danes inkorporiran v zunanjo politiko Združenih držav. Naslednja štiri leta bomo morali požirati sranje, ki so nam ga pripravili evropski politiki. Predvsem nemški, ki nosijo glavno krivdo za Putinovo osvajalno vojno v Ukrajini. Naslednja štiri leta bodo peklenska tudi za države, ki so doslej kršile zaveze glede 2 odstotkov BDP za obrambo, med njimi izstopata Slovenija in Španija. Tega goljufanja nam Trumpova administracija ne bo več dovoljevala. Treba se bo odločiti: ali ostanemo v Natu, ali gremo na svoje. Ampak za nevtralnost po švicarskem ali avstrijskem vzoru je naša “balkanska Švica” preveč revna …