Ključnik: Ministrstvo za kulturo
Kultura je, ko veš, da je, tudi če ne veš, kaj je

Kultura je, ko veš, da je, tudi če ne veš, kaj je

Ministrstvo za kulturo je najbolj oglaševana vladna institucija v državi. Njihov logotip je večji kot grb same države. Imajo lasten marketing, TikTok kanal, sodelujejo z vsako banko in vsakim reality šovom. Njihovo geslo: “Kultura je, ko veš, da je, tudi če ne veš, kaj je.” Vsak državljan je enkrat letno obvezen oddati “kulturno izjavo,” kjer opiše, kaj je letos ustvaril – tudi če je to samo fotografija bureka v vintage filtru. V zameno dobi točke, ki jih lahko zamenja za vstopnice, subvencije ali pogovor z nadintelektualnim botom “Govorica™”, ki ti razloži tvojo umetnino bolje, kot jo ti sam razumeš.

Izjemne pokojnine za izjemno dobro povezane posameznike

Izjemne pokojnine za izjemno dobro povezane posameznike

Novi zakon o “izjemnih pokojninah”, o katerem bomo v nedeljo odločali na referendumu, oblasti še vedno daje pravico do arbitrarnega odločanja. Kajti pokojnina izjemnemu umetniku ne pripada avtomatično, ko izkaže svojo izjemnost v skladu z določbami zakona, ampak si jo bo moral prislužiti z všečnostjo raznim komisijam, ki podeljujejo relevantne nagrade, kot tudi ministru za kulturo. Umetnika od udobne starosti loči sklep ministra za kulturo, pred tem pa še naklonjenost državnih organov oziroma “strokovnih komisij” in podelitev nagrad, ki ga kvalificirajo kot kandidata za izjemno pokojnino. To dejstvo umetnika gotovo ne bo motiviralo, da bi bil od prejema nagrade, ki ga kvalificira za izjemno pokojnino, do upokojitve kritičen ustvarjalec, neizprosno zvest svojemu umetniškemu kredu in nazorskim načelom. Tu ne gre za levico ali desnico, pač pa za sistem, ki vse bolj utrjuje odvisnost umetnosti in ustvarjalcev od vsakokratne oblasti in njenih organov. Posledice so strašne: udobni konformizem in odvisnost od državne milosti.

Slovenski kulturni praznik 2025: France v gatah in Asta v negližeju

Slovenski kulturni praznik 2025: France v gatah in Asta v negližeju

Če je Prešeren ne samo pesnik nedosežnega ideala, ampak tudi človek iz krvi in mesa, potem očitno lahko leta Gospodovega 2025 na plakatu paradira v gatah in majici. Toda spodobilo bi se, ženske kvote, enakost spolov pa to, da bi dobili tudi plakat s štirimi podobami tovarišice ministrice Aste. Recimo: Asta v negližeju, Asta v plaščku, vrednem kakšne minimalne plače in še nekaj evrov, Asta v oblekici, vredni pol minimalne plače in na koncu Asta v partizanski uniformi. Plakata bi se tako lepo dopolnjevala, mi nevedni zarukanci, ki nimamo pojma, kaj je revolucionarna umetnost, pa bi dobili prvo lekcijo v razumevanju te umetnosti. Zatorej: Bog živi slovensko kulturo! In živele Čebine, da so nam dale tak briljantni um, kot ga poseduje kulturna ministrica! Pa srečno pot vsem tistim, ki se bodo na praznični dan kulturno odpeljali v Italijo nakupovat cenejše živilske in druge izdelke.

Janšisti bodo tovarišici postavili spomenik

Janšisti bodo tovarišici postavili spomenik

Za Golobovo vlado je sprejem novega medijskega zakona ne glede na vse zadržke nujen, saj je bila to ena izmed njihovih predvolilnih obljub: poleg depolitizacije in preganjanja janšistov so Svobodnjaki (pa tudi Levica) zagotavljali, da bodo poskrbeli za takšen zakon, ki bo onemogočil zlorabe medijev v bodoče. No, če jim slučajno uspe skozi proceduro spraviti novi Zakon o medijih, potem si predstavljajte šok na obrazih ključnih aktivistov politike, ki trenutno obvladuje Ministrstvo za kulturo, če se na oblast slučajno vrne nasprotna stran. Janšisti. Pomislite, kako vesel bo Janša takšnega zakona, ki mu ga je pripravila Levica …

Mojca Šetinc Pašek: “Ob prebiranju zakona o medijih se ne morem znebiti vtisa, da nas vrača v osemdeseta prejšnjega stoletja”

Mojca Šetinc Pašek: “Ob prebiranju zakona o medijih se ne morem znebiti vtisa, da nas vrača v osemdeseta prejšnjega stoletja”

Zakon o medijih razburja. Ne samo na desni, tudi na levi. Nekateri so končno spoznali, da se pod krinko uveljavljanja evropskih direktiv, prilagajanja sodobnim, digitalnim medijem, skriva nekaj hujšega. Prikrita cenzura, vladno financiranje prijateljskih medijev, uničevanje kritičnih medijev… so bistvene osnove novega spornega zakona, ki naj bi “sedanjim” omogočil tako željeni drugi, morda tretji, četrti… mandat. O tem je spregovorila tudi nekdanja poslanka Gibanja Svoboda. Njen FB zapis objavljamo v celoti. Mogoče se bo kdo zamislil. Ali pač?

Podalpski Kmeri in kulturna revolucija

Podalpski Kmeri in kulturna revolucija

Revolucijo Podalpskih Kmerov se je dalo predvideti. Pandorino skrinjico je pred leti za hip odprla že ena od predhodnic Aste Vrečko, ko je mlademu, talentiranemu režiserju, ki je kasneje naredil kariero v tujini, zavrnila sredstva za film z argumentom, da je dovolj sposoben, da si sam najde sponzorje za svoj film. Veš, država mora finančno pomagati tistim, ki tega niso sposobni, mu je zaupljivo povedala in potrdila bojazen, da je le vprašanje časa, kdaj bo negativna selekcija povsem prevladala tudi v kulturi. Ma kaj negativna selekcija, zmagala je kulturna revolucija in striček Mao se smehlja v svojem mavzoleju.

Vladni sklad za medijski mir

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.

Nov zakon o medijih po Putinovih demokratičnih smernicah

Nov zakon o medijih po Putinovih demokratičnih smernicah

Konec januarja se je zaključila javna obravnava novega zakona o medijih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo. Predlagatelj sicer trdi, da sta cilja zakona medijski pluralizem in objektivna obveščenost državljanov, podrobnejše prebiranje zakona pa razkriva nič kaj demokratične ideje v smeri večjega vladnega nadzora nad mediji in njihovim financiranjem. Predlagani zakon pa vsebuje tudi nekatere presenetljive določbe, ki se jih ne bi sramovali niti v ranjki SFRJ ali Putinovi Rusiji.

Pogrom nad “janšisti” na RTV Slovenija dokazuje vso gnilobo in hinavščino našega žurnalizma

Pogrom nad “janšisti” na RTV Slovenija dokazuje vso gnilobo in hinavščino našega žurnalizma

Prav imajo tisti, ki verjamejo, da bi se Golobova vlada brez incestuoznega razmerja z mediji že včeraj podrla kot hiša iz kart. Še bolj pa imajo prav tisti, ki mislijo, da je večina naših urednikov v postelji s politiko, s čemer onemogoča, da bi zaživela četrta veja oblasti. Glede na svoje izkušnje lahko zatrdim, da te politiki enega ali drugega pola kot urednika in medij spoštujejo samo takrat, ko se te bojijo. Torej takrat, ko te nimajo pod kontrolo. Če bo naše urednike nekoč srečala pamet, pa bo to verjetno že prepozno za novinarsko avtonomijo, saj se bodo mediji do takrat povsem razvrednotili. Nacionalka in njena depolitizacija je eksemplaričen dokaz za to.