Nov zakon o medijih po Putinovih demokratičnih smernicah

Fotomontaža: +PORTAL

Avtor: | 4. februarja, 2024

Konec januarja se je zaključila javna obravnava novega Zakona o medijih, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo. Predlagatelj sicer trdi, da je cilj zakona medijski pluralizem in objektivna obveščenost državljanov, podrobnejše prebiranje zakona pa razkriva nič kaj demokratične ideje v smeri večjega vladnega nadzora nad mediji in njihovim financiranjem, vsebuje tudi nekatere presenetljive določbe, ki se jih ne bi sramovali niti v ranjki SFRJ ali Putinovi Rusiji.

Precej kritično so se na predlagani zakon odzvali celo v Društvu novinarjev Slovenije (DNS), ki je praviloma precej naklonjeno obstoječi vladni ekipi, nenazadnje so se mnogi njihovi člani tudi aktivno, precej v nasprotju z osnovno novinarsko etiko, vključili v agresivno politično agitacijo za trenutno vladno koalicijo. V DNS so podobno kot mnogi drugi ocenili, da nov zakon ne bo prinesel “pričakovanega napredka pri ohranjanju kakovostnega novinarstva” (VIR). Moti jih sicer več stvari, tudi bizarno črtanje obveznega vpisa v razvid medijev, predvsem pa premalo državnega denarja za medije.

Zakon o medijih je v osnovi nekakšen naslednji korak v predvolilno napovedanem “osvobajanju” medijev, ki se je začelo s t. i. depolitizacijo javnega zavoda RTV Slovenija. Rezultat te depolitizacije javnega zavoda je v bistvu ravno nasproten od promoviranega, imamo namreč ideološko popolnoma “enosmeren” 17-članski Svet zavoda, ki poleg 6 zaposlenih vsebuje še 11 ustrezno usmerjenih “nepolitičnih” članov iz pravilno usmerjene civilne družbe. Dobili smo nekakšen samoupravno-nevladni zavod, ki ga prisilno financirajo vsi državljani, čeprav jih velik del nima nobenega predstavnika v Svetu zavoda. Dobili smo tudi novo upravo tega medija, direktorje, urednike, ki niso znali sestaviti niti vzdržnih Programsko-produkcijskih in Finančnih načrtov za leto 2024, so pa uspešno degradirali vse drugače misleče novinarje in jih praktično odstranili z ekranov. Uspešno so (in bodo) zlorabili izsiljeno vladno pomoč v višini 15 milijonov evrov za financiranje programov narodnostnih manjšin, denar so (in bodo) porabili za tekoče poslovanje, kar je neposredno potrdila tudi sama uprava RTV Slovenija. Posledic te zlorabe javnih sredstev seveda ni.

Če je pri zakonu o RTV Slovenija vlada pod pretvezo depolitizacije državljanom še nekako uspešno prodajala brezkompromisno čiščenje politično nekompatibilnih (bilo je tudi na začetku mandata, ko volivci še niso v polni meri doumeli, kakšno vlado so izvolili), se v Zakonu o medijih neposredno, brez posebnega prikrivanja ukvarjajo z načini večjega vladnega nadzora nad celotno medijsko krajino (celoten predlog zakona je dosegljiv na spletni strani Ministrstva za kulturo).

Ena večjih “cvetk” predlaganega zakona je opredelitev soglasja vlade k t. i. državnem oglaševanju v 47. členu, ki določa “da morajo naročniki državnega oglaševanja pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije za izvedbo oglaševalskih kampanj, katerih vrednost presega 50.000 eurov z DDV”. Pri tem zakon državno oglaševanje definira vse oglaševanje državnih organov, organov lokalne skupnosti, podjetij v državni lasti in drugih subjektov pod državnim nadzorom.

Cel vladni aparat, ministri in ministrice, ki milo rečeno večinoma nimajo osnovne izobrazbe, ali izkušenj, kar bi jim omogočalo presojo marketinških, promocijskih načrtov posameznih gospodarskih družb, bi na podlagi tega člena mirno brskali po promocijskih strategijah npr. Telekoma Slovenije, Pošte Slovenije, Zavarovalnice Triglav, Luke Koper … in presojali ustreznost izbora medijev za oglaševanje. Pri tem zakon niti ne določa, kaj natančno je državno podjetje, je to podjetje v polni lasti države, v večinski lasti, podjetje s kontrolnim deležem države, z njo povezanih institucij, ali morda kar vsako podjetje, v katerem ima država delež. Očitno avtor zakona ne razume ustavno zagotovljene svobode gospodarske pobude, kar sicer glede dosedanje delovanje vlade ni več posebej presenetljivo.

Gremo naprej.

34. člen, na katerega bi bil verjetno ponosen sam ruski predsednik Putin, določa, “da lahko pristojni inšpektor mediju izda začasni ukrep odstranitve oziroma prepovedi razširjanja spornih vsebin, pri čemer mora izdajatelj ukrep inšpektorja izvesti v roku 24 ur”.

Pristojni inšpektor mora sicer po uradni dolžnosti takoj po izdaji začasnega ukrepa ukrep posredovati v presojo Upravnemu sodišču Republike Slovenije, ki lahko ukrep potrdi, spremeni ali razveljavi. Sodišče odloči o ukrepu v roku 14 dni. Sporne vsebine (t. i. sovražni govor) so sicer pričakovano ohlapno definirane kot spodbujanje k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni, ali razpihuje narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo ali nestrpnost, ki temelji na razlikovanju glede na druge osebne okoliščine.

Kaj to pomeni v praksi, si lahko le predstavljamo. Nek vladni uradnik z ustrezno politično usmeritvijo lahko na podlagi subjektivne presoje od vladi neprijaznih medijev zahteva umike različnih objav, razkritij, komentarjev. Tudi če Upravno sodišče naknadno razsodi, da je bil ukrep inšpektorja nezakonit, gre lahko vsaj za začasno cenzuro, ki močno vpliva na svobodo medijev. Ča pa upoštevamo še kakovost sodišč, pritožbene postopke, hitrost odločanja, gre nedvomno za tveganje sistemske cenzure.

Zakon v 14. členu tudi na novo definira državne pomoči posameznim medijem. Bistveno spreminja pogoje in pravno podlago za pridobivanje državnih pomoči na področju medijev. Pomoči medijem po novem ne bodo več omejene samo na sofinanciranje programskih vsebin v medijih, ampak bo mogoče spodbujati tudi nastanek zagonskih medijskih podjetij (startupov), razpisati projekte za razvoj novih znanj in produktov ter subvencionirati deficitarne poklice v medijih. Možna bo tudi subvencija distribucijskih poti do uporabnikov (distribucija, javni medijski paket …), podeljevanje novinarskih štipendij, subvencioniranje naročnin in podobno. Odličen nov poligon za financiranje ustrezno povezanih prijateljskih medijev in drugih institucij.

O dodeljevanju pomoči odloča minister za kulturo na podlagi strokovne komisije, ki jo imenuje sam izmed “strokovnjakov” za medije. Glede na ideološki fanatizem, ki ga od samega začetka uprizarja obstoječa vlada, si lahko samo mislimo, kdo bodo člani strokovne komisije in kateri mediji bodo deležni državne pomoči.

Jagoda na torti novega medijskega zakona pa je 30. člen: demontaža Sveta za radiodifuzijo, ki ga danes na podlagi javnega poziva imenuje Državni zbor, in ustanovitev Nacionalnega sveta za medije, katerih 7 članov bo izbrala vlada, Državni zbor pa jih bo samo potrjeval. In še to v paketu, brez možnosti izločitve spornih članov. Gre za očitno politični, super nadzorni in usmerjevalni organ z ogromnimi pristojnostmi, ki bo “spremljal stanje na področju medijev, pripravil oziroma naročil analizo uresničevanje javnega interesa na področju medijev, pripravil oziroma naročil raziskavo stanja medijskega pluralizma, podajal predhodna mnenja v postopku presoje koncentracij v medijih, obravnaval predloge predpisov s področja medijev oziroma dajal pobude in predloge za urejanje  posameznih vprašanj na teh področjih, pripravlja letna poročila z oceno stanja na področju medijev”.

Ta politični, ideološki “svet modrecev” bo torej tisti, ki bo arbitrarno določal, kaj je v osnovi sporna vsebina v medijih, definiral javni interes pri državnem financiranju medijev, katere medije se lahko financira, posredno usmerjal tudi oglaševalsko politiko državnih podjetij v medijih.

Iz vsega navedenega je jasno, da cilj predlagatelja ni deklarirano izboljšanje medijske krajine, pluralizem, objektivna obveščenost državljanov, čeprav zakon v določenih delih sledi tehnološkemu napredku, razvoju umetne inteligence …, ampak predvsem utrjevanje vladnega nadzora nad mediji. V tej svoji ideološki zagnanosti in sistemskem utrjevanju oblasti vlada očitno meni, da bo na oblasti za vedno, da bo v vse svoje t. i. strokovne komisije, nacionalne svete, na mesta “cenzorskih inšpektorjev” imenovala ljudi v skladu s svojimi idejami depolitizacije, ki jo je izvedla na RTV Slovenija.

Predlagateljem zakona ob apelu o ponoven razmisleku o demokratičnosti, domišljenosti, smiselnosti določenih določb zakona in v cilju resnične pluralnosti slovenskih medijev, predlagam, da se spomnijo na legendaren prizor iz filma Čas za ubijanje (Time to Kill), v katerem je Matthew McConaughey kot odvetnik Jake Tyler Brigance zagovarjal temnopoltega očeta brutalno posiljene hčere (Samuel. L Jackson), ki je pravico zaradi rasističnega sodnega sistema vzel kar v svoje roke. Ob zaključnem govoru pred belo poroto, ki bi temnopoltega, obupanega očeta v takratnem Mississipiju brez pomislekov obsodila na smrt, jim je dejal naj zaprejo oči – in si predstavljajo, da je posiljena deklica bela …

Jaz pa predlagatelje zakona pozivam, da zatisnejo oči – in si predstavljajo, da bo njihov zakon nekoč izvajala vlada Janeza Janše!

24 komentarjev

  1. Jože

    Tale na koncu je vrhunska: zaprite oci in si predstavljajte JJ-ja na oblasti … s tem zakonom, ki bi ga pozdravil celo Putin.
    Hehehe … levica bo dobila novo travmo v primeru ko bi sprejela zakon o medijih v predlagani obliki.

    • Miro

      Dokler je Asange v zaporu je omenjanje Putina nepotrebno.

      • Miller

        Fasal je 175 let, ker je razkril javnosti “vojaško tajnost”, kako so se piloti ameriških dronov zabavali in smejali, ko so razstreljevali iraške otroke.
        KER LAHKO !

      • Miller

        In danes se zgodba ne ponavlja, ker traja in traja… od Vietnama dalje.

        • Mihec

          24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«.

      • Mihec

        24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«.

    • Marjan

      Ursula EK in WEF z digital service act vpeljujejo takšne zakone.
      Putin v Rusiji nima veze z tem, sicer pa si malo poglejte svetovne nezahodnjaške medije in se vam bo takoj razjasnilo v kakšni cenzuri živimo.
      lp

    • Mihec

      24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«.

  2. slavkope

    Ideologi, politologi in agitacijsko-propagandistični “strokovni” svetovalci vladajoče politično-populistične sekte skrajne Levice s FDV UL še vedno niso dojeli, da je globalni digitalizirani medijski svet demokratično odprt in svoboden na vse strani in neomejeno pluralen.

    Če bodo uspeli naši revolucionarno nazadnjaški in ideološko militantni in izključujoči kulturni marksisti, anarhisti in njim podobni totalitaristi do neke mere “vkleniti” v proti-ustavne in proti-demokratične “verige” enoumja trenutne in začasne diktature lažne “svobode” lastnike in uredništva ter medijev pri nas, bomo pač iskali svobodni državljani, nejeverni in kritični razumniki bolj verodostojne informacije ter bolj poštene in profesionalne medijske, kulturne in znanstvene vsebine drugje.

    Zelo verjetno se bodo kmalu tudi kateri od profesionalno in poslovno ambicioznejših slovenskih medijev in novinarskih kolektivov pred samovoljno cenzuro vladajočih sil diktature “svobode” prostovoljno umaknili v bližnje zamejstvo pluralne in demokratične regulative v državah EU in od tam profesionalno ter verodostojno “pokrivali” tudi slovenski kulturni prostor.

    Lažnivi preroki in bolestno ego-centrični farizeji državnega samovoljnega cenzorskega omejevanja univerzalnih in temeljnih človekovih svoboščin in pravic, med katerimi je ključna univerzalna in temeljna človekova pravica do javne besede ter do neodvisnih, nenadziranih in neomejenih virov ter prenosnikov informacij, bodo s svojim nazadnjaškim revolucionarnim destruktivnim omejevanjem ter vsiljevanjem zgolj ideološko in politično selekcioniranih vsebin le pogubno zavirali demokratični razvoj v RS, s tem pa tudi onemogočali hitrejši strateški razvoj gospodarstva in družbene blaginje.

    Dokler nam bodo na kulturnem in medijskem področju revolucionarno izključevalno vladali ideološki in politični zasvojenci in malikovalci ilegalnih komunističnih Čebin, revolucionarnih nelegalnih in nelegitimnih terorističnih praks Borisa Kidriča (KPS), Zdenke Kidrič (VOS) itd., ni mogoče pričakovati polnokrvnega, odprtega in strpnega spoštovanja, uresničevanja in izvajanja resnične demokratične in pluralne svobode, večstrankarskega parlamentarizma, vladavine prava za vse državljane brez razlik in ključne temeljne človekove pravice do javne besede ter dostopa do vseh informacij v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo v državah EU.

    • Marjan

      Se strinjam glede naših levic in fdv, seveda.
      Ampak vaša naivnost glede neomejene pluralnosti, demokratičnosti ali celo t.i. pluralne svobode…, pravica do javne besede, dostop do vseh javnih informacij ( v skladu z😂😂😂…)
      Od rabljev bežite v naročje naročnikov!
      lp

  3. TL

    V dominantnih mediji kar naprej poročajo o skrajni desnici po Evropi. Kaj, če bi samo delček tega časa posvetili skrajni levici pri nas, ki je celo v vladi?

    Aja, ne bodo, saj je večina novinarjev ideološko na levici ali skrajni levici.

    • Miller

      Skrajna desnica = Skrajna Levica

      • tohuvabohu

        Res je, ti si živ primer takega crknjenega značaja.

    • Miro

      Gre za propagando, saj se bojijo, da pridejo na oblast in se zoperstavijo globalisticni agendi..

  4. SSvoboda

    Ko že misliš, da si tile bebci dosegli dno, se domislijo novih revolucionarnih idej za uničevanje Slovenije. #joke

    • IVA

      Predlagatelj sicer trdi, da je cilj zakona medijski pluralizem in objektivna obveščenost državljanov, podrobnejše prebiranje zakona pa razkriva nič kaj demokratične ideje …

      Predlagatelj trdi …
      Laž je nesmrtna duša tako vrečka komunistov kot sorodnih “golob, šarec, bratušek, fajon” derivatov.
      Čas je za revolt ljudstva!

  5. APMMB2

    Vračamo se v čase, ko smo imeli glasila,to je časopise,ki so proglašala uspehe komunistov, delovnega ljudstva, mladine itd.
    Takrat je bil le radio,ki je obveščal o vsem aktualnem in nujnem,seveda pred vsem govore vidnih politikov, pred vsem Tita in pa : še pomnite tovariši.TV še ni bilo.
    Spomnim se Komunista, glasila komunistične partije, ki ga je plačevalo članstvo s pretirano visoko članarino.Povsod ga je bilo polno,v veliki večini neprečitani izvodi so se nahajali po pisarnah, čakalnicah in bil je odličnimaterial za podkuriti, in nadometek ovojnemu papirju.
    Vsebina nikogar ni zanimala. Komunisti so vse izvedeli na tajnih partijskih sestankih, ostali pa se ga niso dotaknili.
    Ostala glasila so bila bolj brana, saj so ljudje hoteli izvedeti, kdo je umrl in po čem je solata na trgu. Kljub vsemu pa je novinarstvo v tistih čash bilo kvalitetnejše, saj so glasila imela dodatne rubrike, ki pa so bile zanimive.
    Glasila so služila pred vsem v propagandne namene, zato so bila obilno financirana od države. Država jim je zgradila mogočne palače in tiskarne, organizirala distribucijo in sploh je bila prijazna do račk.
    Časi so se spremenil, celo demokracija je pljusknila v domovino in prizadela hud udarec komunistični idili.
    Pojavil se je trg in prekleta elektronika, ki omogoča distribucijo vesti na hiter in poceni način.
    Enostranska propaganda je dobila hudo konkurenco in naklade ter gledanost je upadla, račke pa so se znašle v težkem položaju.
    Zgodovina se vrača, sicer kot farsa, zato so nekatere poteze oblasti komične, za nekatere tragične, vse skupaj pa lahko ocenio kot kaos.
    To kar je bilo v času zrelega samoupravnega socializma normalno, se pravi, da je režim kontroliral medije in jih je bogovsko plačeval, je sedaj potrebno zaviti v celofan, da izgleda bolj privlačno in demokratično, gre pa za isto stvar.
    Država bo izrabljala medije za propagando,jih financirala in imela poplni nadzor nad njimi.
    Razlika od tistih zlatih časov pa je pred vsem v tem, da je zanimanje za medije hudo upadlo, da imajo mediji konkurenco v elektroniki in da ni več potrebe po nadomestni embalaži in toaleti, saj vednar imamo Palomo.
    Pri vsej kolobociji pa trpi delovna sila, delavec novinar.
    Za tega je v medijih vse manj dela, je predrag in zato se ga otepajo. Tistih nekaj glist,ki so se udomile v anusih veljakov, živijo solidno, ostali pa se morajo preživljati s prekarstvom, kar jih sili v bedo in kljub pomanjkanju morajo hvaliti politične veljake in iz njih delati bogove.
    Tukaj se človek res mora vprašati, ali račke res ne premorejo sile, ki bi jim omogočila dostojno življenje in ne prostitucijo, ki jo sodišča sicer preganjajo, ker je v enakem položaju kot račke. Tudi sodniki so prostitutke, pa še res je, saj je sodstvo do skarnosti femenizirano.

    • ren

      Račka po snemanju intervjuja z domačinom pride v režijo in reče, da bo treba intervju malo rezati, saj je domačin parkrat rekel “do Božiča” in parkrat “hvala Bogu”…

    • Peter Klepec

      Tam enkrat na zacetku 70ih nam je sociolog v gimnaziji razlagal, da sta Komunist in Druzina najbolj suhoparna in torej brezvezna casopisa. Reveza so mimogrede zaprli in je potem se umrl.
      Zanima me kaj bi tisti sociolog menil danes. Najbrz bi dijakom svetoval, da naj se bolje naucijo kaksnih tujih jezikov in berejo online casopise.

      • ren

        Oto Vilčnik?

  6. deni

    Državljani Slovenije bomo z zakonom o medijih izgubili še tisto nekaj pluralnosti, ki jo še imamo. Domislek fašistoidne vlade v vseh pogledih ni popolnoma nič drugega, kakor najbolj nesramna cenzura. Predlagatelj Ministrstvo za
    ne-kulturo je zaključilo javno obravnavo in čeprav se ne spoznam na postopke, najbrž sledi sprejetje zakona v parlamentu. Seveda bo sprejet, saj “svobodni” pajaci sestavljajo večino v zboru enako lajajočih, ki to ni več, po zaslugi butastih bimbotov. Samo, če slučajno ne bo spet kriv kozmični dež, bo ta zakon brez problemov šel skozi. Takšnih postopkov se ne bi branil sam Fouche in še mnogi avtoritarni politiki. Živel nov samoupravni socializem z TOZDi, OZDi itd.

    Da lahko neka skrajna fundamentalistična arogantna levičarka drži v rokah platno in škarje. Absurd nad absurdi. Rdeči medijski podrepniki pa ploskajo, češ, kako bomo zj…. desničarje, odnosno janšiste. Seveda se ne zavedajo, da lahko na prihodnjih volitvah zmaga desnica, potem pa bodo jamrali in cmevkali, da je v državi diktatura.

    Kar sem bral ali slišal je ta zakon prirejen uničenju tistih nekaj opozicijskih medijev. Oziroma prikrivanju takšnih rabot kot je npr. Litijska 55. Seveda je zakon, oziroma še predlog zaenkrat, poln raznih zavitih členov in podobne navlake, tako da se običajen človek, ki pač spremlja samo režimske medije niti ne zaveda, kako bo prikrajšan za objektivno poročanje.

    Če se ob tem niso sprožili vsi alarmi, potem pa nam res ni pomoči. Vsi kolikor toliko razsodni uredniki, novinarji, novinarska društva, politiki, poslanci itd. bodo- boste morali stopiti skupaj in nastopiti proti temu diskriminatornemu zakonu. Če sem prav razumel bo inšpektor, najbrž bolj rdeč kot njihova zastava, lahko prepovedal, vladi neprijeten članek. Čez 14 dni pa bo izšel, če bo nekdo nekje presodil, da je slučajno primeren. Seveda bo do takrat zadeva že pospravljena v globok predal.

    Definicija financiranja ali nefinanciranja določenih medijev, ki jim pripada ali ne pripada, je pa tako očitna, pa tako bode v oči, da kar peče.

    Na depolitizirani rdeči tv in še kje, pa jeb… več in gobčevka z dvema neodvisnima strokovnjakoma, kolektorskega delovnika in oporniškega mladinca kot sta danes zvečer mešala jabolka in hruške. Po njunem gobc- anju za vsemi aferami in grdobijami stojita zarotnika SD plus SDS, ki DŠP in ubogega nedolžnega angelčka maltretirata.

    Ko bodo volitve pa hitro pot pod noge in še enkrat izvolite goloba in njegove pajdaše, da bodo lahko sra… po glavi vsem, ne le vam brihtam.

    • Miro

      Obstajajo tudi alternativni mediji v različnih jezikih na spletu…

  7. ren

    Tudi jugo-komunisti so mislili, da bodo vladali večno. Zato so ščitili svoje zločince in pisali zakone v prid komunistov. pa ni pomagalo nič. Zaradi SMEŠNE ideologije so zagonili vse, tudi državo.

    Ti, ki so zdaj na oblasti, napisanega ne dojamejo. Oblast je za njih najsvetejše in najslajše. Briga njih za državo in ljudi!!! Važno je, da uživajo sladkost oblasti.
    Bi bilo pa dobro, da bi vse te njihove avtoritarne in diskriminatorske zakone nova, desna oblast, izvajala v vsej njihovi strogosti in neumnosti.

    Dober dan – NEsvoboda!
    Ministrica za kulturo Asta Vrečko-Ždanov. Toliko, da se ve!

    • Peter klepec

      Ta stari komunisti so kradli pocasi, ker so mislili, da bodo vedno na oblasti in se torej ni mudilo.
      Sedaj se pa mudi!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.