Prva misel, ki se mi porodi, ko iščem definicijo umetnosti, je tista največkrat uporabljena: umetnost nastavlja ogledalo resničnosti oziroma – malo bolj moderno – umetnost je reprezentacija resničnosti. Posledično na splošno velja, da so umetniki tisti posamezniki v družbi, ki so sposobni prepoznati resničnost in se je ne bati izraziti na umetelni način, ki jim je najbližji; skozi glasbo, likovno umetnost, balet, film … Pri tem je seveda popolnoma jasno, da je umetniško izražanje drugačno kot politično, znanstveno, novinarsko izražanje, saj temelji na osebni izkušnji in emotivnem doživljanju sveta, polnem barvitih prispodob, paralel in simbolov.
Tako se velikokrat zgodi, da so ravno umetniki tisti, ki opozarjajo na določen pojav v družbeni realnosti, ki ga drugi ne zaznavajo ali pa ga prikazujejo bistveno drugače, celo nasprotno kot večina. Literarna zgodovina je tako v veliki meri zgodovina kritičnega pisanja in razkrivanja resnice o družbenih krivicah, človeških slabostih in o neprimernih ali celo zločinskih političnih ureditvah.
Senzibilnost umetnika je skupni imenovalec relevantne umetnosti, ki pa je velikokrat v opreki z ideološkim, političnim ali religioznim razlaganjem stvarnosti.
Da se ne mučimo z iskanjem primerov v svetovni literaturi, naj navedem primer slovenskega romana Hiša Marije pomočnice. Ogromno je znanstvenih del, zgodovinskih esejev ter politoloških študij o življenju v zadnjem obdobju Avstro-ogrske monarhije, vendar nobena med njimi ne more pričarati podoživetja duhovne zatohlosti, moralnega razkroja in neizmerne bolečine ob izginjanju nekdanje veličine ob slutnji neizbežne smrti, kot to uspe izvrstnemu pisatelju Ivanu Cankarju. Ko Cankar popisuje žalostno bolnišnično izkušnjo Malči, Rezike ali Lojzke, sledi načelu prepričljivosti in relevantnosti njihovih subjektivnih zgodb, kredibilnosti njihovih besed in dejanj. Pri tem se bralec zaveda tako razredne pripadnosti posameznega dekleta kot njenega družinskega okolja, iz katerega izhaja.
Bistveno je prav to, da so njihove subjektivne usode prikazane kot reprezentativne usode določene socialne in zgodovinske resničnosti. S tem, ko bralec sledi in podoživlja zgodbo posameznice, sledi in podoživlja zgodbo določenega družbeno-zgodovinskega obdobja in jo dojema kot resnico o tem obdobju. Več kot je bralcev, ki v subjektivni zgodbi romanesknega junaka ali junakinje vidijo resnico določenega obdobja – ali še bolje: najdejo neko univerzalno resnico, ki zadeva tudi njih same -, bolj je umetniško delo, v tem primeru roman, brano in na koncu koncev tudi priznano. Ne glede na to, kako so Cankarjevi sodobniki sprejeli roman Hiša Marije pomočnice (tj. ali so ga lahko brez časovne distance razumeli kot reprezentativni izraz stvarnosti), je povsem nepredstavljivo, da bi bil lahko v tedanji imperialni družbeni ureditvi sprejet z navdušenjem ali da bi celo prejel kako cesarsko odlikovanje.
Prav tu se lepo pokaže dilema državniških nagrad oziroma nagrad in denarnih spodbud, ki ji podeljuje oblast. Položaj umetnika v absolutistični družbeni ureditvi je bil vse prej kot eksistencialno lahek, povsem nemogoče pa si je zamisliti, da bi mu oblast za njegovo kritično ustvarjanje dodeljevala denarne nagrade. Izjema so bili umetniki, ki so ustvarjali pod zaščito in po naročilu vladarjev. Bolj kot je bil vladar razsvetljen, na primer Ludvik XIV, bolj kot se je želel obdati z okrasjem lepih podob in milozvočnih melodij (kot Marija Antoineta), bolj je odprl svojo kraljevsko mošnjo za všečne mu umetnine.
Če se komu zdi, da je brez smisla, da vlečemo iz srednješolskih učbenikov zaprašena zgodovinska dejstva, se zelo moti. Odnos umetnik in oblast se je v osnovi le malo spremenil.
Staro mecensko razmerje med umetniškim ustvarjalcem, ki poje hvalnice gospodarjem, in tistim, ki v svoji ustvarjalni vnemi izrazi kaj oblasti oziroma mogočnežem nevšečnega ali celo kritičnega, uporniškega, še vedno obstaja, le da je med njima več odtenkov, ki so jih nanesle bolj ali manj demokratične ureditve v kombinaciji z bolj ali manj delujočim trgom umetnin.
Najbolj boleče jasno je to razmerje v avtoritarnih družbenih ureditvah, kjer je prostor za kritične umetnike rezerviran v zaporih, v manj skrajnih primerih pa taki umetniki ne dobijo prostora za svoje delovanje; ne dobijo založnika, ne dobijo financ za produkcijo, ne morejo razstavljati. In obratno: za všečne, oblasti naklonjene umetnike ni nič problem, ne glede na socialne razmere, v katerih živi ostali del družbe.
Človeku je kar malo nerodno ponavljati stare fraze, ampak Leninova misel je neizogibna, kadar se pogovarjamo o razmerju med socialistično oblastjo in umetnostjo: “Za nas komuniste je film najpomembnejša umetnost, s katero bomo obvladovali ljudstvo!” Umetnost ne sme ogrožati vladarjeve pozicije oblasti, pač pa mora služiti kot sredstvo, da je družba pod kontrolo te oblasti, da se ohranja sistem, ki oblast vzdržuje.
Za namen spodbujanja tovrstne kreativnosti je partijsko vodstvo vzdrževalo neverjetno odporen sistem nagrajevanja režimskih umetnikov na eni in na drugi neverjetno okruten sistem kaznovanja neupogljivih in svojeglavih ustvarjalcev. Saj se še vsi spomnimo, kako ugledno mesto je v socialistični Jugoslaviji pripadalo umetniškim elitam: spoštovani in nagrajevani so bili na vsakem koraku. Njihovo mnenje se je slišalo po celi državi, odzvanjali so skozi vse zvočnike in njihove modrosti so bile z velikim črkami natisnjene v javnih občilih. Oblast se je potrudila za ozvočenje, kadar je bilo njihovo mnenje pravo.
Socializem je izgradil trdni sistem državnih kulturnih institucij, od muzejev do hramov uprizoritvenih umetnosti, v katere so bili povabljeni posvečeni: nagrajevani od državno požegnanih komisij in hvaljeni s strani družbeno-političnih delavcev.
V državah z majhnim številom prebivalstva in z zelo omejenim občinstvom tudi ni resne dileme trg ali država?, saj vedno in že vnaprej zmaga država, tako da moteči element trga resno ne ogroža nabora države. K temu bistveno pripomore tudi ideologija zaničevanja poljudnosti, popularnosti in deklarativne sovražnosti do zaslužka, kadar gre za visoko umetnost. Proračunska sredstva, državne službe, avtorske pogodbe, katerih plačnik je posredno ali neposredno država. V tovrstnih pogojih odvisnosti od proračunskih subvencij tudi demokracija s prostim trgom na področju kulture ne požene mnogo poganjkov zares neodvisne umetnosti. Naravnost fascinantno pa je, kako se v zadnjih dvajsetih letih ta odvisnost samo še povečuje.
Pri filmu, na primer, z zakonom o Filmskem skladu (1994), ima trg še minimalno vlogo, po letu 2008 pa niti ni več korektiv javnega financiranja in producent ni dolžan vračati dela presežka od zaslužka od prodaje filma javnemu financerju. Trg, distribucija, prodaja sploh ne igrajo nobene vloge več; o prihodku, zaslužku, publiki v veljavni zakonodaji ni več govora. Z vsakim novim področnim zakonom se vloga države kot financerja krepi.
Ves čas po osamosvojitvi 1991. je veljal Zakon o posebnih državnih pokojninah za zaslužne umetnike, o katerih je arbitrarno odločal pristojni minister in so bile izjemna nagrada za najbolj cenjene umetnike, ponavadi dobitnike velike Prešernove nagrade. V skladu s splošnim trendom pa trenutna oblast širi krog upravičencev za pridobitev izjemne pokojnine, kakor tudi viša prejemke iz tega naslova.
Kar 23 različnih priznanj in nagrad naj bi po novem izkazovalo posebne zasluge za kakovost in prepoznavnost umetnika, ki se podeljujejo v Sloveniji in tudi v tujini! Samo za dosežke na področju plesne umetnost poleg Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada še štiri različne vrste nagrad.
Vse te nagrade in priznanja podeljujejo poleg državnih organov tudi številna strokovna združenja in strokovne komisije, to so tisti vrinjeni odtenki v odnosu med oblastjo in umetnikom, če na tem mestu odmislimo trg, pokojnina za zaslužne pa je direkten strošek državnega proračuna. V 5. členu (3. alineja) predlagani zakon, o katerem bomo v nedeljo odločali na referendumu, določa, da o predlogu za priznanje pravice odloča Ministrstvo za kulturo z odločbo, s katero predlagatelju prizna pravico do dodatka ali njegov predlog zavrne.
Torej novi zakon oblasti še vedno daje pravico do arbitrarnega odločanja.
Nikjer namreč ni zapisano, da pokojnina umetniku avtomatično pripada v primeru, da izkaže svojo izjemnost v skladu z določbami zakona. Izjemno pokojnino si bo moral umetnih prislužiti z všečnostjo tako raznim komisijam, ki podeljujejo relevantne nagrade kot tudi ministru samemu. Umetnika od udobne starosti loči sklep ministra za kulturo, pred tem pa še naklonjenost državnih organov oziroma “strokovnih komisij” in podelitev nagrad, ki ga kvalificirajo kot kandidata za izjemno pokojnino. To dejstvo ga gotovo ne bo motiviralo, da bo od prejema nagrade, ki ga kvalificira za izjemno pokojnino, pa vse do roka upokojitve kritičen ustvarjalec, neizprosno zvest svojemu umetniškemu kredu in nazorskim načelom.
Bi bila našim komisijam, državnim organom in ministrom všeč moderna jezikava Lojzka, bi jih navdušila prispodoba naše dežele kot hiralnice, ki se duši v razvratu in nemorali? Bi bil novodobni Cankar bolj pogodu našim ali njihovim “strokovnim” odločevalcem o nagradah? Odgovor na ta vprašanja je seveda v resnici irelevanten. Še kako pa je pomembno dejstvo, da imamo sistem, ki vse bolj utrjuje odvisnost umetnosti in ustvarjalcev od vsakokratne oblasti in njenih organov in jih napotuje v konformizem in odvisnost od državne milosti.
Nehote se mi je ob tem utrnila primerjava s financiranjem RTV Slovenija, ki svojega proračuna ne more več sestaviti, ne da bi naračunali primanjkljaj finančnega načrta, zato morajo vnaprej v plan vključiti subvencijo države, da bi se račun izšel. Vlada je sklenila, da poveča RTV prispevek, ki ga plačujemo vsi uporabniki elektrike, v tako majhnem znesku, da je ta javni zavod še naprej odvisen od vsakokratne odločitve oblasti, koliko – in če sploh – ga nagradi z dodatnim direktnim plačilom iz proračuna.
Zavod je torej vsako leto znova odvisen od milosti ali nemilosti vladarja. Kako to vpliva na neodvisnost novinarskega poročanja, pa tudi na ustvarjalno kritičnost npr. satiričnih ali dokumentarnih oddaj, najbrž ni posebej težko uganiti, zato je popolnoma napačno presojati izbiro ob odločitvi na referendumu v luči finančnih posledic za proračun. Gre za bistveno bolj pomembno vprašanje nadgraditve sistemskega podrejanja in utrjevanja prevladujočih elit na področju kulture.
Danes je obletnica govora Toneta Pavčka na Kongresnem trgu, leta 1989, ob objavi Majniške deklaracije. Ko so se takrat kulturniki kritično postaviti proti jugoslovanski oblasti, jim na misel ni prišlo, da bi svoja načela zatajili zaradi nekih izrednih penzij. Žal pa je danes socialnega konformizma in preračunljivega paktiranja z oblastno ideologijo vedno več. Uporništvo je zapakirano v prevladujoči levi aktivizem, zaradi katerega še nihče ni nič tvegal. Ravno obratno.
Nedelja.
Lepo vreme za za celodnevni izlet, sprehod z otroci v naravo ali piknik z družinskimi člani.
moti me, da se toliko poudarja da je referendum ZA ali PROTI vladi. To zna marsikoga prej odvrniti, kot pritegniti k glasovanju.
meni je važno , da grem na REFERENDUM, izrazim svojo voljo PROTI mnogim priviligijem.
Menim, da bi se morali prevetriti tudi ostali privilegiji in jih pošteno zmanjšati.
Žalostno, da je le peščica novinarjev (ali zgolj eden), ki je opisal primerjavo privilegiranih pokojnin v EU.
Naslov članka odlično povzema današnje stanje v Sloveniji na področju kulture (športa): izjemne pokojnine za izjemno dobro povezane umetnike seveda rdeče politične barve).
Rešitev, ki se ta hip zdi nemogoča, pa je preprosta: odvzeti vse izjmene dotacije posamznikom. Če so bili v življenju izjemni, so si že prislužili dovolj za preživetje, če niso bili izjemni, si ne zaslužijo izjemnih dotacij iz državnega proračuna.
Ko vas bodo v naslednjih dnevih “profesionalni” medijski hlapci in lizuni vladajoče strankokracije GS, SD in Levice ter proti-ustavne diktature “golobnjaka svobode”
z vsemi profesionalnimi sredstvi in metodami lažnive politične agitacije in propagande prepričevali,
da “bojkotirajte” bližnji referendum proti socialni in kulturni diskriminaciji večine državljanov, kulturnikov in upokojencev
kot svojo demokratično pridobljeno in zagotovljeno ustavno državljansko pravico in svoboščino do svobodnega in aktivnega so-delovanja pri ključnih državnih in političnih odločitvah,
se aktivno in odločno uprite PROTI proti-ustavnemu in proti-demokratičnemu diktatu vsiljenega “bojkota” samovoljne in samopašne Golobove, Hanove in Vrečkove vladajoče strankokracije GS, SD in Levice.
Tokrat nam skuša proti-ustavna vladajoča diktatura “golobnjaka svobode” (GS, SD in Levice) z doslej še ne-uporabljeno in ne-videno politično in medijsko propagando vsiljenega in ukazanega “bojkota” proti ustavno legalnemu in legitimnemu zakonodajnemu referendumu
dejansko odvzeti in omejiti demokratično in ustavno pravico do neposrednega državljanskega sodelovanja pri ključnih političnih odločitvah v RS.
Ali bodo državljansko in politično neodgovorni, samozadostno narcisoidni ter proti-ustavno in proti-demokratično ignorantski samodržci iz Golobovega Gibanja svobode, Hanove Social-demokracije in eksotično-ekstremne Levice Vrečkove
v nadaljevanju svoje proti-ustavne, proti-pravne in proti-demokratične prakse samovoljnega populističnega vladanja priporočali nemara po istem proti-demokratičnem miselnem modelu
tudi “bojkot” naslednjih parlamentarnih volitev, ali vsaj pragmatično “omejeno” zahtevali “bojkot” nekaterih konkurenčnih strank iz parlamentarne in izven-parlamentarne opozicije?
Na bližnjem referendumu gre torej za mnogo več
od vedno bolj marginalnih razmerij med politiko in kulturo,
med vsemi državljani in začasno politično neprijazno ter nedostojno izpostavljenimi “zaslužnimi državnimi umetniki”.
Z aktivno udeležbo na ustavno legalnem in legitimnem referendumskem glasovanju se preprosto in odločno kot državljani postavimo in zastavimo svoj glas
za aktivno spoštovanje, uveljavljanje, izvajanje in izvrševanje ustavne svoboščine in pravice slehernega državljana, davkoplačevalca in volivca v RS,
ki si ga v nobenem primeru ne smemo dopustiti odvzeti ali delno omejiti,
in sicer nobeni vladajoči parlamentarni ter vladni strankokraciji
in nobeni parcialni ter kratkoročni koalicijski strankarski politiki,
ki očitno globoko prezira in koristoljubno ne-dostojno zlorablja veljavno ustavo, nenehoma deklarirano vladavino prava ter nenehoma promovirane in propagirane univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine v RS.
Državljan Blaž Babič se je pritožil (27.4.) na Inšpektorat RS za kulturo in medije zaradi kršitve referendumske zakonodaje – v oddaji Politično je bilo predstavljeno le eno mnenje. Prav tako RTVS krši pravice do informiranja s skrajševanjem referendumske kampanje na zgolj dva tedna.
Odgovor na pritožbo – saj ni res, pa je:
“Kot pristojni inšpektor IRSKM, sem preveril navedbe v prijavi in ugotovil, da obe trditvi držita. Na podlagi ogleda sporne oddaje sem potrdil domnevo, da vsebina oddaje Politično s Tanjo Gobec, ki je bila na sporedu prvega programa RTV Slovenija, v nedeljo, 27. 4. 2025, ob 19:10 uri, ni bila v skladu z določbami Zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) in Zakona o Radio-televiziji Slovenije (ZRTVS-1), vendar pa sem obenem ugotovil, da v konkretnem primeru ni pravne podlage za vodenje postopka inšpekcijskega nadzora ali postopka o prekršku, zato vas obveščam, da postopek po tej prijavi na IRSKM ne bo uveden. HALO?
…
Banana republika SLO, kjer inšpektor potrdi kršenje zakonodaje, pa se NIČ ne zgodi!
Pritožba glede (ne)ustavnosti zakona o RTVS že leta(!) čaka na US, pa se nič ne zgodi. Varuh P. Svetina je imenoval člana Sveta RTVS (G. Forbici), čeprav mu ustava ne nalaga te pristojnosti, mi je napisala zaposlena v Uradu!
To pristojnost mu je mimo ustave določil kar v DZ sprejet zakon t.i. Mreže za demokracijo (B. Rajgelj&Co.)! HALO?
Zakon o privilegiranih izrednih dodatnih pokojninah je neustaven, saj posega v pokojninsko blagajno, v katero vplačujejo prispevke zaposleni in je namenjena za pokojnine vseh, ki so tekom delovne dobe vplačevali prispevke. Pokojninska blagajna ni sklad za izplačevanje rent “zaslužnim” občanom, kaj šele ideološkim posameznikom, ki s svojimi ravnanji in “deli” promovirajo kulturno nenormalnost!
P.S. Končno se je SDS spomnila (ko so Vrečka&Co. začeli AGITPROP manipulirati) na ukinitev pokojnin za zaslužne iz socializma!
Gre za predlog ob referendumu o posebnih pokojninah za kulturno elito.
Ne morejo se neke dodatne (privilegirane) pokojnine-rente izplačevati iz skupne pokojninske blagajne brez predhodnih vplačil !!!
Nobenega dvoma ni,
da sta tako parlamentarno večinsko (GS, SD, Levica) izsiljeni “zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti”
kot po veljavni ustavi opozicijsko (SDS, NSi) in državljansko izsiljeni demokratični, legalni in legitimni referendum o ustavno spornem zakonu
– eksemplarična primera vulgarno primitivne in barbarske zlorabe kulture in umetnosti v ne-kulturno parcialne in kratkoročne populistično-politične namene in interese.
Vsaka politična oblast skuša na različne načine politično dopuščati in spodbujati, nadzirati in obvladovati, omejevati in zatirati,
ustavno in civilizacijsko sicer deklarirano neodvisno, avtonomno, svobodno umetnost in kulturo
ter vsaj deklarativno zagovarjati svobodo javne besede/podobe/melodije ….
Bolj ko je začasna politična in državna oblast avtokratska in idejno-politično omejevalna,
bolj strogo in nasilno skuša posegati na področje državljanskih svoboščin in univerzalne svobode vsakršnega umetniškega ustvarjanja,
in sicer s finančnim/socialnim spodbujanjem samovoljno določene izbrane “državne” umetnosti in določenih izbranih “državnih umetnikov”
po samovoljnem parcialnem okusu in po parcialnih estetsko-političnih kriterijih vladajoče samo-razglašene družbene, politične, akademske, univerzitetne, medijske … “elite”.
Dodatki k pokojninam za politično samovoljno prepoznane in priznane “posebne dosežke” v kulturi, umetnosti, športu …
se že v izhodišču proti-ustavno in proti-pravno upirajo ključnemu in temeljnemu ustavnemu načelu – “enakosti vseh državljanov pred ustavo in zakonom”.
Ter pomenijo že v izhodišču ne-dopustno proti-ustavno, prezirljivo in žaljivo diskriminacijo vseh ostalih “kulturnikov”, umetnikov, športnikov, znanstvenikov, humanitarcev, … skratka večine vseh ostalih državljanov, davkoplačevalcev in volivcev v RS.
Zaradi flagrantne in trajne kršitve temeljnega ustavnega načela
“enakosti med vsemi državljani RS” je potrebno
– z vso človeško in državljansko odgovornostjo,
– z vsem dolžnim spoštovanjem do nacionalne umetnosti, kulture in slovenskega jezika,
– ter z vsem spoštovanjem do zgodovinskega kulturnega izročila evropske omike od antike, judovstva, krščanstva, renesanse in razsvetljenstva
– brezpogojno in nepodkupljivo
zavrniti samovoljno pokroviteljski proti-ustavni vdor aktualne politične diktature “golobnjaka svobode” na avtonomno področje svobodne umetnosti in kulture
ter aktivno in pri polni nacionalni in kulturni zavesti
brezpogojno glasovati – “PROTI!”.
Problem, ki ga slovenska desnica ne dojema, je ta, da Bruselj ni naravni zaveznik desnice, kot slednja misli. Levica je tista, ki je bolj po meri Bruslja in Washingtona do nastopa Trumpa.
Levica brezpogojno podpira ekscesne migracije, tudi v Slovenijo ter vse norosti ameriškega prebujentstva in LGTB ideologije. Levica je tudi tradicionalno internacionalna, danes bi rekli globalistična.
Desnica, ki je vsaj deklarativno malce bolj nacionalistična ali suverenistična, ki se zavzdema za tradicionalne vrednote, tudi za krščanstvo, v Bruslju ni deležna enake podpore kot levica.
V bistvu pa ni velike razlike med levico in desnico, saj v Bruslju obe bolj ali manj izvajata isto zapovedano agendo, zlasti kar zadeva globalistično politiko Unije.
Sinoči sem se že spet spomnil na največjega ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta. Na netu sem poiskal fotografije njegovih stvaritev. Njegova vila nad slapom me vedno znova presune in me navda z nečem lepim. Spokoj v dušo in čudenje, kakšno lepoto zna ustvariti človek. No, kaj podobnega je vredno najvišje nagrade, ne pa spakovanje z nekimi živalmi in raztrganimi zastavami.
Pri nas smo imeli podobnega genija v arhitekturi. Mojstra Jožeta Plečnika. Pa ga je neki anti-genij S. Žižek označil kot fašista.
1.Pri nas nagrade podeljujejo po principu ali si naš. in ne po umetnosti . 2.Življenske rente in dodatke hočejo podeljevali umetnikom,ki ustvarijo muho enodnevnico ampak za tako umetnos so enkratne nagrade čisto dovolj..
3.Dodatek k življenski renti naj
pa dobijo le za življensko delo.
4.Ta zakon je skropucalo in je deskrimitoren do ostalih, davkoplačevalcev in ostalih ,ki so 40 .L garali za nič vredne rente je le za priviligirance . 5.V nedeljo bom glasoval PROTI.
zakonu, PROTI priviligirancem in seveda proti Diktatorski vladi ,ki tako skropucalo hoče uzakoniti.
G.Rokovnjač, si največji Lažnivec manipulator in zelo pokvarjen človek in PRIVILIGIRANEC.
Gnila jajca potikaš drugim G Miler res si pravi naslednikTitoizna, Komunizma.
Ja “vili…….vili……..vili…..”
(Če boste sploh zapopadli)
Miller, Makarovička bi ti rekla: “Hebo ti pas mater”
Jaz sem že pošteno naveličana te leve politike, kulture in partizanstva. Če bi imeli še danes njihovo tako poveličevano Jugoslavijo, bi še vedno hodili po kavo in prašek čez mejo. Jaz tega nočem več. Zakaj so se lahko spravili Nemci in Francozi. Obiščite Normandijo in urejena pokopališča padlih Američanov, Francozov in Nemcev, pa vam bo marsikaj razumljivo. Povsod po svetu je rezanje zastave lastne države kaznivo dejanje, pri nas pa je to edinstvena umetnost še za visoko penzijo. Ogabno. Umetnik, ki se ne more preživeti s svojo umetnostjo, naj gre pa v službo in si pošteno zasluži penzijo. Me zanima, če bi Asta 40 let vstajala ob 5:30, vsako leto pol leta delala za državo (toliko so obdavčene plače) še bila tako goreč zagovornik umetniških penzij.
@helga – malce ste me nasmejali, ker sem se spomnil starih časov iz Yuge. Vozil sem se k Debeli Berti (tako so jo imenovali) po cenejše nakupe v Avstrijo. Dinarje sem menjaval za marke, da so mi prijatelji iz Nemčije prinesli glasbeni stolp in hišne računalnike, osebne računalnike pa sem že kupoval kar v Sloveniji.
To, kar me resnično žalosti ni to, da obujajo nostalgijo tisti, ki so bili privilegirani v stari Yugi, ampak se nad staro Yugo navdušujejo LENI levičarji, ki se očitno pod nobeno ideologijo ne mislijo spremeniti. Dokaz je, da je recimo Levica dobila še bolj ekstremno krilo Kordiša itn.
Beri. Uvoz računalnikov je bil sprva prepovedan. Meni je prvi računalnik prešvercal direktor neke fabrike, ker je imel pogosta službena potovanja v Nemčijo. Ta računalnik je bil znameniti Spektrum ZX (če sem pravilno zapisal). To je bilo osnovno učno orodje za moje sinove, ki so danes kar sposobni računalničarji.
PS
Obenem si eden redkih , ki pravilno zapišejo besedo privilEgirani (privilEgij!!!)
Baje se farški agitatorji Nsi in člani kulta SDS, potikajo po naseljih in iščejo one na pragu revščine ter jim plačujejo po 20 eur, da gredo na referendum in glasujejo proti.
G.Miler . BAJE BAJE si največji Lažnivec manipulator in zelo pokvarjen človek in PRIVILIGIRANEC.
hahaha, še dobro , da sem samo “baje”.
Spet si se sam nasadil na …
Dodatke k pokojninam takšnih in drugačnih je potrebno z zakonom ukiniti. Vsak naj živi s tistim, kar je ustvaril za časa aktivne delovne dobe. Upokojencem pa dovoliti, ne pa jih omejevati pri dodatnem delu za ljubi kruhek, kot je to uzakonila ta vlada. Dvojna, v nebo vpijoča, merila. 11. maja bom na referendumu glasovala PROTI.
Najprej hvala avtorici za odlično definicijo umetnosti kot take. In še kako bo potrebno kontinuirano in močno ozaveščati ljudi kaj pravzaprav umetnost je in čemu naj bi služila. Služila!. Ker ko začne gospodariti v smislu svetega grala oziroma zlatega teleta. se lahko temu reče totalitarizem narcisov.
…ko neki nadarjeni kitarist na strunah izvablja všečne melodije, svojemu otroku pa menda reče, da mu je uničil življenje s tem ko se je rodil…somrak osebnosti, somrak duha, somrak civilizacije. Ko ni več Boga ampak sem bog Jaz.
Citiral bom tisti del avtorice te teme ga. Jelke strgel, ki je zame ključen – v nadaljevanju pa to povezal še z enim citatom…
(Socializem je izgradil trdni sistem državnih kulturnih institucij, od muzejev do hramov uprizoritvenih umetnosti, v katere so bili povabljeni posvečeni: nagrajevani od državno požegnanih komisij in hvaljeni s strani družbeno-političnih delavcev.)
Drugi citat…
(Kaj je želel Möderndorfer povedati?
Lahko smo veseli, da obstaja Möderndorfer, ki je tako ujet v svoj krog levoumetniškega elitizma, da se sploh ne zaveda, da v resnici dela reklamo za referendum. Ne da bi se tega zavedal, jasno pove, kako si elita predstavlja umetnost. Kot posvečeno dejavnost, ki jo je potrebno privzeto financirati izključno iz davkoplačevalskega denarja – če umetnike prepustimo trgu, je to protidržavno. Le davkoplačevalsko financirana umetnost je po njegovem prava umetnost. Prav tako mora biti “državotvorna”, se pravi, mora imeti vezi s politiko in predvsem izvršilno oblastjo, kot je to postalo tradicija v Sovjetski zvezi in preostalih komunističnih državah.
Umetnost, ki je ne financiramo iz javnega denarja, je potemtakem nujno komercialna in laična – pravi intelektualizem in neodvisnost se pokaže le takrat, ko ga financiramo iz javnega denarja. Razmišljujoči duh ljudstva se torej manifestira le tako, da ga financira javnost. Umetnost po Möderndorferjevo je potemtakem posebna veja oblasti oziroma dejavnost, ki na estetski način promovira ideologijo oblasti – vsaj če je ta leva.
Brez antikapitalizma ne gre
Pri tem seveda Möderndorfer ne more mimo kritike sistema, kjer so sredstva produkcije v zasebni lasti – se pravi kapitalizma. Tu se levi umetnik spet izda in intelektualizem ter modrost povezuje izključno s socializmom, kjer so sredstva produkcije v lastni države, ki jih potem deli posvečenim partijcem. Takšno razmišljanje je eden od razlogov za upor proti eliti: referendum je med drugim tudi simbol zavračanja velike države, ki se vpleta v vse pore življenja – tudi v umetnost. – M. I.)
Tretji izsek citata…
(Iz različnih razlogov je zakon Aste Vrečko resnično sporen
Upoštevati je treba, da ne gre za enkratno nagrado, temveč za dosmrtni privilegij. To odtekanje sredstev se bo še nadaljevalo, in sicer v nedogled, saj se bodo pojavljali vedno novi upravičenci z “izjemnimi dosežki”. Če bi bil ta zakon sprejet, bi resnično denarno prizadeval vsakega slovenskega državljana v svojem prisluženem imetju. Zato je predlog za referendum še kako umesten. – dr. A. Fink
***
Tole je moja utemeljitev. Kultura je tukaj posredna grožnja ljudstvu. Neposredna pa je enaka kot pri branjenju partizanstva v sprevrženi obliki. Zakaj? Zato, ker ne gre za partizanski boj, ampak za dediče partizanstva. Povedano drugače. Še otroci otrok se bodo razglešali za partizane za naslednja desetletja – zato je potrebno ohranjati duh “partizanstva”, ker bodo ti otroci deležni denarnih privilegijev še naprej, ki jih drugi otroci nimajo.
Razumete sedaj kaj imam v mislih. Tudi pri kulturi v socializmu gre za neskončni vir davkoplačevalskega denarja, ki mora vzdrževati “kulturo” levih vlad – ne samo teh kulturnikov, ki živijo danes, ampak za vse kulturnike naslednjih desetletjih, ki jih bodo vzdrževali preko davkoplačevalskega denaeja. Lep dan.
P. S. Danes sem prebral članek iz 24ur, ki bi ga pričakoval, da ga napiše kakšen desni medij pa ga ni. Svoje misli bom obdelal v drugem komentarju. Toplo ga priporočam, da ga preberete. Tukaj imate zgolj naslov, citiram…
(Se Evropa obnaša časom primerno in zakaj ne?
Države, ki so nekoč vladale velikim delom planeta, zdaj z nelagodjem opazujejo, kako jih njihove nekdanje kolonije dohitevajo – ali celo prehitevajo. Razumejo, da so spremembe nujne. Vendar se zdi, da je Evropa pogosto nepripravljena na prilagajanje spreminjajočemu se svetu, ocenjuje tednik The Economist.)
Lahko bi strnili v eno resnico: v Sloveniji je od nekdaj veljalo, da so ljudje zaradi drzave in ne drzava zaradi ljudi. Nimajo ljudje drzave, ampak ima drzava ljudi. Nekoc so ljudi, ki so hoteli pobegniti drzavi streljali ali najmanj zaprli. Danes so metode bolj prefinjene, se vedno pa drzava stalno dopoveduje ljudem, da ona doloca kako bodo ljudje ziveli.
Ali je za to kriv sicializem ali pa se kaj starejsega, pravzaprav ni niti pomembno.
Oblast ima rada vse, kar jo vzdržuje in podpira. V demokraciji naj bi vladalo ljudstvo, toda izvoljeni predstavniki ljudstva se hitro sfižijo, se korumpirajo in začno izvajati svoje agende, ki nimajo nobene zveze z interesi ljudi, ki so jih izvolili. Vsi to vemo, a se sprenevedamo, da je vse v redu in prav . Namesto, da bi reševali probleme naše, to je zahodne nedelujoče demokracije, se pod vplivom medijskega pranja možganov spotikamo nad Rusijo, Kitajsko in drugimi državami. Kitajska kljub temu, da ne sledi zahodnemu vzorcu fatamorganske demokracije, nekaj očitno dela prav, saj gospodarsko nezadržno prehiteva Zahod.
Zastavi se vprašanje, kaj je narobe z zahodno “demokracijo”, da je zgolj privid.
Prvi problem je sistemska korupcija. Lobiranje je nič drugega kot legalizirana korupcija.
Drugi problem so mediji, ki so instrumentalizirani s strani realno vladajoče oligarhije. Tako kot niso politiki avtonomni, tako tudi niso mediji in novinarji. Vsi so pod nadzorom vladajoče oligarhije.
Tretji problem pa je, da Zahod kot celota v bistvu ni avtonomen. Dejansko mu vlada izraelski lobi prek svojih vplivnih organizacij, ki so v bistvu agenture tuje države in delujejo za interese te države, to je Izraela. Zato je Zahod, predvsem Amerika, v stalnih nesmiselnih vojnah na Bližnjem vzhodu, od katerih ima kratkoročno korist samo Izrael, Zahod pa ima velikansko kratkoročno in dolgoročno škodo. Amerika je potrošila tisoče milijard za sesuvanje bližnjevhodnih držav, ki jih je Izrael smatral za sebi nevarne, Evropa pa je soočena s cunamijem migrantov iz bližnjega vzhoda, ki bo na dolgi rok popolnoma spremenil demografsko in kulturno-civilizacijsko sliko Evrope.
Četrti problem evropske kvazi demokracije je, da bruseljska od ljudstva ne-izvoljena birokracija na čelu z oktroirano Evropsko komisijo po nareku zakulisne globalistične oligarhije izvaja politiko, ki je v nasprotju z vitalnimi interesi evropskih narodov. Dejansko izvaja politiko postopne odprave evropskih narodov prek dopuščanja in celo spodbujanja ekscesnih ilegalnih migracij. Poleg tega vodi katastrofalno ekonomsko in zunanjo politiko, ki dejansko ogroža tudi sam obstoj EU. Države oziroma politiki, ki jih globalistični Bruselj percepira kot suvereniste, so deležni vsakršnih šikaniranj in tudi subverzivnega delovanja.
Ker zahodna demokracija ne deluje, Zahod kot celota relativno nazaduje glede na Kitajsko in druge hjitro razvijajoče se države in regije. To še zlasti velja za Evropo, ki je poleg migrantskega cunamija soočena še z nesmiselno in kontraproduktivno konfrontacijo z Rusijo, zaradi katere konkurenčnost evropskega gospodarstva zaostaja tako za Kitajsko kot ZDA.
Toda o teh problemih v zahodnih dominantnih medijih ne slišimo nič, od politikov pa sploh ne. Prevladuje politična korektnost, po kateri so ključni politični problemi tabu teme, o katerih se ne govori. Zato pa zahodni politiki in mediji rešujejo demokracijo po vsem svetu in se gredo križarske vojne zoper nedemokratične države, ki morajo sprejeti zahodni model “demokracije”, če to hočejo ali pa ne. Ta model pa pomeni nič drugega kot podrejanje ciljnih držav Zahodu v obliki nekakšnega neokolonializma. Ko nimaš elementarne avtonomije ne navznoter ne navzven, je govorjenje o demokraciji naravnost smešno.
Kultura in prosveta, to naša bo osveta! Pod tem geslom je komunistična oblast v Sloveniji podredila kulturo in šolstvo komunistični partiji, ki je oboje izkoriščala za svoj namen.
V Sloveniji smo se sicer osamosvojili, osvoboditi pa nam ni dovoljeno.
Še vedno smo sužnji komunizma in najrazličnejših derivatov, ki se porajajo samo zato, da prikrivajo nevzdržnost marksizma in zablod,ki jih marksizem poraja.
Komunizem ne more ponuditi blaginje, ker je skregan z gospodarsko logiko. Troši več, kot proizvede, zato blaginje ne more ponuditi.
Da privlači množice, pa si izmišljuje najrazličnejše svobode, ki prej ali slej preratsejo v anarhijo. Zato je potrebno izmišlati vedno nove in nove svobode, ki nikomur ne priensejo nič dobrega , pa vednar napadajo obstoječo moralo, kulturo, etiko.( Pač, kolikor je je še ostalo).
Tako smo doživeli že skoraj vse, saj za umetnost velja prvilo: Kdo si upa!
In ti nazovi umetniki poizkušajo vse.
Ko so slekli žensko in nato še moškega in ju prislilili seksati na odru, so dosegli vrh svobode.
Preostane samo še kirurgija in rezanje genitalij. Res bizarno, vednar se bo prav gotovo našla kakšna Marina Abramovič in si pustila izrezati kaj.
To je počel pred časom že Jack Razparač. Bil je takšen mojster svoje umetnosti in tako uspešen, da se še danes govori o njem. Kulturni krogi ga še niso sprejeli med umetnike,gotovo pa se bo našel kdo, ki bo naredil to potezo.
Glede na stanje duha v Sloveniji menim, da se to lahko zgodi prav na sončni strani Alp.
Policija je že toliko osvobojena, da je ne zanimajo radiatorji, pa tudi ne raztrgana rit ugednega advokata, zato je oder za kirurško umetnst pripravljen.
Ali bo umetnik za to nagrajen, pa je odvisno od rezultata referenduma.
Ameriški javni dolg je dosegel 31,4 bilijona dolarjev in presegel mejo zadolževanja že 19. januarja 2023. To predstavlja približno 144 % bruto domačega proizvoda (BDP) Združenih držav. ZDA so med najbolj zadolženimi državami na svetu, pri čemer jih presegajo le Japonska, Grčija in Italija.
Zanimivo je, da največ ameriškega dolga financirata Japonska in Kitajska, saj kupujeta ameriške obveznice. To pomeni, da izvozno usmerjene države svoje presežke vlagajo v ameriški dolg, kar omogoča nadaljnjo gospodarsko rast ZDA.
In kaj je to drugače, kot v komunizmu?
Eni in drugi se zadolžujejo in eni in drugi nagrajujejo izbrance. Le da eni uživajo v glamurju in hedonizmu, drugi pa se gredo kulturo.
Bom drugače zastavil vprašanje dodatkov umetnikom, takšnim ali drugačnim. Bodi si slikarjem, kiparjem, dramatikom, režiserjem, pisateljem, pesnikom in konec filmu, ki je navadnim ljudem najbolj blizu. Seveda si umetniki, recimo kulturniki zaslužijo mesto v slovenskem prostoru. Nagrade zaslužnim, kakopak, vendar je od 45. leta naprej veljalo, če si naš in boš priden, ti bomo omogočili lepo in dostojno življenje. Prav ni problema, v demokratični družbi, drugače pa je v avtoritarnem režimu.
V demokraciji se menjajo gospodarji, odnosno delilci finančnih sredstev tem ali drugim. V diktaturi pa je povsem druga pesem. Kiparji so ovekovečali razne Kidriče, postavljali socrealistične, odnosno kipe z materjo, ki daje kruha partizanu, ki se s puško pogumno zoperstavlja okupatorju. Na srečo slovenski umetniki niso postavljali monumentalnih struktur a la Kozara, Sutjeska, no mogoče tisto skrpucalo v Dražgošah.
Kakorkoli komunistični umetniki, recimo pisatelji so dobivali po vojni prestižne vile iz katerih so pregnali bivše kapitaliste, jude ter na obali italijanske lastnike. Takih priviligirancev je bilo veliko, pa jih ne bom našteval. Najbolj privilijirani so bili pisatelji, pisci pravljic o NOB ter pesniki, vendar so ti vseeno imeli nekoliko več svobode. Knjiga in potlej film je bil najpomembnejši za utrjevanje socialistične misli. Kipi, spomeniki, obeležja niso bila tako zanimiva. Gledališča pa za navadno rajo slej ko prej popolnoma nezanimiva. Tisti med vojni mitingi so bili samo pesek v oči, razen nekaj posameznikov, ki so se posmehovali raznim bedarijam v partizanstvu in tukaj sem že večkrat omenil Olega Križanovskija-Igorja, ki se je znal že med NOB hecati. Kaj je dobil po končani vojni, kljub poznanstva z visokimi funkcionarji. Nič, odnosno so ga zaprli kot ruskega vohuna in ga potlej ignorirali kot deveto prase.
Kakor je bilo omenjeno film je bilo tisto komunistično trobilo predno je prišla TV in radio. Vendar je radio drugo poglavje, ker se je poslušalo lahko tudi kaj drugega, seveda na skrivaj. Saj so bili razni Ježki itd. pa vendar nihče ni upal prestopiti Rubikona.
In tako pridemo do 91. leta in od zdaj naprej pa se bo umetnost vseh smeri , kot del kulture osvobodila spon komunizma. Začetek je bil, kar se da obetaven. Zdaj pa bodo pravi umetniki, ustvarjalci na različnih področjih zadihali s polnimi pljuči. Razne nagrade, priznanja se bo transparentno podeljevalo ne glede na prepričanje. Mogoče nekaj časa, potlej, sploh v zadnjih letih pa je Levica prevzela mecenstvo. In namesto resnične umetnosti, začela izpostavljati nekakšne performanse in se najbrž stari komunisti obračajo v grobu. Sorry, če ne razumem dojenja psa, izrezana zastava na nosečniškem trebuhu in še veliko podobnih bedarij, kjer otroke čičkajo v s titovkami in obvezno rdečo zvezdo.
Zdaj pa je največja umetnica Balkana Marina Abramović, nekaj najbolj umetniškega na tem področju s svojimi performansi in ji bodo najbrž naši kvazi umetniški kritiki tudi podelili Prešernovo nagrado, čeprav ni Slovenka. Potlej pa Makarovičeva, čeprav smo včasih poslušali njene pesmice itd, vendar se je prodala režimu za odlično rento in še precej njej podobnih. Zdaj pa vlada trobi o parih dodatkih za zaslužne, ki sploh niso vplačevali v pokojninsko blagajno. Ja prav, umetnik ni delavec in, če je pravi umetnik mu ni sile. Kvazi umetniki pa, no, prej lenuhi pa potrebujejo dodatke in večinoma levičarski nateguni. Seveda javnost ne sme zvedeti, kdo so ti “zaslužni” mojstri. Gre se samo za kupovanje glasov levičarskih performensov, ki skačejo okrog v gatah in podobne bedarije.