O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi

Avtor: | 3. januarja, 2023

Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot svobodomiselnost že v temelju ogroženi. S spodobnostjo, pravičnostjo, svobodo, svobodomiselnostjo in podobnimi pojmi je torej križ in posebej pozoren je treba biti, ko z njimi manipulira kakšen “svobodnjaški” duh, minister ali institucija. In tega pri nas ne manjka.

Pater Rupnik je porušil vse standarde spodobnosti, tudi tiste, nad katerimi po novem bedi aktualna ministrica za kulturo. Navajam njen nelektorirani tweet: “Na ministrstvu za kulturo odgovarjamo glede Prešernove nagrade patru Rupniku, ki je bila podeljena po neustaljenem načinu brez predloga strokovne komisije. Formalno odvzem nagrade trenutno ni možen, a bi bilo minimalno podobno dejanje, da je prejemnik vrne sam.”

Če zanemarimo, da je ministrstvo najbrž želelo namesto podobno napisati spodobno in da bi moral lektor v sintagmi ” … da je prejemnik vrne sam” besedico “je”zamenjati z “jo”, se lahko takoj posvetimo denotaciji in konotaciji zadevnega sporočila. Pove nam, da je bila patru Rupniku nekoč ta nagrada podeljena na sporen (neustaljen) način. Sporna torej tokrat ni kvaliteta umetnikovega dela, kot je bila za mnoge njegove kritike, nasprotnike in konkurente ob podelitvi Prešernove nagrade, pač pa je ta menda podeljena po neustaljenem postopku. Mogoče je ta neustaljeni postopek zdaj že dodobra ustaljen, lahko da je bil tudi tedaj, tega od ministrice ne izvemo.

Za Rupnikov primer pa naj se le ve! Ob umetniško (ne)prepričljivost in z njo (ne)zaslužnost patrovega dela se ministrica ne spotakne, morda v izogib temu, da bi nekogaršnji zlohotni spomin vendarle ne posegel tudi po drugih spornih primerih, po kakšni še manj utemeljeni poznejši, sočasni ali starejši počastitvi posameznikovih ali skupinskih umetniških “presežkov”, katerih večina je iz “naših logov”. Pater Rupnik pač ni “iz naših logov”.

Toda kot rečeno: na Ministrstvu za kulturo (za enkrat) ne bodo zahtevali, da nagrado vrne, četudi jo je dobil “po neustaljenem načinu”, niti ne zategadelj, ker bi bil slab umetnik in si te nagrade ne bi zaslužil (čeprav seveda napredna, se pravi “naša stroka” gotovo tako misli), pač pa na Ministrstvu za kulturo (MK) pričakujejo Rupnikovo spokorno dejanje: da bo nagrado vrnil iz minimalnega občutka za spodobnost (to “bi bilo minimalno spodobno dejanje”), kolikor ga še premore, kajti pater Rupnik je po merilih MK vendarle zagrešil hude nespodobnosti.

To pričakovanje pa nam razkriva dvoje: da ima ministrica v nasprotju z njenim dosedanjim delovanjem in nehanjem izostren občutek za spodobnost, s katerim odmerja in sankcionira nespodobnost in moralne zablode “nenaših” v kulturi. Argument, s katerim sedanja ministrica odreka patru Rupniku nekoč podeljeno nagrado, je nekako enake vrste, kot bi kdo skušal nagrado odreči umetnici Maji Smrekar, tej pač na osnovi govorice, da tako ona kot njen pes Byron, ki je tako tvorno sodeloval v njenem pred leti nagrajenem “umetniškem” in hkrati “znanstvenem” post- in transhumanističnem projektu (“K-9 topologija”), živita v resnici že ves čas vzorno meščansko življenje. Ona srečno poročena, pes pač kot pes, v veselje otrok in družine …

Naj nam pri presoji tega, kaj se umetniku spodobi in kaj ne, priskoči na pomoč kar Ivan Cankar.

“Sedela je ženska na trgu, debela in poštena ženska; prodajala je jajca … Pride mimo gospod, velik in resen gospod v črni suknji…

‘Počem so jajca, mati?’

‘Po štiri za desetico!’ …

‘Jajce je, kakor je pač potreba, da je jajce. Ampak, o mati, ali ste bili o veliki noči pri spovedi?’

‘Vsak mesec, gospod, in tudi pri obhajilu!’ …

‘Ampak povejte mi, o mati, kakšna je tista kokoš, ki je nesla ta jajca?’

‘Lepa kokoš je, gospod, in nikomur še ni storila žalega.’

‘Kakšne barve?’

‘Rjava putka je, prijazno pegasta.’

‘Značaj?’

‘Pohlevna putka, debela in plaha.’

‘Kakšna je njena morala?’

‘Sramežljiva putka je, gospod.'”

 

In tako naprej: “Ni dovolj, da je umotvor — umotvor, treba je tudi, da je putka moralna” (zaključi Cankar v nekoliko okrajšanem prizoru iz uvoda v roman Gospa Judit). In ta putka je v prispodobi naš pater Rupnik  in nikakor ne Maja Smrekar, kaj šele Dušan Smodej, Roman Uranjek ali bognedaj sama ministrica.

Namenoma se ne zgražamo kar vsevprek nad Rupnikovo seksualno radoživostjo, nad njegovo zlorabo duhovnih in drugih “vaj”. Prvič: gre po vseh pričevanjih za konsenzualne odnose odraslih oseb. Drugič: o dopustnosti in nedopustnosti tega naj se odloča znotraj Cerkve ter znotraj reda, ki mu pater pripada. Kaj je sploh res in koliko zares deliktnega, to naj raziščejo in o tem naj razsodijo poklicani.

Kako je z umetniško vrednostjo njegovih mozaikov  ta pa je stvar presoje ekspertov povsem druge vrste. Ali so mozaiki v papeški kapeli Odrešenikove Matere dostopni še komu ali samo papežu in njegovemu ožjemu osebju, ali jih torej sploh lahko vidi kdorkoli, ki si tega zaželi, kar naj bi bil po mnenju ministrice Aste Vrečko eden od predpogojev za Prešernovo nagrado? Rupnikov mozaik iz te kapele po njenem mnenju tega predpogoja ne izpolnjuje. In vendar je bila nagrada dodeljena prav za to delo iz patrovega sicer obsežnega opusa. Velika Prešernova nagrada se menda dodeljuje, kot meni ministrica, za celovit življenjski opus, kar se pa v tem primeru ni zgodilo. To seveda ne drži. Veliko Prešernovo nagrado je nek pisec prejel za en sam roman, ki za povrh ni bil nikakršen presežek. In še zdaleč ni bil edini tak primer. Kar se splošne dostopnosti posamičnega umetniškega dela ali opusa tiče pa je seveda na kupe izjem, zlasti v območju t.i. scenskih umetnosti oziroma glasbenih in uprizoritvenih dejavnosti; še posebej, če predstave, koncerti ali performansi niso bili nikoli posneti.

“Spodobi se in pravično je” je fraza, ki sodi k mašnemu obredu. Kot laik brez poznavanja zgodovine katoliške liturgike lahko le ugibam o tem, zakaj je bila uvedena. Najbrž zato, ker sta tako spodobnost kot pravičnost, enako v Cerkvi kot med cerkvenolaičnim občestvom, izgubili svojo nekdaj samoumevno in moralno zavezujočo vsebino. Vidni znak te nesamoumevnosti je bila in je tudi spolna izprijenost med kleriki, ki se dandanes vse manj prikriva in tudi slabo preganja.

Ali se ni nekaj podobnega zgodilo tudi z resnicoljubnostjo in nič manj s svobodomiselnostjo? Nikakor nista več tisto nekaj, k čemur bi samoumevno usmerjali svoj razvoj, po čemer bi umerjali svojo duhovno in osebnostno rast, pač pa sta le še frazi, ki prikrivata svoje nasprotje: ekskluzivizem in svetohlinstvo. Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot svobodomiselnost že v temelju ogroženi. S spodobnostjo, pravičnostjo, svobodo, svobodomiselnostjo in podobnimi pojmi je torej križ in posebej pozoren je treba biti, ko z njimi manipulira kakšen “svobodnjaški” duh, minister ali institucija. In tega pri nas ne manjka.

Zato je treba tudi ob sporočilu Ministrstva za kulturo, ki ga zgoraj citiramo, zastriči z ušesi. Kdo in zakaj sploh govori o “spodobnosti” in kakšne vrste nespodobnosti v resnici prikriva. Od tod do Fotopubanamreč ni prav daleč. In mnogo je še in je že bilo sorodnih kulturnih fenomenov. Vrh in hkrati dno vsega pa je kadrovski in idejnopolitični “marš skozi institucije”, kulturna revolucija, ki grozi, da bo zrušila celo svojo lastno RTV utrdbo, vzporedno z njo pa še mnoga vodstva in programe: muzejev, galerij, gledaliških hiš. In zradirala še borni preostanek svobodnih medijev.

S spremembo zakonodaje se bodo lotili tudi revizij dodelitev nagrad, kulturnih subvencij, založniških in šolskih ter študijskih programov; nagrade in priznanja bodo odvzemali za nazaj, vzvratno, tako kot jim bo pač narekoval njihov ideološko sprevrženi retrovizor. Zategadelj: dol s takim režimom! Dol z ministrico za kulturo! Minimalno spodobno dejanje je vaš odstop!

Svobodo in kulturo za vse!

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Točka preloma

Točka preloma

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade. Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in “popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.” je povedal, Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Tovarišica ministrica, edino razumno, kar bi lahko storili, je to, da bi se na dan referenduma ukinili

Tovarišica ministrica, edino razumno, kar bi lahko storili, je to, da bi se na dan referenduma ukinili

Seveda imam v mislih tovarišico ministrico in koordinatorico najnaprednejše politične stranke na planetu, doktorico znanosti, oboževalko tovariša Josipa Broza iz zagorske vasi Kumrovec, ljubiteljico dragih oblek, čevljev, torbic in hotelov. Pa še kaj bi se našlo, a pustimo panegirike o tovarišici kulturni ministrici za kdaj drugič. Zanima nas nekaj drugega. Tovarišica je v zadnjem času večkrat javno izrazila svoje ogorčenje nad ljudmi, ki določenih “umetniških” akcij nočejo razumeti kot najvišjega dometa umetnosti, njihovih avtorjev pa nočejo videti kot pa zaslužnih umetnikov, tako rekoč za najboljše, kar premore ta narod. Razumeti nočejo, tako razpreda tovarišica ministrica, ker ne morejo, saj niso kvalificirani, da bi sodili, kaj je in kaj ni umetnost. O umetnosti lahko sodijo le posvečeni izbranci, posebej tisti iz njenih političnih krogov.

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

O nasilju med Slovenci: “Kdor ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade!”

S kakšno pravico obsojamo mlade, s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, ko se spravljajo na nasilje med otroki? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele potem nastopijo pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi. Z obsojanjem mladih in njihovim pošiljanjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Ni prvoaprilska, ko NPU ugotovi, da podpisnica škodljive pogodbe ni odgovorna za podpis škodljive pogodbe

Na 1. april, ko se tudi nekateri glavni mediji pridružujejo izumljanju bedastih novic, čeprav to ni potrebno, ker to zavedno ali nezavedno počnejo vsak dan, je za glavno prvoaprilsko šalo poskrbel Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V žaru predvolilne borbe za zaščito lika in dela predsednika vlade Roberta Goloba ter finančnega ministra je prijatelj premierja, sicer direktor NPU, pričakovano neodvisno in strokovno ugotovil, da za podpis škodljive pogodbe o nakupu podrtije Litijske 51 ni odgovorna nekdanja ministrica, ki je pogodbo s klavzulo kupljeno-videno podpisala brez ogleda stavbe in ob jasnih sporočilih sodstva, da je stavba popolnoma neprimerna in neuporabna.

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.

Golobova razgradnja države zahteva odziv, paberkovanja opozicije in ostankov strokovne javnosti je dovolj

Golobova razgradnja države zahteva odziv, paberkovanja opozicije in ostankov strokovne javnosti je dovolj

Pred dnevi je slovenska Protikorupcijska komisija (KPK) v posmeh pravni državi, vsaj na pol pismenim državljanom, sporočila, da je pri imenovanju nekdanjega generalnega direktorja policije Senada Jušića zaznala korupcijska tveganja. Vladi in uradniškemu svetu je izdala obsežna “priporočila”. To je ta silna komisija zaznala mesece zatem, ko je celo sodišče ugotovilo, da je bilo imenovanje Jusića nezakonito in je pod pritiskom javnosti že zdavnaj odstopil. Kakšen je torej sploh namen te komisije? O tem drugič. Medtem vladni svobodni demokrat Robert Golob pospešeno razgrajuje parlamentarni nadzor nad vlado in poskuša utrditi nadzor nad policijo ter drugimi, tudi finančnimi institucijami, Banko Slovenije, predvsem SDH. Včasih so bile to novice iz Rusije in Belorusije. Ampak vse to so dobri razlogi, da volivci temu kupleraju (v nekaterih primerih tudi dobesedno) zagotovijo še drugi mandat.