Opozicija znotraj laburistov proti premierju Keiru Starmerju se krepi, vendar ga s čela stranke ne bo lahko odstaviti. Kljub udobni parlamentarni večini, ki so jo laburisti osvojili leta 2024, se stranka sooča s podobnimi notranjimi trenji kot njihovi torijski predhodniki. V stranki se bije boj za prevlado med različnimi frakcijami, predvsem med bolj desno usmerjenimi strankarskimi veljaki. Že štirje ministri so odstopili, 92 laburističnih poslancev pa je predsednika vlade Keira Starmerja pozvalo k odstopu zaradi slabih rezultatov na angleških lokalnih volitvah ter volitvah v škotski in valižanski parlament, ki so potekale 7. maja.
Starmer bi notranji upor sicer lahko preživel, saj njegovi kritiki težko najdejo skupnega izzivalca. Tudi če bi ta zbral podpise 81 poslancev, kolikor jih je potrebnih za sprožitev tekme za vodstvo stranke, bi se Starmer kot aktualni vodja samodejno uvrstil na glasovnico. Tam bi lahko premagal oba doslej najvidnejša tekmeca: nekdanjega ministra za zdravje Wesa Streetinga, ki je 14. maja odstopil s položaja, in Angelo Rayner, ki je septembra lani odstopila s položaja podpredsednice vlade zaradi neplačanih davkov v višini 40.000 funtov.
Tudi če Starmer preživi, bo njegov položaj oslabljen do konca mandata, zato si ne bo mogel privoščiti še enega škandala ali večjega političnega pretresa. Afera Epstein, draginja in vse slabše poslovne okolje tlakujejo pot tekmecem.
Volivci so imeli pri oddaji glasov pred očmi predvsem višje cene goriva in hrane. Rast cen nafte in plina, povezana s konfliktom v Iranu, je britansko inflacijo s 3,0 % februarja zvišala na 3,3 % marca 2026. Po analizi francoske zavarovalnice terjatev Coface naj bi »največji udarec gospodinjstva občutila od julija naprej, ko se bo zgornja meja cen energije v tretjem četrtletju v primerjavi z drugim zvišala za 15 do 20 %«.
Pri družbi opozarjajo, da bodo cene v prihodnjih četrtletjih dodatno zviševali tudi zakasneli učinki motenj v dobavnih verigah in višji transportni stroški. Cofaceovi analitiki v istem poročilu ugotavljajo, da se je poslovno okolje, zahtevno že pred konfliktom z Iranom in naraščajočo politično negotovostjo, dodatno poslabšalo. Število stečajev je v prvem četrtletju 2026 sicer medletno upadlo za 5,5 %, na 5.900 zabeleženih primerov, vendar opažajo, da se obeti hitro slabšajo. »Višji vhodni stroški, omejena moč pri oblikovanju cen in šibkejše povpraševanje bodo dodatno stisnili marže, pritisk pa bodo povečali še zaostreni pogoji financiranja in višji stroški zadolževanja,« so zapisali v poročilu.
Za leto 2026 napovedujejo približno 3 odstotno rast števila stečajev oziroma »najmanj 5 odstotno rast v preostalih mesecih leta«. Afera okoli Petra Mandelsona, nekdanjega britanskega veleposlanika v ZDA, je Starmerjevo obljubo o vrnitvi »poštenja in integritete« v vlado postavila pod velik vprašaj. Mandelson se je pod pritiskom javnosti znašel zaradi preteklih povezav z Jeffreyjem Epsteinom, razvpitem ameriškim finančnikom in obsojenim spolnim prestopnikom. Nova razkritja so sprožila neprijetna vprašanja o tem, koliko je premier o teh povezavah vedel ob Mandelsonovem imenovanju.
Po podatkih redne ankete YouGov o zaupanju je marca 2026 57 % britanskih volivcev menilo, da premier ni vreden zaupanja. Ob nastopu mandata je bilo razmerje še v Starmerjevo korist, leta 2022 pa izenačeno.
Marca je imelo o njem pozitivno mnenje le 22 % vprašanih, kar je najslabši rezultat med britanskimi premierji po Liz Truss, torijski premierki, katere 49 dnevni mandat je preživela glava solate.
Kralj severa gre nad Westminister
Andy Burnham, župan Manchestra, ki si je v času pandemije z odločnim nasprotovanjem takratni torijski vladi glede financiranja lokalnih ukrepov utrdil ugled nepopustljivega zagovornika severa Anglije, bo na nadomestnih volitvah v okraju Makerfield poskušal ponovno osvojiti poslanski mandat.
Vzdevek »Kralj Severa«, ki se je leta 2020 v medijih sprva pojavil v šaljivem kontekstu, je zrastjo Burnhamove nacionalne prepoznavnosti dobil resen politični pomen. Pot do njegove vrnitve v parlament se je odprla po presenetljivem umiku dosedanjega poslanca Josha Simonsa, ki se je s položaja poslovil prav z namenom, da Burnhamu omogoči kandidaturo. Čeprav so laburisti leta 2024 v Makerfieldu slavili s 13-odstotno prednostjo, so nedavne lokalne volitve pokazale dramatičen zasuk v razpoloženju volivcev. Stranka Reform UK je maja zmagala v vseh osmih občinskih okrožjih, ki sestavljajo okraj. Edina dosedanja anketa agencije Survation Burnhamu pripisuje le tesno, 3-odstotno prednost pred kandidatom Reforma.
Morebitna zmaga v okolju, ki je močno naklonjeno politiki Nigela Faraga, bi Burnhamu podelila izjemno politično težo. S tem bi lahko prepričljivo utemeljil tezo, da je prav on tisti laburist, ki je sposoben zaustaviti vzpon Reform UK, ki po trenutnih anketah prednjači pred torijci in laburisti in se celo spogleduje z vodenjem prihodnje vlade. Burnhamova politična pot je sicer tesno prepletena z vrhom britanske politike; pred županskim mandatom je bil dolgoletni poslanec in minister v vladah Tonyja Blaira in Gordona Browna.
Njegovi ambiciji po vrnitvi v Westminster pa so doslej stali na poti notranji strankarski boji. Januarja ga je nacionalni izvršni odbor stranke z osmimi glasovi proti enemu zavrnil pri kandidaturi v okraju Gorton in Denton, pri čemer je proti njemu glasoval tudi premier Starmer. Čeprav Burnhamova kandidatura še ni uradno potrjena, bo odločitev znana najverjetneje do 18. junija. Za Starmerja Burnhamov vzpon predstavlja precejšen izziv, saj zadnje ankete YouGov kažejo, da uživa župan Manchestra med članstvom laburistov bistveno večjo podporo (59 %) kot aktualni premier (37 %).
***
Članek je povzet po analizi Inštituta za strateške rešitve (ISR)
Ko komiji v Kloaki z veliko ne štekajo ,da bo narko- teroristični režim padel.👍
#kloaka moja dežela
@Dezi
Bebo, do kdaj še mislite širit vaše slaboumnosti ?
A neb šli malo počivat ?
Brez veze pregorevate.
🤔
KO IMPERIJ NE RAZUME, DA NI VEČ IMPERIJ
Marsikdo marsičesa ne razume. Tudi to težko razumemo, da se Zahod in še zlasti EU, retotalizira in postaja kriptodiktatura, ki ukinja elementarne svoboščine in človekove pravice, ob tem pa ima polna usta evropskih vrednot in kritik avtokratskih režimov v svetu. Danes je tarča Uroš Lipušček, kdo bo jutri?
Članek iz Insajderja
»Zdaj lahko crknem!« Tomaž Mastnak o Inštitutu Trivelis, zastraševanju in sankcijah EU proti posameznikom
SLOVENIJA
24. maj 2026 –
/
Insajder – avtorski članek
Tomaž Mastnak in Dnevnik, ki mu je odvzel “preveč kritično” kolumno
Trivelis, Inštitut za obrambo, varnost in odpornost, se predstavlja kot neodvisno strokovno in raziskovalno središče.*
Ustanovitelj je Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovilo zunanje ministrstvo RS.
Obrambno ministrstvo RS nastopa kot financer tega inštituta in je na njegovi spletni strani navedeno kot odgovorna institucija. Triveles torej deluje v institucionalnem okolju vladne politike: izvaja vladno politiko in prispeva k delovanju vladnih organov. Kakorkoli sodimo o delovanju Trivelisa, je zato sodba o vladni politiki.
Kdor meni, da je delovanje Trivelisa, kakor se kaže v napadu na dr. Uroša Lipuščka, nesprejemljivo, pove, da je nesprejemljivo delovanje vlade na tem področju.
Ta totalitarizem torej podpira sedanja slovenska vlada. Naslednja, če bo Janševa, bo na isti liniji. Trivelis bo neodvisno in strokovno delal za eno ali drugo.
Ker je Trivelis, ki ga financira in sprejema odgovornost zanj sedanje obrambno ministrstvo, ustanovil Center za evropsko prihodnost, ki ga je ustanovila vlada Janeza Janše, je v danem pogledu problematična vladna politika obeh polov našega političnega establišmenta.
Trivelis je tako neodvisen, kot je neodvisna politika naše vlade (oziroma naših vlad). Politika slovenske vlade, ki jo izvaja in sooblikuje Trivelis, je politika Evropske unije, ki jo izvaja naša vlada. V danem primeru gre za evropsko politiko, ki zadeva informiranje in svobodo izražanja.
Neposredno nas zadevata dva vidika te politike: nadzor nad informiranjem in izražanjem mnenj ter kaznovanje tistih, ki jih uradniki EU označijo za prestopnike
Najnovejše orodje za nadzor nad informiranjem in javnimi izražanjem mnenj je FIMI, Foreign Information Manipulation and Interference, ki naj bi, kot pove ime, preprečeval tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v evropski informacijski prostor.
Žrtev in eksekutor: Uroš Lipušček in Katja Geršak
Tarča in eksekutorka: Uroš Lišušček in direktorica inštituta Trivelis Katja Geršak. Vir: Insajder.com, RTV SLO, posnetek zaslona
Trivelis v sodelovanju s slovenskimi mediji propagira FIMI in obenem deluje po njegovih smernicah, se pravi, ga v našem prostoru uveljavlja v praksi. Osnovno načelo delovanja po smernicah FIMI je, da se razglasi za tuje vse informacije in mnenja, ki so tuji propagandi, v katero je pod diktatom EU vklenjena Evropa.
FIMI naj bi po lastni razlagi preprečeval informacijske manipulacije, ki strateško spodkopavajo zaupanje v institucije, medije, politične prakse in proces demokratičnega odločanja. Konkretno gre, kot se vedno znova izkaže, zlasti za EU in Nato ter njuno politiko tako na vrhu kot v nacionalnih transmisijah.
Problem je v tem, da EU in Nato, politične elite na evropski in nacionalni ravni, osrednji mediji ter različni eksperti, vse bolj pa tudi nepregledna mreža nevladnih organizacij v resnici močno in nezaustavljivo izgubljajo zaupanje ljudi in podporo ljudstva.
Ker so Rusijo postavile za sovražnika, zdaj po sprevrženi logiki vsakogar, ki nasprotuje rusofobiji in vojni proti Rusiji, označijo za ruskega agenta in svojega sovražnika. Priprave na vojno proti Rusiji so sprožile vojno vladajočih elit proti tistim, ki nasprotujejo politiki, ki vodi v vojno.
Toda do tega je v največji meri prišlo zaradi njihove politike, njihovega delovanja, njihovega načina nastopanja in njihovega življenjskega sloga, ne zaradi rovarjenja tujih sil. Velika večina ljudi ima svoje, notranje, domače razloge za nezadovoljstvo s politiko vladajočih elit in jih zna tudi izraziti.
Naloga FÌMI je, da delegitimizira in kriminalizira povsem razumljivo in legitimno izgubo zaupanja ljudstva v tako imenovano uradno politiko. Iz ljudi, ki imajo drugačno mnenje od uradnega in ga celo izrazijo, dela notranje sovražnike.
Nepristranski logični razmislek pa bi najverjetneje pripeljal do sklepa, da so notranji sovražniki v resnici tisti, ki delujejo v nasprotju z življenjskimi interesi večine prebivalstva.
Evropske politične elite so začele stopnjevati nadzor nad informacijami in javnim izražanjem mnenj, ko si niso mogle več zatiskati oči pred dejstvom, da izgubljajo podporo ljudstva. Njihov največji problem zdaj je, da ne morejo pridobiti podpore prebivalstva za svoje priprave na vojno proti Rusiji.
Ker so Rusijo postavile za sovražnika, zdaj po sprevrženi logiki vsakogar, ki nasprotuje rusofobiji in vojni proti Rusiji, označijo za ruskega agenta in svojega sovražnika. Priprave na vojno proti Rusiji so sprožile vojno vladajočih elit proti tistim, ki nasprotujejo politiki, ki vodi v vojno.
Kar sem opisal doslej, je politična logika prizadevanj za nadzor nad informacijami in izražanjem mnenj. Poglejmo še njihovo notranjo logiko. Kar največkrat obvelja za dezinformacijo, za tuje manipuliranje ali vmešavanje, so v resnici empirično preverljiva dejstva in izjave.
Gre za informacije ali izjave o tem, kdo je izzval kakšno vojno, kdo v vojni zmaguje, kako učinkovito je kakšno orožje, kdo krši jus in bello, kako samostojna ali neodvisna je kakšna nacionalna politika, koliko sredstev se vlaga v obrambo in kako zviševanje obrambne porabe vpliva na socialno varnost in življenjski standard, kako svobodni so mediji, kako svobodne so volitve, katere tuje sile se vmešavajo vanje, koliko lahko običajni ljudje v resnici odločajo…
Vse to je, kot rečeno, empirično preverljivo. Toda za evropsko politiko nadziranja javnega mnenja vprašanje ni, ali so informacije ali mnenja preverljivi, ker ne preverja.
Gre za to, da se spodkopava same osnove razmišljanja. Ne gre zgolj za omejevanje svobode mišljenja in izražanja mnenj, gre za onemogočanje in dekonstrukcijo samega mišljenja. Vsiljevanje stališč, ki so skregana z dejstvi in logiko, ki zanikujejo realnost, je norost. Ta norost nas zdaj vodi v vojno.
Vprašanje zanjo ni niti, ali se mnenja in informacije skladajo z dejstvi, temveč kako se ujemajo z uradno politiko in vladajočo propagando. Uradne resnice, pripovedi, propagandne točke so pomembnejše od dejanskega stanja, od realnosti in resnice, in kadar se ne skladajo z dejstvi, realnostjo in logiko, se zavrže dejstva, zanika realnost in odpove logiki, ne pa uradnemu mnenju in propagandi.
To ima radikalne posledice. Ne gre samo za absurd, da kdo, ki vztraja pri dejstvih in logičnem sklepanju, postane notranji sovražnik in ruski agent. Ne gre niti samo za to, da se preganja mnenje, ki se ne sklada z uradno politiko in propagando.
Gre za to, da se spodkopava same osnove razmišljanja. Ne gre zgolj za omejevanje svobode mišljenja in izražanja mnenj, gre za onemogočanje in dekonstrukcijo samega mišljenja. Vsiljevanje stališč, ki so skregana z dejstvi in logiko, ki zanikujejo realnost, je norost. Ta norost nas zdaj vodi v vojno.
Ostane še druga plat evropske politike nadziranja informacij in izražanja mnenj: sankcioniranje prestopnikov. Kaj so sankcije? Sankcije so politični ukrep brez pravne podlage, ki ima namen uničiti prestopnikovo življenje.
Sankcije sprejme Svet EU, se pravi zunanji ministri držav članic. Glede na dosedanje izkušnje ni znano, kdo jih predlaga, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi. Predstavljam si, da bodo združbe, kakršna je Trivelis, v bodoče igrale pomembno vlogo pri iskanju in ovajanju prestopnikov. Obtožnice ni. Odločba ni izročena sankcioniranemu človeku.
Zabeležena je v papirjih Sveta EU. Sankcionirani izve zanjo iz medijev, ali ko se zaleti v posledice, učinke odločbe o sankcioniranju: ne more do svojega denarja, ker je blokiran njegov bančni račun; po možnosti je blokiran tudi bančni račun žene ali moža; ne more plačevati računov, kar pomeni, da mu lahko izklopijo elektriko ter odklopijo vodo in ogrevanje; lahko ga vržejo iz stanovanja; ne more do zdravstvenih storitev; kdor bi ga denarno podprl, bi bil v prekršku, v Nemčiji pa mu grozi zaporna kazen; ne sme potovati prek ozemlja EU; zaprt mu je dostop v javnost; kdor bi mu dal besedo, lahko izgubi svojo platformo komuniciranja s svetom.
Sankcionirani se nima kje pritožiti, ker sankcije niso pravni ukrep ali zakonski akt; ne opirajo se na noben zakon in tudi ne kršijo nobenega zakona; so kaznovanje brez pravne podlage; nobeno sodišče v EU ni pristojno za obravnavanje njegovega primera.
Sankcije so izraz oblastniške arogance, okrutnosti oblasti, čista samovolja.
Ko sem bil zaradi izražanja mnenj obtožen v starem režimu, sem prejel obtožnico v pismu s povratnico; obtožnica je opisala moj prekršek in utemeljila pregon; lahko sem imel odvetnika in se branil pred sodiščem; sodišče je moj zagovor upoštevalo in pretehtalo.
Enkrat sem bil obsojen pogojno, drugič so obtožnico umaknili.
Medtem ko je potekal postopek, sem se prosto gibal, lahko sem si kupoval hrano, zvečer sem lahko šel na pivo s prijatelji, kolikor sem imel prihrankov, sem imel dostop do njih, v službi nisem imel težav, nihče se me ni izogibal. Morda bi lahko rekel: Zlati stari časi! Zdaj lahko crknem.
Medtem ko je potekal postopek, sem se prosto gibal, lahko sem si kupoval hrano, zvečer sem lahko šel na pivo s prijatelji, kolikor sem imel prihrankov, sem imel dostop do njih, v službi nisem imel težav, nihče se me ni izogibal. Morda bi lahko rekel: Zlati stari časi!
Zdaj lahko crknem. Trivelis me lahko neodvisno in strokovno denuncira, kakšna vladna institucija bo ovadbo posredovala v Bruselj, da bo Slovenija izpolnila svojo kvoto pri preganjanju informacijsko-mnenjskih prestopnikov, Tanja Fajon bo na Svetu EU glasovala za, Golob bo zadovoljen, ker bo njegova vlada tudi v tem pogledu delovala “enotno” z bruseljsko centralo, NLB bo blokirala moj račun, pritožiti se ne bom mogel nikomur, država se bo odpovedala kakršni koli obligaciji do mene kot državljana, izterjala pa bo dohodnino, in moje potne listine bodo neveljavne, tako da ne bom mogel niti prebežati k Putinu.
Tistemu prejšnjemu sistemu se reče totalitarizem. To je uradna oznaka, ki jo je sprejela EU. V resnici je totalitarizem to zdaj – takšen, kakršnega še ni bilo.
Sankcije imajo poleg “disciplinskega” učinka na kaznovanega in zastraševalnega učinka na javnost še en grozljiv vidik. Pri sankcijah ne gre več za kršitev človekovih pravic in svoboščin.
Gre za uničevanje podlage, na kateri si je sploh šele mogoče zamisliti in uveljavljati pravice in svoboščine. Ker gre za ukrep, ki je sprejet mimo pravnega sistema in ima učinke, ki izničujejo pravno varnost in zaščito prizadetega, gre za ukrep, ki uničuje in izničuje sam pravni sistem.
EU vse bolj deluje z ukrepanjem, ki velja v izrednem stanju, se pravi v stanju, v katerem zakoni ne veljajo. Izredno stanje je začasno suspendiranje zakonov.
Nezakonsko delovanje med izrednim stanjem je po definiciji izjema.
Pri sankcijah je pravilo. Sankcije, ki jih EU sprejema za nadziranje informacij in izražanje mnenj, obidejo zakone, jih popolnoma ignorirajo in odrinejo vstran, in zakoni ne veljajo, dokler veljajo samovoljni ukrepi sankcij, ki so časovno neomejeni.
EU z uvajanjem sankcij proti kršiteljem uradne propagande uvaja vladanje izven pravnega sistema in mimo zakonov, a tako perfidno, da zakonov ne krši.
S temi sankcijami se uveljavlja oblast, ki deluje zunaj pravnega sistema in zakonov, rekli bi lahko onkrajpravna in postlegalna oblast, mi, državljani, pa izgubljamo najosnovnejšo pravno varnost in zakonsko zaščito – in to v imenu “obrambe, varnosti in odpornosti”.
Sankcije so videti kot mehka inačica postopka, ki so ga vpeljale ZDA med “vojno proti terorizmu” in imenovale zunajsodni umor (extrajudicial killing). Spominjajo pa tudi na predlog Noama Chomskega med operacijo covid 19, kako bi bilo treba ravnati z “anticepilci”.
Po podatkih izpred meseca je EU sankcionirala 59 fizičnih in pravnih oseb.
Jacques Baud
Sankcioniran zaradi kritike politike EU: polkovnik Jacques Baud.
Najbolj znan med njimi je polkovnik Jacques Baud, upokojeni švicarski obveščevalni oficir in nekdanji visoki uradnik v Natu, ki so ga obtožili ruske propagande, ker je na podlagi analize informacij in dokumentov o vojni v Ukrajini, objavljenih izključno v EU, prišel do drugačnih sklepov od vrhuške v EU in Natu.
Švicarska državljanka Nathalie Yamb je bila sankcionirana zaradi kritike francoskega neokolonializma v Afriki in se ne more vrniti domov. Nemški novinar turškega porekla Hüseyin Doğru je postal žrtev sankcij zaradi pisanja o trpljenju Palestincev.
Kot vidimo, ne gre samo za ruske agente. Gre pa za temeljno, najosnovnejšo svobodo in varnost sankcioniranih in vseh nas.
Ker sankcije sprejema Svet EU, je zanje morala glasovati tudi Tanja Fajon. Kar pomeni, da je glasovala za oblast, ki deluje izvenpravno in zunaj zakonov, in za izničevanje najosnovnejše pravne varnosti in zakonske zaščite državljanov.
Da o svobodi misli in izražanja in tiska niti ne govorimo.
Ta totalitarizem torej podpira sedanja slovenska vlada. Naslednja, če bo Janševa, bo na isti liniji.
Trivelis bo neodvisno in strokovno delal za eno ali drugo.
Mi pa bomo v kratkem imeli priložnost, da glasujemo zanje in za vse to.
Tomaž Mastnak (20. 2. 2026)
*Pripis uredništva: Z dovoljenjem avtorja objavljamo članek, ki ga je Tomaž Mastnak razdelil ob javnem protestu in tiskovni konferenci na Pedagoškem inštitutu zaradi šikaniranja dr. Uroša Lipuščka s strani inštituta Trivelis dne 20.2.2026 in ki ga vse do danes ni objavil noben drug slovenski medij.
O tej zadevi smo sicer že večkrat poročali, naše starejše objave najdete tudi v arhivu.
Rusija ni sovražnik. Bebavi samodržec se je strgal s ketne in bi rad dokazal, da svetovni red je tak, kot si ga on predstavlja.
Medtem ko se gre tovrstno samozadovoljevanje pa padajo žrtve v stotisočeh.😰🥴
Jamrate, a ne veste točno zakaj.
Propad razredne družbe je prinesel s seboj atomizacijo družbe. Vsak posameznik je prepuščen sam sebi, sicer povsem osvobojen, ampak zato tudi brez pripadnosti grupi.
Družba je še vedno razslojena. Razredi še vedno obstajajo. Elita, gospodarska in politična, je še vedno pri življenju. Tudi nižji sloji so še vedno tu.
Kar propada, je srednji sloj ali srednji razred. Inženirji so danes plačani malce bolje kot kvalificirani delavci, ali pa so vodstveni kadri z bajnimi plačami. Vmes je vakum.
Podobno velja za druge poklice, ki so donedavna predstavljali vstopnico v srednji razred. Izobražencev je danes toliko, da se zahteva visokošolska izobrazba za dela, za katera je bila še nedavno dovolj srednja izaobrazba.
Umetna inteligenca, ki najbolj hitro nadomešča intelektualne poklice, proces razkrajanja srednjega razreda še dodatno pospešuje.
Ampak razredi ostajajo. Razslojenost je vedno večja, ne manjša. Elita je relativno vedno bogatejša in družbenopolitično močnejša, nižji sloji pa so relativno vedno siromašnješi in brez družbrene moči. Elita načrtuje happytalism, po načelu: You will own nothing, and you will be happy.
Tole bo zanimalo ”ljubitelje” britanske greznice BBC-ja in slovenske greznice RTv-ja.
BBC bo ukinil do 2000 delovnih mest (približno 10 % od 21.500 zaposlenih), da bi se spopadel z naraščajočim finančnim primanjkljajem in v naslednjih dveh letih prihranil 500 milijonov funtov.
V zadnjih dneh naslovi britanskih medijev:
”BBC Brings In Debt Collectors Over TV Licence Fees” 🤣
”BBC ‘brings in debt collectors to enforce TV licence fee’ – weeks after annual charge jumped to £180” 😜
”BBC calls in debt collectors as licence fee evasion hits record levels” 😆
”BBC TV licence warning as debt collectors brought in to impose payments”
vir: gugl
Isti šmoren kot pri nas ,G.Starmer.!.! g.Golob. Brexit in draginja ,migracije ,Škotska pestro bo , ankete pa v stilu Mediane.
Velika Britanija ne le, da ni več imperij, temveč doživlja usodo, kakršno je doživel Rimski imperij ob svojem propadu. Barbari so vdrli v Italijo z vseh vetrov in enako se dogaja zdaj Britaniji. Ne gre sicer ravno za barbare, temveč gre za polpismene migrante iz Afrike, Bližnjega Vzhoda, Pakistana, Indije, Bangladeša in od drugod. Ti spreminjajo življenje v VB nočno moro za domačine.
Britanci so se začeli prebujati in množično protestirajo proti ilegalnim migracijam pod geslom: Enough is enough! Korumpirana politika, ki spodbuja migracije, in instrumentalizirani MS mediji molčijo o tem. Nekateri celo menijo, da bo prišlo do upora, če se politika do migracij že v kratkem ne korenito spremeni. Toda premier Starmer niti ne razmišlja o tem.
Že videno. V 9. epizodi serije »Hidden Secrets of Money« Mike Maloney nadaljuje zgodovinsko primerjavo med antičnim Rimom in sodobno Ameriko – vzporednice pa je težko spregledati.
Rim ni propadel čez noč. Oslabilo ga je vojskovanje, zadolževanje, politični nadzor, vse večje obljube vlade, razvrednotenje valute in počasno uničevanje pravega denarja. Ko se je imperij širil, so njegovi voditelji našli isto rešitev, po kateri se vlade vedno zatekajo: več porabe, več obljub, več davkov in razvrednotenje denarja, da se pokrije razlika.
Zveni znano?
Ta epizoda raziskuje, kako je razvrednotenje denarja pripomoglo k oslabitvi Rima, zakaj neskončna poraba ustvarja dolgoročne posledice in zakaj so isti gospodarski vzorci vidni v sodobnem finančnem sistemu ZDA danes.
Anglija je postala njega dni velesila IZKLJUČNO z okupacijo in ropanjem drugih držav.
Od Indije do Afrike.
S tem si je pridobila kapital – surovine, zlato, dijamante, itd in itd, ki je postal temelj njenega razvoja in napredka.
V tej svoji pokvarjenosti, je Elizabeth I v 16. stoletju piratom pogosto “odpustila” oziroma jih celo podpirala, če so napadali španske ladje — vendar teh ljudi Angleži običajno niso imenovali pirati, ampak privateers (pooblaščeni zasebniki).
Glavni razlog je bil političen in ekonomski spor med England in Spain:
Španija je iz Amerike vozila ogromne količine zlata in srebra. !!!!!
Anglija je bila šibkejša pomorska sila in ni mogla neposredno tekmovati.
Zato je kraljica dovolila angleškim kapitanom, da napadajo španske ladje in kolonije ter del plena predajo kroni.
Najbolj znan primer je Francis Drake:
ropal je španske ladje in pristanišča,
Španci so ga imeli za pirata,
v Angliji pa je postal junak in ga je kraljica celo povzdignila v viteza.
To je bilo mogoče zaradi posebnih dovoljenj, imenovanih letters of marque:
kraljica je uradno dovolila napade na sovražne ladje,
zato po angleškem pravu niso veljali za navadne pirate,
čeprav je bilo v praksi pogosto težko ločiti med “legalnim” ropanjem in piratstvom.
Po letu 1585, ko je med Anglijo in Španijo izbruhnila odprta vojna, je takšno početje postalo še bolj običajno. Vrhunec spora je bil poskus invazije Spanish Armada leta 1588, ko je Španija skušala napasti Anglijo, vendar je bila poražena.
Skratka: kraljica ni preprosto ignorirala piratov — uporabljala jih je kot poceni orožje proti bogatejši in močnejši Španiji…..,
popolnoma enako,
kakor danes ukrajinske nacije proti Rusiji….
Druga opijska vojna. Anglezi pod pretvezo “svobodne trgovine” napadli Kitajsko, ker je prepovedala uvoz opija. Na koncu so jim zaračunali še reparacije za vojaški poseg. Vse za bogatenje izbrancev preko Vzhodnoindijske druzbe. Droga je donosen posel se danes.
Droga je bila donosen posel tudi, ko jo je švercala Udba pod komando ZKJ
Tukaj imate dokaz zakaj nekaterim politikom uspe, drugim pa ne. Velja tako za demokracije kot diktature. Citiral bom tole misel…
“(Kitajska tovarna genialov/genijev osemkrat poveča vpis v mladinske razrede.)”
***
Tudi če se ti genije ne odločijo, da gredo v politiko – je zanje služba na kateremkoli drugem področju zagotovljena. Imajo elitne razrede znotraj elitnih univerz.
Sedaj pa si poglejmo zakaj naši levičarji in še posebej stranka Levica ljubijo t. i. povprečneže, ki jih volijo in hkrati hranijo njihov komunistični socializem. Si predstavljate, da bi naši levičarski politiki in učitelji/profesorji dovolili, da imamo posebne razrede za nadpovprečne posamezne dijake/študente znotraj ostalih razredov? Kitajska ne bi nikoli dohitela Amerike, če bi svojo razvojno prihodnost gradila na svojih povprečnežih. Pri nas pa Lunatih vpije, da bo ta reforma, ki jo pripravlja ta desno-sredinska vlada nagradila zgolj najbogatejše?!
Tudi Anglija/Velika Britanija gre po poti navzdol in to s svojimi povprečnimi politiki. Če so ti povprečni – bo tudi država in družba povprečna. Lahko še angleška posamezna podjetja kotirajo visoko na globalnem nivoju, a teh bo v veliki Britaniji vse manj in manj. Povprečnost pač ubija in pika. Lep dan.
Tole svojo misel bom še enkrat ponovil. Tale je. Naj gre za bivši imperij Združenega kraljestva ali katerokoli drugo državo, ki se želi IZOLIRATI prične propadati. To torej velja recimo tako za EU kot Rusijo. Povedano drugače. Če se EU in Rusija ne bosta v doglednem času pričela POGOVARJATI bo vsak imperij zase pričel propadati. ker ni mesta za pravo tekmovanje med obema imperijema.
Anglija/Velika Britanija je z izhodom iz EU sebi podpisala to usodo, ki se ji sedaj dogaja. Je pa potrebno dodati, da si ni sama kriva, da ji je bilo dovolj “imperija” EU in se je sama odločila za izstop iz EU. To je še en dokaz kako je večina nesposobnih politikov iz EU ta imperij pričela potapljati. Lep dan.
Nimate komentarjev,clanek nima za Butale nobenega pomena,!Who cares what are Limey’s doing,let them enjoy their lifes!
Nauk. Zgodovina govori, da smo bili prevečkrat na napačni strani. Trenutno smo vazalna država propadajocega ameriškega imperija, kar kazejo običajni znaki: razvrednotenje valute, socialni nemiri, preveliki vojaski izdatki, o čemer govori Ray Dialo v rast in propad imerijev.