Opozicija znotraj laburistov proti premierju Keiru Starmerju se krepi, vendar ga s čela stranke ne bo lahko odstaviti. Kljub udobni parlamentarni večini, ki so jo laburisti osvojili leta 2024, se stranka sooča s podobnimi notranjimi trenji kot njihovi torijski predhodniki. V stranki se bije boj za prevlado med različnimi frakcijami, predvsem med bolj desno usmerjenimi strankarskimi veljaki. Že štirje ministri so odstopili, 92 laburističnih poslancev pa je predsednika vlade Keira Starmerja pozvalo k odstopu zaradi slabih rezultatov na angleških lokalnih volitvah ter volitvah v škotski in valižanski parlament, ki so potekale 7. maja.
Starmer bi notranji upor sicer lahko preživel, saj njegovi kritiki težko najdejo skupnega izzivalca. Tudi če bi ta zbral podpise 81 poslancev, kolikor jih je potrebnih za sprožitev tekme za vodstvo stranke, bi se Starmer kot aktualni vodja samodejno uvrstil na glasovnico. Tam bi lahko premagal oba doslej najvidnejša tekmeca: nekdanjega ministra za zdravje Wesa Streetinga, ki je 14. maja odstopil s položaja, in Angelo Rayner, ki je septembra lani odstopila s položaja podpredsednice vlade zaradi neplačanih davkov v višini 40.000 funtov.
Tudi če Starmer preživi, bo njegov položaj oslabljen do konca mandata, zato si ne bo mogel privoščiti še enega škandala ali večjega političnega pretresa. Afera Epstein, draginja in vse slabše poslovne okolje tlakujejo pot tekmecem.
Volivci so imeli pri oddaji glasov pred očmi predvsem višje cene goriva in hrane. Rast cen nafte in plina, povezana s konfliktom v Iranu, je britansko inflacijo s 3,0 % februarja zvišala na 3,3 % marca 2026. Po analizi francoske zavarovalnice terjatev Coface naj bi »največji udarec gospodinjstva občutila od julija naprej, ko se bo zgornja meja cen energije v tretjem četrtletju v primerjavi z drugim zvišala za 15 do 20 %«.
Pri družbi opozarjajo, da bodo cene v prihodnjih četrtletjih dodatno zviševali tudi zakasneli učinki motenj v dobavnih verigah in višji transportni stroški. Cofaceovi analitiki v istem poročilu ugotavljajo, da se je poslovno okolje, zahtevno že pred konfliktom z Iranom in naraščajočo politično negotovostjo, dodatno poslabšalo. Število stečajev je v prvem četrtletju 2026 sicer medletno upadlo za 5,5 %, na 5.900 zabeleženih primerov, vendar opažajo, da se obeti hitro slabšajo. »Višji vhodni stroški, omejena moč pri oblikovanju cen in šibkejše povpraševanje bodo dodatno stisnili marže, pritisk pa bodo povečali še zaostreni pogoji financiranja in višji stroški zadolževanja,« so zapisali v poročilu.
Za leto 2026 napovedujejo približno 3 odstotno rast števila stečajev oziroma »najmanj 5 odstotno rast v preostalih mesecih leta«. Afera okoli Petra Mandelsona, nekdanjega britanskega veleposlanika v ZDA, je Starmerjevo obljubo o vrnitvi »poštenja in integritete« v vlado postavila pod velik vprašaj. Mandelson se je pod pritiskom javnosti znašel zaradi preteklih povezav z Jeffreyjem Epsteinom, razvpitem ameriškim finančnikom in obsojenim spolnim prestopnikom. Nova razkritja so sprožila neprijetna vprašanja o tem, koliko je premier o teh povezavah vedel ob Mandelsonovem imenovanju.
Po podatkih redne ankete YouGov o zaupanju je marca 2026 57 % britanskih volivcev menilo, da premier ni vreden zaupanja. Ob nastopu mandata je bilo razmerje še v Starmerjevo korist, leta 2022 pa izenačeno.
Marca je imelo o njem pozitivno mnenje le 22 % vprašanih, kar je najslabši rezultat med britanskimi premierji po Liz Truss, torijski premierki, katere 49 dnevni mandat je preživela glava solate. Kralj Severa gre nad Westminster, Andy Burnham, župan Manchestra, ki si je v času pandemije z odločnim nasprotovanjem takratni torijski vladi glede financiranja lokalnih ukrepov utrdil ugled nepopustljivega zagovornika severa Anglije, bo na nadomestnih volitvah v okraju Makerfield poskušal ponovno osvojiti poslanski mandat.
Vzdevek »Kralj Severa«, ki se je leta 2020 v medijih sprva pojavil v šaljivem kontekstu, je zrastjo Burnhamove nacionalne prepoznavnosti dobil resen politični pomen. Pot do njegove vrnitve v parlament se je odprla po presenetljivem umiku dosedanjega poslanca Josha Simonsa, ki se je s položaja poslovil prav z namenom, da Burnhamu omogoči kandidaturo. Čeprav so laburisti leta 2024 v Makerfieldu slavili s 13-odstotno prednostjo, so nedavne lokalne volitve pokazale dramatičen zasuk v razpoloženju volivcev. Stranka Reform UK je maja zmagala v vseh osmih občinskih okrožjih, ki sestavljajo okraj. Edina dosedanja anketa agencije Survation Burnhamu pripisuje le tesno, 3-odstotno prednost pred kandidatom Reforma.
Morebitna zmaga v okolju, ki je močno naklonjeno politiki Nigela Faraga, bi Burnhamu podelila izjemno politično težo. S tem bi lahko prepričljivo utemeljil tezo, da je prav on tisti laburist, ki je sposoben zaustaviti vzpon Reform UK, ki po trenutnih anketah prednjači pred torijci in laburisti in se celo spogleduje z vodenjem prihodnje vlade. Burnhamova politična pot je sicer tesno prepletena z vrhom britanske politike; pred županskim mandatom je bil dolgoletni poslanec in minister v vladah Tonyja Blaira in Gordona Browna.
Njegovi ambiciji po vrnitvi v Westminster pa so doslej stali na poti notranji strankarski boji. Januarja ga je nacionalni izvršni odbor stranke z osmimi glasovi proti enemu zavrnil pri kandidaturi v okraju Gorton in Denton, pri čemer je proti njemu glasoval tudi premier Starmer. Čeprav Burnhamova kandidatura še ni uradno potrjena, bo odločitev znana najverjetneje do 18. junija. Za Starmerja Burnhamov vzpon predstavlja precejšen izziv, saj zadnje ankete YouGov kažejo, da uživa župan Manchestra med članstvom laburistov bistveno večjo podporo (59 %) kot aktualni premier (37 %).
***
Članek je povzet po analizi Inštituta za strateške rešitve (ISR)











Anglija je postala njega dni velesila IZKLJUČNO z okupacijo in ropanjem drugih držav.
Od Indije do Afrike.
S tem si je pridobila kapital – surovine, zlato, dijamante, itd in itd, ki je postal temelj njenega razvoja in napredka.
V tej svoji pokvarjenosti, je Elizabeth I v 16. stoletju piratom pogosto “odpustila” oziroma jih celo podpirala, če so napadali španske ladje — vendar teh ljudi Angleži običajno niso imenovali pirati, ampak privateers (pooblaščeni zasebniki).
Glavni razlog je bil političen in ekonomski spor med England in Spain:
Španija je iz Amerike vozila ogromne količine zlata in srebra. !!!!!
Anglija je bila šibkejša pomorska sila in ni mogla neposredno tekmovati.
Zato je kraljica dovolila angleškim kapitanom, da napadajo španske ladje in kolonije ter del plena predajo kroni.
Najbolj znan primer je Francis Drake:
ropal je španske ladje in pristanišča,
Španci so ga imeli za pirata,
v Angliji pa je postal junak in ga je kraljica celo povzdignila v viteza.
To je bilo mogoče zaradi posebnih dovoljenj, imenovanih letters of marque:
kraljica je uradno dovolila napade na sovražne ladje,
zato po angleškem pravu niso veljali za navadne pirate,
čeprav je bilo v praksi pogosto težko ločiti med “legalnim” ropanjem in piratstvom.
Po letu 1585, ko je med Anglijo in Španijo izbruhnila odprta vojna, je takšno početje postalo še bolj običajno. Vrhunec spora je bil poskus invazije Spanish Armada leta 1588, ko je Španija skušala napasti Anglijo, vendar je bila poražena.
Skratka: kraljica ni preprosto ignorirala piratov — uporabljala jih je kot poceni orožje proti bogatejši in močnejši Španiji…..,
popolnoma enako,
kakor danes ukrajinske nacije proti Rusiji….
Tukaj imate dokaz zakaj nekaterim politikom uspe, drugim pa ne. Velja tako za demokracije kot diktature. Citiral bom tole misel…
“(Kitajska tovarna genialov/genijev osemkrat poveča vpis v mladinske razrede.)”
***
Tudi če se ti genije ne odločijo, da gredo v politiko – je zanje služba na kateremkoli drugem področju zagotovljena. Imajo elitne razrede znotraj elitnih univerz.
Sedaj pa si poglejmo zakaj naši levičarji in še posebej stranka Levica ljubijo t. i. povprečneže, ki jih volijo in hkrati hranijo njihov komunistični socializem. Si predstavljate, da bi naši levičarski politiki in učitelji/profesorji dovolili, da imamo posebne razrede za nadpovprečne posamezne dijake/študente znotraj ostalih razredov? Kitajska ne bi nikoli dohitela Amerike, če bi svojo razvojno prihodnost gradila na svojih povprečnežih. Pri nas pa Lunatih vpije, da bo ta reforma, ki jo pripravlja ta desno-sredinska vlada nagradila zgolj najbogatejše?!
Tudi Anglija/Velika Britanija gre po poti navzdol in to s svojimi povprečnimi politiki. Če so ti povprečni – bo tudi država in družba povprečna. Lahko še angleška posamezna podjetja kotirajo visoko na globalnem nivoju, a teh bo v veliki Britaniji vse manj in manj. Povprečnost pač ubija in pika. Lep dan.
Nimate komentarjev,clanek nima za Butale nobenega pomena,!Who cares what are Limey’s doing,let them enjoy their lifes!