Kaj se dogaja z rusko protizračno obrambo?

Ukrajina je pred dnevi uničila peto največjo rusko rafinerijo v mestu Ryazov približno 100 kilometrov jugovzhodno od Moskve. (Slika: X)

Avtor: | 18. maja, 2026

Vsaj navzven se zdi, da je ruska agresija na Ukrajino na kritični točki. Na fronti ne glede na dolgo napovedovano rusko pomladansko-poletno ofenzivo ni resnih premikov, Ukrajina drži položaje, na določenih delih celo osvobaja ozemlja. Že ob izsiljevanju devetomajskega, t. i. paradnega premirja, s čimer je hotel zagotoviti privid nadzora nad morebitnimi ukrajinskimi napadi, je ruski predsednik Vladimir Putin tudi v domači javnosti pokazal šibkost, ki ni bila neopažena.

Zadnji napadi Ukrajine na številne energetske cilje v okolici Moskve, tudi na največjo rafinerijo v Moskovski regiji, kažejo na precejšnjo nemoč menda najmogočnejše vojske na svetu. Moč in natančnost ukrajinskih izstrelkov dolgega dosega sproža mnoga vprašanja domače javnosti, ki jo državni mediji sicer že štiri leta in pol “pitajo” z informacijami o skorajšnji zmagi v tridnevni specialni operaciji.

Ukrajina je v zadnjih dneh uspešno zadela številne cilje v okolici Moskve, pri čemer so ukrajinski droni v določenih primerih praktično neovirano manevrirali prek Moskve, kjer ima Rusija najbolj skoncentrirano zračno obrambo. (Slika: ISW)

Je Rusija ob padajoči morali, vedno večji paranoji Putinovega internega kroga, sploh sposobna obdržati zasedena ozemlja? Kakšni bodo vplivi vse močnejših ukrajinskih napadov na cilje globoko v Rusiji na javno mnenje? Ruska elita v največjih mestih, Moskvi in npr. v St. Petersburgu do sedaj ni prav posebej čutila vojne (razen določenih omejitev potovanj na Zahod), ampak položaj se v zadnjih tednih spreminja.

Alarmi, protizračna obramba, eksplozije, nenazadnje žrtve, so postali vsakdanji tudi v Moskvi in okolici. Putinovo pravljico o nemočni Ukrajini je vsekakor vedno težje prodajati.

Že nekako od zgodnje pomladi (ko je ruski vrhovni štab razglasil zajetje mesta Kupiansk, da bi ugajal Putinu, čeprav to ni bilo res) so se v vseh kanalih z ukrajinske fronte (ukrajinskih in ruskih) začeli pojavljati podatki o precejšnjem informacijskem neredu v ruski vojski, ki po eni strani za domačo javnost promovira neverjetne uspehe, razglaša zajetje posameznih krajev, napoveduje skorajšji krah ukrajinske vojske…, po drugi pa celo ruski dobro poučeni blogerji poročajo, da situacija na fronti ni nič kaj rožnata in opozarjajo, da neresnične informacije povzročajo zmedo v poveljevanju.

V globalni javnosti se zato vedno pogosteje poraja vprašanje, ali je Vladimir Putin “oborožen” s kredibilnimi informacijimi, saj so bili njegovi najožji sodelavci, tudi načelnik generalštaba ruske vojske Valerij Gerasimov, že večkrat javno ujeti na laži. Nazadnje prek nekaj dnevi, ko je Gerasimov menda Putinu poročal o ključnem preboju pri Sloviansku, čeprav je položaj prav obraten.

Ali Putin dejansko verjame lažnim poročilom načelnika generalštaba Gerasimova, je možno, da le igrata usklajeno predstavo za javnost? Nekateri menijo, da bo Putin na koncu vso krivdo za neuspeh prevalil na ožji krog poveljujočih in s tem ohranil vsaj del ugleda v domači javnosti. (Slika: kremlin.ru)

Mnogi sicer ne verjamejo, da bi lahko Putina ob vsej razpoložljivi tehnologiji in poplavi informacij lahko generali zavajali z nekakšnimi osebnimi poročili in depešami, ampak nekateri te možnosti ne izključujejo, saj avtokratski voditelji, ki verjamejo v svojo superiornost, pogosto verjamejo v tisto kar želijo slišati in videti v njihovem vzporednem svetu. Primerjava s Hitlerjem v zadnjih letih 2. svetovne vojne je sicer ekstremna, a vsebinsko precej sprejemljiva.

Ob vsem tem dogajanju je z vojaškega vidika pomembno dejstvo, da se je Ukrajina tehnološko “osamosvojila” od ZDA in EU pri izdelavi raket dolgega dosega, dronov vseh možnih oblik in dosegov. Ni ji treba več moledovati za uporabo zahodega orožja pri napadih v Rusiji, kar je bil primer prva leta vojne.

Vsi izstrelki, ki dnevno tolčejo po energetskih objektih v osrednji Rusiji in celo na Uralu, na meji s Kazahstanom, so ukrajinski, plod ukrajinskega razvoja. Ukrajina je po Putinovi zaslugi in mencanju ZDA, EU pri uporabi njihovega orožja na ruskih tleh, postala vodilna pri razvoju dronov, za njeno tehnologijo se danes zanimajo ZDA in številne evropske države. Ukrajinski strokovnjaki so zadnje čase redno prisotni pri usposabljanju vojakov držav zavezništva NATO.

Ukrajinska manevrirna raketa Flamingo ima doseg 3000 kilometrov in nosi bojno glavo, ki presega 1000 kilogramov. Doseže lahko cilje daleč v zaledju Moskve. (Slika X)

Seveda vse skupaj vpliva tudi na odnos Rusije in ZDA. Donald Trump, ki je ob prevzemu mandata očitno podcenjeval Ukrajino in precenjeval vpliv na svojega “prijatelja” Putina (ne pozabimo bizarnih izjav, da bo končal vojno v enem dnevu s telefonskim klicem), vedno pogosteje hvali odločnost in boj Ukrajincev, pri čemer se Putinu občasno celo malo posmehuje. Pomenljivo je tudi dejstvo, da kljub obsežnemu govoričenju na začetku mandata pomoči Ukrajini dejansko ni ustavil.

Bistvo pa je, ali smo na prelomni točki, kjer bo Putin ocenil, da je dosegel vojaški maksimum in mu nadaljevanje vojne preveč osebno škodi? Če kaj skrbi Putina, je to gotovo njegov ugled v domači javnosti. Se bo odločil za bolj “kompromisno” ali “die hard” politiko? Zadeve še niso čisto jasne, se pa v vsakem primeru nekaj dogaja, brbota.

10 komentarjev

  1. Drejč

    KAJ SE DOGAJA Z RUSKO PROTIZRAČNO OBRAMBO?

    Mogoče je še vedno malce boljša kot izraelska, ki jo je predrlo stotine iranskih raket in Dronov, Izrael pa je ponekod postal podoben Gazi.

    Odgovori
    • Tračar

      Tudi mene, tako kot uredništvo, zelo skrbi, kaj se dogaja z rusko protizračno obrambo. Če bo predrta, bo Putin padel. potem pa bo Rusija padla v roke kakemu novemu Prigožinu, ki bo nemudoma sprožil jedrski napad na Evropo.

      Odgovori
  2. Miran

    Jebela cesta, upam da se Rusom ne bo zalomilo.
    Kdo bo pol čuval rusko manjšino?
    A so ble žrtve pol milijona mrtvih Rusov v cvetu mladosti zaman ?

    Odgovori
    • Peter klepec

      Ko bo tega konec, tudi ruskih manjsin ne bo vec.

      V Sloveniji je nekoč bila avstrijsko-nemska manjsina. Po tistih peripetijah pa ne vec. Tako kot se v celi vrsti drugih evropskih drzavah.

      Odgovori
    • Drejč

      Vsi vemo, da je z Rusijo konec. Že od leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza, je bilo jasno, da bo Zahod za malo malico pohrustal Rusijo, ki je imela BDP manjše evropske države.

      Pijandura Jelcin je na stežaj odprl vrata zahodnim oligarhom, ki so začeli kupovati vsevprek, kar je bilo kaj vredno. V državo je spustil tudi vse zahodne Sorose in zahodne tajne službe, ki so začele ustvarjati demokratično javnost prek korumpiranih nevladnikov in novinarjev.
      Potem se je od nekod pojavil KGB-jevec Putin in uvedel strahovlado, s katero je ustavil plenjenje ruskega gospodarstva, zlasti bank in naftnih ter plinskih nahajališč, nevladnike in novinarje v službi zahodnih interesov pa je pozaprl in si prislužil sloves diktatorja.

      Toda Zahod ni obupal. Širil je Nato proti vzhodu, sprožil novo oboroževalno tekmo s pripadajočo rusofobno propagando, dokler ni našel ovna, ki na bi predrl rusko obzidje v obliki Ukrajine, ki je bila po ameriškem puču voljna iti v vojno z Rusijo. Puč je namreč strmoglavil demokratično izvoljenega “proruskega” ukrajinskega predsednika (kakšna groza!) in postavil na oblast ameriško marionetno ultranacionalistično kliko, ki je nemudoima šla v pogrom zoper rusko manjšino.

      Po tem, ko je Kijev je napadel rusko manjšino v Donbasu in sprožil državljansko vojno, je 8 let odklanjal mirno rešitev spora, dokler ni s podporo Nata po osmih letih pobijanja pripadnikov ruske manjšine izzval ruskega medveda, da je prilezel iz svojega brloga.

      Zdaj je ukronatovska vojska tik pred tem, prodre Moskvo. Rusi so si seveda to zaslužili. Zakaj so pa postavili svojo državo tako blizu drugih evropskih držav in tako blizu Natovih vojaških baz?!
      Rusija je azijska, ne evropska država. Naj gredo v Sibirijo, ozemlje do Urala pa naj prepustijo zahodnim kolonizatorjem. Za začetek. V nadaljevanju pride na vrsto tudi Sibirija, ki ima ogromno naravnih bogastev, ki ne morejo ostati v ruskihn rokah. Tako kot ne more ostati venzuelska nafta v rokah Venezuele ali tako kot ne sme iranska nafta ostati v rokah Irana.

      A ni Hillary Clinton zanosno izjavila, da imajo Rusi prevelik kos zemeljskega kopnega, da bi ga lahko obdržali samo zase?? Torej?!

      Udari navali! Pred tabo vojne z Rusijo je dan!

      Odgovori
      • Miran

        Udari navali! Pred tabo vojne z Rusijo je dan!
        __________
        Od kod ta patetika? Sej Putler še ni fmrl.
        Prišparajte solze in užaloščen obraz za takrat, ko mu bo izstavljen račun za stotisoče nepotrebnih žrtev.

        🥱

        Odgovori
        • Drejč

          Ne moreš iz svoje kognitivne disonance.
          Sanjaj še naprej svojo rusofobno moro.

          Odgovori
          • Miran

            @Drejč

            Bebo ste bil in bebo ste.
            Tle vam ni pomoči.
            Vas ne obsojam.
            Pomanjkanje empatije ni razlog za diskvalifikacijo.

        • Drejč

          Za vse žrtve rusko-ukrajinske vojne je odgovoren imperialistični Zahod, Zlasti seveda ZDA, ki so se po padcu Sovjetske zveze videle v vlogi globalnega hegemona.

          Podreditev Rusije je bil geopolitični strateški cilj, ki so ga ameriški predsedniki od Clintona naprej dosledno uresničevali. Šele Trump je sprevidel, da je sanj o unipolarnem svetu pod ameriškim škornjem konec, da je vzpon Kitajske nepovraten in da si je Rusija opomogla.

          Ko začno Sovenc(eljn)i razpravljati o geopolitiki velikih sil, se je treba spomniti na čas 2. svetovne vojne, ko se je pol Slovencev borilo za Hitlerja, Mussolinija in Vatikan, pol pa za Stalina in Tita. Tiste prisebne, ki so ohranili zdravo pamet, pa so ali pobili ali pa so pobegnili.

          Odgovori
          • Miran

            Drejč
            Za vse žrtve rusko-ukrajinske vojne je odgovoren imperialistični Zahod
            ——-
            In potem svizec zavije čokolado.

            🥱

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Opazili smo
Novodobni borci za uravnotežene javne finance

Novodobni borci za uravnotežene javne finance

V zadnjih dneh se na politični sceni dogaja natanko to, kar je bilo precej lahko predvideti. Nastajajoča koalicija je ekstremno pohitela s t. i. intervencijskim zakonom, ob tem ignorirala praktično vse, tudi dobronamerne pripombe, odhajajajoča koalicija Roberta Goloba (ta sicer v javnosti ni prisoten z nobeno osebno izjavo ali stališčem, razen občasno na Instagramu) pa je zakon skupaj s sindikati in civilno družbo “naskočila” z vsemi sredstvi, pri čemer je dejanska vsebina predlaganega zakona v bistvu nepomembna, saj gre v osnovi samo za ideološko obračunavanje na podlagi političnih floskul in užaljenosti zaradi izgube oblasti. Po štiriletnem nekritičnem lomastenju po javnih financah pa so slovenski sindikati odkrili novo poslanstvo: boj za uravnotežene javne finance.

Čemu sploh služi tajno glasovanje v Državnem zboru?

Čemu sploh služi tajno glasovanje v Državnem zboru?

Namen tajnosti glasovanja je v varovanju reprezentativnosti poslanskega mandata in svobodne opredelitve volje poslancev, ki niso vezani na kakršnakoli navodila. Zadnji primer tajnega glasovanja predsednika, ki je potekalo v Državnem zboru, je zavoljo krepitve pravne varnosti in utrjevanja demokracije v Republiki Sloveniji treba osvetliti tako s pravnega kot tudi s političnega zornega kota. Pri označevanju glasovnic ne gre za vprašanje politične preference ali ideološke pripadnosti, temveč za vprašanje dejanske izvedljivosti ustavno varovane tajnosti glasovanja. Če je mogoče posamezno glasovnico neposredno ali posredno povezati z določenim poslancem, potem tajnost glasovanja obstaja zgolj formalno, ne pa tudi vsebinsko. Na ta način se lahko ustvari položaj, v katerem je mogoče naknadno preverjati politično lojalnost posameznega poslanca ali njegovo usklajenost s pričakovanji politične skupine, ki ji pripada.

Tri poti iz iranskega konflikta

Tri poti iz iranskega konflikta

Adnan Šihab-Eldin, nekdanji generalni sekretar OPEC, v prispevku o iranskem konfliktu na globalno ekonomijo analizira tri možne scenarije. Vsak od njih bo imel velik vpliv tudi na evropsko energetsko varnost, saj ima zapora Hormuške ožine, preko katere je šla pred začetkom vojne z Iranom približno petina svetovne trgovine z nafto in zemeljskim plinom, asimetrične posledice za ključne regije in svetovne energetske tokove. Kateri od treh scenarijev je najbolj realističen, bo jasno do začetka poletja.

Kam naprej in kaj potem?

Kam naprej in kaj potem?

Globalni nered, razkroj strateške stabilnosti in gotovosti ponuja poglobljen razmislek o sodobnih mednarodnih razmerah. Peto leto vojne v Ukrajini, drugi predsedniški mandat Donalda Trumpa in novo krizno žarišče v Perzijskem zalivu ob kopici dosedanjih konfliktov dodatno poudarja vse bolj izrazito dinamiko globalne nestabilnosti in strateške negotovosti, ki zaznamujeta aktualni mednarodni red. Psihološka analiza ameriškega predsednika je zaskrbljujoče neposredna: opisuje ga kot kombinacijo narcisoidnosti in omejenega razumevanja kompleksnih procesov, kar v povezavi z obsežno in pogosto nenadzorovano politično močjo predstavlja resno tveganje.

Čez 70 let nas bo na sončni strani Alp 230.000 manj

Čez 70 let nas bo na sončni strani Alp 230.000 manj

Ob spremljanju medijske histerije in brutalnega začetka abstinenčne krize levega bloka ob izgubi oblasti je mimo medijev zgrmel zelo pomemben podatek Eurostata glede katastrofalne demografske slike v Evropski uniji. Glede na najnovejše projekcije Eurostata naj bi se namreč prebivalstvo EU med letoma 2025 in 2100 zmanjšalo za 11,7 %. To pomeni predvideno zmanjšanje za 53 milijonov ljudi v EU do začetka naslednjega stoletja. Za Slovenijo to pomeni, da bo imela leta 2100 le še 1,9 milijona prebivalcev. In seveda posledično manj davkoplačevalcev.

Monopol nad lažjo in oblastjo

Monopol nad lažjo in oblastjo

Dogajanje na slovenski politični sceni, ki ga je sprožila petkova izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora, je milo rečeno bizarno. Pa ne zaradi samega dejstva, kdo je postal predsednik, ampak zaradi povolilne histerije, panike na levici, ki je najbolj značilna za Gibanje Svoboda. V bistvu vse izhaja iz precej zaskrbljujoče predpostavke, prepričanja do sedaj vladajoče stranke, da jim nova vlada enostavno pripada. To so sicer govorili že pred volitvami. Ne glede na rezultat (še) vladajoče koalicije, ki je v Državnem zboru dobila le 40 poslancev so v nekem vzporednem vesolju očitno mislili, da bodo naprej vodili Slovenijo. Še bolj bizarno je izpostavljanje dejstva, da gre za politično korupcijo, da je nekdo “prevaral” volivce, lagal, ob dejstvu, da smo imeli zadnja štiri leta predsednika vlade, ki je v slovenski samostojni zgodovini verjetno izvedel največ prevar in povedal največ laži, kar je medijsko dokumentirano.

Cene goriv in dodatne subvencije spet povečujejo zanimanje za električne avtomobile

Cene goriv in dodatne subvencije spet povečujejo zanimanje za električne avtomobile

Dogajanje na trgu naftnih derivatov, ki ga s svojimi mednarodnimi vojaškimi “ekskurzijami” diktira ameriški predsednik Donald Trump, ter dodatne subvencije države (sprejete v aprilu) so vsaj začasno spet dvignile zanimanje slovenskih državljanov za električna vozila. Googlov indeks iskanj pojma “električna vozila” v Sloveniji je dosegel najvišjo vrednost v zadnjem letu dni. Podoben vzorec kaže tudi iskalni pojem “električni avto”, ki je v tednu po objavi razširitve subvencijskega sklada zabeležil 37-odstotni skok v primerjavi s prejšnjim tednom in dosegel absolutni vrhunec v zadnjih 12 mesecih.

Kakšen bo vpliv anticepilcev na bodočo desnosredinsko vlado?

Kakšen bo vpliv anticepilcev na bodočo desnosredinsko vlado?

Pred enim tednom je Metka Paragi pisala Sabini Senčar, naj v stranki Resnica skuša ustaviti proces približevanje Janezu Janši. Zdaj je Sabina Senčar pisala Zoranu Stevanoviću, strankarskemu kolegu, in Janši, najverjetnejšemu bodočemu mandatarju, naj ne pozabita na predvolilne obljube. Med njimi ni le izstop iz Svetovne zdravstvene organizacije, ampak tudi novela Zakona o nalezljivih boleznih. Med volivci Resnice je namreč precej anticepilcev, ki jih levičarsko-desničarska psihoza ne zanima in jim je v bistvu vseeno, kdo bo vodil prihodnjo vlado. Zanima jih – in to dokazuje tudi pismo Sabine Senčar Stevanoviću in Janši – zgolj in samo anticepilska agenda.