Razpad sistema

V četrtek zvečer je neznanec z “ostrim predmetom” hudo poškodoval voznika avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) na Bavarskem dvoru. Iz policijskega sporočila za javnost smo izvedeli še to, da so žrtev odpeljali na urgenco ljubljanskega kliničnega centra in da je v življenjski nevarnosti. Storilca naj bi relativno hitro prijeli policisti, šlo naj bi za slovenskega državljana. Če pustimo tipično policijsko latovščino – res me zanima, zakaj imajo praktično vsi slovenski policaji takšne strašne težave z normalnim, vsem razumljivim izražanjem -, potem bi se lahko ob sicer tragični novici vseeno za trenutek oddahnili.

Zakaj?

Najprej seveda zato, ker bo šofer očitno preživel napad z nožem (domnevam, da je bil to tisti “ostri predmet”). To je seveda najboljša novica.

Naslednji podatek, ob katerim bi si moralo nekoliki oddahniti vodilni možje države, je ta, da je šlo za slovenskega državljana, kar z drugimi besedami pomeni, da ni bil migrant. Musliman, Arabec, terorist. Še dobro. Predstavljajte si histerijo populistov in skrajne desnice, če bi denimo pakistanski ali maroški migrant sredi Ljubljane z nožem napadel šoferja avtobusa. Incident bi takoj dobil mnogi širše, celo verske razsežnosti.

Napadalec, slovenski državljan, sodeč po opisu ni bil niti pripadnik romske skupnosti. Kar je spet, če stvari gledamo v širšem družbenem kontekstu, v bistvu dobra novica, kajti če bi bil Rom, si lahko predstavljate, da odzivi javnosti ne bi bili ravno benevolentni. Lex Šutar, ob katerim se nekateri pravniki in profesorji kazenskega prava ljubljanske pravne fakultete mečejo na trepalnice, bi bil sprejet z aklamacijo v Državnem zboru, poslanci Levice pa bi se skrili pod klopi.

A če je do te točke, kjer smo zdaj z našim miselnim tokom, še nekako vse “obvladljivo”, se celotna zgodba začne nevarno bližati prepadu, ko dobimo dodatne informacije o četrtkovem večernem napadu z nožem na Bavarskem dvoru. Nekateri mediji so že naslednji dan le prebili informacijsko blokado in objavili ime osumljenca, celo njegovo sliko so dobili. V resnici ni pomembno, kdo je 37-letnik, ki je po napadu pobegnil in so ga policisti kmalu zatem aretirali. Pač pa je pomembno, da je pred nekaj tedni v Ljubljani že nekoga napadel z nožem, ga huje poškodoval in bil kot oseba s hudimi psihičnimi težavami za krajši čas tudi hospitaliziran. Toda potem so ga izpustili in takšen človek, očitno duševni bolnik, se je spet znašel na ulici. To, da je nekoga napadel in ga skoraj ubil, ne pomeni le tega, da gre za povratnika, ampak dokazuje predvsem to, da je sistem odpovedal.

In to na celi črti. Policija aretira človeka zaradi napada z nožem, ga preda preiskavalnemu sodniku, ki očitno hitro ugotovi, da gre za človeka s hujšimi duševnimi motnjami, zato ga napoti na psihiatrijo, kjer pa naj bi, tako so poročali nekateri mediji, ugotovili, da možakar nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato so ga odpustili. Ko je pred leti na Štajerskem psihopat umoril enega od staršev in so ga prav tako hospitalizirali, ker je bila kazenska sankcija v resnici ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, je po nekaj letih odkorakal iz norišnice naravnost domov, kjer je umoril še drugega starša. Zažgal ga je s hišo vred. I nikome ništa, bi rekli južnjaki.

Jasno je, da je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa ne mislim le na povsem na glavo obrnjeno kazenskopravno doktrino, ki jo zagovarjajo razni petrovci in podobni, za katere so dolgoletne zaporne kazni za morilce nekaj nesprejemljivega, kajti v resnici naj bi bila resocializacija storilca tista, po kateri bi morala stremeti naša kaznovalna politika. V bistvu se mi želodec obrača ob takšnem cinizmu, ki sta si ga nekoč izmislila Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter z njim posiljevala cele generacije študentov 2. letnika pravne fakultete. Resocializacija storilcev je bila njihova mantra, kajti v očeh socialističnih kazenskopravnih teoretikov so delikti posledica družbenih krivic, neenakosti in ostalih “antagonizmov”.

Zato po svoje ni presenetljivo, da zagovorniki te doktrine tudi t.i. romsko vprašanje oziroma romsko kriminaliteto vidijo izključno v kontekstu socialnih krivic, neenakosti in celo pomanjkanja vode. Če sem (jih) prav razumel, je Aleš Šutar umrl zato, ker v romskem naselju Žabjak nimajo čiste pitne vode?!

Vse skupaj je blizu absurda. Eni bi objemali morilce, plesali z njimi v rehabilitacijskih centrih in zagotavljali družbi, da bodo nekdanji zlikovci vsak čas ozdravljeni zločinskih misli, ker so že skoraj resocializirani in pripravljeni na vrnitev v družbo. Morda, seveda v neki idealni, pravzaprav idealistični družbi bi to še nekako šlo. A ker ne živimo v Platonovi votlini, ampak v vse bolj podivjanem svetu, ki ne prizanaša niti provincialni Sloveniji, se bomo vsak čas znašli pred eno in edino dilemo: ali bomo kot družba vzpostavili red in mir, torej varnost po načelih, ki veljajo v demokratični in pravni državi, ali pa bomo še malce počakali, poslušali modrece, ki blejajo o resocializaciji serijskih morilcev in povratnikov, krivicah Romov, ker nimajo vodovoda, ter tresoči roki, s katero naj bi se lotevali kakršnih koli zakonskih sprememb …

Lepo vas prosim. Zakonodaja, na katero se danes sklicujejo aktivistični pravniki, je bila napisana v precej bolj “normalnih” časih. Spremembe, ki jih napoveduje vlada, se lahko uskladijo z obstoječimi zakoni tudi tako, da se zaostri le tisto materijo, kjer je čas pokazal, da dejansko prihaja do najhujših zlorab sistema. Sicer pa je menda edina dejanska težava, ko gre za vprašanje tolerance do nasilja in serijskega kršenja zakonov v Sloveniji, preveč pasivna in naivna kaznovalna politika. Z drugo besedo – popustljivost. Če državni organi – s policijo in tožilstvom vred – ne izvajajo dosledno predpisov, če sodišča ne izrekajo kazni, ker se bojijo odziviv t.i. nevladnikov in civilne družbe, bi jih morali preganjati zaradi opustitve dolžnega ravnanja ali celo malomarnosti. Kajti dlje ko bomo tolerirali erozijo pravnih predpisov, dlje ko bomo dopuščali razpadanje sistema, hujše bodo posledice.

V neki točki, to nas uči zgodovina 20. stoletja, imajo namreč ljudje dovolj negotovosti, strahu in občutka nevarnosti, zato so se pripravljeni odreči marsičemu, celo nekaterim temeljnim človekovim pravicam, kar bi se v običajnih razmerah zdelo nepredstavljivo. Takrat pa se v ospredje prerinejo avtoritarci, zaradi mene jim lahko rečemo tudi fašisti, ampak tisti res pravi fašisti, ki ljudstvu v zameno za malce tršo roko ponujajo varnost. Ampak ko se to zgodi, je duh že ušel iz steklenice, poti nazaj pa ni. V Evropi so trdorokci množice dobili na svojo stran, ko je družbeni sistem začel razpadati, ko je nasilje ostajalo nesankcionirano in ko so vladajoče politične elite postale tako osovražene v očeh ljudstva, da so do besede prišli politiki iz ulice, verbalni in kasneje tudi dejanski nasilneži.

Kaj se je zgodilo potem, se danes učijo že otroci v šolah.