Vodilni regionalni telekomunikacijski in medijski koncern United Group se je znašel v središču enega največjih korporativnih sporov zadnjega obdobja v jugovzhodni Evropi. V ospredju sta Dragan Šolak, ustanovitelj in pomemben manjšinski delničar, ter britanski zasebni kapitalski sklad BC Partners, ki je zadnja leta večinski lastnik družbe. Konflikt se odvija pred nizozemskimi in britanskimi sodišči, vsaka stran pa ima svojo resnco: Šolak govori o osebnem obračunu in kršitvah korporativne etike, BC Partners na drugi strani zatrjuje, da gre za racionalno prestrukturiranje v korist dolgoročne stabilnosti in rasti podjetja.
Spor je izbruhnil 16. junija letos, ko sta bila brez predhodnega obvestila z vseh funkcij razrešena Šolak in izvršna direktorica Victoriya Boklag. Dragan Šolak, ki je pred leti tožil tudi naš medij, saj naj bi ga razžalili z besedno zvezo “srbski tajkun” (odškodninsko tožbo pred sodiščem v Ljubljani je na koncu po pričakovanjih izgubil), je reagiral z vložitvijo zahtevka za preiskavo na Gospodarsko zbornico pritožbenega sodišča v Amsterdamu. V postopku trdi, da je bila njegova odstranitev posledica maščevanja, povezanega z njegovo prejšnjo tožbo na Višjem sodišču v Londonu, kjer od BC Partners zahteva izplačilo 200 milijonov evrov uspešnostnih bonusov ob prodaji enot srbslega Telekoma. Naj spomnimo: Dragan Šolak, ki precej časa preživi tudi na Bledu, saj je poročen s Slovenko, je v svoji domovini, odkar je na oblasti Aleksandar Vučić, neke vrste persona non grata. Vseeno pa ima določen medijski vpliv, kar gre v nos Vučićevemu režimu. Po ocenah lokalnih medijev je Dragan Šolak, ki je poslovno kariero začel s prodajo videokaset, danes z 1,7 milijarde evrov vrednim premoženjem drugi najbogatejši Srb.
Po Šolakovih besedah naj bi se britanski sklad odločil za “tihi prevzem” z izključitvijo ustanovitelja – in to kljub temu, da ta še vedno obvladuje pomemben manjšinski delež v podjetju. Dodatno napetost povzroča dejstvo, da podjetje že od aprila ni izplačalo dogovorjenih dividend, čeprav na računih miruje več kot 1,1 milijarde evrov likvidnih sredstev.
Debalkanizacija United Group
BC Partners, ki od leta 2019, ko ga je kupilo od ameriškega sklada KKR (njegov šef je bil general David Petraeus, nekdanji direktor ameriške obveščavalne službe CIA in nekaj časa tudi upravitelj Iraka), obvladuje 55 % podjetja, je prek svojega predstavnika za stike z javnostjo Nikosa Statopulosa večkrat poudaril, da razrešitve niso osebno motivirane, temveč predstavljajo del širše reorganizacije. Po neuradnih informacijah naj bi bila sprememba uprave usmerjena v t. i. debalkanizacijo družbe in njeno pozicioniranje kot “zahodno, institucionalno vodeno skupino”, ki bi bila privlačnejša za evropske vlagatelje.
Grški mediji poudarjajo, da gre za potezo, s katero želi BC Partners povečati vrednost pred morebitno prodajo ali izstopom iz naložbe. A kljub temu ostaja vprašanje, ali bo novo vodstvo zmožno ohraniti uspešnost podjetja, ki je v zadnjih letih zraslo v 3 milijarde evrov vredno skupino z več kot 13.000 zaposlenimi. Da ima za to precejšnje zasluge tudi Dragan Šolak, verjetno ni skrivnost.
Vučićevo maščevanje?
V grških medijih kot tudi v Bolgariji in širši regiji potekajo različne interpretacije konflikta. Medtem ko nekateri poudarjajo čisto poslovno naravo spora, drugi opozarjajo, da bi utegnil biti motiviran tudi politično – zlasti zaradi uredniške neodvisnosti, ki jo je United Group zagovarjala v nekaterih državah z avtoritarnimi tendencami. V Srbiji, če smo natančni. In za Srbijo je znano, da Vučićeva oligarhija Šolaka ne more videti in da ga redno označuje za sovražnika države.
V ospredju ostaja ključno vprašanje: kdo bo dolgoročno obvladoval United Group? Neodvisna preiskava, o kateri bo odločalo amsterdamsko sodišče, bi lahko bistveno vplivala na potek dogodkov. Prav tako bo pomembna odločitev britanskega sodišča glede Šolakove tožbe. Trgi in regulatorji v državah, kjer United Group posluje – vključno s Slovenijo, kjer obvladuje Telemach in medijsko hišo N1 – z zaskrbljenostjo spremljajo razplet dogajanja. Gre za podjetje, ki ima v lasti pomembno komunikacijsko in informacijsko infrastrukturo, kar odpira vprašanja o nadzoru, varnosti in strateškem vplivu. Glede na Šolakove značajske lastnosti, med katerimi sta izstopajoči trma in vztrajnost, lahko pričakujemo dolgotrajen in “krvav” sodni spor …
Očitno mi je danes usojeno, ker ni politična tema neposredno, da bom dodal še en izsek pametnega tujega razmišljanja, citiram…
“(Slovenski pacient – Jan Zobec/Domovina – citiram izsek…
Poleg napisa Tito na Sabotinu, ki je redno vzdrževan, imamo v Sloveniji mnoge spomenike ‘krvavorokcem’– Titu, Kardelju, Kidriču, Stanetu Rozmanu in drugim ‘herojem’. Po njih imajo imena tudi šole.
Namesto druga Švica postajamo druga Srbija, nekakšna miniaturna Jugoslavije z vso nesnago, politično, ekonomsko, kulturno in moralno, ki jo zavožen jugoprojekt pooseblja. Namesto zgodbe o uspehu smo postali zgodba o neuspehu.
V Rosalindovem stavku »Čas je stari sodnik, ki preveri vse (take) prestopnike, pustimo času čas« (Shakespeare, Kakor vam drago, IV. dejanje, 1. prizor, v originalu: »Time is the old justice that examines all such offenders, and let time try«) globoko odmeva ideja, da čas neusmiljeno razkriva resnico. Govori o prastari modrosti, da Kronos kot nepristranski sodnik sčasoma odkrije vse očem skrite napake, prikrite zločine ali prevare in laži – nihče mu ne uide. Čas je neusmiljen. Stvari vselej postavi na svoje mesto in z lasersko natančnostjo pove, kaj je prav in kaj narobe. Tisto, kar je prav, nagradi, narobe in izprijeno kaznuje. Ničesar ne spregleda, nikoli se ne zmoti. Pravnega instituta zastaranja ne pozna.
Druga Srbija
Poglejmo, kje je danes Slovenija, nekdaj obetajoča mlada demokracija, vzhajajoča zvezda demokratično prenovljene Evrope. Deželica na sončni strani Alp naj bi bila »druga Švica«, zgled drugim po svobodi, napredku in pravni urejenosti hrepenečim narodom bivšega vzhodnega bloka. Nekoč, desetletja so minila od tedaj, je bila razglašena za zgodbo o uspehu, za najuglednejšo učenko evropskih demokratičnih vrednot. A sanje o drugi Švici so sčasoma razvodenele, mit o zgodbi o uspehu pa se je sesul sam vase. Zadnja leta v svoje diametralno nasprotje. Številne države nekdanjega realsocialističnega bloka, ki so bile ob kolapsu levega totalitarizma opazno za nami – ekonomsko, politično, pravno in demokratično – nas prehitevajo po levi in desni, druge, nekoč globoko nerazvite, nas bodo v naslednjih letih. Zagreb bo po povprečni neto plači od julija, ko nas bo oblast začela skubiti še z novim davkom za virtualno dolgotrajno oskrbo, »šišnil« Jankovićevo Ljubljano. Namesto druga Švica postajamo druga Srbija, nekakšna miniaturna Jugoslavija z vso nesnago, politično, ekonomsko, kulturno in moralno, ki jo pooseblja zavožen jugoprojekt. Namesto zgodbe o uspehu smo postali zgodba o neuspehu.)”
***
Ni moj namen tukaj provocirati levičarje, rusofile, cinike itn., ampak pomagati tistim, ki so še vedno v dilemi ali bi še enkrat volili neko novo levo stranko in neko novo levo lice. Tokratni primer nam lepo pokaže zakaj se Srbija ne more osvoboditi nekdanjega partijskega komunizma, čeprav k sebi vabi recimo Kitajsko, da jim ta postavlja podjetja in še kaj. Nemčijo zaradi njenih surovin itn.
Kako močno je zavozila Srbija se vidi po tem, da srbskim študentom ne pomogajo vreči z oblasti Vučića še ostali pomebni subjekti v državi. Komunizem ne nasprotuje, da ima svoje oligarhe, torej leve milijonarje – problem so desni milijonarji – enako kot pri nas.
Če bi imeli pri nas leve in desne milijonarje bi ti podpirali vsak svoj pol in bi se menjavale leve in desne vlade – sinergija med kapitalom in politiko je danes pač tista, ki poganja napredek – tako na levem kot desnem polu. Seveda vse preko svojih/levih medijev. Tudi ko bo UI/umetna inteligenca nadomestila pamet ljudi – jo bodo na začetku še vedno programirali s svojimi algoritmi ljudje-strokovnjaki, ki bodo pripadali enemu ali drugemu polu – in bo znala umetna inteligenca poneumljati ljudi-volivce še lažje, če bodo to zahtevale politične elite na oblasti.
Tudi zato kapitalizem ni preprost sistem, ker v njem želijo sodelovati in ga so-oblikovati pomebne elite z različnih področij. Lep dan.
To je zagotovo velika zmaaga Vučića, saj je N1Srbija s svojimi zapisi Vučičev velik kritik in eden od redkih medijev ki si ga ni uspel podrediti. Je pa pri tej medijski zgodbi, kot je povedel Miran Videtič, v vseh republikah bivše Juge N1 oster kritik politike na oblasti. Razen v Sloveniji, kjer so popolnoma zlizani z oblastjo, skoraj kot da bi bil glavni in odgovorni urednik N1Slovenija Zoran Schumacher, alias Janković. Razumi kdor more.
Tukaj vam ponujam še en primer trgovanja, kadar imaš dovolj znanja za takšen projekt. Tisti s skromnim znanjem nimajo tukaj kaj iskati. Ne glede na to, kje uporabiš svoja znanja in vedenja lahko postaneš milijonar ali pa klošar, ki se mu ni dalo ne delati in ne izobraževati. Namesto, da bi “travo” jedel jo je raje kadil? Celotno branje si preberite sami, če vas zanima ekonomija/gospodarstvo in ne zgolj politika v ožjem pomenu besede. Lep dan. Citiram izsek…
“(Boštjan Bandelj: Kako sem v času krize ustvaril milijone – Luka Svetina/Domovina
Prvi posel z emisijskimi kuponi sem sklenil šele po enem letu od ustanovitve podjetja. Takrat se je ta trg v Evropi šele začel postavljati, v Sloveniji se s tem ni ukvarjal nihče in tudi podjetja, ki so bila vključena v to shemo, niso imela dovolj znanja in informacij. – Ko se je začela globalna gospodarska kriza, je kar nekaj slovenskih podjetij zašlo v likvidnostne težave. Pomagal sem jim, da so prodala te kupone in dobila likvidnostno injekcijo. – Politika trenutno pravi, da bo Evropska unija brezogljična do leta 2050, industrija, ki je vključena v to trgovalno shemo, pa se mora razogljičiti že do leta 2040.
En kupon je dovolilnica za izpust ene tone ogljikovega dioksida. Če je njihovo delo temeljilo na onesnaževanju ozračja, so potrebovali več kuponov. In obratno, če so podjetja investirala v neko bolj zeleno tehnologijo, so zmanjšala svoje emisije in so jim potem ti kuponi ostali kot viški.
Tako kot je na primer kdo trgovec z avti ali stroji, smo mi trgovali z emisijskimi kuponi. Kupovali smo od tistih, ki so jih imeli preveč, in prodajali tistim, ki so jih imeli premalo.
Del našega uspeha je temeljil na tem, da smo v istem dnevu, ko smo dobili kupone, prodajalcem plačali, da so že prejeli svoj denar na račun. To je bil takrat unikum.)”
Citiral bom uvodni odstavek, da razložim, da takšni in drugačni prevzemi, podjetij, korporacij, multinacionalk, bank itn. – je v kapitalizmu sesestavni del delovanja tega sistema predvsem na gospodarskem področju. Ja, tudi tajkuni si prevzemajo tam kjer začutijo, da je nasprotnik v slabšem položaju/izhodišču.
Vse to pa je zame malenkost ko se prevzemi dogajajo kar na nivoju držav. Kako? Tako, da države vodijo vse manj sposobni politiki. Primer.
Citiral bom tole izjavo…
“(Komentar političnega analitika Sebastjana Jeretiča:
“Ko komentiramo razmišljanje in delovanje predsednika vlade Roberta Goloba, nima smisla k temu pristopati racionalno, ker ga v politiki vodi predvsem napuh in momentalni navdih. Tako vidim tudi to izjavo.
Politik z resnimi dolgoročnimi nameni, bi zagrabil to priložnost in discipliniral koalicijske partnerje na tej za državo zelo pomembni točki. Še posebej zato, ker sta oba partnerja na kolenih in se bosta morala boriti za prestop parlamentarnega praga. Tako pa so njegove izjave prilagojene trenutni publiki in enkrat laže domači, drugič pa mednarodni javnosti.”)”
P. S. To je en, seveda negativni način vodenja države in družbe. Obstaja pa tudi potitiven zgled vodenja države, recimo tale. Citiram izsek…
Čudeži na rekah Rio de la Plata, Ren in Han imajo en skupni imenovalec: kapitalizem
“(Na svetu skoraj ni več resničnih libertarnih političnih projektov. Znanilka sprememb do nedavnega je bila na novo izumljena kapitalistična Argentina pod vodstvom Javierja Mileija. Argentina je doživela takšno popolno ekonomsko preobrazbo, da je to presenetilo celo ekonomiste, ki so sicer sledilci ekonomskoliberalne avstrijske ekonomske šole. Čudež ob reki Rio de la Plata je čudež kapitalizma. Milei je znova dokazal, kar smo na zahodu že pozabili – čisti, nefilitrirani kapitalizem brez škodljivih državnih intervencij deluje.
Argentinska ekonomistka Natacha Izquierdo je za časopis La Nación pojasnila, da rast BDP izvira iz širokega okrevanja ključnih gospodarskih sektorjev, kot so proizvodnja, gradbeništvo in trgovina. “To ni zgolj tehnični odboj, temveč jasen znak ponovne aktivacije proizvodnega kapitala – podjetja, ki so bila prej v obrambni drži, zdaj sprejemajo strateške odločitve za rast ob pričakovanju stabilnejšega gospodarskega cikla,” je pojasnila. Ob tem je dodala: “Rast ni enakomerna in ne odpravlja vseh slabosti, vendar podatki potrjujejo, da smo prelomno točko že presegli in da se realno gospodarstvo znova zaganja.”
Mesija Milei
Ekonimist Javier Milei je tip politika, ki se pojavi enkrat na generacijo. Ayrton Senna, Lionel Messi, Christiano Ronaldo, Michael Jordan in Tiger Woods sodobne politike. Prepričal je s karizmo in populizmom, a za njegovimi obljubami se je skrival robusten ekonomski program. Je populist, a ni sadil rožic. Ljudem je obljubljal zategovanje pasov, da se bodo stvari najprej poslabšale, šele nato bodo šle na bolje. Ni ponujal 30 dni do specialista ali zeleno, digitalno, pravično, gospodarsko krožno prestolnico sveta, kot neka socialistična vlada v EU.
Pozabljena čudeža v Zahodni Nemčiji in Južni Koreji
Južna Koreja in Zahodna Nemčija sta svojo kapitalistično pot v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih začeli kot obubožani državi, kjer so bili v obeh državah – podobno kot v FLRJ – odvisni od paketov hrane iz ZDA. Nato pa sta se v zelo kratkem obdobju zgodila dva “čudeža”.
“Čudež na reki Han” (Južna Koreja) in “Čudež na reki Ren” (Zahodna Nemčija) sta zgodovinski poimenovanji za eksplozivno gospodarsko rast in modernizacijo, ki sta se v obeh državah zgodili po drugi svetovni vojni. Obe zgodbi sta tesno povezani s kapitalizmom in prostim trgom, saj sta ravno ta dva sistema omogočila rast, inovacije in povečevanje blaginje.
Kapitalizem deluje
Dejstvo je, da čudeža ob reki Han in Ren nista bila čudeža. Tudi novodobni čudež ob reki Rio de la Plata ni čudež. Je le še zadnji od neštetih dokazov, da prosto-tržni kapitalizem deluje.
Kaj si vsi trije “čudeži” delijo?
Umik države iz gospodarstva, omogočanje konkurence, privabljanje tujih investicij, denacionalizacijo, spodbujanje podjetništva, izpostavljanje domačega gospodarstva tržnim mehanizmom in s tem svetovnim trgom. – J. B.)”
***
Razumete sedaj zakaj sem zadnjič napisal, da so v resnici vse države kapitalistične, ker izhajajo iz kapitala – različne ideologije pa si lastijo boljši in slabši voditelji držav in narodov/ljudstev/družbe.
Napredek ne boste nikoli okusili s strani strank kot ko ekstremna Levica, SD in GS. Ne zato, ker so te stranke levičarske, ampak zato, ker jih vodijo nesposobni predsedniki teh strank, enako kot vodi državo Slovenijo nesposobni Golob. Negativna konkurenca ubija vse – preživijo zgolj manipulatorji, lažnivci, koristoljubci – skratka skorumpirani del elit, ki izhajajo izključno iz lastnih interesov. Vse to pa lahko udejanjajo s pomočjo svojih medijev in hipnotiziranega ljudstva. Lep dan.
Ni tako enostavno. Ce bi gol trzni kapitalizem zadostoval, bi mnogo vec drzav prosperiralo.
Prosti trg vkljucuje tudi “creative destruction”, ki ga je ze leta 1942 propagiral avstrijski ekonom Schumpeter, enih deset let nazaj pa Acemoglu; to pomeni, da je treba pustiti inovacijam proste roke, pa cetudi je veliko ljudi ob vse; to tudi pomeni nobenih restrikcij pri uvozu in izvozu; v praksi bi to pomenilo, da vam Kitajci vse lifrajo, dokler nimate nic vec denarja; le da se vam potem zgodi Amerika, da zivite na puf in je enkrat konec, ko vam ne dajo vec kredita; kaj pa potem? Zacnete vojno?
Hotel sem v bistvu le nakazati, da je stvar bolj zapletena in da je hudik v detajlih;
Je pa Acemoglu dokazal, da se je treba otepat monopolov; kolikor je najvec mozno, bi dodal.
Ja Peter,le si pa mal v zmoti,kar se tice Amerike.Vsi ljudje,ki zivijo responsible in znajo rokovat s svojim denarjem,se ne zadolzujejo.Jest sm tle ze 60 let in nimam ze vec kot 50 let nobenga pufa.Nisem prevec sparou,prepotovel 3/4 sveta veckrat in zivel sem in se zivim,kot bubreg v loju,kapish?
Ameriska drzava placa letno 1100 milijard dolarjev za obresti, to je 12% vseh stroskov drzave.
Ce jim samo malo zraste inflacija, se bodo obresti dvignile in deficit se povecal; obicajno se temu rece insolvenca ali bankrot; zato je Trumpl tako tecen.
@peter – ne kraj pameti mi ne pade, da bi kapitalizem dojemal kot enostaven. Zato sem tudi dejal, da ima kapitalizem podskupine, ki jih delim na demokratične in diktatorske, če poenostavim – in te zopet na podskupine, ki izhajajo iz enostrankarskih ali večstrankarskih sistemov ker te elite vodijo državo in družbo. Bom dal primer, da boste lažje razumeli.
Namerno sem tukaj izpostavil znanja in veščine g. Boštjana Bandlja. On sme imeti velik dobiček – večina slovenskih podjetnikov in podjetij pa ne. Velika večina zdravnikov in zobozdravnikov ne sme obogateti, večina profesorjev tudi ne itn.
Zakaj imamo takšno ultra-levo vlado, ki sodi na kakšen psihiatrični oddelek? Zato, ker morajo dajati vtis, da so tukaj zato, da se borijo za malega človeka – zato preganjajo privatizacijo kjer jo le morejo – in samo če si njihov si lahko tudi bogat. Primer.
Kaj mi koristi t. i. javno/državno zdravstvo, če moram čakati na konkretnega specialista nekaj let?! Kaj mi koristi javni/državni zobozdravnik, če ne morem priti pravočasno na vrsto itn.
Oba dobro veva, da nimamo države zaradi politikov in njihovih strank, niti nimamo t. i. javni sektor zato, da lahko ti obstanejo in preživijo. Jasno je, da se mora država vpletati tudi v gospodarstvo in njen razvoj, a vse to v razumnih mejah, da so znanja, veščine itn. posameznikov čim manj kršene, da je svobode čim več in ne čim manj.
Sam nikoli nisem zagovarjal absolutne svobode, ker vidimo kam to pelje. Primer. Ustanovi nekaj NVO-jev s kateregakoli področja in boš bogato nagrajen, ker se tudi v Bruslju namenja za te “pametnjakoviče” kar nekaj milijard davkoplačevalskega denarja.
Nič drugače ni pri svobodnih poklicih umetnikov. Nekaterim je dovoljeno, da postanejo nesramno bogati, večina pa jih preživi le, če jih “hrani” ekstremna Levica.
Lahko bi še našteval, a sam raje pišem krajše komentarje in raje dodajam pametne izseke pametnih ljudi, da lahko tudi oni smejo priti posredno na ta portal – sicer bodo prevladovali levičarji, rusofili, ciniki itn.
Kar pa se tiče nasprotij med resnico in neresnico – lahko, če te jezik uboga resnico prikažeš kot neresnico – in laž kot resnico. Papir in človeška naivna neumnost prenese vse. Lep dan.
beri, Peter Klepec, Rokovnjac – zelo dobra debata, bravo.
Kakšno je pa vaše mnenje recimo o Singapurju, ki je formalno parlamentarna republika ampak jo od ustanovitve obvladuje le ena, avtoritarno vodena stranka?
Ima pa Singapur močno zakonsko zaščito osebnih in predvsem premoženjskih pravic posameznika. In neko socialno mrežo (ogromen najemni fond stanovanj v stolpnicah).
Ali bi bil koncept Singapurja primeren za Slovenijo?
Ali bolj kakšen drug (Irska, Estonija) – v čim se ti koncepti razlikujejo od singapurskega?
Kajpak je Šolak medijski in svojega denarja vreden tajkun. Tu ni debate. Vendar je trn v peti vučiću. Le-ta se uči veščin, kako svoje nebodigatreba tajfune diskreditirati, od najboljšega učitelja. Vsemogočni car je njegove tajkune prav kmalu naučil kozjih molitvic, tako ali drugače. Najpriročnejše sredstvo so davki, razne napake, nepazljivosti itd. Seveda samo tajfune, ki niso bili, poudarjam, bili pridni ter ubogljivi. Če pa še potlej niso odnehali jih pa učijo letati z balkonov ali pa jih nafutrajo s kakšno snovjo, ki s človeškim organizmu niso ravno na ti.
Kakorkoli sam bog ve ali pa še on ne, kdo ali kaj stoji zadaj. Lahko, da veliki vožd, morda različni pogledi lastnikov, možno tudi pritisk s strani oblasti, sploh zdaj, ko se je Ni, Nova popolnoma postavila na stran študentov. Pa že prej so bili opozicijski mediji na muhi, odnosno tarča gospodarja Srbije. In to niti ni skrival, oziroma je ves čas grozil. Vučić govori, kakor misli je dejal njegov minister ter je obelodanjeno v neki priljubljeni satirični TV. Seveda za njim stojijo najsvobodnejši mediji z informerjem na čelu.
Kakopak so to samo domneve, ker nas to niti ne zanima, pa vendar povezave vuč… ter jan… itd niso kar tako v tri dni. Tudi uredniki slovenske N1 ne spijo mirno. Pravzaprav bi nas moralo zanimati, odnosno skrbeti, pa se ve, da zaradi tistega, ki vodi slovensko politiko, ki pomaga pripeljati, že kaj, od kje in kam. Se bo kmalu pokazalo slej ali prej kam pes taco moli.
Zdi se,
da bo laže “de-balkanizirati” regionalni telekomunikacijski in medijski koncern United Group
kot pa aktualno začasno izvoljeno
zakonodajno, izvršno in sodno vejo državne oblasti v RS
ter lokalno oblast v “najlepšem mestu na svetu”,
kjer neomejeno in nedotakljivo deli in vlada
karizmatični “balkanski šerif” – Zoran Janković.
Škoda bi blo demontirat to vlado.
Nikoli boljše kot sedaj.
Seveda zgodba ni nikoli perfektna.
Je ogromno polen pod noghe.
In kako se ne bi poskušal ubraniti le tegha?
Ampak kuker je, je specialn, pefekten, nebesn.
Gholob drži se.
Pa ne bit predober.
Ker bo že kičast.
👍🥳💪
Ja, Holop drži se, če ne bo Miran lačen
Zakaj?
Kuker vem, papež penzije tala.
Nimaš za v Rim, kuzlca…
@Marko
Vi ste pa res za Luno.
Papež SPIZ vodi.
Ja Miran,presnja garnitura pa ni dobivala samo polen pod noge in kolena,ampak cele biciklne z biciklist vred,kapish?
@Rokovnjač
Ne vem v čem je problem.
Vsi na kolo, za zdravo telo.