Čeprav sočustvujem z vsemi, ki jih je prizadel “val odpuščanj” v enem izmed slovenskih tiskanih dnevnikov, pa po drugi strani ne razumem, kako je možno, da niso videli krize, ki prihaja. Kajti že skoraj deset let je jasno, da bodo nove tehnologije zdesetkale predvsem tradicionalne, tiskane medije, pa nenazadnje tudi televizije. Začelo se je že v oglaševanju, ko se je vsako leto povečeval odstotek, porabljen na spletu. Največja žrtev tega “prestrukturiranja” je bil ravno papir. Toda to še ne pomeni, da bodo tiskani mediji kar izumrli. Ne bodo, kot ne bodo niti knjige. Vendar pa bo bolj do izraza prišla vsebina, torej kvaliteta.
Ni rečeno, da bodo preživeli le “resni” tiskani mediji, tabloidi pa ne. Prepričanje nekaterih novinarjev in celo urednikov, da je ustvarjanje tabloidov nekakšno “nizkotno delo”, ki ga zmore vsak, ki ima pet minut časa in nekaj malega talenta, je namreč zelo napačno. V resnici gre zgolj in samo za profesionalizem. V življenju sem ustvaril in sodeloval že pri nekaj medijih in iz izkušenj vam lahko povem, da je lažje narediti revijo za intelektualce kot pa urbani tabloid za “malega človeka”.
Ali so torej slovenski mediji v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih ti največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.
Zakaj so potem novinarski sindikati in Društvo novinarjev Slovenije zagnali tak vik in krik ob zadnjih odpuščanjih, ki verjetno niso zadnja letos?
Odgovor je vsaj deloma povezan z ministrstvom za kulturo, kjer Asta Vrečko s svojo ekipo v treh letih ni bila sposobna spraviti skupaj spodobnega predloga novega zakona o medijih, čeprav je po drugi strani veliko obljubljala in sadila rožice. A vanjo se razjarjeni novinarski aktivisti ne bodo obregnili, saj je bolje, če so dežurni krivci “zasebni medijski lastniki”. Bog ne daj, da bi kakšno neprijetno vprašanje doletelo ministrico. Recimo tisto, po kakšnih kriterijih njeni uradniki razdeljujejo denar na javnih razpisih.
+++
Novinarji, ki danes problematizirajo odpuščanje in se nostalgično spominjajo preteklosti, imajo še eno majhno težavo. Imenuje se spomin. Pravzaprav selektivni spomin. Z njim gre vštric tudi načelnost. Kajti ko so pred leti množično odpuščali na nekdanjem “samostojnem časniku za samostojno Slovenijo” (in še kje), ni bilo neke posebne solidarnosti niti javnih protestov. Danes pa se zdi, kot da se odpuščanje dogaja prvič v zgodovini slovenskega žurnalizma in to celo pod levo vlado, ki naj bila posebej zaščitniška do “svojih” medijev in novinarjev. Cel kup v temelju zgrešenih tez in hipotez, zaradi katerih so nekateri medijski ustvarjaleci izgubili kompas. Ko gre za politiko, naj bo leva ali desna, pač ne moremo govoriti o simpatičnosti ali naklonjenosti.
Nobenih dilem ne bi smelo biti: novinarji s politiki ne morejo biti prijatelji. Že to, da se pri nas politiki pogosto ukvarjajo z mediji in novinarji, je anomalija. A včasih ne gre drugače in medijsko zakonodajo sprejema parlament, v katerem vlada določena politična koalicija, katere cilj je sprejti takšen medijski zakon, ki bo v njeno korist. Zato obljublja tudi bonbončke, s katerimi nas želi prepričati, da bo država finančno pomagala medijem v stiski. Novinarski sindikati, ki so danes v šoku, ker odpuščajo novinarje, Janša pa je v opoziciji, sanjajo, kako bo njim ljuba ministrica za kulturo našla način, da finančno pomaga uredništvom, ki najbolj potrebujejo denar, ne pa tudi lastnikom. Da, spet prihajamo do absurdnih idej: davkoplačevalci bi financirali medije, ne pa tudi izdajateljev oziroma lastnikov, ki so zlobni kapitalisti, zato ne bi bili upravičeni do “pomoči”.
Vse skupaj je karikatura normalnosti. Mediji seveda tako ne morejo delovati, novinarji in uredniki pa – z izjemno zaposlenih na nacionalki – tudi niso javni uslužbenci. Tisti z nekaj zgodovinskega spomina morda niste pozabili prvega kroga privatizacije, ko so zaposleni v medijskih hišah postali njihovi solastniki. Vzemimo za primer časopisno hišo Delo, katere vrednost je takrat dosegla vrtoglave višine in prvih deset, petnajst največjih individualnih lastnikov je čez noč razpolagalo s konkretnim premožnjem v vrednostnih papirjih. Mislite, da so ohranili lastniške deleže, se povezali med sabo, vlagali v svojo časopisno-založniško hišo? Seveda so raje prodali delnice in si kupovali nepremičnine, jadrnice in avtomobile. Toliko o novinarski pripadnosti.
Je pa namesto treznega pogleda na medijsko lastništvo, ki že nekaj let ni noben privilegij, pač pa navadno breme (celo bogataši vedo, da se v medije ne splača vlagati, ker dobičkov ni, nasprotno, tvegajo celo izgubo in kup težav), lažje obujati nostalgijo za socialističnim samoupravljanjem, ko je bila lastnina od vseh in od nikogar hkrati, in v slogu podalpskih Rdečih Kmerov razglašati zasebne lastnike za zločince, ki bi jih morali z bajoneti pregnati v morje.
Za konec še vrhunec preiskovalnega novinarstva, ki prihaja iz ust novinarjev in urednikov, ki danes objokujejo odpuščanje v zasebnih medijih: leta 2025 so prišli do spoznanja, da politiki ustreza, če so mediji na robu preživetja, saj so tako bolj dovzetni za sugestije, želje in pričakovanja politike. Presneto, to pa je ugotovitev, da te kap! Res neverjetno, do česa so se dokopali po zimskem spanju, ki je trajalo 30 let.
V tem času smo se “zasebni mediji” vsak dan znova borili za preživetje na medijskem trgu – in to brez političnih botrov, brez sinekur medijskih skladov in podobnih državnih subvencij. Sami in brez solidarne podpore novinarskih stanovskih organizacij, predvsem monopolnega DNS, ki se je znal oglašati in opravljati svoje delo predvsem takrat, ko na oblasti niso bili njegovi politični sponzorji. Dolgoletna nezdrava, nenormalna in za novinarstvo pogubna simbioza je očitno dosegla svoj konec.
Naš žurnalizem si bo napisal sodbo sam.
Kriza medijev je večplastna. Na eni strani gre za krizo pešanja in izginjanja tiskanih medijev. Slednji preprosto niso več konkurenčni v odnosu na digitalne medijev. Na drugi strani gre za krizo verodostojnosti medijev.
Politika sicer veliko govori o neodvisnosti medijev, o pluralnosti le-teh in preprečevanju lažnih novic, v resnici pa je sama največji generator deviacij, bodisi neposredno prek lažnega nagovarjanja javnosti bodisi posredno prek instrumentaliziranih medijev pod njenim nadzorom.
Politika je tudi generator cenzure in politično korektnega poročanja, ki je drugi izraz za enoumje. Od politike odvisni, servilni mediji pa pomenijo spodkopavanje demokracije. Brez neodvisnih medijev demokracije preprosto ni.
Položaj medijev v Evropi je še celo nekoliko slabši kot v ZDA. Tam je več alternativcev kot v Evropi in so tudi veliko bolj vplivni. Tudi prepovedi je manj. V EU Elonu Musku oziroma njegovi platformi X grozi milijardna kazen zaradi objav na X-u, ki v ZDA niso sporne. V Franciji je bil aretiran direktor in lastnik Telegrama iz podobnih razlogov. Grozi mu visoka globa in večletni zapor. V Evropi so ruski mediji prepovedani, v ZDA niso. Ob tem ima Bruselj polna usta evropskih vrednot, ki so očitno samo pesek v oči naivne javnosti.
Dominantni zahodni in slovenski mediji so le še podaljšek politike in njenih agend.
Re:… v Evropi so ruski mediji prepovedani, v ZDA niso.
Hja, to ni ravno argument v vasem smislu; vsaj trenutno ni velike dileme kdo je bolj sfuzlan😝
NI RES !
Politika EU vedno bolj smrdi.
Iz gospodarsko tehnološkega združenja je EU postala militantna organizacija v stilu Stalinove SZ.
Cenzure, atentati, medijske čistke itd.
Ocvirk: EU načrtuje, da bodo 17 letniki vozili šleperje, tistim nad 65 let pa jemali vozniška…
@deni
Hvala Boghu, še je pravica na svet, da Jajo ne dobi več ko 45 %.
💪🥳
Vse skupaj je podobno Troji. Užaljeni kralj Menelaj, ki mu je Helena ušla s Parisom prelepim mladeničem sinom Priama. Seveda mu ni bilo vseeno, ker se je zavedal, da je Heleno dobil samo z žrebom. Čeprav Špartanec je bil za kompromise vendar je bil brat Agamemnon drugačnih misli. Njega ni zanimala Helena, niti Paris, temveč strateška pozicija Troje. Tudi Priamov zaklad, ki ga arheologi še danes iščejo. Lepa Helena je bila samo povod, da izbriše Trojo, zaradi strateške pozicije.
Kaj hočem reči, mainstream mediji iščejo šibke točke na opozicijski strani, ki v resnici navkljub vsemu delajo napake. Se ubadajo z referendumom, namesto, kako popeljati SDS iz vrtičkarstva v resno politično stvarnost. Saj kljub vsemu slovensko občestvo je zelo stvarno, sploh kmečko
Samo na kratko. Svoboda ima, odnosno Holob 15-20% glasov. Edino, če Prebilič ne pobere 10% Holobu ter tam nekje 10% na levici in bo na levo sredinskem bloku zmagovalec Prebilič, čeprav bo Janša relativni zmagovalec. Največji problem je ali bo Holob hotel igrati drugo violino. Ker potlej ne bo več prva violina zavoljo svoje narcisoidne narave. Prebilič to ni, pa naj si mislimo o njemu kar si bodi. Je ubogljiv kučanov hlapec in bo glede nekaterih stvari iskal konsenz tudi na nasprotni strani, vsaj zaradi higiene.
Tu je pa Janša. 20 do 30%. Kaj pa Nsi in penzionisti. Več, kot 45% ne more dobiti. Čista realnost, na žalost. Edino če se s Prebiličem ne povežeta in ustvarita nekakšno levo in levo ko,alicijo za desno. Pa kaj je desno. Domobrane so pobili
Ampak je Prebilič levičar in tu ni dileme. Sem iz popolnoma partizanske rodbine, odnosno družine. Vendar, vendar ločim, kaj je prav in kaj ni. Moja mama je verna, klerikalka, bog ne daj. Saj ima 97 let. Videla je kako so zaradi kosa kruha ustrelili fanta njenih let. Nikogar ne zagovarjam, ampak.
V vasi moje tašče so bili vsi za partizane. V sosednji vasi dva kilometra in nekoliko večji pa domobrani. Vedeli so drug za drugega, pa se niso izdajali med seboj, in se niso pobijali med seboj. Niti približno, Strica moje žene 17. letnega fanta so izdali lastni pajdaši. O tem dogodku bi rad napisal knjigo, vendar so že vsi pomrli, na žalost. Mogoče pa vsaj, da povzamem po Svetinovi Ukani, čeprav, čeprav ni čisto iz trte izvito, pa vendar, vendar. Da zaključim so jo potlej domobrani popihali v Ameriko in še kam. Vendar dve vasi, v eni partizani v drugi domobrani se nista nikdar, res nikdar izdajali med seboj. Ja sem zašel nazaj, ampak, ampak. Dovolj, sam pretuhtajte. Sem po vseh straneh popolnoma partizanski sin. Vendar pa nikoli. Ampak sem žalosten, zelo žalosten. Pa bodi dovolj.
Aja zašel. Niti ne. Bog ne daj ne poznam, no ja razen enega belega, ki je bil 15 letni fantič in vso mojo rodbino, ki je bila brez izjeme za partizanstvo. Ne komunizem, partizanstvo in je bil moj stric in njegov stric ubit. Potom slučaja, se zgodi. In se danes tukaj sprašujemo kaj je svoboda tiska in tako dalje. In zakaj to pišem. Ker so tudi medije, kakor je vaš uzurpirali razni kvazi psevdo …..drekokrati. Pa bodi dovolj, in brez zamere. L.p. Deni
Ne gre za partizane in domobrane. Gre za to ali je bila revolucija zlocin ali ne.
@peter – malce pojasni/dopolni tvoje/vaše misli.
Revolucija v očeh revolucionarjev ni nikoli zločin! Zato imamo toliko raznih revolucij – tako na levem kot desnem polu. Če se malce pošalim.
Bog nas je razdvojil za vse večne čase na fante in punce, na može in žene. Amerika je imela recimo državljansko vojno med severom in jugom, danes pa imajo med sabo “vojno” demokratri in republikanci, kajne? Magnet – reži koliko hočeš, vedno ostaneta dva nasprotna pola.
Hja, v principu da; Kant je loceval ljudi na „zrele“ in „nezrele“. In ni bilo dvoma kako je razdelil tocke😝
Medij, ki se ne more preživeti s kvalitetnimi prispevki-zapisi in oddajami ter potrebuje donacije, ni vreden, da mu sledimo, ga beremo, poslušamo ali gledamo.
Ne nabijaj ! Celo Japonska ima državni medij, ki ga financirajo naročniki. In še večina demokratičnih držav na čelu z ZDA.
Če ga plačujejo prostovoljno, naj kar obstaja. Če pa so jih prisilili v to, pa toliko slabše zanje. Pri nas pa mora npr. obvezno plačevati rtv, kdor ima elektriko cel kup rumenih medijev pa moramo pod mus plačevati kar iz proračuna.
V principu da, vendar vsak medij potrebuje kriticno maso; v SLO te mase ni.
Prva naslednja vlada, če ne bo leva, bo naredila pametno, če bo takoj ukinila finančne dotacije vsem današnjim dominantnim (levim) medijem. Večina od njih bo takoj propadla, kar ne bo škodljivo, pravzaprav celo koristno, saj samo lažejo in razširjajo levo propagando.
Nekaj boljših bo verjetno preživelo, morali pa bodo tudi bolje pisati in manj lagati.
To je zgolj navidezno dobra ideja. Zakaj? Če v tem primeru t. i. desni mediji ne bi imeli konkurence bi ščasoma postali to, kar so danes levi dominantni mediji. Konkurenca mora obstajati saj poznamo pregovor: Več ljudi več ve, kajne?
Od novinarjev nikakor ne moremo pričakovati resnega pluralnega razmišljanja, če razmišljajo zgolj istomisleči, tudi če imajo prav. Kar pa se tiče kvalitete sem enkrat že zapisal. Digitalna doba jo je uničila v smislu množic, imamo torej čedalje več kvantitavnih medijev. Enaka usoda pa je doletela tudi strokovne medije. Strokovnjaki med sabo le še tekmujejo kdo bo večkrat citiran, kvaliteta objav pa je potisnjena v drugi plan in je čedalje manj pomebna.
Sprijazniti se moramo, da so elite čedalje bolj povržene samopromocije sebi enakih, ljudstvo jih čedalje manj zanima. Moralne in druge vrednote in vrednosti so pase. To se pozna tudi pri tistih na dnu. Vse manj se sprašujejo ali so sami krivi, da so pristali pri dnu – zato postajajo vse bolj brutalni pri ohranjanju svojih življenj in pri tem ne izbirajo sredstev. Lep dan.
V SLO glede medijev tega, cemur recete levo (recimo Delo) in tega, cemur recete desno (recimo Demokracija), absolutno ne rabite; oboje je poden, nezrelo novinarstvo, ki se samozadovoljuje ali v iluzornih ideologijah, ali neresnem kritiziranju vsega kar pride z nasprotne strani;
Absolutno manjkajo resni, kriticni mediji tipa SZ, FAZ, NZZ itd. Niti sence tega v SLO ni, zato pa tudi volitve izpadejo kot bi bila SLO na nekem extra planetu in ne v centru Evrope.
Oprosti, ampak tole je posploševanje, pretiravanje, podcenjevanje in norčevanje iz revežev. Lepo, da si ponosen na svojo domovino Germanijo, vendar bi bilo dobro, če bi v primerjavah vsaj malo upošteval tudi zgodovinska izhodišča.
Nikoli se ne delam norca iz majhnih, nesrecnih in netalentiranih, ker za to niso sami krivi; kar pa ne menja dejstev.
Sicer pa, tudi to o ponosu ne stima; je pa to druga zgodba😀
No, bom pa povedal drugače; ni potrebe, da si pokroviteljski. To je poceni.
Dirigirani mediji nam prodajajo pravljico o lastni neodvisnosti. In žal večina verjame tej pravljici. Razlika je le v tem, da eni verjamejo “rdečim”, drugi pa “črnim” medijem. Oboji pa farbajo narod v skladu s koristmi svojih sponzorjev, naročnikov, financerjev… Oboji prepričujejo svoje bralce, da so “naši” utelešeno dobro, ne-naši pa utelešeno zlo. In oboji imajo prav, javnost pa verjame medijem, ki jih ima za soje.
Volitve ne spremenijo ničesar. Predvolilne obljube so hitro pozabljene, lobisti po volitvah potrkajo na ista vrata vladnih pisarn in se dogovarjajo z drugimi ali celo istimi ljudmi za iste naročnike in iste posle.
Denar je sveta vladar in politiki ter uradniki so njegovi častilci, pri čemer je njihov cilj ne težko zasluženi denar na trgu, temveč davkoplačevalski denar. Če se pojavi stranka, ki obljublja, da bo kaj naredila zoper sistemsko korupcijo, jo diskvlificirajo levi in desno politiki in še zlasti njihovi mediji oziroma servilni novinarji, še preden črna ovca utegne priti v parlament. To je pat pozicija, iz katere ni izhoda.
“Krokodilove solze”, ki jih “poklicni” novinarski aktivisti iz Društva novinarjev Slovenije te dni populistično “točijo” za javnost ob odpuščanjih štirih aktivističnih so-članov DNS iz Večera,
so zelo neprepričljive, saj pred desetletjem ob mnogo številčnejših kadrovskih “čistkah” in kot da preventivnih gospodarnih odpuščanjih v Delu niso bili profesionalni kolegi nič kaj glasni in cehovsko-sindikalistično prav nič solidarni.
Še hujše je bilo; ko sem se tudi sam pred več kot desetletjem znašel dve leti pred upokojitvijo med poslovno neznosnimi kadrovskimi “viški” za prisilno predčasno preusmeritev med tedaj mnogo številčnejšo in mnogo bolj brezupno vrsto brezposelnih na Zavodu za zaposlovanje,
ni ne med dolgoletnimi poklicnimi kolegi v uredništvu Dela, ne med članstvom aktiva DNS, ne med članstvom novinarskega sindikata – nihče javno poslovnim in uredniškim odločevalcem v Delu postavljal (očitno neprimernih) profesionalno-stanovskih, sindikalnih in človeško-solidarnostnih vprašanj.
Kljub dejstvu, da so nas tedaj sočasno enostransko izločili iz delovnih razmerij za nedoločen čas več kot ducat novinarjev z ustrezno izobrazbo, s prepoznavnimi profesionalnimi “imeni” in sledljivimi karierami ter dolgoletnimi profesionalnimi praksami v različnih medijih, so vsi profesionalni in sindikalni kolegi oprezno, previdno, spravljivo in taktično – molčali.
Edini, ki me je ob javnosti razkriti novici, da bom moral tudi sam predčasno in neprostovoljno na “zavod”, tovariško in solidarnostno poklical ter me sočutno vprašal, ali mi lahko kako pomaga, je bil redko občutljiv in socialno čuteč znanec iz sveta odrskih umetnosti in univerze.
Ne profesionalne in ne sindikalne solidarnosti pa med novinarji in aktivisti DNS pred desetletjem ni bilo nobene!
Občutek sem imel, da so bili vsi kolegi tedaj vsaj začasno pomirjeni in da so si vsi vsaj začasno oddahnili, ko smo jim neprostovoljni pregnanci zapustili še nekaj prostora in časa pred negotovo profesionalno in socialno prihodnostjo.
Od novinarjev, ki so profesionalni dediči nekdanjih partijskih družbemno-političnih delavcev, ni moč pričakovati nič, razen servilnosti v odnosu do delodajalcev, indiferentnosti do kolegov, ki jih delodajalec da na listo za odstrel, in farbanja uporabnikov medija. Tako novorežimski novinarji pojmujejo svoj poklic.
Tolažimo se lahko s tem, da je neodvisno, kritično in raziskovalno novinarstvo v dominantnih medijih bolj ali manj mrtvo tako v EU kot ZDA. Z njim pa je vse bolj mrtvoudna tudi zahodna demokracija. Slednja ne more obstajati brez neodvisnih in kritičnih medijev. Ampak to v resnici nikogar ne briga: ne politikov, ne novinarjev, ne javnosti. Politiki so zadovoljni s “konstruktivnimi” politično korektnimi mediji, novinarji so zadovoljni, da imajo plačo brez pretiranega naprezanja, javnost pa pogoltne vse otrobe, ki jim jih servirajo mediji. Volk sit, koza cela, zelje nepojedeno.
V SLOVENIJI 95% medijev z POPtv in RTV na čelu ne zaslužijo 1 .Cent našega davkoplačevalskega denarja , kajti slikajo cesarja v zlatih oblačilih pa čeprav tako gol kot je sedaj še ni bil nikoli.
Novinarji in vsa vodilna garnitura Rtv so se prodali CESARJU in prav bi bilo , da tako novinarsko obsodimo in ga pospravimo na smetišče, kajti
toliko zavajanja,manipuliranja in laži kot je prišlo iz novinarskega peresa pod sedajno vlado ,v naši
lepi SLOVENIJI še ni bilo ,ni dovolj da jih odpustijo treba jim je uzeri tudi licenco in kršenje novinarskega kodeksa je tudi v normalnih državah kaznivo.
Prodali so se tudi Nad-Cesarju Bruslju !
To je še večji problem.
Je v “krizi” tudi avtor prispevka , ki ga depolitizirana RTVS, zanimivo, zadnje čase veliko vabi kot komentatorja, drugače mislečega?! Zakaj ne vabijo poznavalcev SLO politične krajine S. Jeretiča, E. Kadiča, A. Pertinača, M. Tomšiča, … ? (retorično vprašanje)
Ne le “previden” Steinbuch v Tarči, tudi v Politično. Sem pogledala za nazaj, pa sem hitro prekinila.
Esih je itak Delov aktivist (v Delu ni kritičnega članka o Golobu in vladi, ki ji podpora menda celo raste), Steinbuch pa …
Potem ko je nekaj palamudil o zdravstveni reformi (noveli), je celo pohvalil Goloba, ki je prvi po desetletjih ugriznil v kislo jabolko korupcije v zdravstvu. HALO?
Golob skuša ohraniti volivce s t.i. zdravstveno reformo (novela), saj se anketirana večina strinja z omejitvijo dobičkov koncesionarjev (ljudje ne ločijo med javnim in državnim). In seveda obvladuje vse dominantne medije (zvočnike)!
So koncesionarji zdravstvena mafija? Dr. Noč, tudi dvoživka (in parazit?) po mnenju golobnjaka, že leta opozarja, na pokradene milijone v UKCLj, ki bi
sicer lahko posloval brez izgube. Vlada JJ je poskrbela vsaj za referenčne cene (urad). Nekdanja predsednica preiskovalne komisije J. Godec je glede kriminalističnih preiskav v zdravstvu dejala: “Preiskovalni organi bi morali obiskati tudi vodje nabav, direktorje, predvsem pa dobavitelje zdravstvene opreme!”
Kaj pa Golobov E. Brecelj? Baje (tiskovna konf.) ne rabimo policije in sodstva(!), rabimo le uspešno vodstvo ter “čiste posle”. Zato je najbrž Golob zamenjaval po tekočem traku nadzorne svete in nato uprave v skoraj vseh zdravstvenih zavodih, celo v UKC Maribor, ki je posloval pozitivno (sic!).
HA,HA,HA!
“Vsekakor je Brecelj med zdaleč najbolj odgovornimi za popolno sesutje zdravstvenega sistema. Sesutje ki služi zgolj in samo zdravstvenim tajkunom ter “investitorjem” v privatne ordinacije in privatne bolnišnice. Narod je tako ali tako slep. Ko bo spregledal, bo prepozno.
Zbudili se bomo v popolno razsuto javno zdravstvo, kjer ne bo delovalo več nič. Alternativa bodo privatne bolnice, ki ne bodo poceni. Zahvala za to gre v prvi vrsti Breclju in Golobu. Ali to počenjata zaradi lastnih interesov, vede ali ker nimata osnovnega pojma kako delujejo dobro organizirane institucije ter podjetja, niti ni tako važno. Rezultat je v obeh primerih porazen in bi v vsaki urejeni državi rezultiral v nekaj let strogega zapora za oba.”
(Aleš Štrancar na X).
Ko vam nekdo ne piha v ritko, je vsegha obsojanja vreden.😰
Gospa, prozorna ste kot izvir Save. Seveda je vaša verodostojnost na dnu te Save.
Škoda, ste ženska z neizmerno energijo, izgubljate jo pa za zadeve, ki so, če ne neprave vsaj dvomljive.
Privoščim vam, da imate prav.
🤔
David Icke ima prav: svetu vladajo reptili. Tudi na tem portalu lezejo iz svojih lukenj. Imajo velik gobec, možgane pa kot grahovo zrno. Beeežiiimoooo….
Pa sej se ve, kdo je kriv.
Milan in Štefka sta najboljši par.
🥱🥴
Sam bom nadaljeval tam kjer je končala komentatorka @borovnica. Navedel bom dva primera. Prvo slovenskega. Citiram izsek…
“Ampak realnost na terenu govori drugače. Kot župan Kočevja je pustil kup odprtih vprašanj, romska problematika je še danes nerešena, dolgovi in klientelizem so ostali. In kaj naj bi bile njegove reference za premierja? Nekaj všečnih nastopov in standardna frazeologija o “dialogu” in “povezovanju”? Tako govorijo vsi novodobni levičarji, preden jih sistem pogoltne in spremenijo barve v skladu z navodili iz ozadja. Nekaj podobnega bi se dalo sicer ugotoviti tudi za Anžeta Logarja. Zdi se, kot da oba govorita isti jezik, meljeta iste formule.
Realna alternativa anarhiji levice je stabilna, reformno usmerjena vlada. Po desetletjih eksperimentiranja s Kučanovimi produkti, bi končno lahko dočakali trenutek politične zrelosti slovenskega naroda. Ni izključeno, da bomo ob propadu zavezništva Golob–Prebilič–Kučan priča večinskemu preboju demokratične alternative. S podporo naroda, ki bo prepoznal pomen varnosti, reda, gospodarske rasti in nacionalnega interesa, lahko Slovenija dobi nekaj, kar si resnično zasluži – stabilnost in napredek.
Za konec: Prebilič morda izgleda kot kandidat prihodnosti, a je v resnici samo še ena lutka v dolgočasni predstavi globoke države. Vprašanje ni več, kdo je naslednji nov obraz, ampak kdaj bodo opetnajsteni volilci rekli: “Dovolj je bilo.” – Za konec: Prebilič morda izgleda kot kandidat prihodnosti, a je v resnici samo še ena lutka v dolgočasni predstavi globoke države. Vprašanje ni več, kdo je naslednji nov obraz, ampak kdaj bodo opetnajsteni volilci rekli: “Dovolj je bilo.” – Domen Mezeg”
***
Globoka država je prva, vlade pa naslednje, ki NUJNO potrebujejo medije za svoje delovanje. Brez medijev ne bi bilo zmagovalcev in poražencev. Nikjer na svetu mediji niso neodvisni oziroma tisti, ki so so nepomebni majhni dodatek medijem tako tistim iz papirja kot tistim iz spleta/interneta.
Ameriški primer. Zakaj mislite, da so v Ameriki na sceni vse manj kakovostni politiki in kakovostna globoka država, ki kakovostna ne sme biti, ker tekmuje z nasprotno globoko državo. Vsaka ima svoje medije, svoje milijonarje in milijarderje, svoje vplivneže itn. Mediji – že dolgo niso več zgolj pisana beseda, so umetnost poneumljanja množic v vseh možnih oblikah in nijansah.
Samovprašanje. Kaj je glavna prednost Kitajske pred Ameriko? To, da nima alernativnih medijev, ki bi kritizirala partijsko enostrankarsko vlado. nizka cenovna delovna sila je zgolj le še plus na tej enoznačni medijski sceni.
Navidezni paradoks je v tem, da so se novinarji in novinarke prisilne opredeljevati, da preživijo. Kdor ima manj empatije do problemov ljudstva tisti zmagujejo. Kako se to doseže? Zelo preprosto. Reklame gredo tja, kjer računajo na vrnjeni vložek, konkretni mediji računajo na vladno podporo itn. Mediji so postali t. i. predpražnik za vstop za obstanek.
Tam kjer imamo vsaj neko obliko demokracije imamo v hipu dva velika medijska tekmovalca, ki tekmujeta kdo bo zmagovalec v tem smislu, da bo zmagal njihov politik, njihovi pogledi na lokalne in globalne probleme itn. Da lahko vse to deluje pa se seveda priključijo milijonarji in milijarderji, da lahko oplemenitijo svoje bogastvo še naprej. Priključijo se jim še ostale elite – vse v smislu katera stran bo zmagala in katera bo poražena. Vse manj je naključij. Danes celo umetna inteligenca pomaga, da je napak čim manj, da so rezultati optimalčni. Vse več je ne-naključij. Vse to se razvija v smeri, ki vedno pripelje do kolapsa – in takrat se zadeva postavijo zopet na začetne osnove. Najde se politik, v tem primeru Trump, ki mora zlomiti sistem globalnega gospodarstva in ga postaviti na nove osnove – in to tudi počne. Ljudstvo je vedno kolateralna škoda. Mediji pa tudi. Paradoks je v tem, da brez katerihkoli medijev nismo sposobni več živeti, tako kot nismo sposobni več preživeti brez digitalnih naprav, kjer ti mediji domujejo. Lep dan.
Hja, mogoce je pa resitev podobna kot pri ljubljanskem letaliscu.
Tam avioni letajo sele potem, ko so naredili carski rez.
Ce SLO noce v Evropo, bi pa mogoce Evropa v SLO?
Prodat za 1€
Slovenija se pod aktualno vlado vrača v čase totalitarističnega režima, mediji niso nobena izjema in tu je rešitev, tudi za medije.
Novinarje želi vlada, skladno z vračanjem v čase totalitarnega režima, spremeniti v družbeno politične delavce in take naj bi bile oz so vsebine.
Sramotno zgodbo predsednice državnega zbora, njenega ljubimca, ki je uničila njegovo družino, so mediji večinoma prikrili, objavil jo je edino Planet TV. V resni državi, bi predsednica DZ naslednji dan odstopila, zgodbo bi imel v vseh medijih.
Pri nas je Planet TV izjema, velja za najbolj kritično in profesionalno TV, zato gledanost narašča. Enako narašča gledanost nekaterih drugih novih medijskih projektov, ker ljudje to preprosto želijo gledati/brati. Na drugi strani pada gledanost depolitizirane RTV, pa Siol portala in celi vrsti drugih depolitiziranih medijev. Zgled dnevnika oz. osrednje info oddaje tv, je Dnevnik Slovencev v Italiji, tam izveš novice na način, da sporočijo gola dejstva, brez dodatka političnega pranja možganov, kot v primeru RTV in POPTV.
Zamenjati je treba vlado, njeno depolitizacijo pa rešimo tako, da denar namenjen medijem razdelimo ljudem, ti pa naj potem s svojim deležem denarja za medije plačujejo medij, ki si ga sami izberejo.
V Ameriki se je zgodil paradoks, da so alternativvni, politično nekorektni internetni mediji, kot je na primer Joe Rogan Experience, bolj gledani kot uveljavljene TV, ker so ljudje spoznali, da so dominantni mediji nič drugega kot politčna trobila, ki ljudem dnevno perejo možgane v skladu s politično agendo njihovih lastnikov. Enak problem imajo mediji v Sloveniji.
Slovenija je majhen trg, zato politično nekorektnih medijev, ki ne bi imeli levih ali desnih političnih filtrov in tudi sponzorjev, skorajda ni. Razlog je tudi v tem, da je slovenska družba politično-ideološko tako polarizirana, da medij, ki se ne prikloni ali levici ali desnici, ostane brez publike.
Ekvidistanca medija do levice in desnice pri nas ni pojmovana kot neodvisnost medija, ki prispeva k njegovi kredibilnosti. Prevladujača miselnost na levi in desni je makijavelistična drža, da kdor ni z nami, je proti nam. S tem v zvezi politično korektni pristaši zlasti desne opcije uporabljajo porogljiv izraz vsegliharstvo, ki sam po sebi implicira, da je ekvidistanca do političnih akterjev nekaj malodane zavržnega.
Slovenski mediji tako tekmujejo med sabo, kdo bo bolj ustregel izbrani politični opciji, kar očitno ustreza tudi uporabnikom. Slednji sploh ne iščejo objektivnih informacij, temveč iščejo poltično-ideološko všečne informacije. V takšnem okolju seveda nin prostora za neodvisne, analitične, raziskovalne ali celo intelektualne politične medije.
Odpuščeni novinarji in sindikati zganjajo vik in krik, ker se počutijo kot odrasel otrok, ki ga starši podijo od doma. Bili so politično lojalni, korektni, vdani in goreči, zdaj pa taka krvica, kot je odpust. Ljudje, ki so vse svoje življenje gradili kariero na politični pravovernosti, pripadnosti “našim” in politični lojalnosti, odpust seveda doživljajo kot izdajo s s trani lastne vrhuške.
Smo še daleč od tega, da bomo imeli neodvisne, kritične, raziskovalne, politično nekorektne – vsegliharske – zato pa objektivne medije. Za tovrstne medije ni niti bralcev niti sponzorjev.
Informacije se eksponentno širijo, zato je novinarjev vedno več,saj je medijev, ki širijo informacije, tudi vedno več.
Odpustitev nekaj novinarjev ni nič trginega. Če so iz pravega testa, bodo našli zaposlitev.Problem novinarstva v Sloveniji pa je v tem,da novinarstvo propada kvlitetno. Vedno manj je kvalitetnih medijev.Pa upad kvalitete ni samo v medujih temveč v literaturi na splošno, saj tako leposlovje, kot znanstvena litaretura vse bolj teži k povprečnosti, ali celo nižje.
Število člankov ni pogoj za kvaliteto, bolj za kič in plažo.
Vse več je novinarskih idelkov namenenih reklamam, bodisi za izdelke, raznim dogodkom in pred vsem politčni propagandi.
Vse manj pa je ljudi, ki bi posegali po resnih medijih.
V brezglavi ihti je resnost medijev zdrknila na zelo nizko raven. Nadomestila so jih omrežja, ki so pa so še za stopnjo nižja.
S tem je ogrožena družba. Ljudje nimajo ustreznih informacij, zato se v politiki pojavljajo rokomavhi,ki gledajo pred vsem na svojo korist, korist države pa je v drugem planu.
Družba vse bolj drvi v kaos in težek bo povratek v normalo.
Ko sledim objavam replik na tem portatu je to zaskrbljujoče. Oglašajo se komentatorji, ki nimajo pojma o stvraeh, ki jih pišejo in so celo ponosni na neznanje,ki ga širijo. To so posledice novinarstva. Novinarji niso sposobni formulirati objektivno infrmacijo,nato jo povzamejo še za odtenek bolj neuki pisuni in nastopijo kot razpravlavci in s tem podžgejo razpravo, ki se sprevrže v brezumno blebetanje brez repa in glave.
Vprašanje je, ali bo svet na tak način lahko funkcioniral v prihodnje?
Poglejmo samo,kam je zajadrala EU z briseljsko birkracijo. Slovenija pa je še bistveno slabša.
Vidimo, da se Slovenija potaplja,pa ni mogoče ustvariti kvoruma , ki bi spoznal kritičnost razmer in skušal Slovenijo usmeriti na pravo pot.
To je v veliki meri posledica nekvalitetnega novinarstva.
Ta “banda presstitutska” je največji sokrivec stanja v katerem smo že 70 let v tej podalpski vukojebini. Zaradi mene lahko pocrkajo vsi. Amen.
Draga Borovnica! Kopriva se strinja s tabo.
Za mene je @borovnica prebivalec Borovnice (ali okolice vse tja do Menišije). V konkretnem primeru je moški.
#v bližni viadukta
Sej pravim, pa me nben ne posluša, fsegha je kriv Kučan.
Pa Štefka tud. Baba moža nardi al gha pa pokvar.😰
Pri Delu lahko “zbudijo” idrski rudnik pa bojo imeli dovolj fičnkov -)))
Hja, mogoce je pa resitev podobna kot pri ljubljanskem letaliscu.
@ren
Grozhn, pa vi sploh ne spite?😱
Zdej mi je pa marsikaj jasn.
🤔
BRIGI SE ZASE!
Ljubljansko letališče ni v rokah slovenskega tajkuna. Delo pa je
V tem je problem.
V kapitalizmu so prepoznali, da je kartel oz. prevelika koncentracija kontraproduktivna in so sprejeli regulacijo.
Pri medijih je to se veliko bolj pomembno.
Slovenci so se skuhali v svojem lastnem soku in vsak kuhar ve, da to se zdalec ni dobra jed; slovenske medije bi morali razprodat smiselno; kar se seveda ne bo zgodilo; tisti, ki bi to moral storiti v dobro druzbe, bi sam sebe razvrednotil;