Nasilje in agresija me spremljata že celo življenje. Sta moja tiha spremljevalca, ki se občasno prebudita in potem ponovno zaspita, kar mi daje lažno upanje, da sta me zapustila za vedno. Tu sta in zdi se, da je sta vedno bolj prisotna. Prehajata iz roda v rod in vsak rod ima svoj prispevek k nasilju med nami. Če samo pogledamo zgodovino naših življenj, bomo videli, da je bilo nasilje vedno prisotno.
+++
Prvič sem se srečal z nasiljem že kot otrok. Tedaj nas otroke niso lepo prepričevali, če smo kaj narobe naredili, ampak je padalo po nas tako s strani staršev kot ostalih odraslih, tudi v šoli. Vse to je bil del vzgoje, ki smo jo bili več ali manj deležni vsi tedanji otroci. To je bila ena najpogostejših kazni otrok v moji mladosti. In če se prav spomnim, so me tedaj ravno odrasli učili, da se probleme rešuje z agresijo in nasiljem, ne s pogajanji. A starši so bili povojna generacija, ki je pretrpela in videla veliko nasilja.
Potem sem se srečal z agresijo in nasiljem kot učenec v tretjem razredu osnovne šole, ko sem po počitnicah prišel v šolo s kmetov, kjer smo živeli v času počitnic. Zaradi narečja, ki sem ga uporabljal, in zaradi obnašanja, kot pritiče kmečkemu fantu, so me začeli zasmehovali s kmetom in še cela vrsta žaljivk je padala po meni. Ker me je mama učila, da se v šoli ne pretepa, nisem odgovoril z nasiljem, čeprav bi lahko, saj sem bil eden najmočnejših otrok v razredu, ker sem se s kmečkim delom med počitnicami fizično zelo okrepil. Odšel sem k razredničarki in jo prosil za pomoč. Povedal sem ji, da so sošolci agresivni in da se počutim ogroženega. Potem sem šel k ravnatelju in ga ravno tako prosil za pomoč iz istega razloga. Povedal sem doma, kako grozno mi je hoditi v šolo, ker se dnevno soočam z žalitvami in agresijo sošolcev.
Ker pomoči nisem dobil, se je nasilje nad menoj samo še nadaljevalo in stopnjevalo. Vsak dan sem bil bolj v stiski. Potem sem nekega dne v svoji nemoči pred tem nasiljem in posledično ogroženosti nenadoma sprožil levico, ki je močno zadela najhujšega nasilneža v razredu direktno v nos. Sošolec je hudo zakrvavel in ostali so se razbežali po razredu. Zagovora nisem imel niti pri razredničarki niti pri ravnatelju. Verjetno zato ne, ker jima je bilo jasno, da nista pravočasno ukrepala. A moje proti nasilje je delovalo; od takrat dalje me v šoli nikoli več ni nihče zasmehoval, žalil ali izvajal nasilja nad menoj. Moje spoznanje je bilo nasprotno učenju očeta in mame, da se v šoli ne pretepa. Ali sem res moral postati iz mirnega otroka nasilnež, ki se brani s pestmi, se sprašujem danes. Ne bi bilo potrebno, če bi tako učitelji kot starši odreagirali pravočasno in preprečili nasilje nad menoj. Pa niso, zato sem se moral braniti v stiski, kakor sem takrat zmogel in znal.
Tretjič sem se srečal z nasiljem v šoli kot starš. Ravnateljica nas je povabila v šolo, ker je bil eden od otrok v sinovem razredu zelo nasilen do ostalih, tudi do sina. Zahtevali smo sestanek v šoli, da prekinemo nasilje. Nisem namreč hotel ponoviti napake mojih staršev. Moj sin je bil športnik, dobro treniran in fizično zelo močan za svojo starost. Nasilnež je med drugimi napadel tudi mojega sina, ki se je seveda branil in ga obvladal. Potem smo morali na govorilne ure v šolo. Tam smo sedeli starši nasilneža in njihov otrok na eni strani, na drugi pa midva z ženo in sinom ter ravnateljica, ki nam je razložila, kaj se je zgodilo in prosila starše fanta, da se potrudijo in se pogovorijo z otrokom, da ne bo več nasilen v šoli, ker s tem zelo moti tudi pouk. Oče se je takoj po ravnateljičinem uvodu obrnil k sinu in mu rekel, da ko pride domov, naj gre v zgornjo sobo in ga tam počaka, češ da se bosta onadva že zmenila tako, kot je prav. Ko sta otroka odšla, sem očeta vprašal, kaj bo naredil z otrokom. Povedal je, da kadarkoli sin naredi kaj slabega, ga v zgornji sobi hudo pretepe s pasom in na ta način kaznuje. Potem je baje nekaj časa bolje. Pogledal sem ravnateljico. Ostala je tiho. Pričakoval sem reakcijo, a je ni bilo. Otrok je leta odraščal v nasilju, ki ga je nad njim izvajal oče in kaj bi lahko pričakovali od otroka drugega, kot da bo tudi sam nasilen do drugih v šoli. In potem je bil doma tepen s pasom, ker nismo znali ali hoteli narediti, da bi bilo drugače.
Kasneje sem se v življenju še mnogokrat srečal z nasiljem, posebej ker sem zdravil odvisne od drog, kjer je nasilje velikokrat prisotno. Vedno mi je nekako uspevalo ohraniti kulturen dialog in večino nasilja mi je uspelo uspešno obvladati,. Tudi situacijo, ko je diler nenadoma planil v ambulanto in na čelo pacienta nastavil pištolo in mu zagrozil, da ga bo ubil, ker mu ne plača dolga.
+++
Potem pa sem se srečal z drugačno vrsto nasilja, z masovnim nasiljem, ki mu nisem bil nikoli prej priča, dokler nisem prevzel vodenje NIJZ. Najprej sem doživel nasilje medijev, ki so me na eni od prvih konferenc v Cankarjevem domu načrtno diskriminirali, novinarji so bili nasilni do mene in poročali so, če se je le dalo, o mojih napakah in lapsusih, samo da bi me prikazovali v negativni luči. Meni je bilo to vse tuje. Do tedaj sem imel korekten odnos z novinarji, ki pa so se takrat pokazali v čisto drugi luči. Spremenili so se. Moj predstojnik za stike z javnostmi, mi je povedal, da se mi to dogaja, ker je predsednik vlade Janez Janša in da me bodo še naprej napadali, ker sem za njih del “Janševih ljudi” v vladi, čeprav dejansko to nikoli nisem bil. Vendar je imel naš piarovec na NIJZ v celoti prav. To so novinarji počeli vse do konca mojega dela, čeprav sem se na vsakem koraku trudil, da odstranim politiko iz NIJZ. V oddaji Kaj dogaja na nacionalni televiziji so me prikazovali kot dementnega starčka. Po elektronski pošti so mi pošiljali grožnje, tudi takšne s smrtjo. Na demonstracijah so nosili mojo sliko na lesenem drogu tako, kot so nekoč nosili puntarski kmetje odsekane glave na lesenih kolih. Opozicijska politika me kot direktorja NIJZ ni zaščitila. Opozicijski politiki so na žalost samo še pospeševali sovražen odnos do mene, ker sem bil očitno eden od trdnih stebrov aktivnosti vlade na področju kovida.
Da ne omenjam sovražnih govorov voditeljev na zborovanjih in protestih v tistih časih. Napadali so me osebno. Policija me je po telefonu opozorila, naj se umaknem od okna, ko sem opazoval zborovanje na Prešernovem trgu proti tedanji vladi in vsem aktivnostim na področju boja proti epidemiji kovida. Začeli so me spremljati in mi groziti z fizičnim napadom, ki se je tudi dejansko zgodil, ko me je zalezoval in nadlegoval reper Zlatko. Pred Nacionalnim inštitutom za javno zdravje se je občasno zbirala množica, da bi me linčala, zato smo tedaj vrata inštituta zaklenili z dvojnimi ključi in upali, da ne bodo vdrli v objekt. Seveda je bilo to tudi nasilje za vse zaposlene v naši stavbi.
Po Sloveniji so viseli plakati z obljubo nagrade: Tisti, ki ubije Kreka, dobi 50.000 evrov nagrade. Nasilje na spletu pa je bilo enormno, moja sekretarka je zjutraj moral očistiti moj elektronski poštni predal. Skupaj sem prejel okoli 2500 groženj, v različnih oblikah. Sekretarka je prihajala na delo veliko prej kot jaz, ki sem bil vsak dan vsaj do 20. ure zvečer ure v pisarni.
Nasilje na zborovanjih je bilo nedopustno, pretepali so fotografe, kameriste in policiste. Večino te incidentov so posneli novinarji in jih komentirali, toda komentarji niso šli v smeri, da bi obsojali nasilje, ki se dogaja na trgih, pač pa so obsojali reakcije policistov, ki so bile le odgovor na nasilja demonstrantov. Na policijo smo iz NIJZ poslali številne zahtevke zaradi groženj z smrtjo in drugih groženj. Do danes nisem dobil iz policije niti enega odgovora, kaj so naredili s temi prijavami. Vsekakor pa me niso obvestili, če so dobili katerega od storilcev in ali so proti njemu sprožili kak postopek. Izjema je bil edino reperja Zlatko, pa še ta je bil na koncu oproščen.
+++
Ko je bilo vsega tega nasilja konec in so bile volitve, je na oblast prišla druga vlada, ki je uvedla novo vrsto nasilja: znesla se je nad drugače politično mislečimi državljani Slovenije. To je žal sprožil kar novi premier Robert Golob osebno, ko je po prevzemu oblasti zaukazal vsesplošni boj proti janšistom in janšizmu, kar se zdi nekaj nepredstavljivega za sodobno demokratično družbo. Kljub temu je o(b)stal kot predsednik vlade, kar pomeni, da Slovenci sprejemamo vsako vrsto agresije kot sprejemljivo v primeru, da jo izvajajo “naši”.
+++
Vse to so gledali in še vedno gledajo naši otroci na ekranih, na ulicah in v šolah. Zakaj se čudimo, da so nasilni, če so pa toliko časa živeli v duhu nasilja? Predvsem naše otroke podcenjujemo, ker mislimo, da tega nasilja ne vidijo. Nasilje se je začelo najprej med odraslimi in tedaj se nismo potrudili, da bi ga prekinili. Dotaknilo se nas je šele, ko se je preko zgledov, medijev in ekranov preselilo med otroke in mladostnike, ki so ga začeli prakticirati v vsakodnevnem življenju. Šele tedaj se nam je zazdelo, da nekaj ni prav in začeli smo najprej obsojati mladostnike, ki bi jih nekateri radi naredili kazensko odgovorne že pri manj kot 14. letih. Na nas, odrasle, ki smo začeli z nasiljem, smo pozabili in o tem ne bi govorili. Upam, da je odrasle vsaj sram za vse nasilje, ki so ga počeli in ga še vedno počnejo. Sram naj jih bo tudi za nasilje, ki so nekateri počeli v času kovida in po njem.
Kakršni smo mi, takšni bodo naši otroci. To velja od nekdaj in reševanje nasilja se začne najprej med nami, odraslimi, ki moramo biti zgled mladim. Vzorci nasilja se prenašajo iz roda v rod in na tem mestu ne bi rad šel v zgodovino nasilja Slovecev nad Slovenci, bi pa vsekakor opozoril nanj. Popolnoma nesprejemljiv je odnos družbe, ko kaže s prstom na otroke, ob tem ko se odrasli pripravljamo na tretjo svetovno vojno z organizacijo sedemdnevnih zalog, kupujemo orožje in poslušamo o obrambi. Očitno se nam bliža ena največjih agresij, ki lahko izbruhne vsak čas, ko se agresivna politika seli iz države v državo, ko imamo v soseščini agresivno vojno med Rusijo in Ukrajino, ko v državah nekdanje Jugoslavije spet narašča nemir in nasilje.
S kakšno pravico torej obsojamo mlade in s kakšno pravico mediji zaobidejo nasilje odraslih, se spravljajo na nasilje med otroki in skoraj vsak večer prikazujejo na televiziji nasilje med mladimi? Najprej bo potrebno urediti nasilje med odraslimi in šele s tem se bodo odprli pogoji za ureditev nasilja med mladostniki. Spremeniti bo potrebno vzorce vedenja, ki dajejo prednost nasilju. Reševanje nasilja samo med mladostniki pa je Sizifovo delo, kajti vedno se vrnemo nazaj, kjer se ponovno srečamo z nasiljem, ki je tukaj in sedaj v družbi. Nasilje med mladimi je samo del nasilja, ki je prisotno v sodobni družbi.
Z obsojanjem mladih in njihovim zapiranjem v zapore ga prav gotovo ne bomo rešili, ampak samo še okrepili. Vprašanje je, ali smo pripravljeni več narediti na sebi in zmanjšati nasilje v družbi. Rešitev ni v tem, da smo še bolj agresivni proti mladostnikom, ampak da postanemo manj agresivni, kar pa ne bo lahko. Kajti mir pride šele po velikih naporih cele generacije in ne samo mladih.
Citiral bom še eno odlično branje, ki nakazuje zakaj se nočemo ali neznamo medsebojno pogovarjati tudi če imamo različne poglede – in vsak želi uveljavljati svojo resnico. Citiram izsek…
“Ddr. Klemen Jaklič: »Brez pluralnosti ni svobode na nobenem področju« – Časnik/Družina
Sodnik ni politik in ne hodi na volitve, zato za pokončnega sodnika javno mnenje, kot ga skušajo ustvarjati mediji, ni relevantno.
Morda me pa morajo osrednji mediji blatiti bolj kot koga drugega ravno zato, ker je javno mnenje mojemu delu v resnici naklonjeno, pa to kateremu od medijsko podprtih interesov narobe hodi.
Brez pluralnosti, ki bi bila vgrajena v vse ključne vzvode oblikovanja in uresničevanja oblasti, lahko o Sloveniji kot demokratični pravni državi govorimo le laično, tako malo po kavarniško.”
***
Če se ugledni sodnik prične spraševati o pravu pri nas – potem je jasno na kako oddaljenih dveh bregovih sedimo in kričimo iz varne razdalje. Razdvojenost na kateremkoli področju nas potiska na obrobje in velika verjetnost je, da bomo tam tudi obstali. In še šala levičarjev, ki sem jo prebral, ki se glasi: Samo, da ni Golob?
Zunanjo zastrupitev se ugotovi po enem dnevu ali še prej, puščanje fekalij pa verjetno po letu ali več in je škoda nepopravljiva.
@jaz
A vam je to na možgane udarl ?
Zakaj po enem letu ?
Sranje je sranje in prec udari.
A ste kšn specialist za fekalije ?
Ste pr dr Fekaliju doktorat polagu ?
Nč mi ni jasn. 🥴
Prazniki se bližajo, zato nima smisla biti napet, podlegati pritiskom itd.
Poglej vse z drugega zornega kota.
Bližajo se prazniki, pomlad je v polnem cvetu…
Pred nami je:
– 27. april,
dan ustanovitve protiimperialistične fronte
– 1. maj, delavski praznik, ki so ga KPS in nacionalsocialistični okupator leta 1941 v Trbovljah praznovali skupaj…. do napada Nemčije na mamo CCCP
– 80 let od “Še pemalo smo jih”
Ti pa samo neki pizdiš…
“jadna ti majka”…
Čista voda tudi spada pod zdravje in NIJZ. V Logatcu imajo tako strupeno in usrano vodo, da z njo še perila ne smejo oprati.
Pa toliko lajanja čez Zokija in C0.
Karma.
Ce tam nimajo vode, je nekdo krsil ustavo in po mojem skromnem mnenju je treba za namerno krsenje ustave iti v zapor.
Če kdo laja čez Zokija si ti prvi, ki to počne (pes črni). Zoki je zate car.
Neverjetno, kako se nekateri komentatorji spoznajo prav na vse. Samo, da se oglašajo, pa če imajo kaj pametnega za povedat ali ne. Včasih je bolje, če je človek lepo tiho.
g. Krek, vse kar ste napisali, verjamem da drži. Sočustvujem z vami in mi je zelo žal, kar ste po nepotrebnem prestajali.
Lahko bi bilo nekaterim v poduk.
Dokaz več, da je lastna resnica, drugim v veliko in nepotrebno škodo.🥴
Ko se je “zgodilo nasilje” nad Nikico, je orkestrirano nastopil medijski stroj, javno sta jo “zaščitila” predsednik vlade in predsednica države. Kovačeva je javno (tiskovna konferenca) za napad obtožila SDS, medijski papagaji so širili nepreverjene laži naprej.
Nato pa
“Slovensko sodstvo je javnosti prikrilo, koga je sodnica Barbara Vehovar Meze decembra 2022 obsodila na pet mesecev pogojne zaporne kazni, ker bi naj okvaril zdravje politične aktivistke levice Nike Kovač in prizadel njeno zunanjost.
Ko sem sodišče posebej prosil za sodbo, da bi razkril, kdo je napadel Kovačevo, so me zavrnili, da to ni za javnost. Sodbo so mi poslali, a anonimizirano. Brez imena. Celo Kovačeva sama je trdila, da ne ve, kdo jo je napadel in kdo je bil obsojen.
Po dokumentu notranjega ministrstva, ki sem ga pridobil, je zdaj precej jasno, koga so prikrivali: za napad na Kovačevo je policija kazensko ovadili frizerja iz Maribora Gorana Krstića (P. Jančič, Spletni časopis, 25. marec 2025)!
Zgornji zapis pove vse o SLO oblastni nomenklaturi (tudi pravosodni) in dominantnih medijih, ki ljudstvo indoktrinirajo – so anti SDS (antijanša) zvočniki, ki zamolčujejo ali minimirajo rabote Kklana (globoka država). Ta z vedno novimi novimi obrazi vozi nepismene Slovence (največja stranka, ki čaka mesijo?) žejne čez vodo. Koliko časa še?
Nika Kovač je Obamova štipendistka. Amerika prek različnih fundacij, državnih (USA aid) in zasebnih (Soros) vzgaja in financira navladne aktiviste zpo vsem svetu, da skrbijo za interese ZDA in mednarodne nomenklature, ki vlada Zahodu.
Marta Kos je brez dlake na jeziku priznala, da EK financira srbske nevladnike. Očitno zato, ker se je začela Srbija oddaljevati od EU in se spogledovati z Bricsom. Prek nevladnikov je skušal Zahod sprožiti upor v Rusiji, potem pa se čudijo, če je Putin to preprečil z represivnimi ukrepi. Podobno je bilo v Belorusiji in Gruziji. Najbolj tragično se je od zunaj spodbujen upor končal v Ukrajini…
Aleksandra Sorosa “poznata” (sta se srečala z njim) tako R. Golob kot M. Kos. Zaključek je jasen!
@ivapž
Bi še nas nevedneže razsvetlili, kaj je takega naredu Soros, da kar pavšalno udrihate čez njega. Če je zgolj to, da JJ ni všeč potem je svar jasna.
Spet eno samo prokleto in nadležno slovenceljsko vekanje.
Zgoraj in spodaj.
Predlogi ?
@Rokovnjač: izjava, da so za današnje razmere krive razmere pred 80 ! leti dokazuje, da si se zataknil v tistem močvirju in psihično ter duhovno ne moreš naprej in “tam” boš tudi zgnil.
Za take kot si ti, je Jezus učencem rekel: “Mrtvi naj mrtve pokopljejo”.
G.Miler zataknil si se ti ,kjer vidiš samo svojo resnico.
Nasilje pred 80.L ali danes je nasilje.Če pa.je krvavo pa se toliko bolj. Zopet manipuliraš, nisem izjavil da je krivda za današnje nasilje ,nasilje iz pred
80L. ampak da tako nasilje odobravate še danes.
KOMUNISTIČNI POKVARJENCI.
@Rokovnjač2
Na to temo povojnih pobojev je teško pametovati, posebej še z distance mbogih desetletij.
Verjamem, da so nesrečne fante, do brezna pripeljali tusti, ki so jih vsakodnevno futrali z svojo resnico.
Komunisti so jih pahnili čez.
Do takrat sta bila vsaj dva poziva na amnestijo. Odziva ni bilo.
KDO odobrava nasilje ????
Ti si res bolan.
Prid nazaj v Slo, imamo dobre psihiatre in ti lahko pomagajo.
Neobsodba je odobravanje.
Ce hocete vedeti kako izgleda obsodba, pridite gledat v Nemcijo obsodbo nacizma.
Miller. ti ki lajaš na Zokija si garjavi pes. Zoki je zate car.
@ gospod Mario
A se vam je na čist zaprfuknlo ?
Sam fprašam.😱
Poleg vseh naselij,ki ste jih našteli ste pa pozabi na največje krvavo nasilje,ki se je zgodilo l.45
ko so brez sodnih procesov pobil na 1o tisoče nedolžnih ljudi med katerimi je bilo tudi veliko
partizanov ,kateri se niso hoteli pridružiti krvavi revoluciji.In to nasilje vladajoča Komunistična elita še danes odobrava,zato
KJER SO BILI NAŠI.
Psihično nasilje nad svojci pobitih se dogaja sedaj trenutno
z premeščanjei izkopanih
posmrtnih ostankov shranjene v vrečah za smeti. Tudi to je pri nekaterih ljudeh dopustno.
Vladajoča elita izvaja nasilje nad
tako imenovanimi JANŠISTI z njihovo odstranitvijo z vseh položajev .Zopet dopustno
KJER TO POČNEJO NAŠI.
Skratka če to počnejo NAŠI je v naši preljubi SLOVENIJI DOVOLJENO VSE.
Prav.taka nasilja pa vodijo v nova nasilja in temu se moramo
UPRETI VSI kot NAŠI ali VAŠI.
Bravo, Milan Krek!
Slovenija postaja kopija Amerike, tudi kar zadeva nasilje med otroki.
Ko so v Ameriki izumili risanke v prvi p9olovici 20. stoletja, so njihovi avtorji svoje like uporabljali za krute boje, češ, saj to nikogar ne boli, saj gre samo za virtualne, neobstoječe “junake”. Žal je bila to zelo zmotna predpostavka. Ljudje smo bitja, ki posnemamo. Virtualno nasilje, četudi med junaki iz riskank, se preobraža v realno nasilje. Gre za sugestivno obnašanje, ki najde svoj odmev zlasti v otroški psihi in tudi med odraslimi.
Potem so se stvari samo slabšale. Z razvojem filma je virtualno nasilje postalo del zahodne “kulture”. Kavbojski filmi, kriminalke, vojni filmi, vohunske zgodbe, celo družinske drame, vse je postalo kot nekakšna promocija nasilja. S pojavom računalnikov in interkativnih računalniških igric otroci in odrasli lahko krepijo svoj “nasilni gen” do onemoglosti. Pri mnogih prej ali slej napoči trenutek, ko so oseba odloči virtualno nasilje preobraziti v realno nasilje. Od tod recimo vedno bolj pogosti napadi v šolah in supermarketih v ZDA, ki postopoma dobivajo domovinsko pravico tudi drugod.
Seveda je bilo nasilje med otroki in mladostnikiin tudi med odraslimi v beznicah vedno prisotno. Razlika med nekoč in danes je v tem, da so nekoč pele pesti v prisotnosti drugih, ki so lahko posegli vmes in nasilnike ustavili. Sodobni strelci , ki postanejo množični morilci, pa se večinoma vzgajajo v samoti svojega doma, kjer ure in ure igrajo nasilne interaktivne računalniške igrice, dokler ne pride dan, ko se odločijo za realno nasilje in pobijejo nekaj ali celo več deset nič hudega slutečih sošolcev ali naključnih mimoidočih. Tedaj je okolica večinoma presenečena, saj storilca običjano opišejo kot plahega, nedružabnega osebka, od katerega nihče ne bi pričakoval, da je sposoben česa tako grozljivega.
Problema, ki ga ne priznaš, ne moreš rešiti. Kot družba nismo prišli ali nočemo priti do spoznanja, da se virtualno nasilje preobraža v realno nasilje. Dobički proiazvajalcev nasilnih računalniških iger in ustvarjalcev nasilnih filmov so pomembnejši od tega, da postajaj sodobna družba vedno bolj nasilna in nevarna.
Kakšen vpliv ima virtualno nasilje, kaže tudi primer Madagaskarja, ki ga je opisal nek slovenski misijonar. Dejal je, da ko je prišel na Madagaskar, ki je bil tedaj še na stopnji “kamene dobe”, si je človek lahko brez skrbi sprehajal po naseljih domorodcev. Tudi ponoči. Ko so v svoje koče napeljali elektriko in si nabavili televizorje, prek katerih dan in noč predvajajo nasilje, pa se je vse spremenilo. Sprehod skozi naselja ponoči je postal smrtno nevaren.
To je jasen dokaz, da se virtualno nasilje preobraža v realno. Nikakršno delo z otroki, tako staršev kot drugih vzgojiteljev, ne bo spremenilo nič, dokler je virtualni svet prežet z nasiljem, ki vcepi kodo nasilja otrokom že vf zgodnji mladosti in jo nato krepi vse nadalnje življenje.
Dobro povedano. Walt Disney je na žalost zelooo škodoval s svojimi risankami – a tega kot da ne vidimo.
Je pa interesantno da t.i. vhodni blok v tem ni posnemal Amerike in da so bile “komunistične” risanke res brez nasilja (češke, poljske … se jih spomnite?)
Šele pred leti sem opazila rusko risanko Maša in medved, kjer je pa precej nasilja. Podobno kot pri Disneyu pred 70 leti.
Vec kot racunalniki pomaga pri nasilju nacionalna televizija.Vse to streljanje se nebi smelo pojavljati na TV.To gledajo bolani in zdravi ljudje in ko to vidijo,se tudi sami odlocijo za kaj podobnega.Zato bi to moralo ostati lokalni problem in ne na javni nacionalni televiziji!!
Švejk, problem današnjega nasilja je v tem, ker se eno nasilje preganja, drugo nasilje pa tolerira in nagrajuje.
Za Slovenijo je to usodno, saj lahko eni počno, kar hočejo, drugi pa so zatirani in morajo trpeti nasilje.
Izvorni greh takšnega enostranskega nasilja je v povojni diktaturi, nasilju in izvensodnih pobojih. Te strahote niso bilie nikoli kaznovane, nikoli obsojene in še do danes niso spoznane za nesprejemljive. Nasprotno, vedno bolj se prebuja spomin na nasilje in vedno več je takšnih,ki lahko nasilje izvajajo in onih, ki so kaznovani za nič.
Nasilje ni samo fizični napad na nekoga, nasilje je tudi zaničevanje ljudi, to kar počneš ti Švejk, in seveda kraja. V Sloveniji se na debelo krade in tako nastaja socialna neenakost. V kolkor bi bila neenakost rezultat sposobnosti, ne bi imel nihče nič proti, boli pa neenakost, ko neki povprečneži bogatijo, drugi bistri in sposbni pa so ožigosani kot tatovi.
Poglejmo si samo premiera, ki si je nagrabil bajno bogastvo, ki ga še sam ne more prešteti, saj ga je razpršil po tujih bankah, da ga doma na bi mogli zagrabiti. V ta namen si je podredil policijo, tožilce, in druge kontrolne organe, uničil opozicijo in si pokoril medije, ki ga neskončno hvalijo in skušajo iz njega narediti genija. To je nasilje! To je kriminal!
Nasilje ni samo fizični napad na nekoga, nasilje je tudi zaničevanje ljudi, to kar počneš ti Švejk,
***
Hvala in enako. Na tem portalu sem bil deležen že nič koliko verbalnega nasilja, tudi od tebe, vse od žalitev do groženj, Prdvsem zato, ker razkrivam nekaterim, tudi tebi, neljuba dejstva. S tistimi, ki z mano komunicirajo kulturno, komuniciram kulturno tudi sam. Pred tistimi, ki me napadajo, se branim.
Oh, ubogi @drejč – zopet pametuje s samim sabo, tako kot diktator mlinarčuk riga nase, ker ga drugi ne jemljemo resno. Niti enega komentarja še nisem napisal, pa že provociraš in pametuješ s svojim nizkim IQ-jem. Saj ti nisem jaz kriv, če te ostali komentatorji ne marajo na tem portalu!
Ker si me izzval pa bom napisal nekaj misli o vse hujšem pomanjkanju samokontrole med mladostniki. Primer. Kako se otroci učijo? Seveda s posnemanjem odraslih. Tudi njihov zakaj? – se ne zaustavi po ponovnih vprašanjih za naslednjo razlago.
Digitalna doba – je pač omogočila prav vsakemu, tistemu pametnemu in tistemu neumnemu, da kaj pove, koga izziva, koga sovraži, koga ljubi, na koga je ljubosumen, za kateri šport navija itn.
Imamo vse več pravic in vse manj dolžnosti! Pa še nekaj je pomebno, denar seveda. Primer.
NVO-ji po svetu prejemajo milijonske dotacije za svojo kvazi kulturno aktivno razgledan0st. Vsaka najmanjša skupina si izmisli nek projekt za katerega ve, da ga bo financirala vlada/država, EU, Amerika, Rusija, Kitajska itn. Na srečo imamo na drugi strani mlade, ki s svojim resničnim znanjem krojijo sebi usodo in se ne zanašajo na vlado/državo.
Nevladne organizacije – se množijo enako kot politične stranke. Torej se vse bolj razlikujemo med sabo, se ozko indeficitiramo z ozko skupino istomislečih in ni čudno, če je med nami vse več razdora, nerazumevanja itn. Za vse to so mladi bistveno bolj dovzetni v svojih najstniških letih. Mnogi takšni ostanejo celo življenje in na koncu pristanejo na obrobju revščine in nevednosti. Narava – empatijo odklanja, zato imamo ekstreme na vseh straneh. Zato imamo cikluse vseh vrst, da nas ti prisilijo na spreminjanje svojih pogledov, nazorov, smeri, ki gredo nekaterim naprej, nekateri pa hočejo nazaj v preteklost. Lep dan.
“ker ga drugi ne jemljemo resno”
Joj, prejoj, kakšna groza, če te (bojda) ne jemljejo resno ljudje plitkega duha, inteletualni in moralni nedonošenčki, ki vsak dan zadovoljno goltajo propagandne otrobe, ki jim jih servirajo instrumentalizirani mediji. Nato pa te otrobe delijo naprej kot da gre za najbolj žlahtne plodove, ki so zrasli na njihovem zelniku. Smešno je, ko te opranoglavci skušajo poučevati o stvareh, o katerih nimajo pojma, mislijo pa, da vse vedo in vse razumejo, ker nasedajo propagandi.
Nasilja med otroki je vse manj in ga bo še manj, ker je otrok vedno manj. Zdaj je bolj aktualno pasje nasilje, ko se na sprehodu srečata dva pasja srboriteža. Pasječljubcem se srce trže, ko se njihov “mucek” spopade s sosedovo pošastjo.
Sicer pa manjka komentar berija. Globokoumno bo napisal: Bistvo je drugje! in bo zagrabil bika za roge ter v slogu Supermena rešil problem nasilja med otroki in odraslimi enkrat za vselej. Mimogrede bo še koga ozmerjal, kot se to spodobi Supermanu. Kako bi sicer dokazal svojo moč, če ne z zmerjanjem?!
No ja, moji stari starsi so dali otroka v internat, ker je takrat to bil pojem najboljse vzgoje. So pa ze pred tem naredili 90% svojega prispevka. Moji starsi niso soli zaupali prav nic in so si vzeli cas. In mi smo isto naredili s svojimi otroki, pa nasi otroci tudi s svojimi.
Tako, da s tem kaj sola naredi ali ne naredi, nimamo nobenih tezav.
Kratkoročno se nasilje vrstnikov nad otrokom reši tako, da se ga vpiše k borilnim veščinam, max leto, pa bo imel mir, za nasilneže je značilen šibek karakter, strahopetnost, zato iščejo šibke žrtve. Na drugi strani razumejo zgolj silo, ko jih v samoobrambi dobi dve po buči, je problem rešen. Z otroci se je treba tudi pogovarjati, otrok mora imeti možnost izpovedati svoje težave, probleme je treba reševati sproti in vztrajati, do vzgojiteljev je treba vzpostaviti spoštljiv odnos, tudi njih je treba razumeti, sistem jim je zvezal roke pri marsikaterih rešitvah.
Kar se tiče vladajočih :množica jih je nastavila, množica jih bo odstavila, in tega se bojijo, Golob in kompanija pozivajo k bojkotu volitev, hujskače je prav lepo videti, kako se jim tresejo hlače ob njihovih dramatičnih nastopih. Vedo, da bo mnogo njihovih volivcev glasovali proti, ker so pozabili nanje, medtem ko so sebi in svojim delili milijone in jih nameravajo tudi v prihodnosti. Niso pa pozabili nanje, ko bo za plačevati zapitke, denarja je ob deljenju svojim za ostale zmanjkalo, julija odstotek od pokojnine, dva % od plač in tako naprej vsak naslednji mesec. To je njihova reforma za volivce, za vladajoče 3 milijarde letno, pa nevidno delo od doma in vse ostalo.
Pa pripravite se na medijsko kampanjo zavajanja, lažnih novic, sedaj na veliko govorijo o natančnejših kriterijih za dodelitve privilegijev k zakonu iz socializma, v bistvu bodo izjemno vladno dodelitev privilegija spremenili v obvezno ter celo vrsto drugih trkov. Dokumenti so dostopni, poglejte jih, ne pustite se, da vas zavajajo.
Nasilje med otroki je bilo vedno.Zlasti fantje so se hoteli izkazati in razkazovali svojo moč. Posebno še, da so ugajali puncam, ki so seveda sanjale o junakih.Vedno so bili priljubljeni visoki in močni, pa tudi gobezdavi.
To je naravno in v tistih časih je bilo posredovanj starejših zelo malo, razen takrat, kadar je pretep presegel običajno mejo ij so koga poškodovali.
Nikoli pa ni bil pretep sprožen iz socialnih razlogov, ali celo zaradi prisvajanja tuje lastnine.
Danes je zaskrbljujoče to, da je vzrok za večino nasilja prav v statusnem smislu, ko revnejši napadajo premožnejše.Takšnih priložnosti pa je ogromno, saj je na voljo neskončno reči, ki so dražje, zelo drage in jih imajo otroci pred vsem zaradi prestiža. Vse to pa omogočajo starši,ki se ne zavedajo, da bodo z nakupom dragega telefona, ure, slušalk,računalnika, šolske torbice in podobnih stvari povzročili zavist pri drugih otrocih, ki bodo iz ljubosumja začeli napadati njihovega.
Tukaj je vzrok za nasilje.
Šole bi se temu lahko izognile že s tem, da bi predpisale uniforme, enotna oblačila, enotno opremo,šolske torebe, copate, pisala, tudi telefone, pa računalnike in s tem bi mnogo zavosti odpadlo.
Nepotrebna in škodljiva diferenciacija se kaže tudi pri šolski prehrani, ko mamini sinčki ne prenesejo preproste šolske prehrane in uživajo samo tortice in čokolado.
Ne strinjam se s šolskim ministrom, ki vzgojo prpeušča družinam in jim nalaga odgovorenost.
Prav ministrstvo bi lahko mnogo storilo pri vzgoji otrok.
Včasih smo imeli moralni pouk. Namenjen je bil pred vsem ideologiji. Danes to ni potrebno, lahko pa bi vsaj uro na teden šola namenila vzgoji. Šolarjem bi lahko razlagali osnove lepega vedenja, obnašanja in tudi moralnih vrednot, ki izginevajo.
Seveda bi morali biti učitelji, pravzaprav učiteljice, vzgled za poštenost, skromnost in ljudskost.
Danes učiteljice tekmujejo v prestižu in v to, kakere bo lepša, atraktivnejša, kakera ima boljši avtomobili in višje “štikle”.
Potem se ne moremo čuditi, da so nam vzgojile takšno predsednico parlamenta, ki je kopija takšnih učiteljic.
Ta članek g. Kreka me je spomnil na moja otroška leta. Otroška leta. Raztegljiv pojem od kdaj do kdaj. Od vrtca do konca OŠ in še nekako do srednje šole. Sam se bil odlična tarča za zafrkancije do konca OŠ. Zaradi neke nepomembne besedice pri recimo dveh letih. Otroci niso tako nedolžna bitja, odnosno kdo je otrok. Sedem, osem, devetletni mulc ali petnajstletni paglavci, ki se spravljajo na mlajše in maltretirajo do neskončnosti. Fizično nasilje je še najmanjše zlo. Nekoga usekaš nazaj po dominah. Ampak, če nisi takšen tip trpiš kot žival. Vendar je huje psihično nasilje, kjer se ne moreš braniti. Če pa popizdiš si pa živčen in ne vem še kaj. Čeprav vsak dan posebej trpiš in te zmerjajo na vsakem koraku. Na srečo sem sam šel zelo daleč v srednjo šolo. In se je pozabilo. Seveda so bile še redke provokacije, kaj drugega pa ne več.
Kaj hočem reči. “Otroci”. Otroci do kdaj, kakor mulo v Srbiji in še kje, ki je pobijal sovrstnike, češ, da mu nič ne morejo, ker še ni dopolnil starosti, ki mu po zakonu nič ne morejo. A je otrok prvošolček ali devetletkar, ki maltretira manjše otroke. Kje je tista meja, ko že skoraj odrasel “otrok” nadleguje in izsiljuje manjše, mlajše žrtve.
V Ameriki je simpl, ker je pri nas težko priti do orožja. Otrok introvertiran od starejših se pač maščuje na svoj način. Zakaj ali je sam poseben ali ga okolica ne razume ali, ali. Več vprašanj, kakor odgovorov. Še nihče od psihologov do psihiatrov , vsaj javno ni nikdar obelodanil profil “otroka”, ki strelja na svoje sovrstnike ali kako drugače obračunava z njimi.
Mediji se razpišejo dokler jim je v interesu, potlej pa prav hitro pozabijo in karavana gre dalje. Strokovnjaki nakladajo ter upajo, da se njim ne zgodi, bog ne daj, kakšen črn scenarij. Pa bodi dovolj.