Besede Matjaža Hana, da je Matej Tašner Vatovec “velik komunist”, povedo vse. Njegov prestop iz Levice k Socialnim demokratom (SD), pravnim in moralnim naslednikom Zveze komunistov Slovenije, ni le simbolno dejanje, vrhunec osebnega oportunizma in hladne preračunljivosti, ampak je tudi neke vrste vrnitev domov. Nekoč drugi brat stranke Podalpskih Kmerov se je vrnil v objem naslednice Partije. Domov.
Zadnje dni smo slišali toliko verbalnih, vsebinskih bravur in akrobacij o t. i. združevanju na levi, da ni več popolnoma jasno, ali gre za načrtno spuščanje politične megle ali pa za dejansko nesposobnost racionalnega razmisleka o ustreznih predvolilnih strategijah. Edino, kar je precej jasno je, da se aktualni “vladarji” resnično bojijo poraza na prihajajočih volitvah. Za obstoj na oblasti pa so pripravljeni narediti praktično vse, tudi kaj takšnega, kar nima nobene veze z demokratičnimi načeli. Dodatno državno financiranje t. i. prijateljskih medijev, od katerih se pričakuje ustrezno poročanje o zgodovinskih uspehih vlade in galaktičnih nevarnostih spremembe oblasti, je samo vrh ledene gore.
Ministrica Asta Vrečko je povedala resnico. Ampak ni pa navedla razlogov za takšno stanje: tajkunizacija lastništva...
Po mnenju ministrice za kulturo Aste Vrečko je sprejeti zakon o medijih, ki bo bo omogočil državno financiranje...
Prav tragikomično je, kako trenutna vladna koalicija s predsednikom vlade na čelu, ki v svojih nastopih venomer poudarja pomen strpnosti, dialoga, konsenza, preprečevanja sovražnega govora, spoštovanja drugače mislečih… napada vse mogoče institucije, organe, politične skupine, civilno družbo, posameznike…, ki se ne strinjajo z njimi. Drugačna mnenja so nepravilna, nezaželjena. So nekakšna zarota tistih, ki ne verjamejo, da imamo najboljšo vlado na svetu, ki si zasluži tudi drugi mandat. V bistvu si ga po mnenju sedanje koalicije ne samo zasluži, ampak ji pripada (to premier celo pogosto razlaga v okviru bizarne argumentacije, da je sedanja koalicijska pogodba napisana za dva mandata, zato obljub niso izpolnili), morda celo tretji, pa zakaj ne tudi četrti.
Morda pa ni naključje, da so bivši komunisti in podmladek Rdečih Kmerov ravno na ameriški dan neodvisnosti pokazali Natu in Združenim državam dvignjeni sredinec. To, da so z referendumom o dvigu obrambnih izdatkov uspeli izključno zaradi kolaboracije Nove Slovenije in SDS, jih očitno ne moti. Kot tudi to ne, da so s tem zabodli v hrbet lastnega premierja in sprožili morebiten razpad vladne koalicije. Stranka Levica namreč doživlja Nato izključno kot simbol zahodnega triumfa nad nekdanjo Sovjetijo, danes reinakrnirano v Putinovi osvajalski Rusiji, hkrati pa ob populističnem poudarjanju negativnih posledic članstva v zavezništvu ne ponujajo nobene alternative.
Peljali bi se v udobnem in varnem Natu avtobusu, polne vozovnice pa ne bi plačali. Vprašanje, če nam bo tudi tokrat uspelo. Možnosti izigravanja bo zavezništvo preprečilo s podrobno opredelitvijo, kaj vse spada med osnovne obrambne zahteve in kaj ne. O izvrševanju zavez bo potrebno predložiti letne načrte, računati na zamik ali se zanašati, da bo pregled strateškega položaja leta 2029 prinesel nove in bistveno nižje odstotke za obrambi, ne gre. Gre za evropsko varnost in solidarnost, s tem pa tudi našo varnost in kredibilnost kot zaveznice. In da ne bo pomote, v Haagu se ni zavezal le predsednik vlade in vlada, ampak Republika Slovenija – in to za 5 % BDP za obrambo do leta 2035, od tega 3,5 % v osnovne vojaške namene.
V nedeljo malce pred sedmo sem privihral na volišče, da izpolnim svojo državljansko dolžnost. Golobova vlada v koalicijski pogodbi namreč promovira aktivno državljanstvo, zato sem še bolj navdušen šel na volišče, kamor sicer hodim ob vsakem vabilu volilne komisije, ne glede na barvo aktualne vlade. Vmes so javnost sicer poskušali zmesti z nekakšnim bojkotom referenduma, ampak se mi je zdelo, da bo udeležba vseeno pravo dejanje. Ne glede na lepo pomladno nedeljo so bila moja pričakovanja upravičena. Večina volivcev je po vikend izletih na volišča prigrmela tam nekje po pol sedmih. Povedali so svoje mnenje. Bolj jasno ne gre. Rezultat pa šokanten za svobodne vladne pesnike, ki so ta dan menda preživljali v Tivoliju, brali knjige na jahtah ali pri prijateljih v Istri. Izhodno strategijo iz tega debakla še oblikujejo.
Seveda imam v mislih tovarišico ministrico in koordinatorico najnaprednejše politične stranke na planetu, doktorico znanosti, oboževalko tovariša Josipa Broza iz zagorske vasi Kumrovec, ljubiteljico dragih oblek, čevljev, torbic in hotelov. Pa še kaj bi se našlo, a pustimo panegirike o tovarišici kulturni ministrici za kdaj drugič. Zanima nas nekaj drugega. Tovarišica je v zadnjem času večkrat javno izrazila svoje ogorčenje nad ljudmi, ki določenih “umetniških” akcij nočejo razumeti kot najvišjega dometa umetnosti, njihovih avtorjev pa nočejo videti kot pa zaslužnih umetnikov, tako rekoč za najboljše, kar premore ta narod. Razumeti nočejo, tako razpreda tovarišica ministrica, ker ne morejo, saj niso kvalificirani, da bi sodili, kaj je in kaj ni umetnost. O umetnosti lahko sodijo le posvečeni izbranci, posebej tisti iz njenih političnih krogov.
Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.
Če je Prešeren ne samo pesnik nedosežnega ideala, ampak tudi človek iz krvi in mesa, potem očitno lahko leta Gospodovega 2025 na plakatu paradira v gatah in majici. Toda spodobilo bi se, ženske kvote, enakost spolov pa to, da bi dobili tudi plakat s štirimi podobami tovarišice ministrice Aste. Recimo: Asta v negližeju, Asta v plaščku, vrednem kakšne minimalne plače in še nekaj evrov, Asta v oblekici, vredni pol minimalne plače in na koncu Asta v partizanski uniformi. Plakata bi se tako lepo dopolnjevala, mi nevedni zarukanci, ki nimamo pojma, kaj je revolucionarna umetnost, pa bi dobili prvo lekcijo v razumevanju te umetnosti. Zatorej: Bog živi slovensko kulturo! In živele Čebine, da so nam dale tak briljantni um, kot ga poseduje kulturna ministrica! Pa srečno pot vsem tistim, ki se bodo na praznični dan kulturno odpeljali v Italijo nakupovat cenejše živilske in druge izdelke.
Za Golobovo vlado je sprejem novega medijskega zakona ne glede na vse zadržke nujen, saj je bila to ena izmed njihovih predvolilnih obljub: poleg depolitizacije in preganjanja janšistov so Svobodnjaki (pa tudi Levica) zagotavljali, da bodo poskrbeli za takšen zakon, ki bo onemogočil zlorabe medijev v bodoče. No, če jim slučajno uspe skozi proceduro spraviti novi Zakon o medijih, potem si predstavljajte šok na obrazih ključnih aktivistov politike, ki trenutno obvladuje Ministrstvo za kulturo, če se na oblast slučajno vrne nasprotna stran. Janšisti. Pomislite, kako vesel bo Janša takšnega zakona, ki mu ga je pripravila Levica …
Čez dober teden dni bo naša Nova Gorica skupaj z italijansko Gorico uradno postala evropska prestolnica kulture. Za okoli 200+ milijonov evrov, skupaj s prenovljeno železniško postajo za 50 milijonov evrov. Očitno pa to manifestacijo Goričani organizirajo sami zase, ker drugje v Sloveniji nismo zasledili kakšnega posebnega vabila, oglaševanja, da se zglasimo na tem celoletnem, morda precej zanimivem dogajanju. V Ljubljani, Mariboru, Kranju ali kje drugje, na spletu, vladnih straneh, namreč ni enega oglasa, promocije za ta “nacionalni” projekt, je pa mogoče najti kakšen link za Lepo Breno v Stožicah. Je pa po naši podalpski projektni navadi menda zmanjkalo denarja še pred začetkom. Dodatnih 5 milijonov naj bi vlada zagotovila v kratkem.
Zakon o medijih razburja. Ne samo na desni, tudi na levi. Nekateri so končno spoznali, da se pod krinko uveljavljanja evropskih direktiv, prilagajanja sodobnim, digitalnim medijem, skriva nekaj hujšega. Prikrita cenzura, vladno financiranje prijateljskih medijev, uničevanje kritičnih medijev… so bistvene osnove novega spornega zakona, ki naj bi “sedanjim” omogočil tako željeni drugi, morda tretji, četrti… mandat. O tem je spregovorila tudi nekdanja poslanka Gibanja Svoboda. Njen FB zapis objavljamo v celoti. Mogoče se bo kdo zamislil. Ali pač?
Ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki imenuje glavnega inšpektorja za medije, trdi, da je to neodvisen organ. Mogoče...