Ključnik: novinarji
Zakaj ukinitev RTV prispevka ne bi rešila ničesar

Zakaj ukinitev RTV prispevka ne bi rešila ničesar

Če misli prihodnji premier svoj – upam, da zadnji – mandat kronati z demontažo RTV Slovenija, dela veliko napako. Na Kolodvorski so tudi novinarski aktivisti, vendar je takšnih radikalcev le za vzorec, medtem ko 95 % zaposlenih profesionalno opravlja delo. Zaradi 10 ali 20 levičarskih aktivistov, ki mečejo slabo luč na celotno medijsko hišo, sesuti ves javni servis, je norost brez primere. Nacionalko, njen informativni program, bi morali kvečjemu razdeliti, pa naj potem provladni novinarji znotraj iste hiše konkurirajo opozicijskim. Eni na prvem, drugi na drugem programu. Naj ima Marcel Štefaničič konkurenco v Borisu Tomašiču. Naj tekmujeta, kdo ima boljši rejting. In naj za gledalce tekmujeta tudi oba informativna programa. Zakaj bi za dva zrezka ubili celo kravo?

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Na koncu dneva vselej pridemo vedno do ene in iste dileme: ali naj mediji v imenu nekakšnih višjih interesov popustimo in se odrečemo načelom? Naj sodelujemo v političnih igrah med dvema ognjema, kjer ljudi svarijo, da bodo 22. marca naše najpomembnejše volitve doslej, da gre za usodni trenutek, za naš “biti ali ne biti”, za našo prihodnost, ki bo bodisi svoboda bodisi dikatatura? Odgovor je nikalen. Ne, nismo v vojni, nismo v izrednih razmerah in še vedno imamo svobodno voljo, da se odločamo tako, kot se želimo. Ne bo konec sveta, če zmaga “napačna stran”. Katera stran pa je napačna? Vseeno, kdo zmaga 22. marca, zagotavljam vam, da bo 23. marca zjutraj spet vzšlo sonce in da bo trava še naprej zelena.

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Ob očitkih, da televizijski voditelji skačejo politikom v besedo, bi se človek krohotal, če situacija ne bi bila resna. Ukinitev Tarče bi namreč pomenila zmago politike in prepričanja, da smo novinarji in uredniki njeni podložniki. Kajti v resnici ne gre za vprašanje bontona, lepega obnašanja in podobnih izgovorov za nemogoče zahteve, ampak za čisto navadno željo po podrejanju. Politiki, sploh tisti z avtoritarnimi manirami, si želijo podrejenih medijev, zato jih šokira, ko jim nek mladi urednik po telefonu zabrusi, naj se jebejo, ali ko jim voditeljica najbolj gledane informativne oddaje “skače v besedo”. Kajti za vse te male in malo večje avtokrate z napihnjenim egom in polnimi omarami okostnjakov smo mediji, ki se jih ne bojimo, celo hujši sovražniki od pravosodja ali političnih nasprotnikov.

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Da čaka medije kriza, vemo že vsaj deset let. In samo še huje bo!

Ali so slovenski mediji res v krizi? Odgovor je pritrdilen. Toda v krizi so bili tudi lani in bodo bržkone še v prihodnjih letih. Ali so za to nezavidljivo stanje krivi lastniki medijev? Nikakor ne. Ali so problem zasebni lastniki, ki naj bi jim šlo le za profit, zato odpuščajo najboljše novinarje, ker jih največ stanejo? Tudi ta odgovor ni pritrdilen. Medijske hiše so gospodarske družbe in razen v policijskih državah o njih odločajo na eni strani bralci, na drugi pa trg. Torej zakon ponudbe in povpraševanja. Če kdo ni previdel, kakšen bo razvoj dogodkov na področju medijev, za to ne more kriviti kapitalizma.

Ruska vohuna iz Slovenije v objemu Putina

Ruska vohuna iz Slovenije v objemu Putina

Ruska vohuna v Sloveniji, ki sta se predstavljala kot Maria Rosa Mayer Munoz in Ludwig Gisch, dejansko pa sta Ana Valerevna Dulceva in Artjom Viktorovič Dulcev sta v okviru izmenjave ujetnikov med Rusijo in “Zahodom” končala v objemu Putina in z odlikovanji za dobro opravljeno delo. Večjega dokaza, da Rusija s svojimi lovkami, hibribno vojno brezkompromisno rovari po Sloveniji ne more biti. Domači jubitelji Putinovega režima in matere Rusije so seveda razočarani, ker je bilo rusko omrežje vsaj deloma razkrinkano, nihče pa ne ve, koliko ljudi, morda tudi politikov, gospodarstvenikov je vpletenih v rusko propagando, ki hoče destabilizirati NATO in Evropsko unijo. Slovenski pristojni organi namreč niso povedali nič o tem, ali so od odkritih vohunov izvedeli kaj o njihovih ključnih pajdaših.

Vladni sklad za medijski mir

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.