Ko se aktualni absurdi novodobne slovenske zdravstvene politike, ki jo definitivno vodi predsednik dr. Robert Golob s številnimi svetovalci in prišepetovalci, delno pa tudi začasni minister ali ministrica, pokažejo že kot farsa v sedanjem času in prostoru, je čas za takojšen odstop tako predsednika vlade kot trenutne aktualne ministrice za zdravje, ki sta se končno porjavela vrnila z dolgega poletnega dopusta. Saj lahko vse bolj spoznavamo, da so njihove rešitve v zdravstvu začele celo ogrožati tudi življenja pacientov – ne samo slabšati zdravstvenih razmer in podaljševati čakalnih dob. Občutek imam, da niti Jenullova skupina ni več tako naklonjena predsedniku vlade in njegovim reformam, ki jih seveda ni, kar sem nekoč že napovedal, a mi tedaj verjetno niste verjeli.
In tu se v zdravstvu vse konča. Potrebno je začeti znova od začetka, od tam kjer smo bili sposobni še kultutnega dialoga in komunikacije brez žaljenja, groženj in diskreditacij. Nekaj korakov bo treba stopiti nazaj, da se spet najdemo in gremo potem po poti sprave naprej. Pri vsem tem imajo svojo odgovornost tudi zdravniki in drugi zdravstveni delavci, ki ne morejo samo igrati vlogo kalimerov pri vse večji izpostavljenosti nasilju, ampak morajo tudi sami nekaj narediti, da se nasilje zmanjša, da bo delo v zdravstvu varnejše za osebje, predvsem pa za bolnike. V zdravstvenem sistemu mora vladati soglasje in mir, a tega ni na nobenem nivoju,; zdi se celo, kot da tekmujejo drug proti drugemu. Kar tako, brez nekega realnega cilja in koordinacije deležnikov in akterjev, samo da se nekaj dogaja, kar le povečuje kaos v zdravstvu. Kaos pa je za zdravstvo zelo škodljiv.
+++
Kam smo prišli, pove primer kaznovanja zdravnice, ki je delala (za bolnike) 4 ure preveč in bila zato kaznovana. Si mislite? Zato, ker je delala za bolnike, je bila kaznovana! Kakšen absurd v sodobni neoliberalni Golobovi svobodni Sloveniji. Zdravnica, ki je delala v dežurstvu v novomeški bolnišnici (javni zavod) 12ur namesto 8, kot je imela dovoljenje za delo od matične javne ustanove, je bila s strani zdravstvene inšpekcije kaznovana, ker je delala v tistem tednu 4 ure preveč. S tem, ko jo je inšpekcija po ustreznem zakonskem predpisu kaznovala, pa se je odprlo vrsto vprašanj.
Najprej naj zaščitim zdravstveno inšpekcijo, ki ni nič kriva pri tem, čeprav bi iz pojasnila eni izmed televizijskih hiš lahko sklepali, da je ministrica Valentina Prevolnik Rupel odgovornost prenesla na inšpekcijsko službo. Inšpektor je samo izvajal zakonska določila, ki jih je parlamentu v sprejem predlagala vlada oziroma Ministrstvo za zdravje (ali pa jih je izdalo kar ministrstvo samo). Ob tem se zahvaljujem zdravstvenemu inšpektoratu, da je s to potezo pokazalo na absurdnost predpisov, ki jih sprejema sedanja vlada in ki onemogočajo tekoče in strokovno delo v zdravstvu.
Omejevanje zdravnika pri njegovem delu z birokratskimi ukrepi je primitivizem prve vrste, strokovno nevarno početje predvsem za bolnike. Predstavljajte si, da je zdravnik dežuren in lahko dela le osem ur. Pet minut pred koncem dela mu pride v ambulanto zahteven urgenten bolnik (kar se ne zgodi poredko). Zdravnik mora po predpisih reči bolniku, da odhaja čez pet minut in da potem pač bo, kar bo. Seveda je to nekaj nesprejemljivega, kakor koli si že predstavljate ta absurd, vendar je takšno stanje zdaj očitno v našem zdravstvu, čeprav do tega še ne prihaja zgolj zato, ker zdravstveni delavci še premorejo delček zdrave kmečke pameti.
Kolegica pediatrinja, ki je dežurala v novomeški bolnišnici, bi morala po 8 urah dela svoje delo končati in oditi domov, le tako ne bi bila kaznovana. Veliko sem dežural in če zdravnik, ki me je nadomestil, ni prišel pravočasno, sem seveda svoje delo nadaljeval, kar je bilo edino razumno v smislu zaščite zdravja bolnikov. Ni pa razumno to za slovenske birokrate, ki jih nastavljajo predsedniki vlad na ministrska mesta in žal vodijo zdravstveno politiko v propast in pri tem za to ob končanju funkcije niti ne odgovarjajo za svoje zgrešene poteze.
Zdravnica je upravičeno razočarana, njena prioriteta je pacient (pacient bi moral biti prioriteta tudi ministrici!), zato je tudi dežurala. Seveda je nad početjem inšpekcije razočarana: ob odhodu iz bolnišnice v javni zavod Zdravstveni dom Črnomelj obljubila, da bo pomagala dežurati, saj so kolegice v bolnišnici preobremenjene. Sama je mnenja, da se je vse tako razpletlo v smeri, kot da je postala nek kriminalec. In dejansko so jo birokrati naredili vsaj za nekoga, ki dela proti pravilom, četudi rešuje življenja malčkov v dolenjski regiji v času dežurstva. Z odločbo je inšpekcija zdravnika označila kot kriminalca. Seveda z namenom, da bi izboljšali zdravstveni sistem in dostopnost do zdravnika.
Le kdo naj razume njihove absurdne odločitve.
+++
Kakšne zdravnike dejansko potrebuje populacija? Tiste, ki pomagajo ljudem, pa četudi je potrebno delati preko delovnega časa? Ali tiste, ki bodo ob koncu dela ali še prej odšli domov – ne glede na to, koliko ljudi še čaka v čakalnici – in se s tem držali predpisov? Slovenija zaradi pomanjkanja zdravnikov rabi še posebej tiste zdravnike, ki so pripravljeni narediti kakšno uro več na teden. Politika pa jih z birokratskimi ukrepi omejuje in s tem zmanjšuje dostopnost do zdravnika, ob tem pa cinično obljublja skrajšanje čakalnih dob. Me prav zanima, kaj bi rekli ti isti birokrati, če bi pediatrinja v času dežurstva ne nudila storitev njihovim otrokom, ker bi šla po osmih urah takoj domov in pustila ambulanto polno otrok. Verjemite, da ko bi se šlo za njihovega otroka, bi se njihova mnenja v trenutku spremenila. Ko gre za druge (otroke), pa komu mar – saj delajo po predpisih.
Še bolj pa me čudi delovanje ministrice, ki verjetno ve, da imamo premalo zdravnikov, da imamo predolge čakalne dobe, da imajo nekateri zdravniki željo delati s pacienti tudi v svojem prostem času, pa jim tega sistem ne omogoči v dovolj velikem številu ur. In ravno slednje omejuje zdravnike v stroge birokratske ovire, ki nimajo v odnosu med pacientom in bolnikom kaj delati.
Ko sem vstopil v zdravstvo pred več kot 40 leti, o nasilju sploh nismo govorili, ker ga preprosto ni bilo. Zdravniški poklic je bil spoštovan in tudi zdravniki smo se zelo spoštljivo vedli do svojih bolnikov. Sedaj pa polnijo medijski prostor zgodbe o nasilju nad zdravstvenem osebjem. V treh bolnišnicah so samo v enem letu našteli 700 nasilnih dogodkov. Kaj se je zgodilo, da je prišlo do tega nasilniškega preobrata?
Spomnite se, kako je prejšnji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan svojim kolegom povedal, da je predsednik vlade zagrozil z vojno proti zdravnikom, če se zdravniški sindikat Fides ne pokori in sprejme vladnih pogojev. Golob je dialog zamenjal z vojno retoriko. Fides se ni pokoril vladi, ostal je pokončen in brani vrednote zdravniškega poklica, zato je nedvomno v breme trenutni vladi. In ukaz premier, da se gre vlada vojno s Fidesom, še vedno velja, nihče ni tega preklica, še najmanj pa njegov tvorec. Mar ni to nasilje brez primere? Še več, nasilje z vojno retoriko?
Če boste pozorno spremljali potek dogodkov, boste videli, da je to dovoljenje predsednika vlade, da se do zdravstva lahko vedemo nasilno, še dodatno pognalo ljudi, da so postali vse bolj nasilni. Vojna med vlado in Fidesom še vedno traja in zdi se, da trenutno tudi po zaslugi ljudi, ki ne odreagirajo na take grožnje, recimo na evropskih volitvah, ta vojna še vedno prinaša več koristi vladi. Najdaljša stavka zdravnikov v Sloveniji se nadaljuje, nadaljuje se tudi ignoranca (nasilje) vlade do sindikalnih zahtev in zahtev zdravnikov.
Opogumili so se nevladniki, kjer najbolj izstopa Jaša Jenull. Samo njegovo poimenovanje zdravnikov kot dvoživke je spustilo nivo komuniciranja v javnosti na samo dno. Zdravniki smo postali nevredne žabe. Seveda se je tako spoštovanje do zdravnikov spremenilo, v nekaterih primerih tudi v sovraštvo do zdravnikov, ki se kaže z verbalnim, pa tudi z fizičnim nasiljem. Predsednik vlade je sicer ustanovil posebno skupino proti sovražnemu govoru, ki jo vodi Nika Kovač, da bi zmanjšal sovražni govor v javnosti, a izgleda, da je sovražni govor po njegovo le tisti, ki leti proti njegovi stranki, njemu osebno in po njegovih bližnjih. Kar popolnoma popači razmere na področju sovražnega govora v Sloveniji.
+++
Vladna skupina proti sovražnemu govoru bi že davno morala obravnavati sovražni govor glede zdravnikov v javnosti s strani različnih akterjev, pa od tega ni bilo čisto nič, vsaj objavili niso ničesar. Tak ignorantski odnos vlade do zdravnikov in zdravstva je nesprejemljiv, saj nam ruši sistem, ki ga bomo nekoč vsi potrebovali. To je naš skupni sistem, ki ga moramo varovati in prvi pri tem mora biti predsednik vlade, ki pa deli zdravnike na pridne in stavkajoče. Deli in vladaj je staro reklo, Golobu zelo ljubo; na ta način mu je uspelo razdeliti ljudstvo do te mere, da ga še vedno prenaša navkljub vsem nenormalnostim, ki jih prinaša slovenski prostor.
Kje je ob vsem tem Nataša Pirc Musar, ki predsednica nas vseh ne more samo gledati tega napenjanja mišic, neorganiziranega zdravstva in nasilja v zdravstvu? Potrebno je čim prej ukrepati, da se nasilje ne razraste še bolj, kot se je že. Čas je za javno debato o teh problemih, čas je za ukrepe in ne le tiho sprejemanje vse večjega nasilja in diskreditacije zdravnikov. Te nenormalnosti se morajo čim prej končati, družba mora postati prijazna do svojih prebivalcev, da ti lahko izrazijo svoje sposobnosti in pripomorejo k družbenem razvoju. Vrednote se morajo vrniti med nas in nekoga, ki ti bo morda jutri požrtvovalno reševal življenje, ne boš žalil in diskreditiral, ampak mu pomagal, da bo čim boljši. Ker samo tak lahko tudi pomaga tebi, ko boš v stiski in potreben pomoči.
Treba je končno jasno in glasno povedati za nasilje koga nad kom gre!
Sinočnji nastop popočitniško starosvetno “zagorele” ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel v Odmevih TVS1 novinarske in voditeljske “dvoživke” z državne javne hiše RTVS Igorja E. Berganta je ponovno pokazal, da člani vlade in vladajoče stranke dosledno in vztrajno ignorirajo zastavljena vprašanja ter namesto njih taktično vsiljujejo neke svoje vselej enako neotipljive in vsebinsko neobvezujoče populistične puhlice, s katerimi sistematično in prezirljivo do lastne onemoglosti vlečejo za nos profesionalne spraševalce ter zasliševalce in vso slovensko zainteresirano javnost.
Lahko se le čudimo trmoglavi vztrajnosti poklicnih medijskih urednikov, voditeljev in spraševalcev, ki kljub vnaprejšnjemu utemeljenemu profesionalnemu dvomu in brezupu še vedno neumorno vabijo in naivno sprašujejo samopašne vladne in nadute oblastne glasno-govornike, ki vsi zdresirani na enak način ponavljajo nekaj vnaprej “nadrilanih” fraz in populističnih puhlic popolnoma pomensko izpraznjenega in neobvezujočega “novoreka svobode” ter brezvestno kradejo čas državljanom, davkoplačevalcem in volivcem ter se nenehoma potrjujejo kot brezupno ne-odgovorni in ne-etični ter družbeno skrajno destruktivni serijski lažnivci.
Je pa pomenljivo in naravnost škandalozno, da populistično izključevalno in sovražno destruktivno zahtevo Jenulla in njegovih samooklicanih “glasnikov ljudstva”, namreč – “izključite/izženite dvoživke iz javnega zdravstva”, ponavlja gostitelj in voditelj Odmevov državne TVS (I. E. Bergant), ki je tudi sam izpričana “dvoživka”, saj ima kot javni uslužbenec “za zraven” še “prostočasno” zasebno podjetje, s katerim si služi dodatno “žepnino” tudi na zasebnih ameriško skomercializiranih spektaklih, kot je bila zadnja dvodnevna osladno kičasta “zmajska noč z Gogijem” v dvorani Stožice.
A kaj bi očitali žurnalističnemu javnemu uslužbencu monopolnega državnega medijskega mastodonta RTVS, ko pa je izpričana “dvoživka” celo sam predsednik Vlade RS, ki si ob plači najvišjega funkcionarja izvršne veje oblasti dodatno služi masten denar še z lastništvom in poslovanjem zasebnega podjetja za donosno “kšeftanje” z državno elektriko – Star solar.
dr. Krek: “Ko sem vstopil v zdravstvo pred več kot 40 leti, o nasilju sploh nismo govorili, ker ga preprosto ni bilo.”
O, jaz pa se spomnim, da je bil nekje v začetku 60. let (če ne celo malo prej) v svoji ordinaciji ustreljen zdravnik. Zapomnil sem si zato, ker je bil oče mojega sošolca.
Najbolj pa so nasilju izpostavljeni zdravniki v psihiatričnih bolnišnicah, posebno pri sprejemih. Takrat znajo v sprejemni ambulanti (pisarni) po zraku leteti marsikakšni predmeti.
Za toliko let nazaj ne morem govoriti, sem pa v začetku tega stoletja pristal v bolnišnici. Tam sem vsakodnevno poslušal zgodbe o nasilju nad bolnišničnim osebjem, torej zadeva le ni tako nova.
Dejansko je v času golobove vlade prišlo do točke preloma, tako v zdravstvu, šolstvu itd. Pomanjkanje kadrov ni od danes. To je jasno vsakomur, o tem se govori že desetletje in več.
Resnica je tudi, da je vsaka vlada mašila luknje v potapljajočem Titaniku zdravstva, šolstva itd., ravno toliko, da se pri njenem vladanju še obdrži nad vodo, naslednji pa je privoščljivo z metanjem polen nagajala.
Če hočemo rešiti zdravstvo, je potrebno državljane informirati. Za čakalne vrste vsi vemo. (In za 30 dni tudi…)
Najprej je potrebno prebivalcem enostavno in jasno obrazložiti prednosti in slabosti sistemov.
Najprej ! Ljudje ne vedo, kaj je javno, kaj državno, kaj…. in so lahek plen za lažnivce v predvolilnih kampanjah.
Potem bi se z referendumom odločili, kaj bi radi imeli. Tri možnosti, pa naj narod odloči.
Rezultati referenduma bi bili za vlade zavezujoči.
Projekt zdravljenja zdravstva bi bil zavezujoč za vse naslednje vlade.
Ker: problem ni v prebivalcih, problem so politiki.
Ps: edino na Faktorju je bilo enkrat detaljno obrazloženo, kaj je javno, državno..itd zdravstvo. Nikjer drugje.
Razen (neproduktivnega) kritiziranja.
Ni naloga naroda, da organizira zdravstvo, ampak mora to narest vlada.
Res si tepec, Miler. Referendumi ljudi, opranoglavcev, kakršen si ti, naj bi odločili! Ne, hvala!
tepka je tista, ki te je skotila,
neotesan primitivec !
doma stresaj frustracije, če si upaš.
Zdravstvo je zdtravstvo in ga ni mogoče ločiti na državno in privatno.Namenjeno mora biti preventivi in zdravljanju ljudi, torej pacientom. Za pacienta je vseeno, ali je v državnem zdravstvenem domu, ali v privatni ambulanti, važno je, ali bo uspešno ozdravljen.
Ko pa primerjamo zasebno in javno zdravstvo ugotovimo, da je zasebno zdravstvo bistveno učinkovitejše, kot državno zdravstvo. Racionalneje ravna pri nabavah opreme, pri vzdrževanju ambulant, pri ravnanju z osebjem in bistveno manj je obremenjeno z birokracijo.
Pri enakem financiranju zdravnikov v privatnih mbulantah in državnih ambulatnah so zaslužki osebja v privatnih ambulantah višji, in so privatne ambulante vablivejše.
Pa naj dam primerjavo, ko smo nekoč imeli agrokombinate in privatne kmete.Privatni kmetje so skoraj za polovico ceneje pridelali krompir kot agrokombinati, pa so tovariši zahtevali, da kmetje prodajajo krompir po isti ceni kot agrokombinati. In kmetje so bogateli, zato so jih tovariši preganjali kot kulake.
Pa neki tdijo, da smo zapustili komunizem in prišli v demokracijo.
S privatnimi zdravniki pa počenemo enako, kot so tovariši počeli s kulaki,
Podobnih primerov je še veliko. Naj dodam enega iz svoje izkušnje. Bil sem lastnik in urednik revije, ki je na vrhuncu delovanja zaposlovala 6 ljudi, vštevši mene. Vsi smo imeli nadpovprečno visoke plače, za 60 % so bili višji tudi honorarji prispevkov zunanjih sodelavcev. Sam sem bil ustrezno nagrajen, da se ne spuščam v podrobnosti. Vse to je bilo razultat dela 6 ljudi, medtem ko je imela po obsegu in načinu izhajanja primerljiva revija na Delu 17 redno zaposlenih! Vse jasno?
Kaj razumeš pod pojmom “zasebno zdravstvo”? Sprašujem, ker na začetku poveš, da zdravstva ni mogoče ločiti na državno (ali javno?) in zasebno, nekoliko niže pa ju sam primerjaš in ugotoviš, da je zasebno boljše.
Ponovil bom, kar trobim že ves čas: zasebnega zdravstva ni! Obstajajo ustanove in posamezniki, ki se napajajo iz državne zavarovalnice, in ustanove in posamezniki, ki storitve ponujajo na trgu. Načeloma tudi podjetja v državni lasti lahko zdravstvene storitve ponujajo na trgu, čeprav ne poznam primera. Torej imamo razmerji javno : tržno in državno : privatno, ne pa javno : privatno. Prvo razmerje govori o načinu financiranja, drugo pa o lastništvu. O tem je dosti pisal (levo usmerjeni) Maks Tajnikar, a večini to ne vžge.
Zelo važno je, da vemo o čem teče beseda. Ko razni Kebri in ostali ulični banditi govorijo o zasebnem zdravstvu, ponavadi govorijo o koncesionarjih, kar je totalno zamegljevanje, ker so koncesionarji del javnega zdravstva. Nabijanje o razmejitvi javnega in zasebnega zdravstva je zato največji nateg, ki pa mu večina grdo naseda.
To cemur vi pravite zasebno zdravstvo, so usluge, ki jih zavarovanje noce placat. V zdravem sistemu so to storitve, ki niso nujne za zdravstvo, bolj „nice to have“.
V SLo pa spadajo sem tudi in predvsem nujne storitve, ki jih zavarovalnice ne placajo, ker nimajo denarja.
Se strinjam, vaša/tvoja definicija je še bolj eksplicitna kot moja. Sam delim zdravstvo na javno/državno in privatno. Eno in drugo pa je zame tržno.
A bistvo je drugje. Gre za poneumljanje ljudstva, tudi zato, ker se jim namerno ne pokaže na razlike!
Izogibati se temu, da ljudstvo izobražuješ v pravi smeri je pa “znanost” za oba pola, levega in desnega, čeprav ju ne smemo metati v isti koš. Bolj ko je ljudstvo omejeno v svojem razgledan-ju na vseh področjih – lažje je s takšnim ljudstvo manipulirati, še posebej s takšnimi, ki radi odklopijo svoje možgane. Lep dan.
Po 23 komentarjih na to perečo temo je vendarle jasno, da ni težava samo ureditev zdravstva, temveč ureditev države z vsemi sistemi in podsistemi. Zakaj bi pa bilo zdravstvo izjema, če je ta vlada načrtno razgradila pravno državo in se posmehuje vsem pozitivnim dosežkom, ki jih je vlada JJ uvedla ali vsaj ponudila nastavke za njih. Več se v tako zastavljenem političnem sistemu ni dalo niti smelo doseči. Toda Golobove norosti dvornega norčka na oblasti so samo uvod v to, kar prihaja in bo veliko bolj zlovešče. Ko on odplesal v zgodovino, bo njegov naslednik, po možnosti Čeferin, državljanom pokazal, da so za časa neprištevnega premiera živeli v raju, pod železno roko prava, ki mu bo smernice določala dinastija Čeferin, pa bodo spoznali, kako je živeti v krasnem novem svetu. Miselna policija bo poskrbela, da bono doživljali v praksi to, kar opisuje distopični roman 1984. V primerjavi z njim bo resnično leto, zdaj staro natanko 40 let, kot sanje v barvah!
Weedoc pa moram odgovoriti.res je da nisem medicinc, kljub temu pa me zdrava pamet ni zapustila.
Ko v bolnišnico sprejmejo bolnika je naloga osebja, da najprej pridobi osnovne informacije o bolezni.V kolkor jih ni na razpolago je potrebno najprej pridobiti krvno sliko in ukrepati.V danem primeru so bolnico poslali na revmatološki oddelek,ker je pač tam bil prstor in niso naredili nič, karbi pokazalo njeno zdravstveno stanje.Razlog pa utemeljili, da ni bolnica z revmatičnim obolejnje, zatopač naj šočaka, da se sproeti postelja na internem oddelku, kar je pomenilo, dase preko bikenda za njo po strokovni plati nihče ni zmenil. Da je to nezaslišana napaka me ni potrebno oučevati, kaj je interna medicina in kaj ni.
Zaenkrat pač še nimamo kliniko za desne noge in klinilo za leve noge.
Nujno je potrebno narediti vse, da se slabo stanje ustavi, topa v dane ternutku niso naredili,če ravno gre za klinični center, vrhunsko medicinsko ustanovo v državi.
Ptem pašeo flancanju doktoreja v rubriki Prejeli smo.
Pisec se zavzema za javno zdravstvo,ki mora biti državno un v rokah politike. Politika naj pdloča , ako se naj razvija in kako naj finkcionira.
Ne in ne. Zdravstvo je stvar medicine in zdravnikov in ti morajo določati smernica in razvoj zdravstva. Pisec se zavzema za kvalitetno izdelnane pravne podlage.
Komu naj služijo?
Slovenija je država, ki ima baje največ pravnih predpisov na svetu. Ali je zato pravna država?Ni in z množenjem predpisov nikoli ne bo.
Ne obstoja normiranost,ki zajema vse življenje na svetu.Več zakonodaje pomeni večjo zmedo. Zato nategniti zdravstvo na zakonsko natezalnico je žev naprej obsojno na propad. Prav to danes počne vlada in nesposobna ministrica, ki ji asistira sfalirani režiser, ki se poveličuje v glas ljudstva.
Doživeli in preživeli smo teoretika,ki je uvedel samoupravljanje,ki je propadlo s komunimom vred. Sedanja prizadevanja politike pa vodoi prav v isto smer in na žalos je propad slovenskega zdravstva zelo blizu, pa če tudi bomo imeli najboljši zakon na svetu. Takšno je bilo samoupravljanje, pa je kljub temu propadla Jugoslavija s Slovenijo vred.
Ne bom preveč pametoval, ker tudi približno nisem s tega področja. Mene več ali manj zanima samo, da me zdravnik pregleda, oziroma, da mi nudi usluge, ki mi pripadajo. Goloba pač boli k. On si že postreže, ko potrebuje tovrstne usluge. Vendar se mali bog ne zaveda, da je ravno tako iz kosti in krvi in še česa. Zatorej Golob in tvoji kimavci sedite končno z zdravniki skupaj, si povejte, kar moti ene in druge in sklenite kompromis. Ali je res tako težko. Najvišji proračun v Sloveniji ever. Kam za hudirja mečljete naš in denar prihodnjih davkoplačevalcev. Za nutrije, NVO je za zlate železniške postaje, ko so medtem še proge iz časa Franceta, Prešerna, namreč. Preberite njegovo Železno cesto, vsaj začetno vrstico. Bliža se železna cesta, nje se ljubca veselim. Iz Ljubljane v druga mesta, kakor tiček poletim. Seveda je današnja tema zdravstvo. Ampak je del zdravstva tudi infrastruktura. Da ne bodo bolnišnice, kakor v Afriki, brez vsakršne kanalizacije, vode, elektrike itd. Gospoda, zdaj ste se privlekli nazaj primerno zapečeni in spočiti. Aja se morate odpočiti od počitka. Seveda bo Mr. presidente delal po ukazih Jankoviča in svoje principese. Odlično, kmalu bomo dohiteli Albanijo. Klinc vas gleda in vaše brezvezno nakladanje in farbanje butljev, ker električarja še vedno podpira 24% Butalcev, ali pa prisklednikov, oziroma koritarjev. Saj se ve katera žival je navadno pri koritu in kako konča. Če še kaj nisem povedal, si povejte sami.
Zanimivo in pomenljivo je, kako vladajočim politikom in začasno pristojnim ter poklicanim operativcem proti-ustavne diktature “svobode” hitro uplahne in ugasne deklarativno veselje in populistična zavzetost za dejaven in učinkovit boj proti vsakršnemu nasilju v imenu “ničelne tolerance do vsakršnega nasilja”, kadar se nasilje konkretno in otipljivo pojavi nad zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem v javnih bolnišnicah in zdravstvenih domovih, kot nasilje staršev in njihovih odvetnikov nad vzgojitelji in šolniki v javnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, kot med-vrstniško nasilje med učenci in dijaki v javnem šolstvu, kot kriminalno nasilje Romov nad “civili” na Dolenjskem, v Beli krajini, kot spletno nasilje anonimnih zlobnih zastrupljevalcev medsebojnih medčloveških odnosov nad nekaterimi mediji, novinarji, ne-vladnimi organizacijami …
Politični, mnenjski, verski, kulturni voditelji prav ničesar ne storijo, da bi javno in glasno izstopili iz pogubnega klobčiča medsebojnega ideološkega, verskega, političnega sovražnega ščuvanja, iz-števanja, iz-ključevanja, sovražnega raz-likovanja in raz-ločevanja med tistimi, ki “da so na pravi strani zgodovine”, in onimi, “ki da niso in nikoli ne bodo na pravi strani”, zaradi česar jih je treba dosledno diskriminirati, razglasiti za “drugo-razredne” in jih slej ko prej brutalno izključiti iz družbe, očiščevalno izločiti, iztrebiti s tega sveta.
Posledice vztrajno podpihovanega ter sovražno zastrupljenega boja vseh proti vsem so katastrofalne. Nihče v tej državi in družbi nikomur več ne zaupa. V državi nima nihče avtoritete politično in etično neomadeževanega posameznika, neodvisnega in svobodnega intelektualca, ki je pripravljen in sposoben za pozitiven namen kaj tvegati, se za kaj resnično potruditi in kdaj priznati tudi lastno zmoto in lasten poraz.
Zato bom črnogledo zapisal, da ni najhujši problem RS in državljanov RS zaskrbljujoče “bolno” in vsak dan težje dostopno javno zdravstvo.
Najhujši problem Slovencev in državljanov RS je obupno medsebojno nezaupanje in nejevera ter še posebej vsesplošno kategorično nezaupanje v veljavni ustavni red in njegove najbolj poklicane in odgovorne izvoljene izvrševalce v zakonodajni, izvršni in sodni veji oblasti, na ravno države in brezupno razpršenih in heterogenih lokalnih oblasti.
Zgodovina nas uči, da so tudi najbolj politično, ideološko, versko, vojaško monolitni sistemi in tudi najbolj skrbno varovani samodržci izgubili oblast, ko so ljudje zdvomili v lažne trdnjave in topove moči in ko so se najbolj bleščeče lažne norme krute oblasti izgubile v pesku ljudske nejevere in ljudske nepripravljenosti žrtvovanja za odtujene despote, tirane, diktatorje in njihove parazitske oblastne aparatčike.
Nasilje v zdravstvu je samo logična posledica tega, kar se dogaja v družbi. Družba nam razpada, in upam, da ta generacija mladih, ki prihajajo, da so bolj pametni od naše generacije oziroma od politikov ter odločevalcev, ki zdaj vodijo Slovenijo.
Niso!
p. s. skromno dopolnilo, da ne bom narobe razumljen.
Kmetje so pokazali kaj se zgodi, če postane ‘moderna mehanizacija’ preveč produktivna. Danes imamo viške hrane na skoraj vseh področjih – pri zdravnikih in medicini/zdravstvu pa je obratno.
Tukaj bo vse več zdravljenja s pomočjo robotizacije, umetne inteligence itn. – zato, ker se bodo zdravili ljudje tudi za tiste bolezni, ki so jih nekoč zgolj poznali niso jih pa znali pozdraviti. Avtomatizacija in robotizacija sta včasih v breme, včasih pa nujnost za napredek v medicini. Lep dan.
Ce je hrane prevec, je edina posledica, da je prevec predebelih. Kmetje zasluzijo enako.
Tole je pa precej poenostavljena misel. Prvič – naši kmetje zaslužijo manj, ker niso sposobni ponuditi svoje hrane po cenah, ki jih vsiljujejo diskontne hiše itn. Drugič – debel nisi od kvalitetne, ampak od kvantitetne hrane, torej hrane slabše kakovosti. Tretjič – tudi zato so se države spravile na kmete, da bi ti pričeli proizvajati manj hrane v smislu zelenega okolja. Petič – kmetje so prvi na prehranjevalni verigi. So torej tisti, ki v žep spravijo najmanj dobička. V mislih imam povprečnega kmeta. Vsi ostali si preko provizij ustvarjajo dobiček. Pa ne bom dalje našteval… Lep dan. Malce za šalo.
Zdravniki so navdušeni, da je toliko debelih, ker imajo delo, ki ga sicer ne bi imeli, če bi bili vsi športniki in imeli lepo oblikovana telesa. Danes sem prebral, da ti določeni specialisti že omogočajo, da izbereš barvo oči zase in ti jo tudi uresničijo.
Zdravniki se niti malo ne sramujejo izvajati še tako neumne operacije na posameznikih, ki jih možgani ne delujejo kot bi morali. Tudi tako se učiš spoznavati človeško telo in njegove značajske osebnosti.
Zdravnik, predstojnik oddelka v sosednji Avstriji, odgovarja na vprašanja našega zdravnika:
Kaj ocenjujete, da je dobro urejeno za paciente in za zaposlene. Kaj ne najboljše (če kaj takega je) in kaj so razlogi za to?
V Avstriji dela zdravnik »količinsko« manj za višjo povprečno plačo. Manj dela preprosto zato, ker je zdravnikov v primerjavi s Slovenijo za ca. 60-70 % več (podatki 2023) in se delo porazdeli.
Kako je urejen urnik dela zdravnika?
Zdravnik v Avstriji lahko dela maksimalno 48 ur na teden. To ureja paragraf § 3 Abs. 5 AZV – Bund. Če zdravnik podpiše t.i. OPT-OUT, lahko dela max. 55. ur na teden (v povprečju-kar pomeni, da kak teden manj, kak teden več). So oddelki, kjer lahko OPT-OUT obsega do 72 ur na teden, vendar so redki.
Ali imate konkurenčno klavzulo, kdo, kdaj in zakaj?
Da. Kot kirurg ne morem operirati v nobeni ustanovi izven moje matične bolnišnice, kjer sem zaposlen redno. Lahko pa imam (teoretično neomejeno) število zasebnih posvetovalnih ordinacij (kjer določam cenik sam) in te (zasebne) bolnike nato operiram v domači bolnišnici. Obstajajo pa seveda prosti zdravniki specialisti, ki nimajo redne pogodbe z bolnišnico (niso redno zaposleni v ustanovi. Takšni svobodni oz. samostojni (»niedergelassen«) specialist pa lahko operira v več ustanovah, če ima z njimi sklenjene pogodbe.
Kako je urejeno nagrajevanje, napredovanje?
Preko t. i. sistema nadstandardnega zavarovanja (»Sonderklasse«). Ta delež lahko znaša do 30 % zdravniške plače. Osnova za ta sredstva so nadstandardno zavarovani pacienti (na avstr. Koroškem npr. obvezno vsi zdravniki, pravniki nekateri uredniki,…). Predstojnik oddelka naredi ključ razdelitve teh sredstev glede na »pridnost«, motivacijo in angažiranost sodelavcev. Predstojnikova vloga je zato pomembna in tudi zaradi teh odločitev ima predstojnik več »moči« oz. vpliva. Plače namreč variirajo glede na zvezno deželo.
Kako je z licenco zdravnika in njenim podaljševanjem?
Za podaljševanje licence skrbi organizacija dfp (»Diplom-Fortbildungsprogramm«), ki ima podeljen mandat s strani deželnih zdravniških zbornic. Beleženje izobraževanj poteka avtomatsko, elektronsko ob prijavi izobraževanja z osebno številko člana zdravniške zbornice.
Obseg dopustov?
Zaposleni imajo pravico do plačanega dopusta v trajanju 25 delovnih dni za petdnevni teden (ali 30 delovnih dni za šestdnevni teden) za vsako delovno leto.
Dodatki? Ali imate v Avstriji kakšne dodatke ( recimo za delo z infekcioznim materialom, delom v intenzivi, delo v območju sevanja)?
Menda obstajajo, vendar bi moral o tem povprašati radiologe, infektologe, mikrobiologe. Po osnovnih (ustnih) informacijah primerljivo s Slovenijo.
Kako je urejena kakovost , varnost za bolnike? Ali obstajajo podatki o delu zdravnikov? Kako je to urejeno na oddelku, bolnišnici?
Na splošno NE. Nekatere bolnišnice (v glavnem boljše oz. Klinike) so mednarodno certificirane, kar pomeni merjenje števila zapletov, kontrola kakovosti zunanji »audit« vsake 2-3 leta, itd. Vendar se meri na oddelek in NE NA POSAMEZNIKA. Odgovornost za oddelek tako nosi predstojnik. V moji bolnišnici imamo tako 4 certifikate (za kirurgijo trebušne slinavke, trebušnih kil, debelega črevesa in danke, ščitnice). Na ta način si bolnišnica počasi, z leti ustvarja »dober glas«. Ker je bolnišnic veliko in si na »trgu bolnikov« nekoliko konkurirajo, pomeni to neke vrste tekmovanje za bolnike. V Sloveniji se bolnikov zaradi preobremenjenosti bolnišnice večinoma »otepajo«, v Avstriji jih na ta način vabijo k sebi.
Kako se obravnava nezgoda pri delu, škodljive dogodke?
Podobno kot v Sloveniji. T. i. CIRS (»critical incident report system«). Na oddelku vsak mesec dotični zdravnik, ki je imel zaplet, naredi kratko powerpoint predavanje o zapletu z namenom, da se izpostavi zaplet kot tak ter da se vsi iz tega kaj naučijo. Ne z namenom, da se na posameznika pokaže s prstom.
Absentizem? To je velik in drag problem v Sloveniji.
Se dogaja tudi v Avstriji. A ne pogosto. Če predstojnik skrbi za dobro vzdušje in predvsem z zgledom za dobro motivacijo kolegov (da ne zahteva več, kot dela, opravi in nudi sam), potem absentizem ni ključni problem.
Defenzivna medicina? Ali obstajajo podatki?
Je vedno bolj v ospredju tudi v Avstriji. V abdominalni kirurgiji npr. UZ preiskavo skoraj vedno nadomešča CT preiskava, saj UZ velja za nekakšno osebno interpretacijo radiologa, stanje, ugotovljeno s CT pa je vedno dokazljiv na podlagi slik. So še druge situacije, kjer se opravlja več preiskav, kot bi bilo potrebno, a v to smer gre medicina danes. Stanje se tozadevno poslabša, če bolnik nima dobrega vodenja s strani osebnega, hišnega, splošnega zdravnika.
Ali morda kaj omenite, kako je z plačevanjem storitev?
Ali dobi bolnišnica plačano vse kar naredi, še posebej , če je priliv bolnikov zaradi bližine ali vedenja , da dela dobro, povečan in drugje zmanjšan. Kako se razporeja denar po bolnišnicah?
Bolnišnica VEDNO dobi plačano vse, kar naredi. Vendar so tudi v Avstriji nekatere preiskave preplačane nekatere pa podplačane in management bolnišnice mora krmariti tako, da ne zaide v negatrivne številke. Po mojih informacijah so storitve v Sloveniji močno podplačane. Npr. za operacijo dimeljske kile dobi bolnišnica od ZZZS v Slovenijo okrog 1000 EUR, v Avstriji med 2500-3500 EUR.
Iskrivo je pred kratkim na primerjavo Slovenija / Avstrija odgovoril pravkar upokojeni kolega dr. Lipovec, kardiovaskularni kirurg, Slovenec, ki je do upokojitve delal v Celovški centralni Kliniki (Klinikum). Njegov zapis je nekoliko provokativen, kjer je bil mišljen kot odziv na trenutne razmere v Sloveniji, vendar omenjeni podatki držijo.
Miro – odlično branje, a ne se bati. Če naši pravi privatni zdravniki ne bodo imeli dovolj pacientov se bodo primorani vračati v svoje nekdanjo javno/ državno zdravstvo ali zapustiti državo in si poiskati novo delo v tujini. Skromna pripomba.
Druge države lahko primerjamo z našo le, če zaobjamemo vse relevantne podatke kako se je neka država/družba razvijala skozi svojo zgodovino. Je pa koristno vedeti kako to počno v drugih državah. Lep dan.
Hvala Miro, zelo poučno! Zakaj se ne bi učili od pametnejših? Ker Avstrijci to ne glede na vse komplekse pač so….
Niso Avstrijci pametnejsi, sistem je bolj pameten. Biolosko so vsi enako pametni. Ali neumni.
Oba imata delno prav, tako Jože kot Peter. Nič pa ti ne pomaga, če si pametnejši ali da je tvoj sistem boljši/ pametnejši, če boš vedno imel posameznike, ki naredijo veliko neumnost. Primer.
Gledal/prebral sem kako je kirurginja v Avstriji svoji 13-letni hčerki omogočila, da je s svedrom prevrtala lobanjo v možganih?! Ne pozabimo, da so pri tem sodelovali tudi ostali v operacijski dvorani. Podobne neumnosti se dogajajo v prav vsaki državi. Pri nas se spomnim na tistega s smejalnim plinom. Za Ameriko pa sem že nekajkrat prebral, da je tam 30 % diagnoz zgrešenih.
Poklic zdravnika/doktorja – je pač izredno zapleten tudi zato, ker še vedno zdravijo ne posameznika, ampak vse po isti metodi, vemo pa, da si niti dva nista enaka po svojih lastnostih. Se pa dela na tem, da bodo počasi imeli dovolj znanj, vedenj in zdravil, da se bodo lahko posvetili zgolj posameznemu pacientu in njegovi bolezni. Lep dan.
“Za Ameriko pa sem že nekajkrat prebral, da je tam 30 % diagnoz zgrešenih.”
Seveda je v Ameriki vse najslabše. Živijo še v časih starega veka.
Pri 30% zgrešenih diagnoz je smrtnost kar velika.
Zdravnik, predstojnik oddelka v sosednji Avstriji, odgovarja na vprašanja našega zdravnika:
Kaj ocenjujete, da je dobro urejeno za paciente in za zaposlene. Kaj ne najboljše (če kaj takega je) in kaj so razlogi za to?
V Avstriji dela zdravnik »količinsko« manj za višjo povprečno plačo. Manj dela preprosto zato, ker je zdravnikov v primerjavi s Slovenijo za ca. 60-70 % več (podatki 2023) in se delo porazdeli.
Kako je urejen urnik dela zdravnika?
Zdravnik v Avstriji lahko dela maksimalno 48 ur na teden. To ureja paragraf § 3 Abs. 5 AZV – Bund. Če zdravnik podpiše t.i. OPT-OUT, lahko dela max. 55. ur na teden (v povprečju-kar pomeni, da kak teden manj, kak teden več). So oddelki, kjer lahko OPT-OUT obsega do 72 ur na teden, vendar so redki.
Ali imate konkurenčno klavzulo, kdo, kdaj in zakaj?
Da. Kot kirurg ne morem operirati v nobeni ustanovi izven moje matične bolnišnice, kjer sem zaposlen redno. Lahko pa imam (teoretično neomejeno) število zasebnih posvetovalnih ordinacij (kjer določam cenik sam) in te (zasebne) bolnike nato operiram v domači bolnišnici. Obstajajo pa seveda prosti zdravniki specialisti, ki nimajo redne pogodbe z bolnišnico (niso redno zaposleni v ustanovi. Takšni svobodni oz. samostojni (»niedergelassen«) specialist pa lahko operira v več ustanovah, če ima z njimi sklenjene pogodbe.
Kako je urejeno nagrajevanje, napredovanje?
Preko t. i. sistema nadstandardnega zavarovanja (»Sonderklasse«). Ta delež lahko znaša do 30 % zdravniške plače. Osnova za ta sredstva so nadstandardno zavarovani pacienti (na avstr. Koroškem npr. obvezno vsi zdravniki, pravniki nekateri uredniki,…). Preedstojnik oddelka naredi ključ razdelitve teh sredstev glede na »pridnost«, motivacijo in angažiranost sodelavcev. Predstojnikova vloga je zato pomembna in tudi zaradi teh odločitev ima predstojnik več »moči« oz. vpliva.
Natančen obseg zdravniških plač v Avstriji je razviden na tej spletni strani. Plače namreč variirajo glede na zvezno deželo. Edino za avstrijsko Štajersko podatki niso več točni, ker so se tam plače nedavno dvignile za 30 %.
https://www.medmedia.at/nextdoc/arzt-gehalt-dach-region/
Če kdo ne razume nemščine, predlagam prevajalnik deepl.
https://www.deepl.com/de/translator
Kako je z licenco zdravnika in njenim podaljševanjem?
Za podaljševanje licence skrbi organizacija dfp (»Diplom-Fortbildungsprogramm«), ki ima podeljen mandat s strani deželnih zdravniških zbornic.
https://www.arztakademie.at/dfp-programm-aerzt-innen
Beleženje izobraževanj poteka avtomatsko, elektronsko ob prijavi izobraževanja z osebno številko člana zdravniške zbornice.
Obseg dopustov?
Zaposleni imajo pravico do plačanega dopusta v trajanju 25 delovnih dni za petdnevni teden (ali 30 delovnih dni za šestdnevni teden) za vsako delovno leto.
Dodatki? Ali imate v Avstriji kakšne dodatke ( recimo za delo z infekcioznim materialom, delom v intenzivi, delo v območju sevanja)?
Menda obstajajo, vendar bi moral o tem povprašati radiologe, infektologe, mikrobiologe. Po osnovnih (ustnih) informacijah primerljivo s Slovenijo.
Kako je urejena kakovost , varnost za bolnike? Ali obstajajo podatki o delu zdravnikov? Kako je to urejeno na oddelku, bolnišnici?
Na splošno NE. Nekatere bolnišnice (v glavnem boljše oz. Klinike) so mednarodno certificirane, kar pomeni merjenje števila zapletov, kontrola kakovosti zunanji »audit« vsake 2-3 leta, itd. Vendar se meri na oddelek in NE NA POSAMEZNIKA. Odgovornost za oddelek tako nosi predstojnik. V moji bolnišnici imamo tako 4 certifikate (za kirurgijo trebušne slinavke, trebušnih kil, debelega črevesa in danke, ščitnice). Na ta način si bolnišnica počasi, z leti ustvarja »dober glas«. Ker je bolnišnic veliko in si na »trgu bolnikov« nekoliko konkurirajo, pomeni to neke vrste tekmovanje za bolnike. V Sloveniji se bolnikov zaradi preobremenjenosti bolnišnice večinoma »otepajo«, v Avstriji jih na ta način vabijo k sebi.
Kako se obravnava nezgoda pri delu, škodljive dogodke?
Podobno kot v Sloveniji. T. i. CIRS (»critical incident report system«). Na oddelku vsak mesec dotični zdravnik, ki je imel zaplet, naredi kratko powerpoint predavanje o zapletu z namenom, da se izpostavi zaplet kot tak ter da se vsi iz tega kaj naučijo. Ne z namenom, da se na posameznika pokaže s prstom.
Absentizem? To je velik in drag problem v Sloveniji.
Se dogaja tudi v Avstriji. A ne pogosto. Če predstojnik skrbi za dobro vzdušje in predvsem z zgledom za dobro motivacijo kolegov (da ne zahteva več, kot dela, opravi in nudi sam), potem absentizem ni ključni problem.
Defenzivna medicina? Ali obstajajo podatki?
Je vedno bolj v ospredju tudi v Avstriji. V abdominalni kirurgiji npr. UZ preiskavo skoraj vedno nadomešča CT preiskava, saj UZ velja za nekakšno osebno interpretacijo radiologa, stanje, ugotovljeno s CT pa je vedno dokazljiv na podlagi slik. So še druge situacije, kjer se opravlja več preiskav, kot bi bilo potrebno, a v to smer gre medicina danes. Stanje se tozadevno poslabša, če bolnik nima dobrega vodenja s strani osebnega, hišnega, splošnega zdravnika.
Morda le nekaj besed kar se tiče zavarovanja: o tipih zavarovanj in posledicah teh zavarovanj za tiste, ki so zavarovani in tudi za tiste, ki, recimo nimajo dodatnih zavarovanj? Ali so dodatna zavarovanja koristna za obe strani? Kaj obsega obvezno zavarovanje?
Kolikšen je obseg teh dodatnih zavarovanj in za kaj?
O teh vprašanjih sem razlagal v tem intervjuju.
https://www.24ur.com/novice/dejstva/na-danskem-samoplacnisko-zobozdravstvo-v-avstriji-doplacevanje-zdravil-v-svici-vsakega-obiska-pri-zdravniku.html
Ali morda kaj omenite, kako je z plačevanjem storitev?
Ali dobi bolnišnica plačano vse kar naredi, še posebej , če je priliv bolnikov zaradi bližine ali vedenja , da dela dobro, povečan in drugje zmanjšan. Kako se razporeja denar po bolnišnicah?
Bolnišnica VEDNO dobi plačano vse, kar naredi. Vendar so tudi v Avstriji nekatere preiskave preplačane nekatere pa podplačane in management bolnišnice mora krmariti tako, da ne zaide v negatrivne številke. Po mojih informacijah so storitve v Sloveniji močno podplačane. Npr. za operacijo dimeljske kile dobi bolnišnica od ZZZS v Slovenijo okrog 1000 EUR, v Avstriji med 2500-3500 EUR.
Iskrivo je pred kratkim na primerjavo Slovenija / Avstrija odgovoril pravkar upokojeni kolega dr. Lipovec, kardiovaskularni kirurg, Slovenec, ki je do upokojitve delal v Celovški centralni Kliniki (Klinikum). Njegov zapis je nekoliko provokativen, kjer je bil mišljen kot odziv na trenutne razmere v Sloveniji, vendar omenjeni pdatki držijo.
Nekaj gnilega je v deželi Danski….
Moj oče glavni zdravnik, po naše strokovni direktor v Švici in Nemčiji, mi je povedal, da je njegov nadrejeni, predstojnik bolnišnice, lahko edini imel tudi privatno prakso poleg javne sluzbe. Imel je najetih nekaj postelj v svoji bolnišnici, kar je omogočalo transparentno računovodstvo. Naš rojak, zdravnik v sosednji Koroški, je povedal, da je zaposlen v bolnišnici in ne sme delati izven nje.
Res so bili zdravniki spostovani. Moja mama zdravnica se lucidna pri 99 mu lahko da primerjavo med takrat in sedaj. Avtor jo lahko obišče in se pogovori z njo.
Na predlog kolegov sem pregledal posnetke Jenulla na YouTubu. V enem je razkril globoko državo v zdravstvu. V zadnjem je predstavil neljube podatke za zdravnike zaslužkarje. Tudi plače, zaradi katerih je stavka. So med najvišjimi v javnem sektorju, takoj za predsednikom vlade in drzave…Ni zaslediti, da bi jih kdo zanikal. Le udari po glasniku, kot tudi ta članek.
Gre za navadno politično obračunavanje na plečih pacientov in delavnih zdravnikov ter ostalih za zamenjavo oblasti, Roberta z Janezom, ki se vrši s propagando v medijih, tudi s tem člankom.
“Res so bili zdravniki spostovani. Moja mama zdravnica se lucidna pri 99 mu lahko da primerjavo med takrat in sedaj.”
Brez zamere (sploh ker seveda to ne leti na vašo gospo mater – in kako naj bi, če je niti ne poznam?), ampak bili so, tako kot druge “avtoritete”, spoštovani tudi ali predvsem zato, ker ni bilo bliskovitega pretoka informacij in osebnih izkušenj milijonov ljudi, ki ga omogoča internet. Kdo pa je takrat vedel, da je samo v ZDA, recimo, okoli 250.000 (dvesto petdeset tisoč) iatrogenih smrti na leto, VSAKO LETO (podatek je z univerze Johns Hopkins, objavljen 2018).
Slovenija, kolikor vem, podatkov o iatrogenih smrtih sploh ne beleži ali objavlja. Že vedo, zakaj ne.
V glavnem se sistem zdravstva ni spremenil že od l 1990.
Torej 15 vlad je že oralo po zdravstvu. 15 !
Vsaka z nekimi svojimi idejami. Od finančnih injekcij (za mafijo), do inšpekcij (za jeb…je) dohtarjev.
Kakor v šolstvu, DSOjih in drugod je glavni problem premalo kadra.
Ali preprosto: kako boš (na novo) sezidal hišo, če nimaš zadosti zidakov…
V glavnem 15 levih in desnih vlad je že pacalo to našo državo.
Cinizem in sarkazem sta vedno dobrodošla kadar gre za levičarsko državo z mislijo po absolutni oblasti ne glede na posledice za državo in družbo.
Torej, razvojni kmet se je poslovil od delavskih pridnih kmečkih rok in jih nadomestil z moderno kmetijsko opremo teh modernih strojev. Prisiljen je bil postati privatnik! Podobno je v zdravstvu.
Pustimo ob strani dejstvo/resnico, da se je naš sistem posodobil ravno toliko, da danes leve vlade še lažje lomastijo po položajih/funkcijah brez lastnih vedenj in znaj, ker je bistvo drugje.
Ja, javno/državno zdravstvo bo še vedno primarno in privatno sekundarno, a potrebno je videti kako do tega pride. T. i. “dvoživke” so nastale predvsem zato, ker jim je naša glavna zavarovalnica določala koliko dela smejo opraviti oziroma koliko dela so jim še pripravljeni plačati. Del časa so tako oddvojili za javno/državno zdravstvo, del pa zase na napravah, ki so bile kupljene za javno/državno zdravstvo. Drugače ni bilo možno. Največja norost zame je ta, da nekomu, ki želi delati več – to preprečiš zgolj zato, da uveljavljaš svojo noro levo/levičarsko uravnilovko med bogatimi in revnimi!!!
Prvo so se v privatno sfero spravili tisti, ki niso rabili tako kot kmetje kupiti vrhunske zdravstvene aparate, da bi ljudi zdravili po privatni poti. Sledile pa so jim privatne klinike, kjer se je združilo več zdravnikov, omislili so si nakup lastnih zmogljivih zdravstvenih naprav in postali so pravi privatniki.
Privatna sfera je nekaj povsem normalnega v razvoju prihodnosti in njenih zakonitosti. To, kar moramo paziti pa je to, da ne bodo iz javnega/državnega zdravstva odšli najboljši zdravniki vseh smeri – zato razumem zdravnike, da lahko to dosežejo zgolj preko svojih boljših plač in boljših pogojev dela.
Žal pa tudi zdravstvo boleha za istim simptomom kot je v sodstvu in šolstvu. Ostali so stari okosteneli sistemi, ki se ne želijo posodobiti, ker jim to odgovarja. Primer (malce za šalo in bolj zares).
Koliko imamo levih ekonomistov in koliko desnih? Sam številke ne poznam, a si upam predvidevati, da je več levih kot desnih – to pa pomeni, da je tudi več levih kot desnih podjetnikov itn. Posledično pomeni, da bodo levičarji morali počasi razprodati celo svoje gospodarstvo, ker je nekonkurenčno in nesposobno tekmovati s tistimi na globalnem trgu/tržišču. Lep dan.
V Sobotni prilogi Dela se je oglasil nek doktor, verjetno ne zdravnik, ki na dolgo in široko razlaga javno in zasebno zdravstvo. Jasno je da favorizira javno zdravstvo, ki ga naj vodi in z njim upravlja dažava in ki mora biti hrbtenica zdravstva. Kar ostaja, kot nekakšno dopolnilo, pa naj bo zasebno zdravstvo, kjer je dopuščen tudi dobiček. Ja, dobiček je nekaj groznega, ki se v zdravstvu ne sme pojaviti. Kar obsežen prispevek je poln puhlic in usmerja bralca v dobre zlate čase socializma, kjer se je vse reševalo s predpisi in dekreti. Najprej je potrebno urediti birokracijo, popredalčkati vse do zadnjega. Narediti popolni sistem, ki deluje na papirju. Za pacienta v takšnem sistemu ni prostora.
In to nam sporoča nekdo, ki je celo doktor, upam, da zanosti.
Potem ni čudno da takšnemu teoretiku sledi pogrošni režiser, ki uprizarja preformanse po Ljubljani in smeši zdravike dvoživke in ščuva ljudi, pred vsem paciente proti zdravnikom dvoživlam in zaslužkarjem.
V resnici pa je zdravstvo eno, ni in ne sme biti razdvojeno in ne sme biti v središču pozornosti. V središču pozornosti mora biti pacient.
Vprašati se je potrebno: kaj primarno potrebuje pacient, njemu je potrebno najprej ugoditi in mu nuditi vse, da ga zadovoljimo. Kakšen pa je sistem je drugotnega pomena.
Naj navedem zgodbo, ki jo je povedala upokojena zdravnica, ki je spremljala usodo znakine mame, ki je bila sprejeta v bolnišnico.
Seveda v petek in ker ni bilo dovolj prostora v internističnem oddelku je odležala na revmatologiji. Imela je hudo preseganje eritrocitov. Od 250 jih je imela 500. Enot sicer ne vem, ker nisme medicinc. V takšnem stanju je obležala na revmatološki kliniki čez vikend in čakala na prmestitev v pomnedeljek, ko začne mašinerija delovati. Pacientka je bila v kritičnem stanju, nihče pa se za njo ni zmenil,saj je bila odstavljena le na čakanje. Lahko bi bila tudi v domači oskrbi, saj ji v času vikenda niso pregledali stanja in dali ustreznih zdravil.
Ravnali so strogo po predpisih, pacientka pa je umirala.
Zgodba se tudi v ponedeljek ni nadaljevala v prid pacientke. Napake so se še kar vrstile in upokojena zdravnica je svojcem svetovala, ti pa so zahtevali ustrezni potek zdravljanja. Kaj vse so storili napačno zdravniki ne morem opisati, saj niaem medicinc. Zgodba pa je resnična in prav gotovo ni izjema. Ja skorajda pravilo. Gre za kliniko, se pravi vrhunsko zdravstveno ustanovo. Kaj se dogaja v drugih ustanovah si lahko mislimo.
Iz zgodbe sem lahko razbral, da je postopek potekal po vseh predpisih, pravilih. Ti so primarni v javnem zdravstvu, kakršnega favorizira pogrošen režiser ob asistenci profesorja medicine.
To je javno zdravstvo,ki sloni na predpisih in izvajanju le teh, za pacienta pa ni prostora.
Temu se upirajo zdravniki in zahtevajo reformo. So dokaj enotni, ampak očitno neuspešni.
Pogoršni režider ima prav in ne zdravniki.
Tudi če pacienti umirajo ni nič narobe, važno je, da dobimo popolni zdravstveni sistem, kakršnega opisuje doktor v Sobotni prilogi.
Gorej nam, ki nismo dotorji in opazujemo agonijo birokracije, ki nas kakor zlobni Prokrust nateguje na postelje in nam lomi sklepe in maliči telo.
Dragi APMMB2, dotični članek v Delu, ki govori o osnovah zdravstvenih sistemov, je (bil) v Sloveniji na žalost (pre)potreben in je odličen. Očitno so osnove pretežke za dežurne komentatorje. Zanimivo in spet tako značilno je, da nekdo v komentarju dvakrat napiše, da se na temo ne spozna (kar dokaže; revmatologija JE interna medicina), na kratko in strokovno predstavljene osnove so mu predolge in pretežke (in zato nepotrebne in birokratske), pa vendar uspe vehementno ocenjevati, soditi / žaliti in drugim soliti pamet. Poznam štiri slovenske revmatologe in vse izredno spoštujem, zaupal bi se jim brez zadržkov.
Le čevlje sodi naj itd., pa red in mir.
Strinjam pa se, da bi za izhodišče kakršnihkoli sprememb morali kot mantro ponavljati, da je sistem za bolnika in njegove potrebe.
Pozabljate, da Slovenci trpijo za vecvrednostnim kompleksom in zato vse poskusajo izdelati sami.
Ceprav se ve, da je vecvrednostni kompleks samo oblika manjvrednostnega kompleksa.
Ceprav bo Slovenec kupil nemski avto in ne slovenskega, ker ko gre za lastno r. naenkrat zacne logicno razmisljat.
V zdravstvu smo dosegli dno od dna. Nepredstavljivo je, da poleg tistega režiserja v neki pritlehni kampanji in uličnih kričanjih, v katerih sramotijo zdravnike, sodeluje ZDRAVNIK! Pa kakšen človek je on???? Zdravnik Keber!!!! Kriči proti zdravnikom-“dvoživkam”! Sam je pa “dvoživka”!
Zdravstvo mora biti JAVNO (ne državno!) in ZASEBNO! Socializem bi morali izbrisat, uničit, ker je v zgodovini že preveč uničil. Urejena in perspektivna država ne potrebuje socializma, še najmanj v zdravstvu. V jugo socializmu so zdravniki imeli sramotno nizke plače. Z zdravniki sem solidaren že več kot pol stoletja. In predsednik vlade, ki misli, da je frajer, če ima priležnico in če dopustuje, namesto da bi bil v službi in vladal, razume samo sebe in pojma nima, kaj je država. Za takega predsednika vlade imamo podaniki pravico, da ga lahko dobesedno brcnemo v ..it in naj odide, ker je država in demokracija veliko več kot njegovo veličanstvo na predsedniškem tronu.
Dr. Krek, podobnih komentarjev boste morali napisat še več.
“Zdravstvo mora biti JAVNO (ne državno!) in ZASEBNO”
Čutim se dolžnega opozoriti vse, ki omenjajo javno in zasebno zdravstvo, da zasebno zdravstvo ne obstaja. NE OBSTAJA! Zdravniki, ki storitve samostojno prodajajo na trgu, niso organizirani, nimajo predstavništev, nimajo strokovnih združenj, nimajo sindikatov in nimajo univerzalnih pravilnikov poslovanja. Glede na to je tudi nabijanje banditov Goloba in Kebra o ločevanju javnega in zasebnega zdravstva težek larifari.
Največja žalost je pa ta, da tisti, ki redno omenjajo zasebno zdravstvo, ponavadi zamolčijo, da v bistvu govorijo o koncesionarjih, ki so del JAVNEGA zdravstva. Če že omenijo zasebnike, ki niso koncesionarji, jim rečejo ČISTI zasebniki. Vse to je gosta megla, iz katere izvirajo številni nesporazumi in krive trditve. Na jetra jim grejo koncesionarji, ker delajo za državni denar in pri tem tudi kaj prihranijo, kar gre itak v glavnem za odplačevanje kreditov. Ne upoštevajo, da državnim in lokalnim ustanovam za investicije skrbi ustanovitelj, koncesionarji pa morajo za to skrbeti sami. Kebri in klošarji tipa JeZero kričijo in zmerjajo z dvoživkami zdravnike, ki so pripravljeni delati dodatno, ter jih krivijo za čakalne vrste. Kdaj bo konec tega prekletega zavistnega socializma?
Oprosti, nisem vedel, da imaš slab dan.
Moram pa dodati, da je zlasti med zobozdravniki veliko “čistih” privatnikov.
Ne jemlji tega osebno, prosim. Slab dan pa imam že dolgo časa.
Veliko zobozdravnikov je na trgu, ker je pač povpraševanje. Zavarovalnica namreč slabo plačuje njihove storitve in tudi standard storitev je omejen. V bistvu se vleče zgodba iz časov socializma, razlika je le v tem, da so takrat delali na črno.
Vem, da so koncesionarji del javnega zdravstva. Pred kakšnim mesecem sem bil na pregledu pri koncesionarju. V izvidu je napisal, da moram naslednji (bolj kompliciran) pregled opraviti v javnem zdravstvu, ker me v nasprotnem zdravniški konzilij ne bo obravnaval. In mi še prej povedal, da pri nekem koncesionarju zdravniki delajo brez licence. In pri teh se zdravim. Brez strokovne licence ne dela noben zdravnik!!! Namen je uničiti koncesionarja (Medicor)!
Ob tem zapisu sem ogorčen. To, kar je v nebo vpijoče opisal dr.Krek, je žal samo simptom bolezenskega stanja te vlade, ki jo vodijo kriminalci, pa če se te tega zavedajo, ali ne. In to na vseh ravneh. Zakaj sem napisal kriminalci? Zato, ker je tiho soglasje z ukrepi in ne ukrepi te vlade preprosto zločin proti državljanom. Pretiravam? A res? Vprašajte svojce tistih, ki so se poslovili od življenja zaradi “sistemskih” napak, kot se rado reče. Vsem, ki pljuvate po zdravnikih v tolažbo: ko vam bo hudo, vam bodo zdravniki-dvoživke pomagali, ja celo zunaj rednega delovnega časa! In takrat vam bo vseeno, ali je milijonar Goran Dragić končal svojo kariero v tabloidnem blišču.
Res je.
Birokrati lahko končajo delo. Zaprejo predal in gredo domov.
Vladni uslužbeni končajo delo, kadar hočejo . Zaprejo gobec in šihta je konec. Nedokončano sejo nadaljujejo jutri ali drug teden.
Zdravnik ne more dela končati ne z zapiranjem ladlca, gobca . Ne more končati operiranja in ga nadaljevati jutri ali drug teden.
Zasebno zdravstvo: je logična posledica tudi neurejenega javnega zdravstva. In potreba po hitrejši oskrbi bolnikov. In način dela v času in prostoru , ki smo ga sami izbrali in oblikovali.