Zadnje čase je področje psihoterapije pri nas precej dinamično. Nekateri slovenski strokovnjaki namreč ustvarjajo vtis, da so le njihovi strokovni profili in psihoterapevtske orientacije kompetentni in poklicani za opravljanje te dejavnosti. Kot neprimerne zavračajo večino drugih, strokovno usposobljenih psihoterapevtov, češ da nimajo določene dodatne, nepsihoterapevtske izobrazbe (predvsem iz klinične psihologije ali psihiatrije) in ne pripadajo terapevtskemu pristopu z njihovega kratkega, dokaj arbitrarno sestavljenega seznama. Stoletna psihoterapevtska praksa in raziskave takšnemu ekskluzivizmu ne pritrjujejo, zato omenjene težnje izpadejo predvsem kot cehovsko prerivanje.
Niti Sigmund Freud ni bil psiholog ali psihiater, zakaj bi to morali biti drugi psihoterapevti?
Logično je, da za učinkovito izvajanje psihoterapevtskega dela šteje zgolj to, kakšne kompetence je posamezni strokovnjak pridobil s področja psihoterapije. Ali je že prej pridobil kakšno drugo izobrazbo ali ne, je v tem pogledu irelevantno. Odrekanje psihoterapevtske legitimnosti strokovnjakom, usposobljenim po dolgoletnih mednarodno veljavnih smernicah, pa je celo diskriminatorno.
Niti sam Sigmund Freud, ki velja za utemeljitelja psihoterapije, ni bil ne psiholog in ne psihiater (čeprav sta ti dve vedi takrat že obstajali). Bil je nevrolog in je v začetni fazi svojega ukvarjanja z duševnimi motnjami tudi izhajal povsem iz svoje nevrološke podlage. Dokler ni ugotovil, da ima opravka z drugačno naravo težav, in tako se je rodila psihoanaliza oziroma psihoterapija.
Alfred Adler, ki se je prvi strokovno diferenciral od Freuda (še pred Carlom Jungom), je svojo medicinsko kariero začel kot oftalmolog in se zatem preusmeril v splošno medicino. Carl Rogers, ki velja za očeta raziskovanja psihoterapije, je celo najprej študiral agronomijo, zgodovino in teologijo (religiologijo), šele na podiplomski stopnji se je usmeril v psihologijo in psihoterapijo. Vendar mu zaradi njegove predhodne izobrazbe kasneje niso zapirali vrat, saj je bil celo izvoljen za predsednika Ameriškega psihološkega združenja. V kategoriji kliničnih psihologov Rogers danes velja za najbolj eminentno figuro 20. stoletja – takoj za Freudom.
Albert Ellis, eden od utemeljiteljev kognitivno-vedenjskega psihoterapevtskega pristopa (KVT), ki so mu v zdravstvenih sistemih po svetu precej naklonjeni, je najprej diplomiral iz poslovanja, nekaj časa deloval kot poslovnež in zatem kot pisatelj. Šele njegovo laično “svetovanje” na temo človeške seksualnosti ga je spodbudilo, da je poiskal novo karierno pot. Aaron Beck, ki velja za očeta kognitivno-vedenjskega psihoterapevtskega pristopa, pa je bil med študijem medicine odločen, da postane internist, po medicinski diplomi je pol leta deloval v patologiji, zatem tri leta v nevrologiji in zgolj po naključju je pristal v psihiatriji, kjer je potem razvil precejšnje zanimanje za psihoanalizo.
Če bi veljala logika etiketiranja strokovnjakov po predhodni izobrazbi, danes kognitivno-vedenjske terapije torej najbrž sploh ne bi poznali. In če bi v preteklosti veljalo načelo, da so za izvajanje psihoterapije kompetentni samo klinični psihologi, psihiatri ter morda še kak drug strokovni profil, potem Freud, ironično, sploh ne bi imel možnosti za osnovanje te dragocene oblike pomoči, saj ni bil formiran v nobenem izmed takšnih profilov.
Pluralnost pristopov je že od začetka ključni dejavnik razvoja psihoterapije.
Kot kaže, nekatere vznemirja pluralnost pristopov, ki je v psihoterapevtskem svetu eno od osrednjih dejstev praktično že od samega nastanka psihoterapije, začenši z nestrinjanji in posledično strokovnimi ločitvami med Freudom, Adlerjem in Jungom ter kasneje še številnimi drugimi velikimi imeni psihoanalize in psihoterapije, vključno s kognitivno-vedenjsko terapijo. Rivalstvo med psihoterapevtskimi orientacijami se je kasneje vseskozi zmanjševala po zaslugi raziskovalnih ugotovitev, ki so prepričljivo pokazale na skupne učinkovine raznolikih psihoterapevtskih pristopov. Že leta 1984 sta Orlinsky in Howard tako razvila celo na raziskavah temelječ generični model psihoterapije.
Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) je sama po sebi izvrsten odraz pluralnosti psihoterapevtskih pristopov. Brez pluralizma pristopov kognitivno-vedenjska terapija ne bi mogla nastati, niti se diferencirati od psihoanalize kot izvorne psihoterapevtske orientacije. Prav tako se sama psihoanaliza brez dopuščanja ali vsaj toleriranja pluralizma ne bi mogla tako razviti in razvejati, kot se je, in s tem produktivno vplivati na razvoj ostalih psihoterapevtskih pristopov.
V tem tisočletju se je v nekaterih krogih po zaslugi raziskovalnih ugotovitev krepil vtis, da je kognitivno-vedenjska terapija po učinkovitosti superiorna glede na ostale pristope. Zanimivo pa je, da z nadaljnjim širjenjem raziskovalne dokazne baze na področju psihoterapije podoba KVT kot zlatega psihoterapevtskega standarda vse bolj bledi. Čedalje bolj jasno postaja, da KVT ni vsemogočna, saj je v precejšnjem deležu primerov neučinkovita in v nekaterih primerih obstajajo jasne indikacije za uporabo drugega pristopa. Množijo se raziskovalni dokazi za učinkovitost ostalih pristopov, ki jih je sicer ponavadi teže raziskovati kot kratkotrajne, na simptome usmerjene kognitivno-vedenjske obravnave z relativno preprosto terapevtsko konceptualizacijo. Poleg starejše paradigme, imenovane na dokazih temelječa praksa, danes obstaja še druga, komplementarna paradigma, in sicer na praksi temelječi dokazi. Zanjo je iz raziskovalnega vidika značilna celo večja zunanja veljavnost, kar pomeni večjo reprezentativnost za dejansko klinično prakso ob manjši možnosti razločitve posameznih učinkujočih elementov.
V sodobni psihoterapevtski znanosti fokus že kar nekaj časa ni več na vprašanju, kateri pristop je boljši od drugega, temveč kaj deluje za koga in v kakšnih okoliščinah. Terapevtski pristopi se medsebojno razlikujejo po svojem profilu učinkovitosti. Denimo pri terapevtski obravnavi problema, ki se nahaja nizko na Stilesovem kontinuumu asimilacije, bo KVT klinično manj učinkovita od psihodinamskih pristopov, ki so bolje od KVT prilagojeni za delo z manj asimiliranimi problemi.
Zaenkrat ni znana nobena slovenska raziskava, ki bi dokazala, da so klinični psihologi ali psihiatri bolj učinkoviti v izvajanju psihoterapije kakor drugi profili, čeprav nekateri to vztrajno ponavljajo.
Iz raziskav je znano, da imajo specifični terapevtski dejavniki bistveno manjši doprinos k izidu psihoterapije v primerjavi s skupnimi terapevtskimi dejavniki. Poleg tega raziskave novejšega datuma vse bolj poudarjajo pomen lastnosti psihoterapevtov v primerjavi s tehničnimi značilnostmi posameznega psihoterapevtskega pristopa. Odrekanje legitimnosti strokovnim profilom za delovanje na področju psihoterapije ne bi smelo potekati brez konkretnih diferencialnih dokazov o psihoterapevtski (ne)učinkovitosti teh profilov oziroma psihoterapevtskih orientacij v slovenskem prostoru. Zaenkrat ni znana nobena slovenska raziskava, ki bi dokazala, da so klinični psihologi ali psihiatri bolj učinkoviti v izvajanju psihoterapije kakor drugi profili, čeprav nekateri to vztrajno ponavljajo.
Navesti pa je mogoče slovensko raziskavo, ki jasno nakazuje možno učinkovitost psihoterapevtske obravnave s strani drugih profilov, izven zdravstvenega sistema (Černetič in Černetič, 2023): Podatki enoletnega (40 terapevtskih seans) rutinskega merjenja izida psihoterapevtske obravnave 20 klientov pri dveh psihoterapevtih integrativne relacijske modalitete so v povprečju pokazali na klinično pomembno izboljšanje na vprašalniku OQ 45, ki velja za v svetu najpogosteje uporabljano in najbolj raziskano splošno mero psihoterapevtskega izida.
Zagotovo je še posebno na področju psihoterapije potrebno ločevanje zrnja od plev – učinkovitih praks od neučinkovitih ali celo škodljivih. A ločevanje ne bi smelo biti usmerjeno na favoriziranje enega zrnja na račun drugega, saj bi to predstavljalo odvrnitev pozornosti od pravih problemov in izzivov, kar zadeva urejanje področja psihoterapije. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije zdravje ni le odsotnost duševne ali kake druge bolezni, temveč pomeni precej več: je “stanje popolnega duševnega, telesnega in socialnega blagostanja”. To pa je mogoče doseči le s takšno psihoterapijo, ki ni omejena zgolj na medicinski model razlage človeških težav, zdravstvene sisteme in ozek nabor terapevtskih pristopov, temveč diha s polnimi pljuči raznolikosti, ki se je več kot stoletje dolgo akumulirala v njej.
Doc. dr. Mihael Černetič je doktor psiholoških znanosti, certificirani integrativni psihoterapevt in predavatelj na Univerzi Sigmunda Freuda.
Ker se ne spoznam, bom na splošno:
v vseh dejavnostih človeka je najpomembnejša kilometrina, pa naj gre za kirurga ali mehanika.
Ker znanost in tehnologija napredujejo, se morajo do penzije vsi učiti novih dognanj in postopkov. Kako je s tem ? Kje in kako sproti pridobivajo to znanje eni in drugi ?
Pa še zanimivost: klinični psihiater, ki je izumil lobotomijo, je za ta medicinski dosežek dobil Nobelovo nagrado.
Toliko o psihiatrih, kako gledajo in branijo svoje dosežke in tistih, ki jih nagrajujejo.
Jaz pa tu vidim vojno med znanstveniki in slugami diktatorjev. Ta vojna je bila, je in bo.
Kilometrina je po SSKJ denarno nadomestilo za prevožene kilometre z lastnim vozilom v službene namene.
Kateri kreten se je spomnil izkušnje imenovati kilometrina? Najbrž je bil politik – politiki so veliki uničevalci jezika.
kilometrína -e ž (ī)
1. znesek, ki se (iz)plača vozniku za prevožene kilometre: odobriti kilometrino / izplačati kilometrino in dnevnice
2. ekspr. znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom; izkušnje: kulinarična, politična kilometrina; nekaj kilometrine že imam, vendar mi še precej manjka do popolnosti
O psihoterapiji ne vem dosti.
Poznam Romana Vodeba, seveda kot gosta Aljuša Pertinača.
Je sicer robat naturščik, ki pa v glavnem zadene vse, o čemer razpravlja.
Je veren sldnik Sigmunda Freuda, začetnika psihoterapije.
v znanosti in umetnsti je že tako, da so začetni poiskusi najbolj obetavni, vsi nadalnji pa se izumetničijo.
Poglejte kam so nas psihoterapevti pripeljali. Trdijo, da sta moški in ženski spol enaka. Pa je od Freuda minili dobrih sto let.
Psihoterapevt mora biti v prvi vrsti pošten.
danes prevladuje v psihoterapijipred vsem hlastanje po denarju.
K psihoterapevtom se zatekajo v glavnem bogatejši ljudje in prihoterapevti jih skubijo če je le mogoče.
Vodeb pa deli nasvete in diagnoze zastonj preko TV. Žal jih pacienti štejejo kot kleveta, pa ga celo tožijo. Ne ve, če ljudjegrdega videza razbijajo zrcala?
Za psihoterapijo formalna izobrazba ni pomeembna, pomemben pa je pošten pristop in sveda potrpežljivost. Ena seansa ne pomeni mnogo. To pa kaže na to, da je poštenje zelo potrebno, saj je diagnoza šele začetek, zdravljanje pa dolgotrajno.
To pa je problem.
Pogumna trditev, da za en poklic ni potrebna izobrazba. In da je postenje najvaznejse.
Kot bi trdil, da je pri avtu eno kolo najvaznejse, ostala tri pa da niso nujna.
APMMB2
Za psihoterapevta je potrebno predvsem dobro znanje psihologije. Dobrodošlo je tudi medicinsko znanje, ni pa nujno.
Ogromno enega blebetanja,ki ne koristi nikomu.Ce je to gospodova izobrazba,naj jo uporabi pravilno na pacientih.Mene najbolj zanim,kako se moram pocutiti,da rabim njegovo pomoc????Nikje ni objavil nobenih simptomov za katere bi rabil njegovo pomc?Mene zelo zanima,kako se mora oseba pocutiti,da rabi psihoterapevtsko pomc.Mogoce bo pa fant (gospod) nam malo objasnil,sveda v kar dvomim!
ti kar jaz povem: pomoč rabiš
Menda vsak tretji clovek vsaj enkrat v svojem zivljenju dozivi eno psihozo.
Psihoterapevt je (bo) potemtakem eden najbolj lukrativnih poklicev.
Vojna med psihiatri in psihoterapevti?
Vojna vseh proti vsem, tepejo pa se za denar in za nič drugega.
Malce za šalo in bolj zares. Vašo misel bom malce razširil. Ni vse v denarju – bistvo je v novih vedenjih in znanjih v tem smislu, da se morajo šele dokazati s ponovitvami eksperimentov. Denar pa je seveda ključen in seveda nič manj ego ljudi, ki delujejo na tem področju. Primer.
Znanstveniku, ki je ugotovil, da sonce kroži okoli Zemlje, ne moremo očitati nevednosti in neznanja oziroma želje po odkrivanju novih zakonitosti v astronomiji – tudi če ni razumel Znanosti v današnjem pomenu. A tudi recimo Alberta Einsteina bo morda nekoč nekdo popravljal. Že pri kvantni teoriji se je uštel, kajne?
To je verjetno tudi odgovor zakaj raziskovalci, tukaj psihoterapevti izumljajo nove spole, bolje pod-spole in cel kup novih duševnih bolezni, med katerimi so nekatere zagotovo resnične.