Pred nami je drugi del poletnih počitnic in sindikati v javnem sektorju gredo očitno raje v dogovoru z vladno pogajalsko skupino na dopust, namesto da bi se še naprej zavzeto in vztrajno borili za boljše delovne pogoje in plače javnih uslužbencev. Dokumente, ki jih morajo sprejeti najkasneje septembra, so dali na hladno v upanju, da se v tem času ne pokvarijo. Dan D je po izjavah predsednika vlade Roberta Goloba 13. september in sindikatom do takrat preostane manj kot mesec za pogajanja, saj bodo naslednja dva tedna še na dopustih. Če odštejemo praznike, sobote in nedelje, ostane za pogajanja le še 20 dni. Presneto malo časa za dosego končnega dogovora o plačah v javnem sektorju!
Preden so skupaj odšli na dopust, so ocenili, da lahko v jesenskem delu dokončajo pogajanja, kjer jim bo primanjkovalo časa. A kot pravi glavni pogajalec na strani vlade, finančni minister Klemen Boštjančič, da v pogajanjih vsak od pogajalcev nekaj izgubi v interesu skupnega dogovora. Veliko bolje za vlado je torej, če so pogajalci na strani sindikatov v časovni stiski. Kot kaže, da ministru to tudi uspeva.
A mene zanima predvsem, kaj bodo ponovno izgubili sindikati in s tem tudi vsi zaposleni v javni upravi, ki že dolgo časa čakamo na plačno reformo, ki nam tudi tokrat počasi polzi med prsti in se bo izmuznila v času in prostoru ter se prestavila najmanj na naslednje leto. Časa, da se podpiše nov dogovor, je manj kot 20 delovnih dni, kar je tudi največja past za sindikate, ki bodo morali sprejemati hitre odločitve v časovni stiski – in to nikoli ni dobro.
Pred počitnicami so vlada in sindikati javnega sektorja podpisali na hitro nek neobvezujoč dokument o usklajenosti prenove plačnega sistema v javnem sektorju in ga objavili v medijih. Pa poglejmo, kaj so v želji po čim prejšnjem dopustu sploh podpisali:
- podpisali so neobvezujoči dokument za vlado in sindikate. Glede na izkušnje sindikata Fides podpisi Golobove vlade itak ne veljajo,
- podpisovanje tega dokumenta je bil PR dogodek za vlado, kajti Golob rabi politično podporo kot zemlja dežja na moji njivi);
- pokazala se je slaba pogajalska pozicija sindikatov, da so na kaj takega sploh pristali (sindikati vse bolj izgubljajo svoj pomen, težo in vpliv v družbi, se ne povezujejo, so vse bolj fragmentirani, nemočni in potisnjeni ob zid … Zdi se, da jih Golob obvladuje in da sindikati sploh nimajo moči, da bi se uprli in odšli na ulico, čeprav Branimir Štrukelj ves čas grozi z ulico, če se “razmere do jeseni ne bodo uredile”;
- neoliberalistični individualizem je tako močno poškodoval sindikate, da med članstvom prevladuje individualnost nad kolektivnostjo in s tem se je močno zmanjšala njihova moč iz preteklosti;
- čez dober mesec bomo v sredini septembra, ko se čas za dokončni dogovor izteče in če ga ne bo, bodo obljube o implementaciji novega dogovora 1. januarja 2025 odšle v pozabo, večni pogajalci pa si bodo izbrali nov datum, verjetno 1. januar 2026, če se bo s tem seveda strinjala vlada, kar pa je težko verjetno, kajti 2026 je tudi volilno leto.
Zaradi nerazumljive lojalnosti sindikatov do vlade so pogajanja bolj debata ob poletnem pivu v hladni senci med prijatelji, vse manj pa sindikalni boj za boljše plače, ki so na zadnjem mestu. Na prvem mestu je predvsem pozitivna ocena dela vlade in njenega predsednika vlade, ki izkoristi vsako priložnost, da si pridobi politične pike. Pripravljen je priti celo na otvoritev prve in doslej tudi edine (podarjene!) hiše nesrečnikom iz lanskoletnih poplae, čeprav zanjo Golob in njegova vlada niso za to prispevali niti centa. Še več, vladni birokratski stroj je celo zavlačeval predajo hiše. O premierjevih 100 obljubljenih hišah na mesec po enem letu ne duha ne sluha.
Slovenski sindikati me spominjajo na prijaznega pudlja, ki dobro ve, katera roka ga hrani in kateri besedi mora biti pokoren, če hoče dobro, dolgo in udobno živeti na zofi v premierjevi dnevni sobi. Gospodarjevi roki in besedi se nima smisla preveč upirati, ker so v igri prepomembne stvari. Razlika je samo v tem, da pravi sindikati nikoli niso pudelj in da se napake v sindikalnem gibanju poznajo v žepih njihovih članov še dolgo let, pravzaprav vse do njihove smrti v obliki prenizkih pokojnin. Rešitev ni v mehkih sindikalnih vodjih, ampak v članstvu, ki mora resno oceniti, ali so pogajanja in ukrepi njihovih sindikalnih voditeljev še pravilni. Če niso, je potrebno po demokratično ukrepati, da se razmere izboljšajo.
Cankar je zapisal, da si bo narod pisal sodbo sam – in to velja tudi za članstvo sindikatov. Popolnoma jasno je torej, kdo je v tej igri prvi na potezi, če hoče doseči spremembe. Prav gotovo to ni vlada, ampak članstvo sindikatov, ki mora postati bolj kritično in bolj odporno na gnile neoliberalne poteze Golobove vlade. Da ne bo pomote, vlada dela točno to, kar ji sindikalni funkcionarji dovolijo. Neumno je misliti, da bo popustila, če ima pa tako lepe pogajalske pogoje. Zaradi pasivnosti sindikatov je vlada v dobri pogajalski poziciji, da prihrani na račun plač javnih uslužbencev veliko proračunskega denarja in prav gotovo te prilike ne bo izpustila iz rok, zato se ji s pogajanji tudi nikamor ne mudi.
@miro ima 100% prav, ko pravi „Problem je zaposlovanje “naših”, levih in desnih. Budalost pač nima ideološkega predznaka.“
V času yu je bilo cca 10% ljudi v partiji, pa še to večina v policiji in vojski. Od osamosvojitve je minilo 34 let. Danes so te osebe že v penziji. Stalno nabijanje o komunistih, udbi je že več kot nadležno in skregano z zdravo pametjo.
No, razen v vrhu SDS in murglah, bivših partijcev ni več v vodstvih in JU.
Teh 10% je bilo tam zaradi koristoljubja. In teh 10% ima tudi potomce.
G. Krek, za začetek pometite pred lastnim pragom. Lotite se nepotizma in kvazi aktivnosti v sindikatu na NIJZ. Koliko mandatov imate tam pri vas že eno in isto vodjo sindikata izvoljeno samo enkrat pred več kot petnajstimi leti? Vodja se pozicije oklepa kot pijanec plota in ne razpiše volitev. Zakaj?
Stango držijo “črna in rdeča buržujska stara garda”, ki ne želi sprememb, in novi povzpetniki in podrepniki pripravljeni narediti vse, da se prebijejo med vladajočo elito. Zavzemite se, da se razpišejo demokratične volitve.
Tradicionalni sindikati delo-jemalcev so pri nas večinoma elegantno obdržali in ubranili privilegirani družbeni status, materialno in finančno premoženje ter politične metode socialističnega so-vladanja iz časov socialistične SFRJ, ko so delovali kot družbeno-politična organizacija delo-jemalcev v okviru “frontne SZDL” pod absolutnim političnim vodstvom avantgardne ZKJ/ZKS.
Ker je ustavno varovana zasebna lastnina in svobodna zasebna podjetniška pobuda po osvoboditvi in osamosvojitvi RS pomembno oslabila prejšnje državno-politične in sindikalne monopole v gospodarstvu, se je sistemsko zmanjšala moč prejšnjih političnih sindikatov v (državnem/družbenem) gospodarstvu pod komando ideoloških, političnih in premoženjskih dedičev ZKS v zasebnem sektorju, a ohranila in okrepila moč sindikatov v javnem sektorju, ki so si z dobro organizacijo in klasično socialistično ideologijo prisvojili moč domala enakovrednega sogovornika z vlado v t. i. socialnem trikotniku med vlado – zastopniki delodajalcev in predstavniki delo-jemalcev.
Sindikati delo-jemalcev v javnem sektorju so s svojimi trajno nezamenljivimi in medijsko protežiranimi političnimi voditelji, ki odkrito politično simpatizirajo in celo kandidirajo na kandidatnih listah Levice in SD, najmočnejši branik političnih sil družbenega “statusa quo”, nekritični populistični agitatorji enostranskega povečevanja minimalnih plač ter sistemskega poglabljanja nespodbudne plačne uravnilovke, nekritični varuhi obstoječega nevzdržnega kot da “javnega” pokojninskega, socialno-varstvenega in zdravstveno-varstvenega sistema ter nenehni spodbujevalci srditega “razrednega boja” proti uspešnim ter mednarodno konkurenčnim lastnikom kapitala, proizvajalnih sredstev, delo-dajalcem in menedžerjem v primarnem družbenem sektorju.
Metode sindikalnega boja naših sindikalnih voditeljev so nekritično prevzete metode zgodovinsko že nazadnjaškega “razrednega boja”.
Vsa sodobna in aktualna družbena vprašanja so populistično poenostavljena na raven “večnega spopada med delom in kapitalom”, med demoniziranimi lastniki in upravljalci kapitala ter izkoriščanim proletariatom, zaradi česar se “večni sindikalni boj” nikakor ne zmore ogniti pogubni razvojno ne-spodbudni uravnilovki ter brez-osebnosti posameznikov, plakatno poenostavljenim političnim in sindikalnim ciljem, v katerih se večina sodobnih razpršeno individualiziranih delojemalcev več ne najde in jim ne zaupa.
Kaj je zame (politična) ideologija?
To je zame vsota vseh levih in desnih zamisli, ki bi naj imele skupni imenovalec. Nekoč smo torej imeli: in-in, danes imamo samo še : ali-ali. Danes vemo, da ta ideologija pomeni nekaj povsem drugega. Sprevrgla se je v eno samo idejo kako premagati nasprotnika in priti na oblast. Danes se celo ne izbira več sredstev ne na zahodu in še manj na vzhodu.
In še moja skromna utemeljitev zakaj so pri nas ostali pod-sistemi takšni kot so bili v prejšnjem sistemu? Zame obstaja zgolj en sam odgovor in sicer ta, da nismo izpeljali LUSTRACIJE – ne v smislu, da “postrelimo” nasprotnika, ampak da mu odvzamemo vse funkcije/delovna vodilna mesta/položaje itn.
Ne samo, da so leve elite (katerekoli) ostale na svojih položajih, le te so še okrepili z novo mlado generacijo t. i. levičarjev. Nekateri se seveda še vedno ponosno naslavljajo s komunisti. Vsem tem pa na kraj pameti ne pade, da bi se vozili s fički ali trabanti?
Vso spoštovanje g. Kreku, a vendar se vam vidi, da gledate na ta problem skozi oči javnega uslužbenca.
Največji problem javnega sektorja niso plače, ampak preštevičnost. Po podatkih STAT je v javnem sektorju zaposlenih 251.002 ljudi (podatek za maj 2024). To je kaj neverjetnih 26,5 % vseh delovno aktivnih!
Iz tu tudi izvira največji problem plač v javnem sektorju, obdavčitev dela, itd.
Seveda pa je težava v javnem sektorju tudi ta, da kljub preštevičnosti, se določeni sektorji borijo s pomanjkanjem delavcev. Medtem pa ogromno število zaposlenih na ministrstvih ne ve, za kaj hodi v službo. Nekoč, ko sem še delal na ministrstvu, je kolega izjavil, da je zanj služba dolgočasen osemurni izlet v Ljubljano s polurni odmorom.
Skratka, denarja za maso plač v javnem sektorju je dovolj, bi pa bilo potrebno racionalizirati število zaposlenih in poskrbeti za učinkovitost dela. Nagraditi tiste, ki delajo in odsloviti tiste, ki se hodilo štemplat in gledat na uro.
Toni – s tabo/z vami se globoko strinjam. Problem je v tem, da tako kot se nismo upali izpeljati lustracije – se tudi krčenja javnega sektorja ne upamo/ upajo izpeljati, ker politiki vedo, da je tam velika baza volivcev in volivk. To pa je rak rana prav vseh držav na svetu.
Več ko bo gospodarstvo oddvojilo davkov v državni proračun – več bo možnosti za nove zaposlitve v javnem sektorju. Malce za šalo in bolj zares.
Golob je mirno razširil svoja ministrstva na nova, zanj je bilo pomembno, da ostaja še naprej ‘prvi minister’. Ko je ugotovil, da se ne da voditi vlade s tolikšnimi ministri in jih je hotel oklestiti – pa sta se v trenutku uprli vladni stranki SD in ZL. Toliko o levičarjih in njihovi “vitki državi”?
Problem je zaposlovanje “naših”, levih in desnih. Budalost pač nima ideološkega predznaka.
Zakonodaja tudi nemogoča odpuščanje nesposobnih, posebno tistih, ki ne delajo oz. jih ni tam. Evidenca delovnega časa, kar omogoča IT bi razrešila ta problem. Utipkajte v brkljalnik spica.si.
Volilni sistem omogoča preveliko število strank in posledično preveliko število ministrstev, saj mora biti vsak predsednik minister. Tudi finančna pomoč strankam, ki so izpadle iz državnega zbora nad 2%, preprečuje njihov naravno ukinitev, preobrazbo ali združevanje.
Politika je edino področje, kjer ni pogojev za delo! Pri vseh ostalih piše potrebna izobrazba in delovne izkušnje.
Miro – vse to je res, a je potrebno pogledati še malce v globino. Tudi v zahodnih državah se dogajajo podobne anomalije, tudi na Kitajskem, a bistvo je v kapitalu in gospodarstvu. Primer.
Tudi na zahodu se dogajajo podobne anomalije, a s pomembno razliko. Tam se na podobne položaje potegujejo tisti, ki so v življenju že nekaj dosegli. Izjeme so povsod! Zato lahko govorimo pri nas, da t. i. budalost nima ideološkega predznaka.
In še malce cinizma za konec. Prišli smo tako daleč, da se bodo desne stranke ponujale levim strankam za skupno vodenje države in ne obratno?!
Z globino pa sem mislil predvsem tole. Če t. i. negativna selekcija vse bolj vdira v leve stranke – je logično, da se bo to pričelo dogajati tudi pri desnih strankah.
Ne morete pričakovati, da se bodo med sabo spopadali tisti, ki stavijo na budalost na eni strani in intelektualci/pametni ljudje na drugi strani. Vedno bodo izgubili pametni ljudje, ker se bodo raje prvi umaknili!
Spoštovani Miro, menim, da je skrčenje problema na naši, vaši, preveč poenostavljeno, ker ne upošteva dejstva, da se z osamosvojitvijo niso rešili glavni problemi naše družbe, ti pa so bili popolni nadzor komunistične nomenklature nad vsemi sistemi in podsistemi. Družbo je ostala globoko prežeta z “njihovimi” in to je za naše ostalo bore malo mest. Tudi, ko se je nekajkrat zamenjala oblast, žal za malo časa in premalokrat, se ni dalo izvesti “čistke”, kot bi se moralo. Ta izraz je sicer grob, a je točen. Beri je omenil umankanje lustracije, kar je zagotovo točno, vendar je ta že doživela razlago, zakaj se je to zgodilo, oziroma zakaj do lustracije ni prišlo. Časa ne moremo zavrteti nazaj, in tudi, če bi ga, seveda ne bi bilo nič drugače. Tisti, ki poglobljeno spremljate politiko, se boste najbrž strinjali, da se globokih rezov v sisteme ni dalo izvesti. Poskus JJ se je končal z ostrim odzivom leve nomenklature, ki se je vedno všečno sklicevala na demokracijo.Primer: RTV Slo. In smo pri bistvu problema, to pa je, da večinski mediji, ki nikoli niso bili naklonjeni desnici in so odlično izpeljali svoje naloge. Danes je velik, da ne rečem prevelik del državljanov prepričan, da je desnica, poosebljena v liku JJ, tista rak rana slovenske družbe, in tista ideologija, ki naj bi nam najbolj škodila. Ker je nazadnjaška, izključujoča in v bistvu nedemokratična. Točno to so besede Goloba, ki je Slovencem obljubil, da bo Slovenijo osvobodil Janše, ni pa povedal, da bo našo družbo zastrupil s prebujensko ideologijo, ki jo na velika vrata uvaža levica. O vsem tem so desni komentatorji pisali poglobljene članke in jih še pišejo, žal pa je njihov domet skoraj ničen. In za konec: zakaj Janez Janša ne more uspeti s svojimi članki in govori, ki so v veliki meri analitčni in prežeti s poznavanjem domače in tuje scene. Zato, ker ne govori jezika množic, to zna edinole levica, o čemer odlično pričajo govori Goloba, N.P.M., U. Zupančič in vseh njihovih lakajev! Praznina teh govornikov odlično odzvanja v praznini slovenskih odjemalcev, torej se ne gre čuditi.
Lahko bi rekli tudi na kratko, da ‘javnega sistema” nihce ne obvladuje. Predvsem tisti ne, ki bi ga moral, t.j. vlada. Kako bi naj ga pa, ce tega sploh ne zna, ker se nikoli ni delal “javne uprave”? Potem tak sistem sam sebe regulira.
Se strinjam. Vsak sistem ali organizacija je idealno organiziran za rezultate, ki jih dosega, se prebral.
Vaš zadnji stavek mi je najbolj všeč, ker govori o tem, da želi biti javni sektor/uprava sistem znotraj sistema, torej samozadosten. Če si kdo drzne dvigniti roko nanje, pa jim takoj zagrozijo s svojimi sindikati.
Ker se imajo za samozadostne, si lahko izmišljujejo nove poklice, nova delovna mesta – zato govorimo o prekomerni birokraciji in administraciji.
Na zahodu ima javni sektor/uprava 5 % nižje plače kot v gospodarstvu. To je za nas znanstvena fantastika. Lep dan.
P. S. Podobno se danes dogaja v Bangladešu. Pri nas levičarji ne želijo sestopiti z oblasti – v Bangladešu pa želijo muslimani priti na oblast. Če ne znaš sestopiti z oblasti – te vedno na koncu čaka vojna.
No ja, na zahodu so javna uprava vazno orodje vlade. V Nemciji so to « uradniki », ki imajo prav poseben status in boljse pogoje, npr. privatno zdravstveno zavarovanje, skoraj nemogoce jih je odpustiti, imajo bistveno boljse pokojnine itd. Zato je tak status zelo zazeljen. Zahteva se pa absolutna lojalnost, ne smejo stavkat.
Urejanje plač v Sloveniji je farsa.
Za prenovo plačnega sistema bi ob upoštevanju dejstva, da nihče ne sme dobiti manj, kot ima in še, das e morajo minimalne plače zvišati na nivo, ki zagotavklja preživetje, bi v Sloveniji potrebovali vsaj milijardo in pol denarja.
Tak denar bi sicer bilo mogoče nameniti za plačno reformo, saj je letošnji proračun večji za 3 milijarde, pa od tega ne bo nič, saj je država, oziroma vlada dr. Roberta Goloba denar že zapravla. Kam ga je plasirala se ne ve, saj se nič bistvenega ni zgodilo v Sloveniji.
Torej potrebnega denarja za plačno reformo ni. Vse kar počneta vlada in sindikati je predstava za ljudatvo, ki pričakuje in pričakuje, na koncu pa bo izigrano tako, kot je to običajno.
Prihaja september, ki se bo prelevil v oktober in novembra bo podpisan sporazium, ki bo obljubil reforma leta 2026 in izplačila morda v letu 2027.
Takrat o Golobu ne bo več duha ne sluha, papir pa bo prenesel vse, tako kot vedno.
Srbi imajo prelep pregovore,ki smo ga s Srbi v Sloveniji v celoti privzeli: Obećanje, ludom radovanje!
Danes se je svetovni finančni trg napokal.
Svet drsi v recesijo.
Anglija gori. Kar je izvažala sto let, se ji zdaj vrača.
Mi pa o komunizmu pred 50 leti.
PR desnice za svoje vernike – upokojence.
O neugodni temi naši mediji ne pišejo, tudi tuji bolj malo:
“Da, 17-letni napadalec z nožem je 100-odstotno Britanec, vendar ni belec. Vsaj v levičarskih očeh je 100-odstotni Britanec, ker se je rodil črnskim ruandskim staršem na čarobni zemlji v Cardiffu v Walesu. Nato se je preselil v Southport v Angliji in tamkajšnjo zaplato zemlje spremenil v tragično umazanijo. Skupina majhnih deklic je obiskovala “počitniški klub s Taylor-Swiftovo tematiko” v plesni šoli. Živahni črnec je vdrl v prostore in začel vibrirati z velikim nožem.” na unz.com
Cepec. Govorimo o komunizmu, ki ga imamo še vedno DANES.
Razmišljal sem ali naj dodam kakšno svojo utemeljitev zakaj je pri nas komunizem/levičarstvo tako uspešno in zakoreninjeno ravno pri nas pa sem prišel do te ugotovitve.
To je zato, ker večino naših pod-sistemov nismo posodobili! Sodišča so takšna kot v partijski Sloveniji, nič drugače ni s sindikati in nič drugače ni v zdravstvu in nič drugače ni v šolstvu. Edina novost je večstrankarski sistem, a takšen, ki ga poganjajo stare strukture, saj smemo imeti zgolj leve vlade.
Ključni pod-sistemi so torej ostali takšni kot v naši preteklosti! Če sem malce ciničen – v gospodarstvu pravijo, da ni smiselno spreminjati tisto kar deluje dobro – in naše leve elite vedo kaj je dobro zanje.
To, kar je še huje od prejšnjega sistema pa so levi monopolni mediji, ki so ubogo ljudstvo do te mere poneumili, da bi še tisti, ki delajo za skromne plače – raje šli med tiste brezdelneže/NVO-je, ki jih vzdržuje država.
SVETLOBA na koncu tunela pa je ta, da se mora vse to nekoč zvrniti v brezno prej ali slej, če ne prej takrat ko bo ljudstvo dojelo, da se bogatijo zgolj prvorazredni in so vedno bolj bogati, drugorazredni pa ostajajo iz dneva v dan bolj revni, pasivni in so se mnogi s tem že sprijaznili.
Žal ima tudi jeza dva obraza – pri enih hitro vzklije in še hitreje uvene, pri drugih pa se počasi kotali do izbruha, ki ga levičarji zagotovo niso pri nas pričakovali. Dokaz. Še kar naprej verjamejo, da nam lahko ponujajo nove in nove obraze in nove stranke?! Sam verjamem, da ne več dolgo!
Pozabljaš na krelikalce pred vojno. Akcija je enaka reakciji, je vedel povedati Newton. Desnega je zamenjal levi. Upam, da bom doživel uravnoteženje na sredini oz. lovljenje ravnotežja med levim in desnim, kot pri vožnji s kolesom.
Kako ?
A se podpisuje tudi neobvezujoč dokument ?
haha
Prvo kot prvo nikoli od osamosvojitve nisem bil v nobenem sindikatu. Prej v socializmu, ki je bil to prej, sadje in zelenjavni ter stekleni sindikat za nabavo vloženih kumaric in bosanskega sudžuka. Zatem pa se jabolčni in krompirjev sindikat ni preoreintiral na sindikat zahodnega tipa, tenveč prej na služabništvo predvsem levih vlad. Vsi ti glavni pogajalci, prej pohajalci so in so še sluge vladajoče elite. Vsake toliko poropotajo, naženejo par bučmanov s rdečkastimi transparenti na ulice. In to je to. Ne manjkajo niti “francozi”, srpi, kladiva in bodobna hinavska navlaka. Vse se dogaja skrito pred očmi javnosti. Seveda na TV pokažejo par tipov, naložijo, da se kar kadi. Tresla se je gora rodila pa se je, niti ne miš, najbrž prej kakšna glista. Ampak ta je v nasprotju s sindikati koristna živalica. V glavnem pred mediji se šopirijo kakor pavi v resnici pa so pohlevne veverice in kakor je znano veverice izmaknijo vse kar se izmakniti da. Vevericam se iskreno opravičujem. FIDES, relevanten sindikat za razliko od “državnih”, ker so pač v njemu pametni ljudje. Ampak Golob jih je s prefrigano taktiko spravil v kot in dandanes vse poteka čisto normalno, saj se ljudi ne pusti umirati kar tako.
PVju so pametnjakarski svetovalci svetovali, da ignorira zahteve, tako zdravnikov, kakor javnih delavcev. Saj bi tisto o psih in karavani, vendar je že preveč prežvečena. Ampak Butalci ne bi bili Butalci, če ne bi bili Butalci, z veliko ali malo začetnico in očitno verjamejo vsaki bajki in povesti.