Slovenska božična pravljica se spreminja v ptičjo grozljivko

Advent zaznamuje veselje ob pričakovanju rojstva Jezusa, brez katerega ne bi bilo civilizacije, ki ji pripadamo tudi mi, dva tisoč let pozneje. Zato nas ne preseneča, da je o božiču, o času in dogodkih, ki so se zgodili pred dva tisoč leti, nastalo v evropski umetnosti, posebej v literaturi, nešteto pripovedi, zgodb, pravljic, pesmi in dram, ki skušajo upodobiti skrivnost rojstva božjega deteta. Rojstvo Jezusa v neki votlini v Betlehemu, namenjeni živalim za hlev, a povzdignjeni v rojstni kraj Odrešenika, je naš temelj in zaveza.

A vse pravljice, ki upodabljajo božič in obrede, šege ter navade, povezane z njim, kakor so jih razvila ljudstva v Evropi in drugod po svetu, ki so za svojo vero sprejela krščanstvo, niso vesele in marsikatera prinaša več kot samo ščepec grenkobe. Spomnimo se samo tiste znane Andersenove pravljice o božičnem drevescu, ki je mislilo, da se bo božična noč, ko je stalo okrašeno in osvetljeno v meščanskem domu, nadaljevala tudi v naslednjih nočeh. A je z nemalo bridkosti hitro spoznalo, da je njegove bleščeče slave konec, ko je končalo zavrženo in pozabljeno na temačnem podstrešju. Skoraj zagotovo bo tako grenko razočaranje doživela tudi smreka, ki stoji na Prešernovem trgu v Ljubljani …

Slovenska božična pravljica pa je, kot še marsikaj drugega na sončni strani Alp, nekaj posebnega. Še zdaleč ni vesela in svetla, kot bi se spodobilo. Govori namreč o golobjem Božičku, ki se je odločil, da bo svoje obdarovance, se pravi prebivalce in prebivalke Slovenije, nasilno, proti njihovi volji, obdaroval sleherni dan v letu. Da bo pravljica še bolj posebna, nas je in nas bo obdaroval z bizarnimi darili, takšnimi, ki jih lahko ustvari samo poškodovani um. Svoboda nas je hudo udarila z golobjimi božičnimi darovi, ni jim mogoče ubežati, božična pravljica pa se vedno bolj spreminja v grozljivko.

Preden poskušamo z največjo mero strpnosti in objektivnosti popisati vsaj del teh “darov”, ki jih dobivamo dan za dnem v svoje domove, je treba jasno in glasno povedati, da golobji Božiček ni sam in ima kar nekaj pomočnikov in pomočnic. To je razumljivo vsaj od tistega trenutka, ko so suhoparni matematiki izračunali, da ni mogoče to, o čemer govorijo pravljice: obdarovati vse ljudi dobre volje v eni sami noči. Tako se je tudi slovenski golobji Božiček oprl na pomočnike in pomočnice, posebej na tiste, ki jih je postavil za šefe in šefice ministrstev, vladnih uradov, agencij in drugih (bolj ali manj) nepotrebnih organov. Ker je velikopotezen, človek širokega uma, vizij in kristalnih pogledov, je najprej razširil nabor ministrstev, recimo s tistima za solidarno prihodnost in digitalno preobrazbo.

Mislim da niti sam, kaj šele njegov jecljavi minister in zmedena ministrica, ki vodita ti čudi, ne vesta, kaj naj bi bila “solidarna prihodnost” in “digitalna preobrazba”. Nemara nič novih domov za starostnike? Nič stanovanj za slovenske mlade družine? Še naprej luknjaste ceste? Lesena računala v vsako slovensko vas? Pa ideja o evtanaziji, ki je že v osnovi nekaj hudo spornega in problematičnega?

O ministrstvu za nezdravje sploh ne bi izgubljal besed. Bi znal kdo našteti, po vrsti seveda, vse osebke, ki so se zvrstili na tem resorju? Menjavajo se hitreje od letnih časov, še hitreje razpada zdravstveni sistem. Trenutna ministrica je vse skupaj prepustila, nemara je tudi to poseben božični dar, nekemu bivšemu ministru za zdravje, ki je tako pameten in se mu krešejo tako edinstvene ideje, da bi lahko s svojim govoričenjem proizvajal električno energijo. A ker več ljudi več ve, se je ministrica naslonila tudi na nekega propadlega režiserja, ki se že nekaj časa spozna na vse, še posebej na to, kako povečati brez truda in znoja osebne finance.

In nas obdarujejo – kako? Vedno več prispevkov, vedno manj pravic. Zakaj pa neumni ljudje zbolevajo, se poškodujejo in tako naprej! Sami so si krivi, potem bi pa radi, da bi jih obdarovali z ustrezno zdravstveno nego. Takoj, ne čez mesece ali leta! Naj stisnejo zobe! To je ob darovih ministra za svetlo in razkošno prihodnost velik dar, posebej za tiste, ki plačujejo za to, da nimajo osebnega zdravnika in one, ki čakajo na povsem vsakdanje operacije leta dolgo. Kdor zdrži, je že s tem obdarovan, saj je življenje, kot pravijo modri, največji dar.

In darovi okoljskega ministra? V mrzli hiši ali stanovanju boste jedli surovo repo in korenje in si zraven prepevali “repa, korenje, slabo življenje!”, vozili se boste s kolesom (če ga boste imeli in če boste imeli denar za njegovo registracijo, kajti, ljubčki moji, mucki moji, kot bi rekla krepka dečva, preganjalka sovražnega govora in svetovna popotnica za vaš, davkoplačevalski denar, ki jo lahko srečaš povsod, še v sanjah, tudi to vas bo doletelo!), v službi se boste vsakih pet minut štempljali, da boste vedeli, kdo je prvorazredni, vi pa ste potrjeno drugo – morda celo tretjerazredni.

Golobjega Božička avtor tega zapisa lepo prosi samo za eno: naj za božjo voljo neha s poplavo božičnih darov, naj se malce umiri in naj umiri svoje pomočnike in pomočnice, da bomo vsaj v času okoli Božiča lahko malce bolj sproščeno zadihali in se poveselili. Največji dar vsem državljanom pa bi bil, če bil pospravil kovčke in odšel. A te božične pravljice verjetno ne bomo videli.

Kaj niso to božični darovi, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje? Tudi ministrica s Čebin vas obdaruje, če ne drugače tako, da lahko gledate, kako se z vašim denarjem mastijo njeni ljubljenčki, privilegiranci, otroci partijske in druge “državotvorne nomenklature”. Umetniki, da svet še ni videl takšnih! Kaj ni lepo gledati, kako si njeni ešaloni, ni jih malo in tudi poceni niso, tlačijo korenje v telesne odprtine (pa ne v tisto, ki je namenjena hranjenju), kaj ni to celoletni božični dar?? Kdor ne razume te umetnosti, ni vreden njenih božičnih darov!

Kaj bi še rado, neuko in nezadovoljno ljudstvo, ki ne veš, kakšen dar je tudi slovensko šolstvo, ki se je zataknilo v ne tako oddaljeni in precej krvavi preteklosti, kjer so rablji heroji, žrtve pa nimajo pravice do groba. Preprosto, učinkovito, pregledno! Mladi bodo na primer vedeli vse o tem, kako je neki povojni zbiratelj (povečini ukradene) starinske opreme, pohištva, lestencev in slik, lastnoročno premagal celo nemško divizijo in ali ni dar, da je o tem posnet film, ki dokazuje, da se je s tem herojskim dejanjem obrnil tok zgodovine, saj bi morda v nasprotnem nori avstrijski malar dobil drugo svetovno vojno? In pol prebivalcev Slovenije ne bi govorilo srboslovenščine, ampak nemščino!!

Božični dar je tudi, da ne bodo nič vedeli o naši osamosvojitvi, saj bi bil za mnoge božični dar ponovno oživetje trupla, ki se mu reče Jugoslavija 2.0, ne pa neka osamosvojitev. To so resnični božični darovi, ki jih prinašajo ptičje, neverjetne, z domišljijo naphane pravljice, lepo zapisane v učbenikih in še kje. Pa naj kdo reče, da nimamo Slovenci najlepših božičnih pravljic, ki so hkrati tudi darovi golobje svobode! Streznitev pride, ko ljudem postane jasno, da to niso božične pravljice ampak kruta realnost.

Posebna institucija za ustvarjanje celoletnih božičnih darov je tudi tako imenovani hram demokracije; sam bi ga raje imenoval kevder demokracije, pa se v tem prazničnem času ne spodobi grdo misliti in govoriti. Po zaslugi vsestransko nadarjene predsednice tega “hrama” (poje, pleše, piše romane, posvaja opice, kriči na svoje poslanske kolege, se spakuje in sreba vsem na očeh kavico in je sploh enkraten božični dar sama po sebi) je “hram” postal prizorišče stand-up komike. Le kdo bi lahko zavrnil take božične darove, samo nergaški desničarski občan, ki je prebral kakšno od neumnih knjig o tem, kako se je oblikovala parlamentarna demokracija, je lahko nezadovoljen s tako enkratno osebo, ki pooseblja vse najbolj spontano, praizvorno, kar se lahko prebudi v svobodnem človeku.

A če bi lahko izbiral, seveda je to spet ena desničarska pogruntavščina in kaprica, v golobji svobodi ne izbiraš, ker je tako ali tako vse dar za vse državljane in državljanke, bi izbral darove, ki jih ponuja šefica ministrstva za digitalno preobrazbo. Jaz sem preobrazbo naivno razumel kot recimo preobrazbo iz bube v metulja ali iz jajca v ptico, nisem pa vedel, da se lahko digitalno preobrazijo tudi fascikli in da se lahko nekaj tisoč računalnikov preobrazi v tisto, kar filozofija imenuje nič ali nihil. Ampak ali ni najdragocenejši dar, da nečesa ni več, da se nekaj spremeni v eter, kot so stari Grki imenovali tisto, česar se pravzaprav ne da videti, dotakniti, okusiti? Ali ni to edinstven božični dar – da imaš nekaj, česar v resnici nimaš in te na noben način ne obremenjuje? Kaj ni največja golobja božična čarovnija in dar obenem, da nekaj, kar je bilo prostovoljno, postane obvezno? Kot se je to zgodilo z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, ki je eden najdragocenejših božičnih darov prebivalcem in prebivalkam Slovenije v letu, ki se poslavlja?

Zelo me je sram, da bi skoraj pozabil, božičnih darov je očitno preveč, preveč dragoceni so, na darove, ki nam jih podarja gospa iz revne dače na obrobju Ljubljane, kjer so parkirani neki odsluženi avti, kupljeni iz druge roke. Gospa stoji tako rekoč na pragu revščine! Gospa, ki je s pomočjo hudobnega palčka (pa še koga!) postala kar prvo ime te ne prav srečne države na južnih obronkih Alp, je sama po sebi več kot božični dar, a tudi ona nas zalaga z darovi, če to hočemo ali ne. In prav ima, premalo gaže dobi za to, kako se trudi iz sebe narediti prvovrstno šemo. Za razliko od ostalih Božičkovih obdarovalcev, ki so se zgrnili nad slovenske državljane, ta gospa obdaruje mnogo bolj širokopotezno. Njeni darovi segajo preko meja Slovenije. Slovensko narodno manjšino v Italiji je darovala kar sosednji državi. Zelo radodarno obdaruje tudi tihotapce nelegalnih migrantov, bojim se le, da bodo ti njeni spontani darovi spodbudili tudi druge kriminalne sindikate, ki bodo zahtevali enake pravice in ugodnosti za svoje zaprte člane. Kaj se pa to pravi, eni ja, drugi pa ne? A smo v Evropski uniji ali smo neka čudna, kdo bi vedel kam spadajoča dežela? Če obdaruješ, obdaruj bolj širokogrudno! V kehi pusti samo avtohtone Slovence, da bodo vedeli, kakšen dar je biti privilegirano zaprt!

Vsekakor pa je največji, najbolj dragocen in v vseh pogledih enkraten dar golobjega Božička “depolitizacija javne televizije in radija”, ki sta trpela pod škornjem desne diktature tako grozno, da so eksekutorji, ki smo jih uspešno odstranili, dosegli pozitivno finančno stanje, večja gledanost in, groza vseh groz!, na ekranih so se pojavili mladi, lepi in inteligentni ljudje. Mi tega ne rabimo, trdijo depolitizirani politiki, ki “nepolitično” vodijo javno hišo in nas obdarujejo vsak dan bolj nasilno. Tako je veliki božični dar vseh darov golobjega Božička in njegovih pomočnikov, medvedkov, srnic, zajčkov in druge živadi, očiščenje in ponovno postaranje javne hiše s preverjenimi, zvestimi in ne preveč delovnimi kadri.

Božičnih darov, ki nam jih celo leto, ne le v božični noči, stresa na glavo golobji Božiček, je toliko, da jih ni mogoče prešteti in lepo zamišljena božična pravljica se proti volji avtorja spreminja v neskončno dolg in suhoparen spisek domislic, ki same sebe grizejo v rep. In ker avtor tega zapisa sodi v kategorijo drugorazrednih, seveda nima nobene pravice za kakšno božično željo; to je in ostaja privilegij prvorazrednih. Pa vendar bo tvegal in golobjega Božička lepo prosil samo za eno: naj za božjo voljo neha s poplavo božičnih darov, naj se malce umiri in naj umiri svoje pomočnike in pomočnice, da bomo vsaj v času okoli Božiča lahko malce bolj sproščeno zadihali in se poveselili. Največji dar vsem državljanom pa bi bil, če bil pospravil kovčke in odšel. A te božične pravljice verjetno ne bomo videli.

Rad bi končal bolj veselo: vsem sodržavljanom in sodržavljankam, tudi tistim 400 tisočem, ki so pričakovali, da jih bo golobji Božiček ne samo odrešil strašne diktature in jih, kot Mojzes Izraelce odpeljal iz sužnosti, ampak jih bo obdaroval z zlatom, miro in kadilom, želim vesel, miren in blagoslovljen Božič!