Ni nas malo, ki opozarjamo na porast duševnih stisk med otroki in mladimi. Nekateri to počnemo že dlje časa. Običajno naletimo na dva odziva. Na eni strani so tisti, ki pravijo, da je “epidemija duševnih stisk med otroki in mladimi” izmišljotina.
Na drugi strani so tisti – ni jih malo, tudi marsikateri strokovnjaki so med njimi –, ki porast duševnih stisk, depresivnosti, anksioznosti in še kaj med otroki in mladimi pripisujejo epidemiji kovida in protikovidnim ukrepom. Težava ni v tem, da imajo eni bolj prav kot drugi … glavni problem je v tem, da se oboji po mojem mnenju motijo.
Da se motijo prvi, je precej jasno: ni treba drugega kot pogledati podatke in prisluhniti praktikom … velik porast duševnih stisk pri otrocih in mladih se vsekakor dogaja. Da se motijo drugi … tu je pa zadeva malo bolj komplicirana, sploh ker so med njimi tudi mnogi strokovnjaki. Ki znajo zelo prepričljivo pokazati na grafe o stiskah in duševnih težavah otrok in mladih v post-epidemijskem času. In opozarjajo, da bi bilo zelo neumno trditi, da se v tem času ni zgodilo nič dramatičnega. In imajo … prav. Ker bi bilo to res neumno. Ker ni prav nobenega dvoma, da je po epidemiji število otrok in mladih s težavami v hudem porastu, pri nas in drugje po svetu.
Ampak hudič je v podrobnostih – v tem primeru v tem, da se mnogi prehitro zadovoljijo z odgovorom na prvo žogo in tako hitro pokažejo s prstom na najbolj priročnega krivca za epidemijo stisk in težav, epidemijo in protikovidne ukrepe, da pri tem spregledajo cel kup stvari. Za začetek to, da se epidemija duševnih stisk med otroki in mladimi v resnici ni začela v času med in po kovidu, pač pa v resnici traja že vsaj desetletje, tam nekje od let 2010-2014, ko so se začeli kazati prvi znaki naraščanja znakov anksioznosti in depresivnosti med otroki in mladimi – se pravi vrsto let pred izbruhom kovida.
Sploh ne dvomim, da je epidemija z ukrepi, ki so jih sprejemale države za preprečevanje širjenja kovida veliko prispevala k današnji eksploziji duševnih stisk med otroki in mladimi. Ne kupim pa poenostavljega prepričanja, da jo je povzročila. Prepričan sem, da so njeni vzroki v resnici drugje in da je kazanje zgolj v smer “to je posledica epidemije in ukrepov” orjaška napaka, zaradi katere bomo izgubili vrsto let, ko se bo pretežen del strokovne javnosti ukvarjal z iskanjem “zdravila” za napačno diagnosticiran problem, nastradali bodo pa predvsem otroci in mladi. Generacija za generacijo.
“Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik ugotavlja, da se je delež slovenskih petnajstletnikov, ki doživljajo znake depresivnega razpoloženja in anksioznosti, v zadnjih štirih letih povečal za več kot dvakrat. Opazil je še, da se je stanje med letoma 2002 in 2010 že izboljševalo, nato pa ponovno močno poslabšalo.” ( Časopis Dnevnik, oktober 2015)
Mislim, da bi se morali vsaj toliko časa kot z vprašanjem, kaj se je zgodilo otrokom in mladim v času kovidne epidemije, ukvarjati z vprašanjem, kaj se je zgodilo otrokom in mladim v času pred epidemijo, da so bili ob nastopu kriznih okoliščin tako slabo psihološko odporni in neopremljeni z mehanizmi, ki bi jim pomagali prestati zahtevno obdobje z manj dramatičnimi posledicami.
Mislim, da bi se morali veliko bolj kot z vprašanjem “kaj se je zgodilo v času kovidne epidemije, da imamo danes epidemijo stisk in duševnih težav med otroki in mladimi” ukvarjati z vprašanjem, kaj se je začelo dogajati nekje med letoma 2010 in 2014, da je začela naraščati pojavnost stisk in duševnih težav med otroki in mladimi, potem pa v času po kovidni epidemiji naravnost eksplodirala.
Poenostavljeno kazanje s prstom na kovidno epidemijo kot ključnim vzrokom epidemije duševnih stisk med otroki in mladimi je huda napaka. Ampak bolj tragična od te miselne lenobe, ki preprečuje premislek “hej, kaj pa če je zadaj nekaj drugega”, je nekaj drugega: ceno tega udobnega zatekanja k najbolj priročnemu odgovoru, ki vodi stran od iskanja globljih vzrokov za vse večje število otrok in mladih, ki vstopajo v življenje neopremljeni z življenjskimi veščinami in psihološko čvrstostjo, potrebnimi za soočanje z izzivi življenja, bodo v resnici še dolgo plačevali prav ti otroci in mladi. Te in prihodnje generacije. Ker jih bodo še vrsto let “zdravili” s pravimi zdravili … za napačno diagnozo samo zato, ker je ta bolj priročna (v naših krajih pa zaradi specifičnih političnih dejavnikov še prav posebno vabljiva) od zavihanja rokavov in bolj resnega iskanja odgovorov.
Ampak … če ni kovid, kaj je pa potem, me boste verjetno vprašali. Niti približno nisem tako aroganten, da bi si umišljal, da ga poznam. A če bi me kdo vprašal po osebnem mnenju, potem bi se mi pa zdelo pomembno opozoriti, da se je ob kakršnem koli razmišljanju o tem, zakaj se danes ves razviti svet sooča z epidemijo duševnih stisk med otroki in mladimi, katere prvi opozorilni znaki so se začeli kazati tam nekje med leti 2010 in 2014, potem so pa le še naraščali do eksplozije v postkovidnem času, treba vprašati, ali to obdobje morda sovpada s kakšno pomembno globalno prelomnico v življenju otrok in mladih. Recimo nekaj tako globalnega in velikanskega kot je prehod cele generacije otrok in mladih na pametne telefone in potopitev v svet družbenih omrežij in v svet, kjer se vse vrti okrog otroka in mu v vsakem trenutku obljublja naslednji brizg dopamina.
“Epidemija duševnih stisk med otroki in mladimi … zaradi kovida.” (časopisi, 2023)
Ne znam enoznačno odgovoriti, kje so vse vzroki epidemije duševnih stisk med otroki in mladimi. Sem pa precej trdno prepričan, da ne v epidemiji covida. Ja, bila je “perfect storm” za to, da so težave izbruhnile še bolj dramatično kot bi sicer. Od modrosti (ali pa miselne lenobe) tistih, ki se s tem ukvarjajo na ravni državnih in globalnih zdravstvenih in izobraževalnih politik je odvisno, ali bomo to nevihto znali izkoristiti v prid duševnemu zdravju otrok in mladih v teh in prihodnjih generacijah, ali pa jih bomo – sicer z najboljšimi nameni, ampak prav s temi je po navadi tlakovana pot v pekel – pustili na cedilu in se zadeve še naprej lotevali na tistem koncu, kjer se zdi najbolj preprosto: približno tako, kot možakar, ki izgubljene denarnice ne išče tam, kjer jo je izgubil, pač pa pod lučjo, kjer najbolje vidi.
Tistim,ki bi želeli vedeti več o porastu duševnih stisk med otroki in mladimi in morebitnih vzrokih zanj, priporočam tale članek (vir).
Post scriptum
Tistim, ki menijo, da se naraščanja znakov duševnih stisk med otroki in mladimi ni dalo opaziti že pred epidemijo kovida, namenjam citat iz članka v enem od slovenskih časopisov iz leta 2015: “Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik na podlagi iste raziskave ugotavlja, da se je delež slovenskih petnajstletnikov, ki doživljajo znake depresivnega razpoloženja in anksioznosti, v zadnjih štirih letih povečal za več kot dvakrat. Opazil je še, da se je stanje med letoma 2002 in 2010 že izboljševalo, nato pa ponovno močno poslabšalo.”
Dr. Kristijan Lešnik Musek je psiholog, predavatelj, pisatelj in predstojnik Centra za pozitivno psihologijo na Univerzi na Primorskem. Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.
Zanimiv clanek,ko smo bli mi otroci,ni bilo casa za depresijo,morali delat od mladih otroskih let,ce smo ga kajh posrali,smo bili tepeni.Torej nismo bili depresed ampak smo stalno ziveli v strahu,d ajih dobimo po riti!
se strinjam 100%. Današnji svet je bolj nepredvidljiv in zahteven kot je bil svet dolgo nazaj.. treba se je nonstop dokazovati, če nisi med najboljšimi si za odpis.. če ne dosežeš določenih norm si izločen.. na netu moraš biti popularen,, vedno moraš ” fit in” … služba je danes jutri je ni… vse manj je posvecanja drug drugemu v živo in manj druženja.. Meni se ne zdi nič čudnega glede porasli duševnih stisk ampak je samo posledica današnjega sveta..
Slovenski starši so prišli že tako daleč,
da v družinah božajo samo še pse.
—
Spet zanimiva tema na +portalu, a tudi kompleksna, zato se mi ob njej poraja več vprašanj kot odgovorov. Za začetek: na katere mlade se nanašajo raziskave o njihovih duševnih stiskah. Razpon je namreč zelo širok in zajema vse od otrok v vrtcih, prek šoloobveznih učencev, pa vsaj še do srednješolskih dijakov. Bomo študente izvzeli? Dajmo, ker se stvar pri njih še dodatno zaplete. Kar je tej mladini skupno, so starši in vsaj osnovna šola, srednja pa, kakor kje in kdaj. Glede na to, da so poostrene razmere za časa covida trajale približno 2+ leti, to pomeni, da je bil največji del ogrožene mladostniške populacije star vsaj nekje od 3,4,5, 6 let (vrtci) in ustrezno več v osnovni šoli, v srednji pa približno14,15, 16, 17, spet + – leto ali redkeje več. Vsi ti mladi so bili torej rojeni nekje v letih od 2003 do 2017. Za vse naštete je bila nošnja mask stresna, še bolj pa omejitev gibanja, ob vsem tem pa so bili deležni zelo različnih pogledov na to, kako nevaren je ta virus, od kod izhaja in koga je treba okriviti za to ipd. Vse to je prispevalo k razdvojenosti, še zlasti, ker si mladi v medsebojni komunikaciji (kolikor je je pač bilo) niso bili edini o vseh teh vprašanjih, ker so pač izhajali iz različnih družin, ki so jih učile eno, šole pa morda drugo. Poenostavljeno rečeno, skupaj z njimi se je vsa družba razcepila v cepilce in anti-cepilce z vso ideološko navlako, ki jo je takšna delitev prinesla. To seveda ni pripomoglo k duševni stabilnosti najbolj ravnih članov naše družbe. In vendar. Mar razlike med mladimi niso obstajale že prej, in sicer zaradi njihove družinske vzgoje kot tudi zaradi različne ekonomske baze njihovih primarnih družin. In naprej: mar nismo bili že desetletja pred covidom priča permisivni vzgoji, ki se je sprva porajala v najbolj »naprednih« državah (Švedska na primer, pa še mnogokje, dokler se ni ta princip tako rekoč planetarno razširil)? Seveda smo bili. Zdaj si pa predstavljajmo, da izhajamo iz družine, ki ne dovoljuje permisivnosti, ampak se pri vzgoji otrok zaveda, da gre za mladiče, ki jih je treba zaradi njihovih dejanj tako pohvaliti kot pograjati in zato tudi nagraditi ali kaznovati. Kakšna je njihova reakcija ob soočenju z vrstniki, ki takšne vzgoje ne poznajo in se temu primerno obnašajo. Ki za slaba dejanja niti v šoli niso bili kaznovani, kaj šele doma, ker so jim hrbet ščitili starši, opremljeni s pitbuli v obliki advokatov? Mar to ne vodi do stisk, in to še v večji meri kot omejitve zaradi epidemije, ki smo jih bili deležni VSI v enaki meri! Ja, obširna tema, zgoraj zapisano je zato samo nekaj utrinkov.
To je pa tako bedasta izjava, da me ne čudi, da prihaja iz ust tako zblojenega osebka, kot je ta, ki se podpisuje kot Miller. Si upate pod svoje komentarje podpisati s pravim imenom in priimkom? Jaz sem se!
APMMB2, vaši komentarji predstavljajo nadgradnjo objavljenih člankov, včasih jih celo presegajo. Vaša razgledanost, od tod tudi relevantni komentarji na različne teme, je očitna, zato vas vsakič z veseljem preberem (motijo me le številne tipkarske napake, a še te ne tako zelo). Ne vem, kaj vas zadržuje v sferi anonimnosti, ampak zelo bi me veselilo, ko bi razkrili svojo identiteto (vsaj meni, ha ha…).
Še več dobrih komentarjev vam želim in lepe praznike!
hvala!
Vse preveč staršev se več ne zaveda, da biti starš pomeni, da si otroku v oporo, zgled, pribežališče, ko je v stiski.
Danes mnogi starši iščejo krivce za zgrešeno vzgojo svojih otrok, ne vidijo pa, da so sami krivi za to. Želijo prenesti vzgojo na druge, učitelje, stare starše, policijo,… Sploh se ne zavedajo pojma vzgoje.
Otrok mora čutiti, da je ljubljen in da ima oporo v starših, ko jo potrebuje. Denar tega ne more kupiti in nihče drug tega ne more nadomestiti. Ampak za vzgojo otrok si moraš vzeti čas in spremeniti prioritete. Kadar je otrok v stiski, moraš to znati opaziti ter, če je potrebno, odpovedati kakšno večerjo, rekreacijo, potovanje, itd. Vse preveč pa takšnih, ki sploh ne opazijo, da ima otrok probleme
Sem pozabil odgovoriti na vprašanje, ki je zastavljeno v naslovu – na prvem mestu so krivi starši
Točno tako: odgovornost je na starših.
Ti prihajajo iz služb duševno izčrpani, polni negativne energije, živčni, napeti kot strune… in že ena sama nepravilna beseda partnerja, zaneti požar. Na koncu postanejo prepiri in žalitve običajen način komuniciranja v družini. In tudi družbi.
Ker so starši prvi zgled, otroci to asorbirajo. Rezultat je predvidljiv. Starši se obenem hvalijo, da otroku nudijo „vse“. Ja, materialno vse, razen topline doma.
Če zgleda kaj dobro, je velikokrat še to zaigrano.
Podobno kakor vlada, ki se za svojo nesposobnost izgovarja na poplave, tako se starši in strokovnjaki izgovarjajo na epidemijo.
—
Kaj pa, če je odgovor v spremenjenih načinih merjenja?
Kaj pa, če je odgovor v spremenjenih definicijah duševnih stanj?
Kaj pa, če je odgovor v spremenjenem splošnem standardu?
Kaj pa, če je odgovor v pretiranem množenju psihozdravilcev?
Kaj pa, če je odgovor v spremenjeni skrbi staršev?
Kaj pa, če je odgovor v spremenjeni šolski vzgoji?
Kaj pa, če je odgovor v napredujoči razvajenosti otrok?
Kaj pa, če je odgovor v spremenjeni strategiji farmakologov?
Kaj pa, če je odgovor čisto drugje?
Vsi, razen zadnji odgovor, so pravilni. Vsak po malem prispeva h končni sliki.
Ko je bila kovid kriza je vladala janešva vlada. Za politične potrebe je bilo potrebno vse ukrep vlade ocenjevati kot neustrezne. Otroški psihologi, socialni delavci in učitelji so vglavne levičarji, da ne rečem aktivisti,zato je bilo tudi otroške težave vključiti v antijanša boj.
Ob armadi dodatnih delavcev v šolstvu,ki skrbjo za mentalno zdravje otrok je seveda normalnost vprašljiva. Ob normalnih otrokih bi bile “šice” brez službe. Seveda pa je kvalitta “šic” vprašljiva. Včasih je bil poklic učitelja poslanstvo,danes pa le zaposlitev, ki naj bo čim lagodnejša in čim manj naporna.
Kdo se naj zajebava z mulario?( dodatno vprašanje),Naj se nekdo drugi,ne jaz! Ko v šoli ni primernega krivca, so pač krivi starši.
Socialno razslojevanje je problem, saj v isti razred hodijo preobjedeni otroci in dobesedno lačni.Na šoli je, da reši tak problem. Vsi otroci so naši, vsi so lepi, vsi so naša bdočnost, šola pa tega ne prepozna. Vsak otrok ima nekaj dobrega, nekaj lepega, ne glede na socialni status. Ali učiteljice znajo to odkriti in vsakemu otroku posvetiti ustrezn pozornost, pred vsem pa ustvarjati kolektivni duh. Revna punčka je lahko lepa bolj kot bogata. Šola je tista, ki mora znati ustvariti ravnotežje, naj se gresta tehtati v športu, ali pevskem zboru.
Poplava “strokovnjakov” s podočja psihozdravilcev producira otroke s posbnimi potrebami. Otroci se med seboj razlikujejo, razlike pa še ne pomenijo,da so zreli za posebno obravnavo, najmanj pa za terapijo naveličanih strokovnjakinj,ki so v šoli zato, da čakajo na penzijo.
Popolna zaposlitev žensk je otrokom odvzela mamo.Mama je nekaj najdragocenejšega, kar ima narod. Za otroka v predšolski dobi je nenadomestljiva. In takrat jo otroku odvzamejo. Otrok ni štruca, ki jo lahko položimo,kamor hočemo. Otrok potrebuje mamo,mi pa jo naganjamo v službo, celo v politiko z raznimi popolnoma zgrešenimi kvotami. Tako postane slaba mama in slaba političarka. Da o očetih sploh ne govorimo.Je kdo očetu rekel, kupi si cenejši avto, manj hlastaj za premoženjem in več časa posveti otrokom, zlasti sinovom, ki te bodo nasledili?
Šolska vzgoja, kaj je že to? Šolske vzgoje praktično ni. Učitelji, v glavnem učiteljice, so izgubile vso avtoriteto. Nič ne smejo narediti ker takoj v šolo privrejo straši z odvetniki in konec je vzgoje. Šola je vzgojno izobraževalni zavod, seveda samo še na papirju. Spmnim se, kakšn klofuto sem dobil, ko sem zagrešil neumnost. Da bi to povedal doma, bi jih dobil še deset. Od takrat tega nisem nikoli ponovil.
Otroke se da kupiti. Posebno premožnejši straši raje kupijo drag telefon, naj se mularija igra z njim, pa da mir,kot pa da bi se vsaj kakšno uro posvetili najstniku in ga bodirii,če ima težave , ali pa poučili o tem,kar ne ve. Otroci so naši, naše bogastvo in naša bodočnost. Ali se zavedamo tega?
Najlažja, vednar najnevarnejša pot v lepšo bodočnost pa je pot tlakovana s tabletami. Večino psihičnih težav se da rešiti s pogoviri. Človek je družbeno bitje od najmlajše dobe, pa vse do starosti. V družbi se počuti močnega,s tabletami pa dobi samo navidezno moč, tako kot z alkoholom ali narkotiki.
K vsemu pa naj dodam še to, da imajo otroci zelo omejen dostop do izvenšolskih dejavnosti. Morda je še kak pevskizbor zastonj, ali kakšna ročna dela, vse ostalo pa se plača. Pa to ni v šoli, amopak drugje tako, da so otroci vezani na prevoz, kar pa straši zaradi zaposlenosti ne zmorejo in tako ostanejo talenti doma s telefonm v roki in s frustracijami,saj ne morejo doseči svojih želja.
Na žalost je večinoma kriv moderen način življenjs. Zakaj v časiih naših staršev in še prej ni bilo toliko depresije. Čeprav so bili večkrat lačni kot siti. Oziroma, pri trdem delu na kmetih za golo preživetje ni bilo časa razmišljati o raznih novotarijah.
Seveda je depresija obstajala, Na primer razni umetniki so bili sila podvrženi depresiji kot so Hemingvey Jack London, van Gogh, Tesla in še in še, da o raznih igralcih niti ne bi. Seveda so bili to odrasli ljudje, vendar je bila depresija v otroštvu, tiste čase potlačena in je tlela v notranjosti, dokler ni izbruhnila na dan. Neodvisno od uspeha ali neuspeha, tako da niso bili imuni niti bogati in še dandanes je tako, oziroma še stokrat huje.
Vem pa da je stres, izgorelost, anksioznost ter posledično depresija huda, huda, ker me je mučila mnogo let, pa ne ves za njo, temveč imaš sto bolezni povezanih z njo.
Pravilno zastavlja vprašanja tohu….( uh dolgo ime). Vsakega po nekaj in po tem receptu, tako zakuhana mineštra je pot do katastrofe. Ker je vzrokov itd. ogromno bom kratek, ker v enem sestavku, komaj začneš.
Po eni strani najhujse napake delajo starši. Tekmovanje, pritiski za dober učni uspeh itd. da ne naštevam naprej. Po drugi strani pa zmecljani, zaviti v vato, bog ne daj kakšnega fizičnega dela, (šport, oziroma igre z žogo, ampak vsaj to) in spet bi lahko naštevali v nedogled. Ne nazadnje PERMISIVNA vzgoja je pa največja rak rana. In v šolah je mularija Gospodar, učiteljice pa njih oprode. Če pa mulcu pokaže kriv prst je že odvetnik na vratih in bo kmalu sedel s šolarji v klopeh in zbiral “prekrške”, oziroma kratenje učenčevih pravic. Dolžnost, ta beseda pa odpade kot knof od gat. Nam so starši prej sprašili hlače, šele potem spraševali, kaj smo, če smo storili v šoli to pa to.
Merjenje depresije in ostalih neprilik je sploh poglavje zase. V naših časih ni bilo disleksije, da se ne našteva naprej. Stopnje izračunov so izredno padle. Če določen fantina pretepa sošolce je to samo pospešen učenec. Farmakologija, raje ne bi, ker se v antidepresivih skrivajo razne droge, ki zasvojijo in počneš še večje traparije, seveda s pomočjo ilegalnih drog ter zloraba alkohola. Seveda je tu se tisoč stvari. 25% odličnjakov v OŠ. Larifari. V gimazijah je potem na vrsti katastrofa (zaradi upada dijakov tudi gledanje skozi prste) in vse navedeno v sestavku.
Včasih so bili mogoče trije odličnjaki, nekaj PD ostalo trojke ter “vojaki v koraku” 1212121212. Ker menda danes ocena tri, sploh NZD niti ne obstaja. Še za časa naših otrok rojenih okrog 80 so bili strožji kriteriji. Danes pa vsak drugi odličnjak. Današnji zlati maturanti se lahko gredo skrit proti tistim iz 90 let, saj so bili mogoče največ štirje, danes pa kot peska. Na žalost so tudi fakultete, univerze popustile pod pritiski in drastično znižale kriterije, da je že skoraj vsak profesor. Seveda bi se dali napisati knjige, vendar psihiatri, psihologi pač gledajo, gledate iz svoje perspektive. Seveda ne vsi. Naj si vsak misli kar hoče o gospodu Juhantu, ampak ima popolnoma prav.
Malo izven. Ko v svojem postu govoriš o kriterijih pri maturantih in o njihovem nivoju znanja, mi je padlo na misel tisto, kar sem včeraj slišal na radiu Ognjišče. Gre za sklanjatev priimkov. Ne poznam najnovejšega pravopisa, toda to, kar sem slišal, je popolna bedarija. Nekako takole je bilo rečeno: “…bodo povabili Musar in Janković”. Se pri nas priimkov ne sklanja več??? Tekst v tej obliki so ponovili vsaj 2x.
Priznam, da sem bil s pravopisom vedno nekako skregan, vendar po občutku. Ne bom se hvalil s poklicno izobrazbo. Ampak postavljati narobe; primer s njo ali z tem. Poznam študente, skoraj absolvente, ki v življenju niso prebrali knjige in namesto kdaj? Ali kdo napišejo, gdaj ali gdo. Na žalost.
“Včasih je bil poklic učitelja poslanstvo”
Tega žal ne razumem čisto dobro. V prejšnji državi je večina učiteljev bolj ali manj sodelovala v izvajanju komunistične diktature. Otroci in mladi so bolj podvrženi indoktrinaciji kot odrasli, zato je taka vloga učiteljev še bolj usodna. Večina učiteljev se je sicer tiho podrejala sistemu, bili pa so vmes tudi številni aktivisti. Posledice so še danes vidne na narodovi duši.
Tudi sam sem se za nekaj časa znašel med to srenjo. Kot mlad idealist sem bil hudo presenečen, ker smo se v zbornici in tudi sicer veliko več kot o pedagoških temah pogovarjali o učiteljskih plačah in podobnih zadevah. Nisem dolgo zdržal v takem okolju.
Se strinjam. Vem iz prvo prve roke kakšna je na žalost današnja situacija. Kar se tiče indoktrinacije, “ne, naši pa niso taki”. Prvi “stavek” v šoli, NAŠ TITO. Ali se motim?
Samo še ta. Recimo všeč mi je primorsko, še bolje, briško narečje in nekakšen kompromis, na primer; sz njo, sz njim ali pa namesto moja žena, rečejo oni, svoja žena. Da pa se na splošno bralnih navad Slovencev, starih in mladih, niti ne omenja.
razlogi:
prehrana s preveč sladkorja, glutena (natrijev glutaminat,…), kazein,… premalo gibanja ( manj tvorbe hormonov sreče) premalo vitaminov (Bkompleks)
vzgoja: preveč zaščitniška vzgoja v otroštvu, oz. permisivna vzgoja
“Običajno naletimo na dva odziva. Na eni strani so tisti, ki pravijo, da je “epidemija duševnih stisk med otroki in mladimi” izmišljotina. Na drugi strani so tisti – ni jih malo, tudi marsikateri strokovnjaki so med njimi –, ki porast duševnih stisk, depresivnosti, anksioznosti in še kaj med otroki in mladimi pripisujejo epidemiji kovida in protikovidnim ukrepom. Težava ni v tem, da imajo eni bolj prav kot drugi … ”
Hm, po moje je problem vrednot in problem woke-rstva.
V primeru problemu vrednot – mladina ne ve, da narava je nevarna in da se je potrebno boriti za preživetje. Seveda ne tako kot nekoč – na osnovnem nivoju. Trenutno recimo za položaj v družbi, ipd.
V primeru problemu woke-rstva – O stvareh preveč razglabljamo do potankosti vse do absurda. Še posebej z mislijo, da je vsak posameznik poseben in da mu je dan njegov prav. Za svoj prav se mora dejasko boriti in izboriti.
kar se tiče kovida je enostavno. Določeno število mladih je v stiski. Tik pred stisko jih je tudi določeno število. Sunek kovidnih ukrepov je tiste ki so tik nad robom pognal čez rob. Oziroma…ob času zorenja je določeno število sadežev že popadalo na tla. Časovno enakomerno padajo tudi tisti ki dozorevajo. Če pride seveda neurje na hitro jih popada kar precej tistih ki so blizu dozoritve. …in tako je bilo po univerzalnih zakonih fizike tudi med korono. Kar se pa tiče povečave v drugem desetletju tega tisočletja je to povezano z masovnim razvojem in uporabo mobijev in računalnikov. Seveda z nekim časovnim zamikom.