Peti teden ameriško-izraelske vojne z Iranom se izteka in Donaldu Trumpu počasi zmanjkuje trikov, s katerimi je pomirjal svetovne finančne trge z napovedmi, da bo “vojaške operacije” proti režimu v Teheranu vsak čas konec, da je Amerika že skoraj zmagala in da je edina težava, ki je še ostala, tista ozka ožina med Omanom in Iranom. Razen silovitih letalskih napadov, zaradi katerih se tresejo stekla stanovanj v Teheranu – med drugim tudi tistega, v katerem živi naša kolumnistka Golšan Fati -, nič od napisanega v uvodu ne drži.
Drugače rečeno, Donald Trump, ki je imel že kot poslovnež sloves prevaranta, govori, kar želijo od njega slišati na borzah od New Yorka do Tokia. Zato ni naključje, da so doslej iz njegovih ust golobi miru leteli v nedeljo, tako da bili so v ponedeljek zjutraj, ko se začnejo odpirati azijske borze, že vsi pomirjeni in polni optimizma. Ko je ameriški predsednik nazadnje miril finančne trge, je cena nafte na svetovnem trgu takoj padla za nekaj odstotkov. Ampak potem se je do konca tedna spet dvignila za prav toliko odstotkov in še malo več.
Takšnega slepomišenja bo vsak čas konec, saj so borze in ključni igralci v bistvu že spregledali Trumpovo taktiko. Predsedniku, za katerega več kot 350 upokojenih generalov, admiralov in strokovnjakov za nacionalno varnost meni, da je daleč najslabši v zgodovini Združenih držav in da predstavlja grožnjo ameriški demokraciji, gre zgolj in samo za denar. Na drugi strani v vojni vsak dan umirajo ljudje, nastaja velika ekonomska in ekološka škoda, uničujejo se tudi kulturno-zgodovinski objekti, in to ne le v Iranu, pač pa praktično po vsem Bližnjem vzhodu.
Nasilni, grozeči in predvsem primitivni besednjak, s katerim se Trump in njegova najožja administracija loteva Irana, vzbuja pozornost, saj napeljuje k vojnim zločinom. Na to nenazadnje opozarjajo tudi nekateri ameriški pravni strokovnjaki, ki so se oglasili ob Trumpovih grožnjah, da bo Iran poslal nazaj “v kameno dobo”. Tisti ameriški intelektualci, ki jim je še ostalo nekaj smisla za humor, so prepričani, da je “kamena doba”, vsaj kar se demokracije tiče, že nastopila v Združenih državah. Sporočilo Donalda Trumpa na velikonočno nedeljo, v katerem so psovke, grožnje in žalitve islama, bi moralo sprožiti alarm predvsem na Kapitolskem griču, torej v predstavniškem domu in v senatu, kjer lahko formalno sprožijo impeachment, ustavno obtožbo proti predsedniku ZDA. To si je Donald Trump vsekakor zdaj prislužil. Nedavna odstavitev šefa generalštaba ameriške vojske, ki je sledil več deset “upokojenim” vojaškim poveljnikom, ponuja še dodatne argumente za odstavitev norega in nevarnega človeka v Beli hiši.
“Vojaška operacija” po vzoru Putina
Trumpovo sprenevedanje v zvezi z iransko vojno spominja na Vladimirja Putina, njegovega ruskega kolega: oba se dosledno izogibata uporabi besede vojna. Ruski avtokrat že več kot štiri leta govori o “specialni vojaški operaciji”, Donald Trump pa o “vojaški operaciji”. Toda v resnici tako v Ukrajini kot na Bližnjem vhodu divja vojna, katere posledice vse bolj čutimo tudi drugje po svetu. Ker je Perzijski zaliv ključnega pomena za nemoteno energetsko oskrbo dobršnega dela sveta, je vojna z Iranom že sprožila konkretne podražitve nafte in utekočinjenega zemeljskega plina, grozijo tudi resne motnje v ponudbi umetnih gnojil, aluminija, nekaterih plinov (helij) itd.
Z vsakim dnem, ko se vojna nadaljuje, je škoda večja, njene posledice za svetovno gospodarstvo so vse resnejše. Naftna kriza, ki jo občutimo tudi v Sloveniji s podražitvijo goriv in motenj v oskrbi bencinskih črpalk, bo vplivala tudi na logistiko, industrijo, kmetijstvo … V končni fazi bo zaradi višjih cen goriva dražja tudi hrana. Smo na najboljši poti, da zdrsnemo v novo globalno gospodarsko krizo. Evropa bo tudi tokrat plačala najvišjo ceno.
Informacijska vojna
Vojna z Iranom ima tudi informacijsko razsežnost. Ne gre le za sistematično medijsko kampanjo, ki jo uprizarjata obe strani in ki ni nič novega, saj v vseh vojnah manipulirajo s podatki in lažejo o številu žrtev. Gre gre tudi način komuniciranja. Ameriški predsednik namreč komunicira kar prek socialnega omrežja Truth Social, kjer objavlja uradna stališča Bele hiše, Pentagona in State Departmenta. Trump je namreč ukinil tradicionalno diplomacijo, ki jo vodijo profesionani diplomati pod taktirko državnega sekretarja, in jo preselil na svetovni splet, na svoj profil na socialnem omrežju.
Državni sekretar Marco Rubio je le za okras, odvzeli so mu celo pravico pogajanj s ključnimi mednarodnimi igralci. Z Rusijo in Iranom sta se januarja in februarja pogajala kar predsednikov zet Jared Kushner in Steve Witkoff, Trumpov stari prijatelj iz nepremičninskih časov. Prav slednji je po informacijah, ki so ušle iz Maskata in Ženeve, konec februarja zagrešil ključno napaka v intenzivnih pogajanjih z Iranci: ne glede na to, da so ti pristali na kompromis, po katerem se odrekajo jedrskemu programu in se strinjajo, da pod nadzorom Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) predajo več kot 400 kilogramov obogatenega urana, je Witkoff prišel do zaključka, da pogajanja niso pripeljala do bistvenega napredka in da Iranci po stari navadi zavlačujejo.
Zaradi njegove napačne (?!) ocene je Trump ob navdušenju in podpori izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja 28. februarja zjutraj sprožil obširno bombardiranje Irana. Kot vemo, so Izraelci že na začetku likvidirali dobršen del političnega, verskega in vojaškega vodstva islamske republike. Ubili so tudi vrhovnga voditelja, ajatolo Alija Hameneja, medtem ko je bil njegov sin Modžtaba hudo ranjen, saj je bil v trenutku, ko je izraelska raketa sparrow zadela stavbo, zunaj na vrtu. Eksplozija in udarni val sta ga tako poškodovala, da so ga morali sredi marca z ruskim letalom prepeljati na intenzivno zdravljenje v Moskvo. Putin je z vednostjo in soglasjem Američanov po novega ajatolo poslal letalo, ki je neovirano pristalo v Teheranu in potem tudi brez težav odletelo. Toda Hamenej naj bi bil v komi, po nekaterih informacijahpa morda celo že mrtev.
Metafizika kot bistvo odpora
Za iranski sistem odločanja je pomembno, da ljudstvo verjame v lik vrhovnega voditelja, ki živi v metafizični podobi. Verjetno je bil to koncept, ki ga je v izrednih razmerah razvil zdaj že ubiti Ali Laridžani, sekretar vrhovnega sveta za nacionalno varnost in najvplivnejši človek režima po smrti ajatole Alija Hameneja. Laridžani ni bil le politik in vojaški oficir, ampak tudi filozof, specialist za zahodno filozofijo in še posebej Immanuela Kanta.
Metafizični koncept nevidnega voditelja, ki je formalno vrhovna avtoriteta, ta trenutek v Iranu deluje neverjetno uspešno: režima enomesečno izraelsko-ameriško bombardiranje ni omajalo, podpora oblasti se je celo povečala, protestniki so se bili prisiljeni skriti in čakajo na boljše čase. V vojaškem smislu Iran ni poražen, njegova ofenzivna moč je kvečjemu prepolovljena, vse odločitev pa avtonomno sprejema 31 regionalnih poveljnikov. Revolucionarna garda, ki je bila doslej bolj v senci, je po Hamenejevi smrti stopila iz sence in postala ključni odločevalec, postala je oblast. Njen edini nadrejeni je metafizični ajatola, za katerega ne vemo, kje natančno je oziroma v kakšnem stanju je. Četudi bi bil mrtev, to za iranski režim ne bi bilo nobena katastrofa. Pomembna je vera v simbol vrhovnega voditelja.
Vojaške zmogljivosti Irana so zgolj okrnjene, obogateni uran, zaradi katerega je vsaj formalno prišlo do vojne, skrivajo v globokih podzemnih bunkerjih, do katerih ne morejo niti najmočnejše ameriške bombe. Poleg tega ni izključeno, da Iran v zavarovanih podzemnih kompleksih še vedno proizvaja balistične rakete, s katerimi vsak dan obstreljuje zalivske države in Izrael. Spreminja se kvečjemu taktika, po previdnejših ocenah ima Iran dovolj zalog za raketne napade še za vsaj dva meseca, prav tako mu ne zmanjkuje dronov šahed, ki so se izkazali za zelo učinkovite pri množičnih napadih.
Kako daleč letijo iranske rakete
Pravzaprav intenzivnost iranskih “povračilnih napadov” na zalivske države in Izrael bolj izčrpavajo Združene države, ki so morale zaradi požara eno od obeh letalonosilk umakniti iz Arabskega morja in jo poslati na Kreto na popravilo. Toda niti Kreta ni povsem varna pred iranskimi balističnimi reketami dolgega dosega Khorramshahr, ki so jih razvili na podlagi severnokorejskega modela Hwasong in ki lahko letijo tudi 2500 kilometrov daleč. Da ne gre le za napihovanje, so Iranci dokazali pred dvema tednoma, ko so proti britanskemu oporišču na otočku Diego Garcia v Indijskem oceanu, ki leži 4.000 kilometrov od Irana, izstrelili dve raketi dolgega dosega.
Koliko takšnih še imajo v arzenalu? Iran naj bi imel na razpolago rakete Soumar z dosegom do 3.000 kilometrov, vendar ima očitno tudi takšne, ki letijo še dlje. Po oceni vojaških analitikov bi šlo lahko za četrto, izboljšano različico modela Khorramshahr. Ameriška vojaška obveščevalna služba (DIA) sicer meni, da bi islamska republika lahko do leta 2035 brez težav razvila tudi svojo prvo medcelinsko raketo, če bi to želela. Severna Koreja, ki je doslej z Iranom sodelovala na področju raketne tehologije, je medcelinske rakete že razvila in jih zdaj testira za nošenje jedrskih konic.
Trumpov ultimat Iranu se izteka in napadi na iransko energetsko infrastrukturo so zadnje dni postali realnost. Če je veljalo, da je to tista rdeča črta, ki je nihče noče prestopiti, je zdaj dovoljeno vse.
Epski nauk iz Afganistana
Vzajemni napadi na sisteme za razsoljevanje morske vode v vseh zalivskih državah (izjama je Oman, ki ima zaloge pitne vode) kažejo, da se vojna celo intenzivira. Če bodo Američani izvedli invazijo na otok Karg, ki je za Iran ključen pri izvozu nafte, bo to pomenilo spiralo vojaške eskalacije, v kateri je nemogoče predvideti vse posledice. Vsekakor pa se je Trump precej uštel v svoji operaciji Epski bes, s katero je nameraval v nekaj tednih eliminirati teokratski režim v Teheranu – podobno kot se je uštel njegov kolega Putin glede Ukrajine.
Če se obrnemo v zgodovino, najdemo zanimivo primerjavo z letom 1979, ko so sovjetske sile vkorakale v Afganistan, da bi pomagale ohraniti na oblasti prokomunistični režim. Po desetletju krvavih spopadov, v katerih je umrlo 15.000 sovjetskih vojakov, 35.000 pa jih je bilo ranjenih, je Sovjetska zveza začela razpadati, njena vojska pa je morala neslavno pobegniti iz Afganistana. Toda potem so tja prišli Američani, ki so ostali še dlje in se na koncu še bolj osramočeni pobrali domov. Podobno kot Afganistan je lahko Iran za Trumpa že jutri močvirje, v katerega se bo pogreznil in za seboj potegnil vso Ameriko. Iran namreč ni dvomilijonska Gaza, ki so jo Izraelci zravnali z zemljo, ampak ima skoraj 100 milijonov prebivalcev in tradicijo, ki spominja na tisto staro afganistansko modrost: “Vi imate ure, mi imamo čas.”
0 Komentarjev