Zadnje mesece se pogosto srečujeta vrh Združenega Kraljestva in Evropske unije z namenom “resetiranja” odnosov, ki so se razdrli z referendumom o izstopu (Brexit) leta 2016. Najbolj aktualno srečanje se je zgodilo 19. maja v Londonu. Da si britanski premier Keir Starmer prizadeva popraviti odnos z EU, v današnjem negotovem času zagotovo spada med tiste pozitivne novice, ki obudijo upanje za prihodnost. Vsekakor je vzajemno sodelovanje stare celine in Otoka najboljši odgovor zunanjim nevarnostim, ki prežijo iz vseh smeri, še posebej v obliki Putina in njegovega ameriškega kolega Trumpa.
Na zadnjem srečanju so se politiki pogovarjali o migracijski politiki, povečanju mobilnosti mladih delavcev, ponovni vključitvi britanskih univerz v popularen Erasmus+ program, varnostnem paktu, ki bo povečal sodelovanje obrambnih industrij iz obeh strani ter o pravici do ribolova v britanskih vodah. Na Otoku politiki iz desnega pola in drugi tamkajšnji evroskeptiki menijo, da ta pogajanja ne pomenijo nič drugega kot predajo suverenosti Bruslju. Predvsem se podporniki Brexita veliko naslanjajo na svojo “rdečo nit”, ki naj bi predstavljala britanske standarde pri pogajanjih z EU. Če bodo menili, da Starmer trga to nit, bodo po njem še bolj udarili in Združeno Kraljestvo se lahko pripravi na nekakšno malo “državljansko vojno”. Vsa ta nesoglasja dodajajo grenak priokus in odpirajo vprašanje, kako, če sploh kako, se Brexit lahko konča.
Britanske javnomnenjske raziskave trenutno kažejo, da Starmerju podpora pada, medtem populist Nigel Farage, ki je bil neke vrste scenarist Brexita, popularnost pridobiva. Če Farage na naslednjih volitvah slučajno premaga Starmerja, se zgodba o ponovnem sožitju EU in Združenega Kraljestva lahko hitro konča. Gospod Farage, ki ga nekateri imenujejo tudi Mister Brexit, je le ena izmed mnogih ovir za zbliževanje Otoka s staro celino. Glede na to, da je Farage znan podpornik Donalda Trumpa, si predstavljamo, s kakšnimi nizkimi udarci bi poskusil dodatno napeljati ljudstvo proti voditelju Laburistične stranke Starmerju. Iz tega lahko sklepamo, da bo veliko odvisno od aktualnih akterjev te politične predstave. Če bo večina Britancev začutila preveliko “prodajanje” svoje suverenosti s strani Starmerja, ne bodo pozdravili zbliževanja z Brusljem. Eno izmed trenutnih nesoglasij je denimo dogovor, da se ribičem iz EU za dodatnih 12 let podaljša pravica do ribolova v britanskih vodah. Nekateri menijo, da gre za prevaro otoških voditeljev do svojih ribičev.
A vendarle veliko ljudi na Otoku danes odločitev za izhod iz Evropske unije obžaluje. Mobilnost delavcev in študentov se je zmanjšala, prav tako morajo zdaj britanski državljani na letališčih čakati v dolgih vrstah za pregled potnih listov, dostop do skupnega trga držav članic je postal precej omejen.
Tudi če bi Starmer v pogajanjih z Brusljem uspešno dosegel nove sporazume in predvsem več ekonomskih ugodnosti, bodo to le novi sporazumi, Otok pa še vedno zunaj EU. To pomeni, da bo Brexit še vedno tu. Ko so se pred nekaj leti Britanci in Evropejci pogajali, kako bodo Otočani izstopili iz Unije, je bilo govora o dveh variantah, mehkem in trdem Brexitu (t.i. soft Brexit in hard Brexit). Prvi pomeni, da bi Združeno Kraljestvo imelo popoln ali nepopoln dostop do skupnega trga. Poleg tega bi moralo še vedno plačevati prispevke v skupni evropski proračun, hkrati pa Britanci ne bi imeli besede pri odločanju o skupni zakonodaji. Primera takšnega tipa “nečlanstva” sta Norveška in Švica. Otoškim voditeljem se je tak način izhoda iz EU zdel še vedno premehak, kajti pri politikih, ki podpirao Brexit, gre predvsem za željo po obnovitvi večje suverenosti insamostojnosti otoškega kraljestva. Članstvo ali večje sodelovanje s preostalo celino je pri mnogih enostavno preveliko žrtvovanje njihove moči. Tukaj imamo opravka s hrepenenjem desne otoške politike po bolj avtonomnem vladanju, ločeno od Unije, ki izhaja iz zavedanja, da niso več takšna velesila kot v časih slavnega imperija.
Različne oblike Brexita. Vir: Beyond hard, soft, and no Brexit (Sapir, 2016), vir
Ob vseh različnih debatah je na odnos med Britanijo in Evropsko unijo treba pogledati tudi iz normativnega zornega kota. Na vzhodu celine že tri leta divja rusko-ukrajinska vojna, ne tako daleč stran se prav tako bijejo Izraelci ter Palestinci, napetosti so tudi med jedrskima silama Indijo in Pakistanom. Svet se iz ameriške prevlade pomika v multilateralizem, kjer vodilno zastavo vihti Kitajska. Skoraj da je že samo po sebi logično, da bo za preživetje novih časov potrebna vedno pomembna enotnost, kar pripelje do sklepa, da je enotna Evropa bistveno boljša izbira kot razdeljena.
Čeprav Farage in podobni politiki menijo, da korak naprej pomeni korak stran od stare celine, bo preostala Evropa še vedno “le en Rokavski preliv” stran. Pomembno bo doumeti, da je za prijetnejše življenje bolje za soseda imeti prijatelja, sploh če si z njim že prestal nekaj kriznih časov. Ne glede na to, da bo Otok verjetno še dolgo zunaj evropskih vrat, da se Brexit ne bo kar tako končal, bi bilo pozitivno, če se pogajanja med Londonom in Brusljem nadaljujejo. Če bo vse ostalo le pri nekaj fotografijah, ljudje od tega ne bodo imeli prav nič.
Nejc Arnol je študent na University College v Dublinu.
Velika Britanija ima to smolo, da ima trenutno na vrhu vseh treh največjih strank same nespsobneže ali škodljive populiste tipa Farage. Starmer je socialist in že kot tak povsem neprimeren za voditelja države, konzervativce pa vodijo sami mehkoritniki. Že to, da so volili Indijca za šefa in zamorke na visoke položaje, je zelo povedno.
Na youtubu so Faragejevi fantastični govori iz EU parlamenta, s katerimi razgalja in klofuta zblojeno in skorumpirano fašistično bruseljsko golazen, ki se ji udinja in ji liže anus, enako ritoguz golob kot pukljasti smrduh.
Velika Britanija je bila in bo ostala otok drugačnosti. Čeprav se bolj ali manj vsi učimo iz zakonitosti preteklosti – je resnica ta, da je EU postala ječa za VB. Ali obstaja možnost da se VB vrne v objem EU bodo bolj odločali drugi zunanji dejavniki oziroma drugi veliki imperiji.
Ta trenutek so se pričele oboroževati vse velike in pomebne države – jasno zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino. Bolj kot razlogi za to vojno je prišlo spoznanje, da nobena velika država ne sme ostati brez modernega razvoja tudi na področju oboroževanja in razvoja vojske doma.
Drugi razlog je seveda neverjeten vzpon Kitajske na tem področju. Sedaj postaja Kitajska tudi vojaški imperij in ne zgolj gospodarski, znanstveni itn. Dokat je ta, da se sedaj oborožuje Japonska, Južna Koreja, Tajvan itn.
Nova pravila na globalnem nivoju bomo očitno zopet reševali preko vojn. Lep dan.
Fico,Farage,Janša,Orban fse ista pašta.😰
Isto kot pri nas. Ti, Švejk, Miller ste isti “drek”, lahko je še eden, ampak on je malo manjši drek”.
Fukuyamov „konec zgodovine“ se ravno revidira. Zakljucek je, da se v principu ni nic spremenilo in da je bila razorozitev po 1990 huda napaka. Sedaj se panicno poskusa kompenzirat zamujeno. Evropa ima seveda tehnicne in financne kapacitete, da to stori, je pa najvecje vprasanje, ce bo Rusija mirno cakala, da se Nemcija&co. do zob oborozi. Ce hoce Rusija kaj izsiliti, mora to storiti sedaj in ne cez deset let, ko bo prepozno.
V poznih 30ih je bila podobna situacija, vsi so se izredno hitro oborozevali in je bilo edino vprasanje kdo bo najhitrejsi. Nemci so bili v najslabsem polozaju, ker jim je spet grozila vojna na obeh frontah. Francoska vojska je bila na papirju precej mocnejsa, ruska je pa hitro pridobivala. Hitler je moral napasti preden bi bilo prepozno. Noviteta je bil Blitzkrieg, ki je lahko iznicil stevilcne prednosti nasprotnika. Zato je padla Francija, ker tega ni obvladala. Z njenim orozjem je Nemcija lahko uspesno napadla Rusijo, ki tudi ni imela motorizacije za Blitzkrieg. Hitler se je edino uracunal s tem koliko manjkajoce motorizacija je lahko Amerika dobavila Rusiji. S tem je bilo konec Blitzkriegs na nemski strani.
Danes ni Blitzkrieg vec mozen, ceprav je Putin racunal tocno s tem. Danes je pomembno imeti atomsko orozje. Kdor ga ima, ne more biti totalno porazen. Zato bo Nemcija v kratkem na en ali drug nacin dobila nuklearno orozje.
God save the King !🇬🇧
Ameriški državi sekretar Marco Rubio je napovedal, da bodo ZDA “agresivno” ukinjale vizume za kitajske študente, med drugim za tiste, ki naj bi bili povezani s komunistično partijo ali študirajo na področjih ključnega pomena.
(vir: 24 ur)
In to je tudi prav, saj ima na tak način Kitajska najbolj razširjeno in morda tudi najbolj uspešno vohunsko mrežo. Za Kitajsko vohuni skoraj vsak Kitajec.
Ja pa nekaj Marsovcev.
hvala za kontra navijanje 👍
Rigetti +100% eom 💸💸💸
vsak kitajec in pol slovencev….👍
Zahodni svet, to je EU, ZDA, Kanada, Australija in še nelaj podobnih držav v Aziji, Japonska, Južna Koreja in še kakšna, gradijo svojo obstoj na ekonomiji, ki je realen pokazatelj uspeha in blaginje.
Že davno je znano, da povezovanje takšnih držav vodi v napredek in blaginjo.
Brexit je bila ponesrečen poiskus nekaj blaznežev,ki so mislili, da bo samostojna Velika Britanija hitreje napredovala samostojno.
Ekonomija tega ne priznava in zato so Britanci sedaj v težavah.
Kaj hitro bo tudi Trump spoznal da s svojo politiko ne bo omogočil Američanom blaginje in bo začel odnose izboljševati.
Nič tragičnega, nič presenetljivega.
Dane pa seveda ne pozna ekonomije in se opira pred vsem na ideologijo,ki pa je pogubna. Vse ideologije do slej so propadele, ali pa hudo zavrle razvoj države, ki se je pokorila ideologiji.
Poglejmo si samo Francijo,ki še sedaj slavi revolucijo, ki je povzročila zaostanek za Veliko Britanijo in si še dos edaj ni opomogla.
Pa primer Rusija oziroma Sovjetske zveze, ki caplja na mestu in kljub neverjetnim zalogam surovin ne more Rusov spraviti med bogate državljane.
Več kot 100 let otepajo Rusi hudo bedo in pomanjkanje, pa ne kaže, da jim bo bolje, saj bo za Putinom prišel drugi Putin, tako kot je za leninom prišel Stalinin za Stalinom nalsednji tiran, do propada Sovjetske zveze.
Tudi Slovenija se ne zmore izviti iz ideološkega primeža. Če bi se ob osamosvojitvi izvila, bi bila danes druga Švica, tako pa z nesposobnimi ideologi caplja na mestu in nas prehitevajo države, ki so zaostale pozaslugi boljševiške ideologije. Slovenija pa se vrača nazaj, v čase najhujšega terorja in slavi poboje, pomore, olenjenje in kri. Iz tega ne bo nič dobrega.
Povsem drži. Bati se je treba, da se bo Slovenija zadnja izvila iz primeža slabe politike, če bo takrat sploh še samostojna.
Članek je naiven kar se tiče povezovanja EU in VB. Povezani so že zdaj, seveda po liniji globalističnih finančnih elit, katere središče je londonski city, predstavniki le teh pa so: Starmer, Merz, Macron, Meduza von der Leyen, Kallas..
VB ima še zmeraj sindrom imperija, zato je mnogokrat vir mednarodnih konfliktov, državnih prevratov via Zda in vojnega hujskaštva. Največja napaka EU je bila, da je bila VB članica unije, ker ta je vedno delala za lastne interese in interese Zda, obe skupaj pa proti EU.
Trenutno se evropsko-britanska koalicija v imenu globalističnih elit, zavzema proti Trumpu za nadaljevanje vojne v Ukrajini, za ožemanje države do konca, za dodatne sankcije, oboroževanje, dodatno raketiranje dolgega dosega ruskega ozemlja – nič od tega ni v našem interesu državljanov EU.
Kam se bo Trump s svojo amatersko ekipo nagnil, bomo videli, ali bo popustil tej Eu-Vb koaliciji, ki ga hoče zmanipulirati, proti sebi pa ima tudi domačo globoko državo in neoconse. V prvem mandatu je pred njimi počepnil.