V javnosti že dlje časa spremljamo ideje in pobude o večji vlogi zaposlenih pri upravljanju in predvsem lastništvu podjetij. Veliko analiz in raziskav kaže prednosti, ki jih prinaša večja vloga zaposlenih za uspešnost poslovanja gospodarskih družb ter tudi večjo družbeno povezanost. V primeru lastniške vključenosti so zaposleni praviloma bolj pripadni podjetju, so bolj zavzeti, podjetje pa bolj povezano z okoljem (družbena odgovornost). Poledično zaposleni s tem tudi sodelujejo pri ustvarjenem rezultatu, kar naj bi imelo tudi pozitivni učinek na vse večjo ekonomsko neenakost med ljudmi.
Zaradi teh razlogov je celo Evropska komisija sprejela načrt spodbujanja vključevanja zaposlenih v svoja podjetja z različnimi davčnimi in finančnimi spodbudami. Tudi v Sloveniji pripravljamo zakonodajo, ki bi zaposlenim olajšalo pridobivanje lastniških deležev v podjetjih in sicer preko različnih finančnih spodbud ter oblikovanjem novih pravno-organizacijskih oblik. V pripravi zakonodaje se zato iščejo rešitve, ki bi podpirale realizacijo teh ciljev, seveda usklajene z veljavnimi zakonskimi okviri.
Ob nespornih prednostih, ki jih prinaša vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij, pa v podpori tega procesa mogoče zanemarjamo nekatere praktične izkušnje pri interesu zaposlenih za dolgoročno držanje lastniških deležev ter tudi razlike v tem, o kakšnem deležu lastništva se pogovarjamo. Dejstvo je, da so imeli zaposleni po osamosvojitvi ter prenosu družbene lastnine, v lasti pretežni del podjetij v katerih so delali. Ker pa so lahko z lastniškimi deleži prosto razpolagali, so jih večinoma ob prvi (dobri) priliki ali potrebi prodali. Po tridesetih letih od začetka teh procesov je ostal širši krog zaposlenih v lastništvu samo v tistih podjetij, kjer imajo omejitve v prenosu deležev. V podjetjih, v katerih je bil pri prodaji deležev omejena možnost trgovanja, cene deležev pa praviloma nizke, so med lastniki še danes tudi zaposleni, čeprav vse bolj bivši zaposleni. To je značilno predvsem za podjetja, ki delujejo v bolj zaprtih okoljih in takšnih podjetij je v Sloveniji danes mogoče še nekaj deset (od kakšnih 3.000, ki so bila predmet lastniškega preoblikovanja).
Ko oblikujemo ideje o nagrajevanju zaposlenih z lastniškimi deleži in njihovo vlogo pri upravljanju podjetij ter pišemo lepe cilje, vseeno ne smemo zanemariti razmišljanja običajnega delavca.
Če zaposlenemu ponudiš 500 evrov nagrade v gotovini ali 1.000 v delnicah, na osnovi katerih bo lahko sodeloval pri upravljanju podjetja, mogoče dobival letno 50 ali 100 evrov dividend in enkrat v bodoče ta delež dobro prodal, se bo večina odločila “za vrabca v roki” (na se sliši še tako grobo) – razen, če mu preprečiš možnost izbire.
Drug ključen vidik pri podpori vključevanja zaposlenih v lastništvo podjetij pa so razlike med pridobitvijo manjših lastniških deležev zaposlenih v velikih gospodarskih družbah in prevzemom podjetij s strani zaposlenih. Pogosto se navajajo primeri delavskega lastništva v Združenih državah, kjer naj bi bilo v programe ESOP vključenih kar desetina vseh zaposlenih. Vendar se ti praviloma nanašajo na njihove manjše lastniške deleže v teh podjetij, denimo do 10 %. Na osnovi podpornega okolja in davčnih spodbud zaposleni prejemajo del nagrad v obliki lastniških deležev, ki zagotavljajo pravice do sodelovanja pri upravljanju in udeležbe na dobičku, način prodaje teh deležev pa je praviloma reguliran.
Takšno vključevanje zaposlenih je vsekakor pozitivno, zasleduje opisane cilje ter prednosti in država bi ga morala tudi davčno spodbujati. Takšen način praviloma deluje v delniških družbah, ki imajo že vpeljano bolj formalizirano obliko upravljanja in nadzora z oblikovanjem vseh potrebnih poročil za takšno organiziranost podjetij. Ob davčno ugodnejšem obravnavanjem takšnih nagrad je seveda potrebno postaviti tudi določila in omejitve, da se drugačna oblika nagrajevanja ne izrodi predvsem v izogibanje relativno višjih plačil davščin na dodatne prejemke.
Finančne omejitve za prehod družbe v last zaposlenih
Popolnoma nekaj drugega pa predstavljajo pobude in ideje, kako bi preko modelov delavskega lastništva zaposleni v celoti ali vsaj v pretežni meri prevzemali podjetja, v katerih delajo. Iskanje modelov delavskega lastništva se namreč pogosto nanaša na takšno lastniško preoblikovanje. Iskanje tovrstnih rešitev je dodatno pomembno zaradi dejstva, da prihajamo v obdobje menjave generacij, ko veliko lastnikov podjetij nima naslednikov. Zaradi tega iščejo poti za nadaljevanje poslovanja svojih družb tudi preko prehoda lastništva podjetja na zaposlene, kot alternativa prodaji podjetja drugemu lastniku, domačemu ali tujemu. Pobude in iskanje rešitev za takšen proces so vsekakor dobrodošle, a ta pot ima eno pomembno omejitev, ki pa se praviloma nikoli ne odkrito ne omenja.
Pretežni del zaposlenih namreč nima nekih sredstev, s katerimi bi lahko kupovali lastniške deleže v podjetjih, v katerih delajo. Za potrebe nakupa (prevzema) podjetja lahko namenijo kakšen manjši del svoje plače, običajno pravzaprav samo kak del dodatne nagrade, ki jo podjetje namenja zaposlenim ob dobrem poslovanju. Sredstva za nakup podjetja, torej za plačilo dotedanjim lastnikom, lahko zagotovi edino podjetje samo – in sicer iz svojih bodočih finančnih presežkov.
Zaposleni so enkrat že prišli do lastniških deležev v slovenskih podjetjih. To se je dogajala v obdobju po osamosvojitvi, med letom 1993 do približno leta 2000. Pred tem so bila podjetja v družbeni lasti, v lasti vseh državljanov Republike Slovenije in država je to lastništvo brezplačno, preko certifikatov razdelila med vse državljane (drugo vprašanje je, kaj so ljudje potem s tem premoženjem naredili). Država je torej to lastnino ljudem na nek način podarila, razdelila mednje, saj je bilo v bistvu njihovo. Danes so podjetja v lasti znanih lastnikov, podjetnikov in ti za prodajo svojih podjetij, za prenos na druge lastnike pričakujejo nadomestilo, torej kupnino. V primeru prodaje zaposlenim so v interesu nadaljevanja poslovanja ter zaradi povezanosti z zaposlenimi mogoče pripravljeni podjetje prodati nekaj ugodneje, kot bi ga lahko na trgu, a nerealno je pričakovati, da bi bila kupnina bistveno nižja. Seveda je tudi možno, da se bo kak podjetnik v korist zaposlenih, s katerimi je delal dolga leta, odrekel svojemu premoženju, a takšnih primerov je najbrž res zelo malo. In v takšnem primeru niti nimamo težav s prenosom lastništva ter ne potrebujemo posebne zakonodaje in spodbud, ker se podjetnik pač odreka premoženju, ki ga je ustvarjal vsa leta. Tudi če bo kak tak primer, se priprava zakonodaje ne ukvarja s tem.
Vsi modeli oblikovanja delavskega lastništva torej temeljijo na tem, da naj bi družbe same financirale nakup družb od dosedanjih lastnikov ter lastništvo prenesle na zaposlene (jim ga podarile). To je srž celotne tovrstne transformacije lastništva, ki pa je seveda ne želimo tako “grobo” predstavljati. Če imamo v tem prenosu lastništva na zaposlene v mislih neke manjše deleže in izplačevanje nagrad zaposlenim v delnicah, kot je opisano na začetku, potem je to izvedljivo. Ko pa se pogovarjamo o opciji, da bi celotno lastništvo (ali vsaj pretežni del) prenesli na trenutno zaposlene, kupnino za plačilo dotedanjim lastnikom pa bi zagotovila družba iz svojih presežkov, je to finančno praviloma težko izpeljati. Predlogi o plačilu kupnine za družbo iz sredstev družbe pomenijo dobesedno, da bi družba kupila sama sebe (na obroke ali s pomočjo posojila), lastniška upravičenja bi prejeli zaposleni.
Če zaposleni nimajo denarja za nakup – in dejansko ga nimajo, potem lahko kupnino zagotovi edino družba sama. Tu pa se moramo vprašati, koliko družb posluje tako dobro, da bodo npr. v naslednjih desetih letih ustvarile finančne presežke v višini današnje vrednosti družbe. Finančni presežki pomenijo ustvarjeni denarni tokovi (EBITDA) zmanjšani za vse potrebne investicije v razvoj, da družba ne bo zaradi odkupa razvojno zaostala. Ko pogledamo na primer eno veliko uspešno slovensko podjetje v lasti zaposlenih, so v zadnjih 10 letih res ustvarili 165 milijonov evrov denarnega toka, a so za razvoj namenili 160 milijonov in le nekaj milijonov je ostalo za dividende ali denimo za odkup družbe v korist zaposlenih. Danes prenos te družbe na zaposlene finančno pač ne bi bil več izvedljiv tako, kot je lahko družba prišla v roke zaposlenih v prvi fazi privatizacije.
Objektivno je torej zelo malo možnosti, da bi družba lahko iz svojih bodočih donosov, finančnih presežkov nad vlaganji v razvoj poplačala obstoječe lastnike. To je “na žalost” predpogoj, če želimo družbo prenesti v roke zaposlenih, ne da bi zaposleni za ta namen dali svoj denar (ki ga praviloma tako nimajo) in da so obstoječi lastniki korektno poplačani. Konkretno to pomeni na primer, da če je današnja vrednost družbe 2 milijona evrov, naj bi po načrtu družbi v naslednjih desetih letih po izvedbi nujnih investicij še vedno ostalo toliko denarja. Ta denar bi potem namenili za obročno plačilo kupnine lastniku ali odplačilo posojil, če bi kupnino zagotovili s kreditom. Seveda je poslovna prihodnost vedno negotova in odprta dilema ostaja, kaj če bo poslovanje slabše in takšnih presežkov ne bo. Od kje potem denar za dokončno plačilo sedanjemu lastniku? Ali še težje vprašanje, kako vrniti kredit? Pa tudi obstoječi lastnik bo mogoče pomislil: če bo družba v bodoče ustvarila 2 milijona evrov finančnih presežkov, bodo ti njemu tako ali tako pripadli, še vedno pa bi ostal lastnik družbe, ki bo po 10 letih v tem primeru vredna še več. Zakaj potem podjetje podariti zaposlenim, četudi se zelo dobro razumejo?
Čeprav načeloma podpiramo prenos družb v lastništvo zaposlenih preko raznih modelov delavskega odkupa (ESOP), bo izvedba takšne transakcije zaradi opisanih finančnih omejitev zelo težko izvedljiva. Takšna prodaja je možna, če so obstoječi lastniki pripravljeni prodati družbo zaposlenim po relativno precej nižji vrednosti, ali če bo bodoče poslovanje družbe precej bolj uspešno, kot vidimo danes. Na drugi strani pa so takšni prenosi tudi tvegani, če se okolje in uspešnost poslovanja precej poslabša, saj zaposleni (kupci družbe) drugih finančnih virov nimajo. Še težje – njihovi prejemki bodo v primeru slabšega poslovanja že tako ogroženi.
Odkup deležev ob odhodu iz podjetja
To je torej prvi korak prehoda družbe v last zaposlenih, kjer moramo vnaprej realno oceniti vse navedene možnosti in tveganja. A denimo, da se bodo v nekaterih primerih izpolnili vsi omejitveni pogoji in bomo dobili tudi nekaj novih podjetij v lasti zaposlenih poleg obstoječih nekaj deset, ki temeljijo na prvotni brezplačni privatizaciji. Govorimo o podjetjih, ki bi v pretežni meri ali v celoti prešli v last trenutno zaposlenih, ne o podjetjih, kjer prihajajo zaposleni preko delitve dobička v obliki lastniških deležev do nekaj odstotkov lastništva celotnih družb.
Ko torej trenutno zaposleni postanejo večinski lastnik podjetja, ima to nedvomno pozitivne učinke na poslovanje, kot so omenjeni na začetku teksta. Ker so zaposleni pretežni lastniki, tudi rezultati poslovanja v celoti pripadajo njim preko plač ter morebitnih izplačil dobička, če ima družba presežke. Modeli delavskega lastništva, kot jih prebiramo, pa predvidevajo tudi odkup deležev od zaposlenih, ko ti podjetje zapustijo in odprejo priložnost, da te deleže pridobivajo novo zaposleni in s tem ohranjajo lastništvo v rokah vsakokratnih zaposlenih. Vsaj tako piše v predlogih zakonodajnih rešitev na spletni strani Inštituta za ekonomsko demokracijo, ki pripravlja največ strokovnih podlag ter proučuje tematiko delavskega lastništva.
Na žalost pa se v praksi tudi na področju kasnejših odkupov deležev srečujemo s podobno problematiko, kot velja za prenos lastništva na zaposlene. Kot v vseh prej opisanih primerih je to izvedljivo v večjih gospodarskih družbah, kjer imajo zaposleni nekaj odstotkov lastništva, ga povečujejo preko letnih nagrad, družba pa deleže lahko tudi odkupuje od ljudi ob prenehanju lastništva. V primeru, ko so zaposleni pretežni ali celotni lastnik družbe, pa je za družbo finančno breme tudi vsakokratni odkup deležev, ko zaposleni podjetje zapustijo. Posebno, če bi prišlo do večjih težav v poslovanju družbe, povezanim z večjim zmanjševanjem zaposlenosti.
Prej smo opisali, da bo le malo podjetij sposobno iz svojih presežkov odkupiti družbo od obstoječih lastnikov in lastniške deleže podariti zaposlenim. Nadaljevanje te zgodbe, da pa potem poleg izplačevanja dividend te podarjene deleže od zaposlenih družba še redno odkupuje ob njihovem odhodu in jih podarja novo zaposlenim (tudi ti nimajo denarja za nakup), je seveda še težje izvedljivo. Tudi v idealnih razmerah uspešnega poslovanja družbe. V izhodiščih podpornega okolja za delavsko lastništvo omenjenega inštituta sicer lepo piše “model … mora zagotoviti avtomatizirano vključevanje novih delavcev v solastništvo in avtomatizirano izključevanje odhajajočih delavcev iz lastništva…”. O tem, kako se to finančno izide, pa prav veliko pojasnil ni na voljo.
Izkušnje pri ohranjanju lastništva zaposlenih
Kako težko izvedljiva je realizacija teh usmeritev, nam kažejo izkušnje nekaj preostalih slovenskih podjetij, ki so zadržale lastništvo v rokah zaposlenih. Podjetja imajo zaprt krog lastništva, ki ne omogoča vstopanja zunanjih delničarjev ter tudi organizirano neko obliko notranjega trgovanja. Praviloma pa nobeno podjetje nima vzpostavljene obveze odkupa deležev od zaposlenih v primeru odhoda iz podjetja. Takšna obveza bi bila namreč finančno zelo obremenjujoča in bi jo podjetja težko izpolnjevala – razen, če bi deleže odkupovala po bistveno nižji ceni od realne tržne cene posameznega podjetja (kar pa ne bi bilo pošteno do delničarjev, zaposlenih).
Ker torej podjetja praviloma nimajo vzpostavljenega “avtomatiziranega izključevanja odhajajočih” niti “avtomatiziranega vključevanja”, se lastništvo zaposlenih z leti preveša iz delavskega v upokojensko lastništvo družb brez jasne rešitve, kam bo ta trend generacijskih sprememb pripeljal. V omenjenem večjem podjetju z delavskim lastništvom (zanj so na voljo javno dostopni podatki), je tako delež zaposlenih upadel pod 45 % celotnega lastništva, upokojenci pa “držijo” že 40 % vseh deležev. Glede na trende bodo imeli upokojenci že letos ali naslednje leto v rokah večji delež lastništva kot zaposleni. Na drugi strani pa tudi novozaposlenim deležev nihče ne podarja in lastniške deleže v njihovi družbi ima le še manj kot petina trenutno zaposlenih.
Konkretni primer kaže, kako težko bo vzpostaviti v teoriji sicer lep sistem, da bodo imeli lastništvo v rokah vsakokratnih zaposleni, da bodo novodošli deleže prejemali več ali manj zastonj, odhajajočim pa se bodo odkupovali. Podjetja tega finančno preprosto niso sposobna, obstoječi delničarji – zaposleni pa se deležem niso pripravljeni odreči, kot je veljalo za državo v fazi prve privatizacije. To so nesporno objektivne omejitve, ki se potem v praksi kažejo v opisanem trendu preoblikovanja strukture lastništva konkretnega primera delavskega podjetja.
Mogoče se takšen komentar razume kot navajanje argumentov proti delavskemu lastništvu. To vsekakor ni namen. Smiselna in dobrodošla je državna podpora, da bi bili zaradi vseh pozitivnih učinkov zaposleni vključeni v lastništvo podjetij. Moramo pa biti realni, v kakšnem obsegu je to v praksi izvedljivo. Ne gre oblikovati modelov, ki jih podjetja zaradi finančnih omejitev praviloma ne morejo izvesti. Prav je, da podpiramo pridobivanje deležev v večjih podjetjih z vzpostavljeno strukturo odločanja, kjer so zaposleni ena od skupin delničarjev. Prenos podjetij v last zaposlenih brez njihovega prispevka (ki ga tudi nimajo), pa je zaradi finančnih omejitev le izjemoma izvedljivo. Pravzaprav le takrat, ko bi se sedanji lastniki svojega lastništva v dobro zaposlenih v veliki meri odpovedali. A tudi ta pot bo na čeri naletela v kasnejših letih, ker podjetja ne bodo imela zadosti sredstev za prenašanje deležev na novo zaposlene ob istočasnih odkupih deležev od odhajajočih zaposlenih. Razen če bodo poplačani bistveno manj od realne vrednosti teh deležev.
Za osvežitev spomina! Milan Kučan- Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen
Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! Žal so prevladala priporočila dr. Mencingerja, ki jih je uveljavila levica v zakonodaji veljajo še danes, tudi za problem politične in sodne obravnave odgovornih za bančno luknjo.
Politika je brez dolžnega čuta za pravičnost poskrbela le za menedžerje, a njihove neuspehe plačujemo davkoplačevalci in zadolženi državljani z nizkimi dohodki! Uresničilo se je, kar je rekel »pedagog naroda«, bivši rektor univerze dr. Jože Mencinger, to je: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Kaj je še dr. Mencinger priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki.«
Takšno lastninjenje ni bilo skladno ustavi, saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok za premoženjsko in dohodkovno neenakost, žal le na osnovi privilegijev, nepotizma in »koruptivne morale«. Tako smo uvedli problematični dedni kapitalizem. Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a to ne vidijo na lastnem pragu.
Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
Odgovornost politike je katastrofalna. Kdo vse je in še podcenjuje in zavaja državljane, namesto da bi jih poučeval o njihovi pravici do lastnine, kapitala, tudi o pravici do deleža družbenega kapitala in o ravnanju s kapitalom?
Zato nima pravosodni minister v svoji izjavi prav!
K temu slabemu stanju in nezadovoljstvu državljanom največ prispeva predvsem volilni sistem, ki je ne ustaven, partijski, odtujen od volivcev, ki nimajo pravice do izbire, kateremu kandidatu za poslanca podelijo mandat za oblast. Obstoječi volilni sistem pa najbolj branita SD in SLS!
Politika in pravna država pa je sprejela sprevrženo moralno sporočilo izjave pedagoga naroda dr. Mencingerja. Še dandanes je spoštovan mnenjski oblikovale, kar ne moti ne politiko, ne stroko, ne medije.
Takoj po volitvah 1992 leta je nova koalicija, predvsem pa naveza LDS – ZLSD, zdajšnja SD, bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de facto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo.
tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najodločneje uprl Drnovšek-Markovićevi lastninski zakonodaji, ni na primer zahteval njene ustavne presoje. Tako smo torej državljani pri privatizaciji spet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.
Mag. Anton Rop,LDS/SD je bil premier in politik, ki je najbolj vplival na zakonodajo o prevzemih podjetij, pri čemer mu je svetovala in zakone pisala pravnica dr. Nina Plavšak. Kasneje je svetoval tudi Janševi vladi. Ta zakonodaja je omogočala oškodovanje gospodarskih družb.
Zopet berem dokument vlade Janeza Janše iz konca l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
Janševa vlada je potem le sprejela takšno novelo zakona, žal zelo pozno, saj problema očitno ni dojela.
Kdo je torej pri lastninjenju manipuliral z državljani in očitno dopuščal oškodovanja gospodarskih družb, ter kratil ustavne lastninske pravice običajnih državljanov?
Očitno leva in desna politika in stroka! Vede ali pa nevede.
Posledica je tudi bančna luknja. Kdo bo kdaj odgovarjal?
Drugo je kratenje lastninskih pravic predstavlja zakon mag. Antona Ropa, LDS/SD, ki je delodajalcem 13 let dovoljeval prikrito neplačevanje socialnih prispevkov za zaposlene. Šele na predlog ZSSS je ustavno sodišče odpravilo ta zakon! Trinajstletno »zakonito prikrito« goljufanje delavcev niso torej odpravili zakonodajalci sami oziroma »pravične stranke in poslanci«, levi ne desni, niti nobena vlada, temveč šele ustavno sodišče. Kdo vse je odgovoren za to krivico in sramoto, ki se še dogaja!
Vsi politiki so tako, povsem brez empatije za delojemalce, pomagali le menedžerjem, ki prikrito hinavsko niso plačevali prispevkov, denar pa je ostajal podjetju oziroma lastnikom podjetij.
Menedžerji so bili »uspešni in dobro plačani«, lastnikom pa je več ostalo. Krivičen in nepošten zakon ter ravnanje politikov in mnogih uprav podjetij je odpravilo torej šele ustavno sodišče.
Tedanji predsednik US in zdaj član US dr. Ernst Petrič je javno dejal, da je bila to čista goljufija delavcev!
Kje so ostali neplačani prispevki? Pri lastnikih podjetij ali pa v stečajni masi podjetij in pri upnikih!
Po potrebi pa se izpad neplačanih prispevkov pokrije iz proračuna, se pravi, plačajo ga davkoplačevalci ali pa delavci ostanejo ogoljufani pri pokojninah in zdravstvenem zavarovanju.
To je ena najsramotnejših slovenskih političnih zablod, v kateri so bili ogoljufani delojemalci in davkoplačevalci – velika skupina volivcev, zaradi katere bi že davno morali biti mnogi odstranjeni z oblasti in vseh javnih funkcij. Torej vsaj vodilni politiki in njihovi sodelavci, od denimo mag. Antona Ropa, Janeza Janše, Jožeta Tanka, dr. Francija Križaniča in Boruta Pahorja do vseh ministrov za delo in socialo ter še marsikdo iz politike in seveda javne stroke. Predvsem pravne stroke, denimo Inštituta za delo pri PF Univerze v Ljubljani! Vsa odgovorna elita pa je nagrajena, saj ima oblast!
Očitno se goljufija splača?! Ni nikogar niti kanček sram?
Še ena usodna odločitev. Slovenski parlament je pred 17 leti storil veliko napako, zaradi katere mnogi še danes trpijo. Poslanci so sprejeli zakon, kot ga ne poznajo nikjer na svetu; podjetniki so namreč morali dolgove podjetij odplačevati z osebnim premoženjem, čeprav so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo – torej družbo, kjer odgovarjajo le z vloženim kapitalom.
Ljudem še vedno rubijo hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje.
L. 1999 je takratni minister za finance Mitja Gaspari za pripravo zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, sprejel teze Aleša Zalarja, takratnega predsednika Slovenskega sodniškega društva, ki je vrinil člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Gaspari je k sodelovanju povabil tudi nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku.
Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče.
50 tisoč ljudi že 17 let trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico.
Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Ukrep, da podjetniki oz. delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost..
To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom.
To bomo po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice državljani silno drago plačali, bolj kot za izbrisane.
Politika, leva in desna je pa je še vedno neodgovorno tiho.
To je neznanje celotne politike oz. pravne države, nepoznavanje delovanja gospodarstva. Tako se (je) zatira(lo) podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo. Ne razume se bistva kapitalskih gospodarskih družb in odgovornosti njihovih lastnikov, ko se ne razume, kaj pomeni delež v d.o.o. in delnica v d.d.- delniški gospodarski družbi. To je svetovni unikum in neumnost, ki nas in nas bo ogromno stala.
Franc Mihič
http://origin.24ur.com/novice/slovenija/vlada-ne-popusca-vsi-ki-jim-delodajalci-niso-placevali-prispevkov-bodo-imeli-nizjo-pokojnino.html
http://www.demokracija.si/fokus/v-reviji-demokracija-izbrisani-podjetniki-terjajo-odgovornost-drzavnih-funkcionarjev
http://siol.net/novice/gospodarstvo/bo-morala-slovenija-za-nove-odskodnine-rezervirati-milijardo-evrov-405694
Izbrisani podjetniki
Problem sega v leto 1999, ko je parlament zaradi prevelike nediscipline in insolvetnosti podjetij sprejel zakon, po katerem je država podjetnike prisilila, da so za dolgove teh podjetij odgovarjali z osebnim premoženjem. Po tem zakonu so upniki dobili pravico, da so tudi delničarji in družabniki postali odgovorni z vsem svojim premoženjem, čeprav s poslovanjem podjetja niso imeli nič in niso bili odgovorni za njegov propad.
Na vladi odgovarjajo, da se problema zavedajo, vendar bodo počakali na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice.
Evropsko sodišče za človekove pravice bo najpozneje do poletja razsodilo, ali je Slovenija upravičeno izbrisala 40 tisoč pravnih subjektov. Oškodovanci napovedujejo tožbe v znesku milijarde evrov. Potem ko je ESČP pred dvema letoma razsodilo v prid izbrisanim prebivalcem Slovenije, enako pričakujejo tudi v CINIP. V CINIP napovedujejo, da bodo skupaj presegle milijardo evrov, saj je ob izbrisu bilo izbrisano tudi premoženje izbrisanih kapitalskih družb, predvsem njihovih terjatev do dolžnikov.
http://www.visokaodskodninaplaninsec.si/aktualno/izbrisani-podjetniki
http://www.demokracija.si/fokus/v-reviji-demokracija-izbrisani-podjetniki-terjajo-odgovornost-drzavnih-funkcionarjev
http://siol.net/novice/gospodarstvo/bo-morala-slovenija-za-nove-odskodnine-rezervirati-milijardo-evrov-405694
Samoupravljanje temelji na enoosebni druži! Tu mislim samoupravljanje prihodnosti. Res, da se znajo stvari zaplesti – kratkoročno – če bi vsak Slovenec imel lastno družbo in preko nje sodeloval z drugimi. Vendar pa bi posledično s tem reformirali tudi politično sceno! Ki danes množično temelji na upokojencih in zaposlenih v javni upravi in zaposlenih pri zasebnikih, ki jih zaposleni ne cenijo, ker bogatijo le oni! In politično posledično v Sloveniji desnica enostavno ne more prevladati – desnico tu menim kot tiste, ki so za nižje davke in malo manj sociale in zaupanje vase… Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti – politično – da dokler bo delež bdp še vedno v večini notranji trg, javne investicije,… ne bo ne samoupravljanja in ne desne vlade!
Saj imamo (smo imeli) tudi po letu 1990 samo-upravljanje.
Glej Necenzuruirano:
“”Tatjana Fink je Trimo vodila več kot 20 let, v tem času pa je skupaj z drugimi menedžerji postala 57-odstotna lastnica Trima. Sama je imela v družbi Trimo Investment nekaj več kot 12-odstotni delež.””
“”Sodišče prve stopnje je nekdanjo predsednica uprave Trima Trebnje obsodilo na pogojno kazen leta dni in šestih mesecev zapora. “”
—————
Škode za milijone, pa pogojna kazen ?!?
Halooooooooooo ?
Kdor ponuja samoupravljanje, naj si prebere današnje komentarje. To je slika, kaj ponuja samoupravljanje. Šank nivo na kvadrat.
Žal je tako, da je večina ljudi “prepametnih” za (samo)upravljanje. Je bolje, da ima eden komando in da odgovarja za delo in rezultate.
Ti si zagrešil že veliko “pametnih”!
Če spregovori Ajnštajn iz Kozlovskega brega , je treba prisluhniti njegovemu tehtnemu meketanju.
A štekaš ,kdo je avtor zmazka ,no…..🤣
nivo….
Priznam,da nisem prebrau celega clanka,ker je malo predolgo-casen,sem pa zacuden,da Bincek in vstavil nobenega grafikona. ?Sicer pa,ali niste nekaj podobnega promovirali ze v socializmu?Bili so vsi zaposleni lastniki ali pac?….
Fehtar inc. bomo sedaj ustanovili….😁
Nič nimam proti lastništvu zaposlenih v podjetjih. Vendar če bi bil premožen, svojega denarja nikoli ne bi vložil v podjetje, ki je v večinski lasti zaposlenih. Zakaj ne? Zato, ker si ti vedno lahko dobiček podjetja izplačajo v obliki povečanih plač, za dividende delničarjem pa ne ostane nič ali kvečjemu zelo malo.
Poleg tega pa ti s tem lahko zavozijo podjetje, ker ne vlagajo dovolj v razvoj.
Desničarji od vekomaj vpijejo, naj se država ne vtikuje v gospodarstvo, kjer naj vlada konkurenca in naj nesposobni propade (kot v socializmu).
Danes, ko živimo v kapitalizmu, pa desničarji rotijo ministre, naj država pomaga.
Maske gor, maske dol…
Kje mate kapitalizem?
Na Wall Stretu? 🤣
ne desničarji ampak podjetniki.
V javnosti že dlje časa spremljamo ideje in pobude o večji vlogi zaposlenih pri upravljanju in predvsem lastništvu podjetij …
V Nemčiji ga imajo, že desetletja, odločno je deloval, desetletja. Zgolj kopirati ga je treba, po potrebi prilagoditi, nadgraditi .., EU ga je obratno začela rušiti z zelenim prehodom in vsemi ostalimi traparijami, nekaj krivde lahko pripišemo tudi domači politiki, večino pa zunanji konkurenci in njihovim sponzorjem. Povprečna leto plača zaposlenega v VW je bila 126.000 eur bruto, nekaj 1000 eur letne nagrade so dobivali (4.950 evrov nagrade 2020 npr.), delavci imajo besedo pri odločanju (Ducati na ta račun vodstvo ni moglo prodati) itd.
Sponzorje takšne politike, rušenja dobre prakse, tudi ni težko najti, če se zavedamo, da ima me proizvajalci avtomobilov največ v svetovnem merilu nemški delavec – 62 eur na uro, Američan 44, Japonec 24 eur, Kitajec za 12 ur dela na dan 7 dni na teden, brez bolniške in s tednom dopusta, sindikat mu je pobožna želja ..
Da Kitajec dela 12 ur, 7 dni na teden, brez bolniške in s tednom dopusta je pretiravanje.
Je pa resnica za Južnega Korejca, kot je bilo predstavljeno pred časom v TV oddaji.
Kar se tiče so-upravljanja v Nemčiji je to kopija iz nemških nogometnih klubov, ki so dejansko firme, v katerih osnovna sredstva predstavljajo fudbalerji in kjer milijardne klube so-upravljajo tudi navijači.
V Nemčiji ne moreš prodati nogometnega kluba – firme, kot v Angliji.
Ni cisto tako. Lahko se investira v klub in pridobi kapitalski delez, ampak prvotno sportno drustvo ima najmanj 50%+1 glasov.
So pa izjeme, npr. VW je lastnik kluba iz Wolfsburga.
Da je upravljanje podjetij v delavskem (so)lastništvu boljše, je težek larifari. Če so delavci udeleženi v upravljanju, so v konfliktu interesov. Dolžni so delovati v interesu podjetja, hkrati pa delujejo sindikalistično, pritiskajo na plače in zahtevajo delavske ugodnosti, ki obremenjujejo gospodarjenje. Obe vlogi sta potrebni in legitimni, združljivi pa seveda nista.
Kakor s posameznikom, ki si gnil zob, ki ga zastruplja, „zdravi“ z aspirini, namesto, da bi si ga izpulil, tako si danes EU zaradi izgube 160 milijonskega ruskega trga, zdravi gospodarstvo z vzponom nacizma, fašizma, zelenim prehodom, za zabelo celo s Kardeljevimi idejami.
Ko prebereš izjave zafnanega piz..vja, ki ga je v vodstvo EU navlekla Der Leyenova, za področja od gospodarstva do vojaških zadev, veš, da smo zapeljali v tunel…
Bine,ne se hecati.
Sicer pa, kar se tice organizacije podjetij, velja podobno kot za recimo proizvodnjo avtomobilov:
Ce ne znas sam delat dobrih avtov, ker jih pac nikoli nisi delal, potem moras do zadnje pikice prekopirat vse kar delajo tisti, ki delajo npr. Mercedese. Se posebej tiste pikice, za katere ne ves zakaj so kot so.
To sicer velja za skoraj vse, od zdravstva, industrije in do medijev. In se posebej drzavne uprave.
Sindrom odkrivanja tople vode? Ali pa notoricno iskanje slovenskih unikatnih resitev. Ni mi edino jasno ali gre za vecvrednostni ali manjvrednostni kompleks (psihologi pravijo, da je to eno in isto).
Ne samo, da je eno in isto. Treba je povcdati, da gre tu edino za MANJvrednostni kompleks, ki pa se pogosto kompenzira z nastopaštvom in z nasilnim obnašanjem.
Jasno, a nisem hotel razpredat😜
Se ne da resno komentirati.
Dober intervju Steinbucha na nacionalki včeraj,zakaj ta poden tukaj?
To ni bil noben intervju, ampak nekakšna politična analiza z dvema “strokovnjakoma”.
Btw, Steinbruch se je sinoči nesramno zlagal, da Janša poziva k neupoštevanju odločb sodišča. NIKOLI NI REKEL NIČ TAKEGA! Najavil pa je upor proti krivosodju, ki je vsestransko upravičen. Zborovanja v Celju so začetek tega upora.
Ćelavi je mene skupaj z boratom pokradel.
In se smejal,češ so vsi komunisti…..
Razlika v temah me je zmotila.
Steibuch naj ti sam odgovori,jaz bi jih v lukni itak vse nazaj v zajlo dal…..👍
A si ti fizični ali umski oziroma čustveni dezerter?
Ko te v kloaki z norcem zmerjajo ,si na pravi poti…
…..in z denarjem v žepu…😘
tip of the day:
RGTI
Hehe, nećak strica Edija v novi preobleki …
50 km bodeče zajle kupim,
lahko tudi malo rabljena…
Ponovno sem poslušal Steinbruchovo nabijanje sinoči na Odmevih: Ne samo, da ga je obtožil neupoštevanja sodb, ampak kar NEPRIZNAVANJA SODIŠČA. To je res zlobna laž.
Btw, Steinbruch, ponovno sprašujem, kako se razumeta z necenzuriranim Cirmanom na Odlazkovem Reporterju.
Je treba bit priden,če se nočeš z udbaškim kruhom skregat..
50 km bodeče žice kupim.
Definicija pravne drzave je striktno upostevanje zakonov s strani nedotakljivega sodstva.
Cim ima oblast vpliv na sodstvo, ni vec pravne drzave.
Na koga ali kaj leti tale tvoja pripomba?
Btw, definicija pravne države je striktno upoštevanje zakonov s strani VSEH DRŽAVNIH ORGANOV! Beri Kanta! Sicer je pa sodstvo ena od vej oblasti, torej oblast vedno vpliva nanj. Velja pa tudi načelo zavor in ravnovesij, tako da stvari niso tako preproste.
Ponovno bom poudaril, da je enačenje pravne države z represivnimi organi tipično za diktature tipa Rusija, Iran in Severna Koreja.
Mimogrede, Kant je menil, da si ljudje sami napisejo zakone in le take potem tudi upostevajo.
Mogoce je pa to razlog, da v SLO nihce ne uposteva nobenih zakonov, oz. samo tiste in se to le v posebnem primeru, ki so koristni za dolocenega posameznika.
Oprosti, to je pa že čisto druga tema. Glede upoštevanja zakonov s strani raje imaš do neke mere prav, pretiravati pa ni treba.
Ni pretiravanje trditi, da povprecen Slovenec ne misli, da so zakoni v njegovo dobro, da je policija zaradi njegove varnosti in reda. Da ne govorim o spostovanju bivsih yu carinikov.
Sem imel v Lj hiso. Od stirih sosedov se niti eden ni drzal mej, gradbenega dovoljenja in pravil. Vse nepotrebna krama, ki samo moti. Eden od sosedov je v moji odsotnosti naredil tocno na meji dvo metersko skarpo; sem se pritozil na obcini, pa so mi rekli, da ga moram tozit.
Toliko glede ljubezni do zakonov. In to gre seveda do vrha, do PVja.
Povprečen Slovenec je polapismen.
Malce za šalo in veliko bolj zares. Res je – med samoupravljanjem in solastništvom je razlika, a bistvena razlika je drugje. Bom dal primer zakaj so Američani tako nori na statistične analize. Vedo, da so vhodni podatki tisti, ki odločajo o izhodnih podatkih, ki so lahko namerno zavajajoči ali pa tudi ne. Tukaj pa nastopi kavelj 22, ki ga bom opisal takole in sicer z dualno/binarno razlago.
Zakaj so v premnogih državah tako popularni komunizem-levičarstvo-diktatura? Moj odgovor, da zato, ker tukaj nastopajo “elite” in ne elite. Povedano drugače – tukaj nastopa negativna selekcija na vseh vodilnih področjih/položajih/delovnih mestih. Ta zakonitost žal velja tako za vzhodne kot zahodne države.
Zakaj pa so v premnogih državah tako popularni kapitalizem-desničarstvo-demokracija? Zato, ker na začetku pri tem procesu/projektu sodelujejo elite in ne “elite”. Ker pa zakonitost entropije pravi, da gre počasi vse k vragu – tudi tukaj počasi elite nadomeščajo “elite” – torej negativna selekcija, korupcije, monopoli itn.
Če ta primer sedaj prenesem na Slovenijo lahko torej vidimo, da so prave elite na kateremkoli področju pri nas izjeme in ne pravilo. Imamo nekaj posameznih gospodarstvenikov, ki so poznani širom sveta – imamo pa levičarske politične kvazi-elite, ki nenehno s svojo negativno selekcijo premaguje tiste redke desničarje, ki bi jih lahko uvrstili med pravo elito. Lep dan.
Ker pa so odločevalci v resnici mediji, pri nas imajo seveda monopol levi mediji – so takšni tudi enoumno poneumljeni volivci in volivke, torej ljudstvo. Tudi tukaj so izjeme tisti, ki nočejo biti enoumno poneumljeni in želijo razmišljati s svojo glavo.
Moj zaključek je torej jasen. Pustimo levi globoki državi, da nam še naprej ponujajo nove obraze in nove pokvarjene leve stranke, že starih pokvarjenih levih strank imamo preveč, ampak se osredotočimo na DESNE MEDIJE. Ti so tisti, ki bodo odločali o pravi razvojni prihodnosti Slovenije! Večja ko bo moč t. i. desnih medijev – bolj bodo izgubljali na moči levi mediji in njihovi novinarski lakaji, ki brez izjeme podpirajo vsako novo levo stranko, ki pride v parlament – in več bomo imeli tistih, ki želijo razmišljati s svojo glavo. Lep dan.
“Res je – med samoupravljanjem in solastništvom je razlika, a bistvena razlika je drugje. ”
A si hotel reči, da je tista bistvena razlika, ki je drugje, razlika med poznavalcem in bleferjem, ki spušča meglo?
@drejč – ja, imaš prav – poznavalec sem jaz – blefer pa si ti kot vedno! Pozabil si dodati, da nič več ne razumeš!! Si bolna oseba, ki si domišlja, da lahko živi kot kapitalist v levičarski državi?! Kar sanjaj dalje!
Ha, ha, samo, da živim kot kapitalist.
Tvoji komentarji brez smisla in vsebine pa razodevajo to, kar pripisuješ meni: bolno osebo. Moje sožalje.
P. S. @drejč – sprašujem se, če si morda poročen? Mislim si – uboga tvoja žena, ki se vsaki dan sprašuje: Kako sem se mogla poročiti s takšnim tepcem/cepcem?
Dnarja od njega švoh,cura mehka…..
pamet kratka….😁
Moja žene bere moje komentarje in se smeje – tebi.
Once u go black ,u never go back..
Kr ženo praši…🤣
P. P. S. @drejč – od kdaj pa imaš ti svoje komentarje? Trolanje in tvoje provokacije – niso komentarji.
Povprašaj svojo ženo, če si upaš? Drejč – ti si za v cirkus in ne na ta portal!
Ko berem tvoje umotvore breza reap in glave in brez kančka soli, ne morem biti resen. Ni čudno, da je slovenska desnica mrtvoudna, če ima take kalibre.
Bo treba še enkrat v šolo. Od začetka.
Žalim slućaj.
Hja, tezava je, da mediji v SLO ne morejo ziveti sami od sebe. Ni dovolj mase. Zato obstajajo samo neodrasli tedniki kot sta Demokracija in Domovina. Ki pa sta oba zreducirana na polemicno nabijanje proti levici. Resnih analiz ne more biti in zato je naklada se manjsa. En sam izvod NZZ, FAZ ali SZ vsebuje vec konkretnih clankov kot celoletna serija teh dveh slovenskih tednikov.
Ne vem kaksna je resitev. Nasloniti se na evropske medije ne bo slo, ker Slovenija ne zanima nikogar. Ne samo da financno ni lukrativno. Kaksnih altruisticnih resevalcev clovestva pa tudi ni na obzorju.
Mogoce bi pomagali prevodi v stilu Readers’ Digest, ampak vecine Slovencev tudi ne zanima kaj drugi pisejo. Vsaj tistih, ki razen jugoslovanscine ne znajo brat nicesar drugega, ti so pa v odlocujoci vecini.
@peter – rešitev je pri gospodarstvenikih, njihovih podjetjih in sponzorjih ko bodo dojeli, da jim gospodarstvo počasi, a zanesljivo propada pa naj še tako reklamirajo sami sebe v levih medijih.
Seveda je nam vsem jasno, da je kapital bistvo vsega. Več ko ga imaš več ga lahko investiraš v prave projekte. T. i. desni mediji, ki jih imamo pri nas so daleč premajhna masa, ki bi lahko odločilno vplivala na potek dogodkov, a če tega ne bomo spremenili – bomo vedno ob vsakih novih volitvah dobili maso tistih, ki na volitvah še vedno ne dojamejo, da sami kreirajo svojo bodočnost.
Tega se zavedajo tudi nesposobni levičarji zato sami producirajo nove svoje stranke, da dodatno zameglijo pamet tistih, ki bi lahko brali bolj resne in kakovostne članke izpod peres desnih novinarjev in novinark.
Najslabša je tista odločitev, ko se že vnaprej predaš, ker verjameš, da ne moreš ničesar spremeniti.
Ze res, a niste rekli kako bi povecali “maso” desnih medijev. Ne veste, jaz tudi ne. Brez eksternega financiranja ne deluje.
P. S. @peter – za izhodišče svojega razmišljanja sem vzel ameriške medije. Čeprav tudi tam prevladujejo levi mediji – je pri njih moč desnih medijev ravno zadostna, da je zmagal na volitvah Trump.
Ko bomo dobili nekaj desnih vlad – bomo dobili tudi več bogatašev z desnega pola, ki bodo z veseljem dodali svoj lonček pirhov za desne medije.
Naš mali diktator Kučan si je omislil klub bogatih levih bogatašev – torej imamo tudi desničarji pravico dobiti nekaj podobnega, mar ne?
Ma kje pobiraš ti svoje cvetke. Ameriški dominantni mediji so pod kontrolo Cije in poročajo bolj ali manj vsi enako. Trump je zmagal predsem zaradi neštetih predvolilnih srečanj in one man medijev, ki so navijali zanj.
Desničarji si bodo morali svoj klub bogatašev sami ustvariti, ker ga ne morejo od nikogar dobiti. Problem je samo v tem, da bo vsak podjetnik, ki se bo postavil proti Kučanovemu klanu, kmalu dobil po glavi. Obiskali ga bodo raznorazni išpektorji, od davčnih naprej, in ga spravili v bankrot ali celo v arest.
Živiš v Barbilandu, in se ti ne sanja, kako je v Slomafistanu. Deliš nasvete, ki bi sem jim smejali devetošolci.
“Moj zaključek je torej jasen. Pustimo levi globoki državi, da nam še naprej ponujajo nove obraze in nove pokvarjene leve stranke, že starih pokvarjenih levih strank imamo preveč, ampak se osredotočimo na DESNE MEDIJE. Ti so tisti, ki bodo odločali o pravi razvojni prihodnosti Slovenije! Večja ko bo moč t. i. desnih medijev – bolj bodo izgubljali na moči levi mediji in njihovi novinarski lakaji, ki brez izjeme podpirajo vsako novo levo stranko, ki pride v parlament – in več bomo imeli tistih, ki želijo razmišljati s svojo glavo. ”
Neverjetno, kako preprosto je to. dovolje je, da se OSREDOTOČOMO NA DESNE MEDIJE, ti pa bodo čudežno prevladali nad levimi in hokus pokus – zmagali smo.
Desni mediji so žal bolj navijaški od levih. Medij, ki hoče vplivat na širšo javnost, mora graditi vsaj videz politične nevtralnosti, neodvisnosti in nepristranskosti. Žal je levica veliko bolj spretna pri subtilnem vplivanju na javnost, ki se niti ne zaveda, da sprejema stališča levice, ko bere njene medije, ki jih berejo tudi desničarji, ker vzdržujejo videz nevtralnosti.
Levi mediji so veliko močnejši od desnih tudi zato, ker imajo sponzorje, ki na veliko oglašujejo v njih. Brez oglasov noben komercialni medij ne more preživeti.
V vseh letih tranzicije desnica ni bila sposobna spraviti skupaj medija, ki bi mu bralci zaupali zaradi kvalitetnih in politično-ideološko neobremenjenih člankov. Kjer je pomembna samo politična agenda, ki nerodno štrli ven, tam povprečnega bralaca/gledalca/poslušalca ni. Tam so samo fanatiki, ki medijev sploh ne potrebujejo. Oni že vnaprej vedo in poznajo vse.
Levi mediji so veliko močnejši od desnih tudi zato, ker imajo sponzorje, ki na veliko oglašujejo v njih. Brez oglasov noben komercialni medij ne more preživeti.
Svejko,al si pozabu,kolk dobijo levi mediji iz drzavnega proracuna??
Ne vem, koliko dobijo iz proračuna. Veš ti?
Sem pogledal na Google maps Fresno, kjer živiš ti blizu. Kakšen dolgčas. Kako zdržiš v tisti puščobi?
Se da preživet brez klime 24/24?
@švejk
Ti si mojster nakladanja in premikanja tarč…
Samoupravljanje ni isto kot solastnišvo, lepo vas prosim. Vsaj na tem portalu bi lahko to vedeli.
Če se že greš terminologijo: Vsako podjetje je, gledano od zunaj, avtonomen samoupravni organizem, tudi će nima delavskega samoupravljanja kardeljnskega tipa, kot ga poznamo iz časov nekdanje Juge.
Gledano od znotraj, je podjetje lahko organizirano striktno hierahično po principu subordinacije različni nivojev vodenja, ali pa ima elemente participacije delavcev različne intenzitete. Bolj kot je podjetje odvisno od intelektualnih poklicev, ki prek raziskav in razvoja poganjajo podjetje naprej, večja je participacija zaposlenih pri določanju usmeritev podjetja.
V podjetju, ki ga posedujejo zaposleni, si je težko zamisliti striktno hierahično organizacijsko strukturo brez elementov soupravljanja/samoupravljanja zaposlenih. Primer, ki je obstajal že veliko prej kot ideološko mrtvorojeno kardeljansko samupravljanje, so zadruge. Zadruga je last zadružnikov, ki hočeš nočeš (samo)upravljajo zadrugo, čeprav ima seveda tudi zadruga lahko svojega direktorja, kar pa ni nujno.
Na splošno zadruge ne delujejo najbolje, pač po ljudskem reklu, da v španoviji še pes crkne. Seveda so tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo.
V kapitalizmu (ni primer kloake), o dobičku in razvoju podjetja odločajo izključno lastniki.
Najeta delovna sila natančno ve ,kje so meje pametovanja.
Mencigerjanci nočejo “ničvrednih papirjev”,v nos jim potem gredo privat jeti in jahte.
Ciklične masovne finančne goljufije v kloaki ne zagotavljajo minimalno potrebno zaupanje pri srednje/dolgoročnih naložbah.
Nataša Moskovija bi lahko kaj več povedala o “ničvrednih papirjih”….
Samoupravljanje ali participacija pri lastništvu in upravljanju privede do sindroma, da je lastnina potem “svačija in ničija”. Ko lahko “brigo moja pređe na drugoga”, dobimo sistem kolektivne (ne)odgovornosti. To je bilo že vse temeljito preizkušeno v najboljšem od vseh sistemov – jugo samoupravnem socializmu.
Iskanje nečesa novega je gibalo, ki svet poganja naprej. Toda tako kot v naravi ni vsaka mutacijo dobra in mutant zato ne preživi testa okolja, veljato tudi za mnoge ideje, ki jih producirajo različni ideologi, filozofi, družbeni inženirji, politiki …
Žal smo ljudje sugestibilna bitja in če se nekaj dovolj pogosto in dovolj dolgo ponavlja v medijih, to postane potem indiskutabilno. Spomnimo se pranja možganov v Jugi v zvezi z glorificiranjem samoupravljanja, ki ga nikoli nikjer zares ni bilo, saj je imela partija svoje celice čisto povsod, in te celice so resnično odločale, ne kaki samoupravljalci, ki so le dvigali roke za predloge, ki so bili na liniji in jim ni bilo priporočljivo nasprotovati. Sodišča “združenega dela” so bila polna pravd posameznikov, ki so vzeli samoupravljanje preveč zares in so končali na cesti.
Osel gre enkrat na led, pravijo. Ljudje seveda nismo osli , zato gremo večkrat na led in lahko večkrat nadrsamo. Zgodovina se pač ponavlja, četudi kot farsa nekdanje farse.
Lastništvo delavcev v podjetjih se ne obnese,ker socialistična fikcija ne deluje.
Če lastnina ni otipljiva, ni lastnina.
Drastično: kaj mi pomeni 1.000 ha na luni?