V prejšnjih člankih o razmerah na področju cen elektrike smo ugotavljali, da se stroški proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah v zadnjih letih niso pretirano povečali, vseeno pa smo na prodajnem trgu beležili visok skok cene električne energije. Do leta 2021 so se veleprodajne cene na mednarodnih trgih in tudi doma gibale okoli 50 ali 60 eur/MWh, v letu 2022 pa so borzne cene v Evropi dosegle tudi nivo 1.000 eur/MWh, kar je bila predvsem posledica nervoze in negotovosti glede oskrbe z elektriko in ne povečanih stroškov proizvodnje. To je na drugi strani seveda omogočilo ogromne zaslužke posrednikom v trgovanju z elektriko. Zato je mogoče zanimivo pogledati učinke teh sprememb na rezultate elektrogospodarstva v Sloveniji.
Na prvi sliki so podatki o povprečnih proizvodnih cenah elektrike v večjih državnih elektrarnah ter povprečnih uvoznih cenah elektrike po kvartalih (prekinjene črte). Proizvodnja cena v domačih elektrarnah se je do leta 2020 ves čas gibala okoli 40 eur/MWh. Do porasta je prišlo v letih 2022 in 2023 zaradi višjih cen elektrike iz TEŠ (dražji emisijski kuponi ter nižja proizvodnja ob celo še višjih stroških), v letu 2022 pa dodatno še zaradi manjše proizvodnje v hidroelektrarnah. Ker so bile hidrološke razmere lani ugodnejše, je bila cenejša tudi proizvodnja v hidroelektrarnah, kar je znižalo povprečno proizvodno ceno na okoli 60 eur/MWh.
S pikčasto modro črto pa so prikazane povprečne uvozne cene elektrike po kvartalih. Izračun temelji na podatkih Statističnega urada (SURS) o skupni količini uvoza v MWh po energetski bilanci ter vrednosti uvoza električne energije. Tudi v uvozu so bile cene do leta 2021 dokaj stabilne na enakem nivoju okoli 40 evrov, tako da nihanje v uvozni odvisnosti ni imelo večjega vpliva na povprečno ceno elektrike na pragu. Konec leta 2021 pa so cene uvožene elektrike močno poskočile in v povprečju presegale tudi 200 eur/MWh, posamezni nakupu najbrž še veliko dražji. To je v letu 2022 tudi precej dvignilo povprečno ceno zagotavljanja elektrike v Sloveniji, posebno še zaradi visoke uvozne odvisnosti pri oskrbi z elektriko tem letu. Lani, leta 2023 so se na nabavni strani razmere že precej umirile.
V drugem grafu pa smo k tej povprečni ceni zagotavljanja elektrike dodali povprečno prodajno ceno – in sicer za negospodinjske odjemalce (gospodarstvo in ostali odjemalci razen gospodinjstev) kot jo spremlja statistika. Za gospodinjstva vemo, da je bila zgornja cena zamejena, cene elektrike za ostale večje porabnike pa so bile predmet pogodbenih odnosov med distributerji in posameznimi porabniki. Prodajne cene za posameznega porabnika so bile zaradi tega precej različne, a na sliki smo upoštevali povprečne cene, kot jih zbira statistika in katere razumemo, da so korekten odraz gibanja cen.
Iz slike je lepo razvidno, da so bile v preteklosti proizvodne cene elektrike v prodaji negospodinjskim odjemalcem nadgrajene z okoli dodatnih 40 eur/MWh za stroške prodaje in distribucije ter zaslužke elektrogospodarstva. Konec leta 2021, ko so proizvodne in uvozne cene pričele naraščati, istočasno beležimo tudi porast prodajnih cen za negospodinjske odjemalce, a v povprečju več kot so porasli stroški. Razlika med prodajnimi in oskrbnimi cenami elektrike se je tako v letu 2022 celo povečala, še večje odstopanje pa je bilo v letu 2023. Takrat so stroški domače proizvodnje upadli, prav tako uvozne cene, znižal pa se je tudi delež uvoza. Vseeno pa statistika kaže, da so prodajne cene lani ostale na približno enakem nivoju, verjetno kot posledica podpisanih dolgoročnih pogodb o nakupu elektrike iz leta 2021 in 2022. Razlika med stroški oskrbe z elektriko iz domačih elektrarn in uvoza do prodajnih cen se je tako povečala s 40 evrov v letih 2018-2021 na okoli 140 eur/MWh, kar seveda pomeni večji zaslužek pri prodaji elektrike.
Glede na razlike v nabavnih (proizvodnih) stroških elektrike ter prodajnih cenah nas zato seveda zanima, kako se je to odrazilo v bilančnih podatkih elektrogospodarstva. Na zadnjih dveh slikah je nekaj okvirnih izračunov, ki so deloma hipotetični, vendar vseeno temeljijo na podatkih iz bilanc in gibanja cen, kot jih spremlja in prikazuje statistika.
Na prvi sliki je prikazana vrednost prodane elektrike za negospodinjske odjemalce glede na količino nakupa ter omenjene prodajne vrednosti. Nato pa so izračunani tudi stroški proizvodnje te elektrike v elektrarnah in uvoza, na osnovi česar lahko izračunamo razliko za pokrivanje vseh stroškov prodaje in distribucije ter tudi zaslužkov v elektrogospodarstvu. Ta razlika se je v vseh letih do 2021 gibala okoli 400 milijonov evrov pri negospodinjskih odjemalcih, v letu 2022 je kljub porastu stroškov proizvodnje in uvoza porasla na 600 milijonov evrov, ker so prodajne cene v povprečju zrasle še več. Lani pa so bile prodajne cene celo še nekaj višje, znižale pa so se domače proizvodne cen, uvozne še bolj in razlika se je povečala kar na 1,3 milijarde evrov. Toliko sredstev naj bi torej ostalo v elektrogospodarstvu za pokrivanje vseh stroškov ter njihov dobiček.
V zadnji sliki pa je prikazana še primerjava omenjene razlike z dobički oziroma z izgubo dveh ključnih podjetij elektrogospodarstva, ki imata v lasti vse večje elektrarne – to sta Holding slovenskih elektrarn (HSE) in GEN Energija. Ti dve podjetji sta v letih 2018-2021 izkazovali okoli 100 milijonov evrov dobička letno, kar pomeni, da je bilo za stroške distribucije elektrike negospodinjskim odjemalcem potrebnih dokaj stabilnih 300 milijonov evrov. Močno pa odstopajo podatki za zadnji dve leti. Kljub temu, da bi glede na objavljene povprečne prodajne cene morali v teh dveh podjetjih pri prodaji negospodinjskim odjemalcem v letu 2022 realizirati kakih 600 milijonov evrov razlike – oziroma okoli 300 milijonov evrov dobička po pokritju stroškov – sta omenjeni dve podjetji izkazali 319 milijonov evrov izgube. Lani sta ti podjetji izkazali bistveno boljše rezultate in sicer 644 milijonov evrov dobička, a glede na omenjeno razliko med cenami vseeno kakih 300 milijonov evrov manj, kot bi sicer lahko pričakovali. Kot omenjeno, so ti izračuni okvirni, lahko rečemo tudi hipotetični na osnovi vseh podatkov o povprečni proizvodni, uvozni in prodajni ceni, a vseeno kažejo, da bi morali v teh dveh podjetjih, lastnicah pretežnega dela slovenske proizvodnje elektrike izkazovati zadnji dve leti boljše rezultate.
Odstopanja najbrž izhajajo iz dolgoročnih pogodb o nakupih in prodajah elektrike, ki precej zameglijo sliko o učinkih gibanja cen. A če uradni statistični podatki o prodajnih cenah odražajo dejansko povprečno ceno, ki so jo plačevali negospodinjski odjemalci, potem so bile razmere pač takšne, kot kaže slika.
Po teh podatkih lahko zaključimo, da HSE in GEN nista izkoristila vseh učinkov bistveno višjih prodajnih cen, ki so jih plačevali porabniki elektrike letih 2022 in 2023. V teh izračunih ni upoštevana prodaja gospodinjstvom, prav tako pa ne rezultati poslovanja vseh ostalih družb v elektrogospodarstvu. A pri njih nihanja niso bila tako visoka in nimajo večjega vpliva na omenjene izračune. Cene za gospodinjstva so približno sledile povprečnih proizvodnim in nabavnim cenam, vsa ostala podjetja v panogi elektrogospodarstva pa so vsa omenjena leta izkazovala okoli 150 milijonov evrov letnega dobička, torej brez večjih nihanj, kot jih beležimo pri cenah ali rezultatih HSE in GEN Energije.
Predvsem gospodarstvo se je torej v letih 2022 in 2023 soočalo z izredno visokimi stroški nakupa elektrike (veliko njih še tudi v letošnjem letu). Ti niso temeljili na nekih višjih stroških proizvodnje elektrike, temveč samo na tržnih gibanjih. Del razlike se je lani sicer pokazal v boljših rezultatih poslovanja dveh ključnih državnih energetskih podjetij, preostalo pa na žalost predvsem v zaslužkih tujih trgovcev in posrednikov. To tudi pomeni, da ugodni rezultati elektrogospodarstva v preteklem letu niso rezultat nekih novih produktov, višje produktivnosti ali inovacij, temveč preprosto rezultati visokih tržnih cen.
In tu se potem upravičeno postavlja vprašanje, ali je takšen način določanja cen za tako strateški vir funkcioniranja celotne države ustrezen.
to je nekaj za raziskovalno novinarstvo, da bi (necenzurirano)raziskal kdo je vse in zakaj odgovoren za nateg Slovencev in slovenskega gospodarstva.
Zanimivo , da so podjetja ki trgujejo z elektriko izplačevala visoke nagrade upravam in še komu? Vse to na račun ali korupcije ali pa so res bili tako nesposobni in po tem še nagrajeni.
Analiza Bineta je kot vedno dobra je pa lahko takoj že primerna za prave raziskovalne novinarje!
najprej se je dokapitaliziralo še HSE in GEN-i in mogoče še kaj, ta dva sta to državi vrnila, viška pa nista vlagala v omrežje in zmogljivosti, napak v deljenje pogače ljudem z vrha…gospodarstvo trenutno še vedno plačuje okoli 100€ nad ceno na prostem trgu (seveda gre za v polovičnem ali še večjem obsegu ponavadi tudi za zakupljene količine in vnaprej dogovorjeno ceno za daljše obdobje) DOBIČKI so ogromni…iz tega denarja bi lahko imeli že cca. 1/10 nove NEK2
Robija vpraša učiteljica konec sedemdesetih, začetek osemdesetih ( saj nekateri, še pomnite milke s planin)
No Robi, kje nastaja elektrika? on pa hitro, brez dlake na jeziku, šica v kupleraju!!
Kako Robi no? pa od kod ti pa to ?
Odgovor enostaven, ko je zmanjka elektrike je ata reku, preklete kurbe, zopet so elektriko vzele 🙂
Menim, da se zgodovina ponavlja, v tej obliki, da nam jo brez potrebno dražijo, kdo in vemo zakaj! 🙂
„Ujemite tatu“, je vpil Tinin donator in uvedel „spremljanje cen“ živil (košarice) kao ukrep za blaženje draginje.
Pozabu je na elektriko…
ha, ha, uspelo mi je ugasniti računalnik še preden sem napisal tole svojo skromno misel. V bistvo gre za to, da je pohlep premagal pamet. Ko je bila elektrika relativno poceni so jo pridno izvažali. Potem pa se je zgodila vojna med Rusijo in Nemčijo in Golob je moral poravnati to neumnost z državnim denarjem tisto kar so “elektro-pametnjakoviči” zapravili – saj so morali sedaj uvažati elektriko nazaj po bistveno višjih cenah.
G. P. Kos, citiram…
“Vsa okolijska zakonodaja je nateg. Še vestno zbiranje – ločevanje – papirja, plastike, stekla in celo gospodinjskih odpadkov itd., ko ti zaračunajo odvoz odpadkov in Rjavčeve kante, potem pa vse zaračunajo še odjemalcem teh surovin.
P. S. Bom malce ciničen. Tisti, ki imajo še kaj vreči v te kante se ne razburjajo preveč. Sam nekatere kante, recimo za steklo ne napolnim niti v enem letu, ker pač ne pijem alkohola – ostale kante pa napolnim enkrat do dvakrat na leto, ker živim sam – položnice pa plačujem vsaki mesec?! Lep dan.
Odgovor je enostaven: nekaj jih je zaradi tega milijonarjev, nekateri dobivajo nadpovprečno plačo, potrošniki in gospodarstvo pa vse plačamo. Pa one prve, milijonarje, razumem, droge, šampanjec in prostitutke ter podobne stvari niso zastonj.
Emisijski kuponi – svetovni nateg! Nekateri odlično služijo! Dobro so si to izmislili…
Zeleni prehod in podobne nategancije. Svojim očem nisem verjel, ko sem prvič prebral, da Nemci zaustavljajo jedrske elektrarne.
Vsa okoljska zakonodaja je nateg. Še vestno zbiranje – ločevanje – papirja, plastike, stekla in celo gospodinjskih odpadkov itd., ko ti zaračunajo odvoz odpadkov in Rjavčeve kante, potem pa vse zaračunajo še odjemalcem teh surovin.
Po zgledu Dancev nameravajo zaračunavati kmetom kravje prdce. In sedaj šele razumem Golobovo vnemo za vegetarijanstvo oz. veganstvo, saj se ve, da ta prehrana povzroča več vetrov tudi pri ljudeh. Zato je vprašanje časa, kdaj vam/nam vaš ljubi Golob izstavi račun za prdenje. Upam, da mu ga izstavimo prej mi za vse njegovo sranje!
Zato sem nekje zapisal, da prdijo tudi ljudje. Tudi število ljudi bo treba temeljito zmanjšati… Ne prdijo samo krave…
Še globoko globoko v Jugoslaviji so imela elektroproizvodna in elektrodistribucijska podjetja zelo visoke plače. In še zdaj jih imajo.
socializem+elektrifikacija=komunizem
Ja! Zato so kmalu po 2. vojni prepovedali vse zasebne hidroelektrarnice. Zlasti na severnem Primorskem jih je bilo vse polno.
Po isti logiki kot preprecujejo zasebne ordinacije.
Re:…Odstopanja najbrž izhajajo iz dolgoročnih pogodb o nakupih in prodajah elektrike.
Cena je denar, ki ga placas po pogodbi in to je edino relevantno v takih analizah. Ne more biti odstopanj.
Tako je!!! GEN je zakupil določene MWh v obdobju, ko so bile cene elektrike na borzah najvišje. Potem so se cene znižale, mi moramo pa še vedno plačevati zakupljeno elektriko po najvišjih cenah. Nekaj pa gre seveda v žepe GEN-a.
kurtizana Tina je dvignila tarifo.Rabi več keša!!!!!
Rabi več zaloge, ker ne bo več dolgo pri koritu.
odpravnina…
Če smo imeli po osamosvojitvi RS obdobja megalomanskega finančnega parazitiranja in pri(h)vatiziranja gradbincev, zbiralcev vrednostnih papirjev, banksterjev, zavarovalničarjev, dobaviteljev zdravil in zdravstvene opreme, so z Golobovo vlado daleč v ospredje stopili sicer tradicionalno plačno privilegirani in socialno prvo-razredni “štromarji”, proizvajalci, posredniki in preprodajalci električne energije.
Tradicionalni državni elektro-monopolisti, ki so za svoje nenasitne zasebne poslovne in finančne interese brezmejno izkoristili tudi globalno histerijo “zelenega prehoda” v slogu “sončno elektrarno na vsako streho” in nad vsemi energetskimi potrebami fizičnih in pravnih oseb bomo prevzeli dobaviteljski in tržni monopol “štromarji”.
Eni rabijo vedno več in nas izcrpavajo
@B.Kordež: “Ali je takšen način določanja cen za tako strateški vir funkcioniranja celotne države ustrezen?”
Zakaj se ne reče bobu bob (beri Golob).
PV in gospodarski “minister”, da ne bo pomote, očitno ne delata v interesu države, njenega gospodarskega napredka, t.j. v hrepenenju družbe po človeku vrednega življenja.
Tako pa je Golob, v uzurpaciji funkcije, ki je ni ne strokovno, ne mentalno sposoben upravljati . In manjko čustvene inteligence pri njem je dejstvo, ki bo prizadelo predvsem njegovo karmo. Temu zagotovo ne uide.
Ta vihar,kaj vihar, tornado, se neizbežno približuje.
Odgovor lahko posreduje kakšna livarna, kjer garajo delavci za delu primerno nizke plače, vsak dan pa so v strahu za službo. In niso krivi lastniki, temveč nepravične cene energije. Zaradi takšnih dobičkarjev v vseh vzvodih elekro energije lastniki livarn zgubljajo posel iz Evrope, delavci pa delo!
Delavec v vročini z razžrtimi rokami od čišenja in obdelave litih izdelko , umazani in z bolnimi, utrujenimi pljuči od. Prahu garajo za tisoč € in drobiž,
” delavci” v oblekah in kravatah, zliti v usnjene fotelje gledajo vekrane in dvigajo telefone , se enormno debelijo , ko z enim klicem uničijo posel med npr. VW avto industrijo in Livarno v sekundi, pa so plačani 7 tisoč € in več.
Takšna je prava analiza cen v elektrogospodarstvu.
Svinjarija na sončni strani Alp. Slovenski človek pa še kar molče nastavlja hrbet?? Samo, da ni Janša. Kdaj bo slovenskemu človečku kapnilo, da je zmanipuliran in opranoglav do skrajnosti?? Žalostno.
Zato, ker po zakonu slovenski clovek lahko kupi elektricno energijo samo od slovenskega dobavitelja, ki zato nima konkurence in lahko pocne kar hoce. Po zakonu, ki so si ga Slovenci sami predpisali.